Jedro

Tožnica kot podlago za izdajo začasne odredbe zatrjuje škodo, ki naj bi nastala tretji osebi (njenemu očetu oziroma staršem) in ne njej kot investitorici nedovoljene gradnje, kar pa je vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe po citirani zakonski določbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu, ki ga je začela s tožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja z dne 28. 4. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 26. 5. 2009. Z navedeno odločbo je gradbeni inšpektor Območne enote M. Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO med drugim odločil, da mora inšpekcijska zavezanka takoj po vročitvi odločbe ustaviti rekonstrukcijo in nadzidavo gospodarskega objekta na zemljišču parc. št... k.o...., tlorisne velikosti 9,70 x 4,30 m ter da mora v roku treh mesecev po vročitvi te odločbe na svoje stroške odstraniti armirano betonsko stropno ploščo, opečne čelne in obodne zidove, zgrajene nad pritličjem objekta, ter leseno dvokapno strešno konstrukcijo gospodarskega objekta in vzpostaviti prejšnje stanje z izvedbo enokapne strešne konstrukcije nad obstoječim pritličjem. Z navedeno odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor zavrnilo tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko inšpekcijsko odločbo.

2. Tožnica je predlagala, da sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) odloži izvršitev navedene odločbe gradbenega inšpektorja do pravnomočne odločbe. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da razlogi, zaradi katerih bi po navedbah tožnice le tej nastala težko popravljiva škoda, ne predstavljajo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Škoda zaradi rušenja objekta oziroma vzpostavitve prejšnjega stanja je neizogibna posledica realizacije izpodbijane odločbe in kot taka sama po sebi ne more biti razlog za zadržanje izvršitve. Ker nihče ne trdi, da bi sporen objekt predstavljal stanovanjski objekt oziroma stanovanje, tudi ni relevanten ugovor, da bo treba iz objekta preseliti osebne stvari. Prav tako težko popravljive škode po presoji sodišča ne more predstavljati okoliščina, da bo treba iz objekta (verjetno začasno, do vzpostavitve prejšnjega stanja) preseliti tam skladiščene materiale oziroma surovine za slaščičarsko dejavnost. Po drugi strani pa je izrekanje in izvrševanje inšpekcijskih odločb že samo po sebi v javnem interesu, zato se prizadetost javnega interesa v tej zadevi predpostavlja. Zato sodišče šteje za izkazano, da bi bila odložitev izvršitve izpodbijane odločbe v škodo javnemu interesu in da, upoštevaje načelo sorazmernosti, tožnica z zatrjevano škodo ni izkazala, da ji bo prizadeta težko popravljiva škoda v smislu določb 32. člena ZUS-1, ki bi bila nesorazmerno večja od prizadetosti javnega interesa.

3. Tožnica zoper izpodbijani sklep vlaga pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je do pravnomočnosti odločitve v zadevi vsaka škoda pravno relevantna, tudi tista, ki bi ji utegnila nastati z izvršitvijo sporne odločbe. Če se bo tekom spora izkazalo, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen in izpodbijana odločba tožene stranke nepravilna in nezakonita, bo imela vso pravico od tožene stranke zahtevati povračilo škode zaradi morebiti že izvedenega rušenja objekta in vzpostavitve prejšnjega stanja. Izvršitev nepravnomočnih in spornih odločb, ki imajo za posledico očitno zmanjšanje vrednosti premoženja državljanov, pa vsekakor ni v javnem interesu. Napačen je tudi zaključek, da ni relevanten ugovor, da bo treba iz objekta preseliti osebne stvari. Škoda, ki bo nastala tožnici zaradi izvršitve s preselitvijo osebnih stvari, ji bo namreč nastala ne glede na to, ali sporni objekt predstavlja stanovanjski objekt ali ne. Pri tem ni razvidno, katere kriterije je sodišče uporabilo pri določitvi oziroma izpolnitvi pravnega standarda težko popravljive škode. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njeni zahtevi ugodi oziroma podredno sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo tožničinih pritožbenih stroškov. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev o tem, da tožeča stranka ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe, pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Po tej določbi sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, upoštevati pa je treba pri tem skladno z načelom sorazmernosti tudi prizadetost javne koristi.

7. Pri presoji utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno spuščati v utemeljenost ali neutemeljenost izpodbijane inšpekcijske odločbe, saj je to predmet, o katerem bo moralo odločiti v zvezi s tožbo. Zato sklicevanje tožnice na njeno morebitno uveljavljanje odškodnine zaradi rušenja nezakonite gradnje v tem pritožbenem postopku ni utemeljeno. O navedbah tožnice, da naj bi nastala težko popravljiva škoda zaradi ustavitve gradnje in porušenja nedovoljeno zgrajenega dela objekta, se je ustrezno opredelilo že prvostopenjsko sodišče in se glede tega na njegove utemeljitve sklicuje tudi Vrhovno sodišče. Glede škode, ki naj bi tožnici nastala, ker bo morala iz obravnavanega objekta odstraniti stvari, ki jih v njem hrani sama in njena starša (osebne stvari, tožničin oče pa tudi material, ki ga dnevno in nujno potrebuje za opravljanje slaščičarske in kavarniške dejavnosti), najti primeren skladiščni prostor, v katerega bodo preselili osebne stvari in material, za kar vse potrebujejo čas in denar in bo zato najmanj v tem času onemogočeno opravljanje očetove dejavnosti, kar bi posledično pripeljalo do izgube zaslužka oziroma škode, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne utemeljujejo nastanka težko popravljive škode v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Tožnica namreč kot podlago za izdajo začasne odredbe zatrjuje škodo, ki naj bi nastala tretji osebi (njenemu očetu oziroma staršem) in ne njej kot investitorici nedovoljene gradnje, kar pa je vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe po citirani zakonski določbi. Tožnica tudi ni obrazložila, katere osebne stvari bi morala zaradi rušenja preseliti iz spornega objekta. Ker torej tožnica ni izkazala težko popravljive škode za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1, tudi ostali pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

8. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 72. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

9. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).