Jedro

Po sodni praksi mora oškodovanec za to, da bi bilo možno zaključiti, da je prometno nezgodo povzročilo neznano vozilo, izkazati ustrezno skrbnost pri ugotavljanju istovetnosti tega vozila. Vsebina standarda skrbnosti povprečnega voznika je odvisna od okoliščin konkretnega primera. V tej zadevi je pritožbeno sporno, ali bi moral tožnik po nezgodi ostati na kraju škodnega dogodka in poklicati policijo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnik s tožbenim zahtevkom od toženca zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 18.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po tožbenih trditvah mu je ta škoda nastala zaradi telesnih poškodb, ki jih utrpel v prometni nezgodi dne 12. 5. 2019 kot voznik mopeda ob vožnji v naselju ... Ko je pripeljal do objekta na naslovu ..., je iz ulice v smeri ... pripeljalo neznano osebno vozilo, ki ni upoštevalo prometnega znaka "ustavi" in zapeljalo na vozišče v trenutku, ko je po prednosti cesti pripeljal tožnik. Tožnik je z namenom preprečitve trčenja močno zaviral, pri tem pa izgubil ravnotežje in padel po vozišču.

2.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, (i) da je tožnik dokazal zatrjevani škodni dogodek, (ii) da je prometno nezgodo s protipredpisno vožnjo povzročilo neznano vozilo, (iii) in da je tožniku v njej nastala nepremoženjska škoda. Zaključilo je, da je zato toženec po podlagi v celoti odškodninsko odgovoren za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo. Z izpodbijano vmesno sodbo je razsodilo, da je toženec v celoti odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo je tožnik utrpel dne 12. 5. 2019.

3.Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napravilo zmotno dejansko oceno in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Materialno pravo je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo, čeprav tožnik ni izkazal, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevani način. Pritožba tožniku očita, da o prometni nezgodi ni obvestil policije, s čimer je onemogočil ugotavljanje vzroka in načina nastanka škodnega dogodka. Glede na zatrjevane poškodbe je bilo od tožnika utemeljeno pričakovati, da bi počakal na kraju nezgode, poklical policijo in počakal na njen prihod. Glede na predloženo medicinsko dokumentacijo o teži telesnih poškodb, glede na dejstvo, da je tožnik zdravniško pomoč poiskal šele naslednji dan, in glede na dejstvo, da je odšel iz bolnišnice pred prihodom policistov, tožnik ni imel tehtnih razlogov za opustitev ukrepov za ugotavljanje identitete povzročitelja. Tožnik bi lahko policijo obvestil tudi po prihodu iz bolnišnice ali v naslednjih dneh, saj je bil glede na svoje zdravstveno stanje tega zmožen, čeprav kasnejše obvestilo ne bi bistveno prispevalo k pridobitvi podatkov o povzročitelju nezgode. Vseh teh okoliščin sodišče pri presoji ni upoštevalo, pač pa se je oprlo ne izpoved tožnika. Po navedbah pritožbe izvedenec cestnoprometne stroke ne more prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja, saj izvedenec bistvenega dejstva (tj. neudeležbe oz. udeležbe vozila) na podlagi podatkov ni mogel ugotoviti niti z ogledom kraja nezgode, pri čemer fotografije kraja dogodka ne obstajajo. Sodišče je kljub temu odločitev oprlo na mnenje izvedenca. Poleg tega je po navedbah pritožbe izvedensko mnenje v nasprotju s podatki iz spisa, saj izvedenec iz razpoložljivih podatkov ni mogel ugotoviti niti poteka prometne nezgode niti gibanja vozil, torej podatkov, ki bi ga pripeljali do zaključkov in odgovorov.

Toženec v pritožbi navaja, da se potek prometne nezgode in odgovornost zanjo ugotavljata na podlagi policijskega zapisnika, ki se ga sestavi ob vsaki nezgodi, v kateri udeleženci utrpijo telesne poškodbe. Glede na dejstvo, da tožnik na policijski zapisnik ni ugovarjal, je bil po pritožbenih navedbah torej narejen strokovno. Do teh navedb se sodišče prve stopnjo ni izreklo, prav tako pa ni sledilo izpovedi prič "A. A. in B. B.", ki sta opravila razgovor s tožnikom.

