Jedro

Izrek sodbe sodišča prve stopnje v točki I je nerazumljiv, saj iz njega ne izhaja, kolikšen znesek pripada tožnici iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane med delom in kolikšen del iz naslova plače, pri čemer je plača postavljena v neto znesku, kar je napačno, je pa to posledica v tem delu neustrezno formuliranega tožbenega zahtevka v tožbi. Delavec je upravičen do plače v bruto znesku, od katerega mora delodajalec zanj plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter delavcu izplačati neto znesek skladno z določili ZDoh-2. Pravna podlaga za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo od bruto prejemkov, pa je podana v ZPIZ-2, ZZVZZ, ZUTD in ZSDP. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oziroma izplačila po stopnjah, ki veljajo na ta dan. Zato se plače lahko dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku. Sodba sodišče prve stopnje je v tem delu tudi pomanjkljivo obrazložena, tako da niti ni mogoče preveriti pravilnosti izračuna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se v točki I izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici: - iz naslova plače in povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane med delom za december 2013 in januar 2014 plačati 503,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2014 dalje in ji od bruto zneska plače za december 2013 v višini 396,53 EUR in za januar 2014 v višini 162,21 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine v roku 15 dni pod izvršbo (točka I izreka); - iz naslova regresa za letni dopust za leta 2011, 2012 in 2013 od zneska 2.140,00 EUR obračunati in plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa ji izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2014 dalje do plačila v roku 15 dni, višji zahtevek je zavrnilo (točka II izreka); - plačati odpravnino v višini 158,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2014 dalje do plačila v roku 15 dni, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka III izreka).

V točki IV izreka je zavrnilo zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, da ji je toženka po nasprotni tožbi dolžna plačati znesek 2.607,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (pravilno: od 17. 12. 2014 do plačila v roku 8 dni) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 476,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, tako da jih plača na račun tega sodišča (točka V izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper zavrnilni del točke II in točko IV izreka) se pritožuje tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka od tožnice z nasprotno tožbo uveljavljala povračilo plačanih stroškov prehrane med delom za obdobje 2012 in 2013 v skupnem znesku 2.607,00 EUR. Te stroške ji je plačala v nasprotju s 74. členom Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, pri čemer opozarja na to, da je tožnica (toženka po nasprotni tožbi) kot kuharica sama pripravljala malice in je tako imela zagotovljeno malico, sama pa ni trdila, da ni imela zagotovljene prehrane med delom oziroma da iz utemeljenih razlogov te hrane ni mogla uživati na delu. Zaradi tega bi sodišče prve stopnje moralo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ugoditi. Nadalje navaja, da je bil tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust nesklepčen, saj tožnica ni trdila, da je predhodno uveljavljala zahtevek pri toženi stranki. Nadalje navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnica s tožbo uveljavljala plačo v znesku 503,00 EUR, sodišče pa ji je dosodilo nekaj več in drugače in sicer stroške prevoza na delo in z dela ter zamudne obresti. Sodišče je toženi stranki naložilo tudi obračun in plačilo prispevkov in akontacije dohodnine, česar pa tožnica sploh ni uveljavljala. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v točki I izreka storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je tožbeni zahtevek tudi prekoračilo. V preostalem delu ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in tudi v pritožbi zatrjevanih ne. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna, razen delno v točki I izreka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Pravilno opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek v točki I izreka. Iz tožbenih navedb in zahtevka je razvidno, da je tožnica vtoževala za mesec december 2013 le plačilo neto zneska, ki je po višini enak znesku, ki ga je iz naslova neto plače, regresa za prehrano in potnih stroškov prejela v mesecu novembru 2013, torej 503,00 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2014 do plačila. Iz tožbenih navedb sicer izhaja, da naj se opravi poračun še od 1. 1. 2014 do 13. 1. 2014, vendar tožbenega zahtevka po višini ni postavila. Sodišče prve stopnje ji je preko postavljenega zahtevka dosodilo tudi znesek za obdobje, ko je v januarju 2014 pri toženi stranki še delala, in je s tem tožbeni zahtevek prekoračilo.

6. Izrek sodbe sodišča prve stopnje v točki I je nerazumljiv, saj iz njega ne izhaja, kolikšen znesek pripada tožnici iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane med delom in kolikšen del iz naslova plače, pri čemer je plača očitno postavljena v neto znesku, kar je napačno, je pa očitno posledica v tem delu neustrezno formuliranega tožbenega zahtevka v tožbi (l. št. 2). Delavec je upravičen do plače v bruto znesku, od katerega mora delodajalec zanj plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter delavcu izplačati neto znesek skladno z določili Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS št. 117/2006 in naslednji). Pravna podlaga za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo od bruto prejemkov, pa je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji), Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji), Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji) in Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001). Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oziroma izplačila po stopnjah, ki veljajo na ta dan. Zato se plače lahko dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku. Znesek 503,00 EUR, ki ga je tožnici dosodilo sodišče prve stopnje, je sestavljen iz neznanega zneska neto plače (ta bo znan šele po odvodu akontacije dohodnine in prispevkov na dan plačila) in posledično iz neznanih zneskov povračil stroškov prevoza na in z dela ter prehrane med delom. Sodba sodišče prve stopnje je v tem delu pomanjkljivo obrazložena, tako da niti ni mogoče preveriti pravilnosti izračuna (tudi če bi bilo dopustno delavcu prisoditi po višini določen neto zneske, kar pa ni).

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust nesklepčen, ker tožnica ni trdila, da je zahtevek pri toženi stranki uveljavljala. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica upravičena do plačila regresa za letni dopust na podlagi določb 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS 42/2002 in naslednji) in 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS 21/2013) ter določb panožne kolektivne pogodbe. Ker gre za čisti denarni zahtevek, tožnica ni bila dolžna te svoje pravice najprej uveljavljati pri delodajalcu, ampak jo je lahko skladno s 4. odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljala neposredno pri sodišču. 8. Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi utemeljeno zahtevala vrnitev zneskov, ki jih je toženki po nasprotni tožbi izplačala v nasprotju s 74. členom Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 109/2011 in naslednji), ki je veljala do 31. 12. 2013. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da toženka po nasprotni tožbi svoje pravice do toplega obroka pri tožeči stranki ni izkoristila in da ji je tožeča stranka po nasprotni tožbi stroške prehrane med delom plačala. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi si tožeča stranka po nasprotni tožbi pridržala pravico, da zahteva vrnitev toženki po nasprotni tožbi izplačanih stroškov prehrane in tudi ne, da ji jih je plačala, da bi se izognila sili. Glede na to, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi vedela, da po določbi 74. člena panožne kolektivne pogodbe toženki po nasprotni tožbi ni dolžna izplačati stroškov prehrane med delom, skladno s 191. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) od toženke po nasprotni tožbi ne more zahtevati vrnitve izplačanih zneskov, saj ta člen določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, je zato pravilna.

9. Kot izhaja iz navedenega je pritožba v delu, ki se nanaša na točko I izreka sodbe utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP in 357. člen ZPP), v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi ugotovljene pomanjkljivosti (v izreku in obrazložitvi) in ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

11. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).