Jedro

Zamudna sodba temelji na domnevi, da je toženec s svojo pasivnostjo (ker na tožbo ni odgovoril) priznal dejanske navedbe tožeče stranke. Takšno domnevo pa je mogoče graditi le na predpostavki, da tudi dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Če takšno nasprotje obstaja, domneva o toženčevem priznanju tožnikovih trditev ne bi bila upravičena in razumna. Če je tožba sklepčna in obstaja takšno nasprotje, bo to tožniku v škodo, saj sodišče zamudne sodbe ne sme izdati in nadaljuje postopek po opravljeni glavni obravnavi ter odloči o tožbenem zahtevku s kontradiktorno sodbo. Pri nesklepčni tožbi pa je navedeno nasprotje tožniku v korist in bo ovira za izdajo zavrnilne zamudne sodbe, če se to nasprotje nanaša na dejstvo, ki dela tožbo nesklepčno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano (zamudno) sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti dolg iz naslova izplačila nadomestila preživnine v znesku 67,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2007 dalje.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb po 14. točki 2. dostavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišče ugotavlja, da je bila tožena stranka upravičena do nadomestila preživnine za mesec november 2006 in zato tožbeni zahtevek zavrne, iz vseh listin, ki jih je tožeča stranka priložila, pa nedvoumno izhaja, da se tožbeni zahtevek nanaša na nadomestilo preživnine za mesec december 2006, ki je bilo izplačano 15.12.2006. To izhaja tudi iz priloge A 1 – finančne kartice, kot tudi iz priloge A 7 – Poziv k vračilu z dne 7.3.2007. Tožeča stranka priznava lapsus v tožbi, ko je navedla, da je neupravičeno prejela nadomestilo preživnine za mesec november 2006, namesto za mesec december 2006. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja pa vidi v tem, da je iz omenjenih listin nedvomno razvidno, da je tožena stranka neupravičeno prejela nadomestilo preživnine za mesec december 2006. Sodišče tako ni natančno proučilo priloženih dokazov, saj je v omenjeni finančni kartici, kot edini mesec naveden mesec december 2006, v pozivu k vračilu, pa je sodišče spregledalo, da je tožena stranka prejela nadomestilo preživnine tudi za mesec december 2006. Pritožba je utemeljena.

Tožnikovo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno, ne le zato, ker je z izpodbijano sodbo odločeno v postopku v sporu majhne vrednosti, v katerem se sme sodba izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, temveč tudi zato, ker je izdalo sodišče zavrnilno sodbo na podlagi 3. odstavka 318. člena ZPP oziroma zato, ker je štelo, da tožba ni sklepčna. Tožba ni sklepčna kadar iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V takšnem primeru torej sodišče ne opravlja dokaznega postopka in ne presoja, ali je tožnik zatrjevana pravno pomembna dejstva tudi dokazal oziroma dejanskega stanja ne ugotavlja. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da so dejstva, ki jih je po njenih trditvah napačno navedla in na katera opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila in da je zato napačen zaključek sodišča prve stopnje, da dokazi, ki jih je sodišče vpogledalo niso v nasprotju z dejstvi na katere tožeča stranka opira tožbeni zahtevek. Navedeni očitek se nanaša na vprašanje pravilne uporabe določb postopka.

V primeru, ko tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, presodi sodišče, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne (ugodilne) sodbe. Pogoja za izdajo zamudne sodbe sta tudi zaključka, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (3. in 4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Zamudna sodba temelji na domnevi, da je toženec s svojo pasivnostjo (ker na tožbo ni odgovoril) priznal dejanske navedbe tožeče stranke. Takšno domnevo pa je mogoče graditi le na predpostavki, da tudi dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Če takšno nasprotje obstaja, domneva o toženčevem priznanju tožnikovih trditev ne bi bila upravičena in razumna. Če je tožba sklepčna in obstaja takšno nasprotje, bo to tožniku v škodo, saj sodišče zamudne sodbe ne sme izdati in nadaljuje postopek po opravljeni glavni obravnavi ter odloči o tožbenem zahtevku s kontradiktorno sodbo. Pri nesklepčni tožbi pa je navedeno nasprotje tožniku v korist in bo ovira za izdajo zavrnilne zamudne sodbe, če se to nasprotje nanaša na dejstvo, ki dela tožbo nesklepčno. Iz dokazov v spisu predvsem iz finančne kartice (dokaz označen z A 1) in poziva na vračilo dolga (dokaz označen z A 7) izhaja, da se izplačilo nadomestila preživnine brez pravne podlage nanaša na mesec december 2006. Če bi bile torej trditve o dejstvih v skladu s podatki, ki jih sporočajo predloženi dokazi, bi bila takšna tožba sklepčna. Prav zaradi omenjenega nasprotja, ki ga je sodišče prve stopnje spregledalo, izdaja zavrnilne sodbe ni bila pravilna. Sodišče prve stopnje bi moralo navedeno nasprotje odpraviti v okviru materialnega procesnega vodstva. Šele takšno postopanje bi lahko bila podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku. Z nepravilno uporabo 318. člena ZPP je sodišče zagrešilo kršitev po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da ni ovir, da ne bi sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo tožečo stranko na odpravo navedenega nasprotja že v okviru pisnega postopka, nato pa tožbo z odpravljeno pomanjkljivostjo ponovno vročalo toženki v odgovor.