Sodišče prve stopnje ni sledilo toženčevemu ugovoru, da tožnik vožnje ni prilagodim razmeram na cesti. Tožnik skuša z lastno razlago vzrok za nezgodo naprtiti neznanemu vozilu, čeprav v dokaz glede poteka nezgode ni predložil nobenega dokazila. Izvedenec trditvene podlage in dokazne ocene ne more nadomestiti. Ni mogoče spregledati, da je tožnik neznano vozilo prvič omenil dne 22. 10. 2019, ko ga je policija izsledila na njegovem domu, in da po odhodu iz bolnišnice o nezgodi ni obvestil policije.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti podlage tožbenega zahtevka materialno pravo pravilno uporabilo. Pravilno je navedlo, da neposredno podlago toženčeve odgovornosti predstavljajo določbe od 34. člena do 39. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki določajo, da lahko oškodovanci, ki jim je škodo povzročilo neznano vozilo, odškodnino uveljavljajo od toženca. Nadalje je odškodninsko odgovornost toženca (oziroma voznika neznanega vozila) pravilno presojalo po določbah o neposlovni odškodninski odgovornosti, zlasti pa na podlagi določb 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Odgovornost neznanega vozila za zatrjevano prometno nezgodo je glede na tožbene trditve pravilno presojalo z uporabo določbe 56. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki ureja obveznosti voznika pri vključevanju na prednostno cesto.

6.Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj povzeto materialnopravno izhodišče naprej ugotavljalo, ali je tožnik dokazal zatrjevani škodni dogodek, nato pa, ali je zanj odgovoren voznik neznanega vozila, in ali je tožnik v njem utrpel nepremoženjsko škodo. Pritožba sodišču sicer očita, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, vendar ne konkretizira, katero neugotovljeno dejstvo ima pri tem v mislih. Preizkus izpodbijane sodbe v mejah uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) pokaže, da je sodišče prve stopnje ugotovilo prav vsa pravnorelevantna dejstva glede podlage odškodninske odgovornosti.

7.Pritožba v pretežnem delu nasprotuje ugotovitvi, da je tožnik dokazal v tožbi zatrjevani škodni dogodek in da je nezgodo povzročilo neznano vozilo. Tožniku pri tem v pritožbi kot bistveno očita neskrbnost, ker ni takoj po škodnem dogodku obvestil policije zaradi ugotovitve dejstev o poteku nezgode, njenem vzroku in povzročitelju. Po sodni praksi mora oškodovanec za to, da bi bilo možno zaključiti, da je prometno nezgodo povzročilo neznano vozilo, izkazati ustrezno skrbnost pri ugotavljanju istovetnosti tega vozila. Vsebina standarda skrbnosti povprečnega voznika je odvisna od okoliščin konkretnega primera.1 V tej zadevi je pritožbeno sporno, ali bi moral tožnik po nezgodi ostati na kraju škodnega dogodka in poklicati policijo.

Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, je neznano vozilo po nezgodi peljalo mimo in tožniku ni ponudilo nobene pomoči. Ker je tožnik menil, da je utrpel le odrgnine, se je peš odpravil do doma, oddaljenega 150 metrov od kraja prometne nezgode. Bolečine so se intenzivirale šele kasneje, zato je naslednji dan odšel k zdravniku (prim. 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob takšnih (neizpodbijanih) okoliščinah bi bila zahteva, da tožnik takoj po nezgodi zaradi identifikacije neznanega vozila pokliče policijo, pretirana. Toženec v pritožbi sam navaja, da kasnejša prijava (po zdravniškem pregledu v bolnišnici naslednjega dne) ne bi bistveno prispevala k identifikaciji neznanega vozila in voznika, zato tudi to ne more pripeljati do zaključka o tožnikovi neskrbnosti.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik o prometni nezgodi ni obvestil policije, saj je sodišče omenjeno trditev upoštevalo pri presoji tožnikove skrbnosti (prim. 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženec z obširnimi pritožbenimi očitki, s katerimi želi utemeljiti tožnikovo neskrbnost zaradi opustitve prijave nezgode policiji, dokazne ocene, da je nezgodo povzročilo neznano vozilo, iz zgoraj nanizanih razlogov ne more izpodbiti.

8.Pritožba nadalje nasprotuje dokazni oceni pravnorelevantnih dejstev, ki med drugim temelji tudi na analizi v postopku pridobljenega izvedenskega mnenja. Toženec v pritožbi namreč navaja, da izvedenec cestnoprometne stroke ni mogel prispevati k dodatni razjasnitvi dejanskega stanja, saj glede na razpoložljive podatke (časovna odmaknjenost dogodka, fotografije s kraja nezgode ne obstajajo) ni mogel ugotoviti "neudeležbe oziroma udeležbe vozila v nesreči".

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo izvedensko mnenje zgolj eden od izvedenih dokazov (poleg listin, izpovedi tožnika in izpovedi policista B. B.), s katerimi je tožnik dokazoval svoje trditve. Toženec zmotno razume vsebino dokazne ocene izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje namreč ni le na njegovi podlagi ugotavljalo, ali je bilo v nezgodi udeleženo neznano vozilo, kakor zmotno trdi toženec v pritožbi, pač pa je z njim preverjalo, ali je z vidika cestnoprometne stroke opis škodnega dogodka, kot ga je zatrjeval tožnik, verjeten. Dokazna ocena izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pripeljala do pritrdilnega odgovora (prim. 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Do nadaljnje dokazne ocene, da je prometno nezgodo povzročilo neznano vozilo, pa je sodišče prve stopnje vodila še analiza izpovedi tožnika in izvida SB Celje z dne 13. 5. 2019 (prim. 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

9.V pritožbi toženec zatrjuje, da je izvedensko mnenje v nasprotju s podatki iz spisa, česar pa ne konkretizira, zato pritožbeno sodišče morebitne protispisnosti (postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), na katero ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člen ZPP), sploh ne more preizkusiti. Če ima toženec pri tej pritožbeni navedbi v mislih, da izvedenec glede na spisovne podatke ni mogel ugotoviti poteka in gibanja vozil, pa ga pritožbeno sodišče napotuje na razloge iz 8. točke obrazložitve te sodbe.

10.Neutemeljeno je stališče pritožbe, da se potek prometne nezgode in odgovornost zanjo lahko ugotavljata le na podlagi policijskega zapisnika. Pravila slovenskega pravdnega postopka namreč ne poznajo formalnih dokaznih pravil, ki bi dolačala, da se nekatera dejstva lahko dokazujejo samo z nekaterimi dokazi. Nasprotno, stranka lahko dejstvo, za katerega nosi dokazno breme, skladno z ZPP dokazuje s katerimkoli dokaznim sredstvom. Pritožbeno sodišče ne zanika dokazne pomembnosti policijskega zapisnika, vendar ima ta, če je sestavljen, v dokaznem smislu povsem enak položaj kot vsi drugi izvedeni dokazi. Sodišče nato po dokazni oceni, ki mora biti skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ugotovi, ali je zatrjevano dejstvo dokazano ali ne. Ravno to je v konkretni zadevi storilo sodišče prve stopnje.

11.Pritožba sodišču prve stopnje očita, da se ni izreklo do ugovora, da tožnik policijskemu zapisniku ni ugovarjal, kar po njenem samodejno vodi v zaključek o strokovnosti sestavljenega zapisnika. Toženec s tem smiselno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, lahko njen (ne)obstoj presoja zgolj v okviru pritožbenih navedb. Toženec v pritožbi niti ne navaja, da je postavil takšno navedbo pred sodiščem prvem stopnje, prav tako ne, v kateri vlogi oziroma na katerem naroku, s čimer je pritožbenemu sodišču onemogočil preizkus obstoja te procesne kršitve.

12.Sodišče prve stopnje je pravnorelevantna dejstva ugotovilo po dokazni oceni predloženih listin (policijski zapisnik o ogledu kraja prometne nezgode in izvid Splošne bolnišnice Celje z dne 13. 5. 2019), izpovedi tožnika, izpovedi policista in pridobljenega izvedenskega mnenja cestnoprometne stroke. Pritožbeno stališče, da tožnik za svoje trditve ni podal nobenega dokaza, je torej že na prvi pogled povsem neutemeljeno. Dokazne ocene tožnikove izpovedi (prim. 19. in 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in listin (prim. 12., 13. in 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) pritožba konkretizirano ne izpodbija.

13.Iz povzetka trditev obeh strank v izpodbijani sodbi ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje z izvedenskim mnenjem nadomeščalo pomanjkljivo trditveno podlago. Toženec v pritožbi poleg tega ne pove, katero (s strani tožnika) nezatrjevano dejstvo naj bi ugotovilo sodišče prve stopnje, s čimer je prav tako onemogočil preizkus morebitne kršitve razpravnega načela (kršitev 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP).

14.Ker s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 164. člena ZPP.

-------------------------------

1Prim. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 1235/2008 (15. točka obrazložitve).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1994) - ZOZP - člen 34, 35, 36, 37, 38, 39

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.