Jedro

Akt, s katerim občina po izvedbi javnega razpisa odda (proda) stavbno zemljišče najboljšemu ponudniku, ni upravni akt, pač pa akt poslovanja, s katerim občina razpolaga s svojim premoženjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 337/98-3 z dne 15.1.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 16.11.1998. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnikov zoper sklep Sveta za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči z dne 15.10.1998, s katerim je bila na podlagi javnega razpisa za prodajo stavbnega zemljišča parc. št. 106/5 k.o. O., kot najugodnejši ponudnik izbrana M.L. iz B. in ne tožnika.

Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom št. U 337/98-4 z dne 15.1.1999 zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, pritožbo tožnikov zoper navedeni sklep pa je Vrhovno sodišče RS zavrnilo s sklepom št. I Up 65/99-2 z dne 4.2.1999. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka izpodbijani akt izdala v zvezi z odsvojitvijo nepremičnega premoženja in da je ta akt šteti kot akt poslovanja občine. Odsvojitev premoženja je občina izvedla na podlagi določb Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ). Ker se po določbi 2. odstavka 52. člena ZSZ določbe 46. in 47. člena ZSZ pričnejo uporabljati šele po uveljavitvi zakona, ki bo urejal lastninsko in druge stvarne pravice, le - ta pa še ni sprejet, je potrebno v konkretni zadevi uporabiti določbe prejšnjega Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 33/89 ter Uradni list RS, št. 24/92 in 29/95, v nadaljevanju ZSZ/84). Ob ugotovitvi, da imata tožnika, kot udeleženca javnega razpisa, zagotovljeno sodno varstvo po ZSZ in da izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče prve stopnje, na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, tožbo zavrglo. Ker pa je imela izpodbijana odločba tožene stranke napačen pravni pouk, je sodišče prve stopnje tudi poučilo tožnika, da zanju pričnejo teči roki za varstvo pravic in pravnih koristi, predpisani v ZSZ, šele od dneva vročitve sklepa o zavrženju tožbe.

Tožnika v svoji pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS). Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Menita, da izpodbijani sklep ni pravilen, saj je za izpodbijanje odločbe tožene stranke, ki je upravni akt, dopusten upravni spor. Izpodbijani akt je izdala mestna občina, ki je odločila o njeni pravici, poleg tega pa je z odločitvijo posegla tudi v njune ustavne pravice. Bila sta deležna nepoštenega postopanja, saj je bilo kršeno načelo javnosti in evidentno ni bil upoštevan oziroma spoštovan veljavni občinski odlok o prodaji stavbnih zemljišč. Vse kršitve, katere sta uveljavljala v dosedanjem sporu, so bile obravnavane po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Takšen je bil tudi pravni pouk, kar pomeni, da je tudi tožena stranka zadevo obravnavala kot upravno zadevo. Ker je upravni organ predhodno meritorno odločal o njunih pravicah, mora prav upravno sodišče njuno stvar prav tako meritorno obravnavati in rešiti. Prav tako ne drži navedba o zagotovljenem drugem sodnem varstvu. Določbe o drugem sodnem varstvu se bodo začele, po prehodni določbi ZSZ, uporabljati po uveljavitvi novega lastninskega zakona, ki še ni bil sprejet in zato mora tovrstne spore obravnavati upravno sodišče. V podobnih zadevah, ko občina odloča o izbiri koncesionarja, upravno sodišče ne odkloni pristojnosti. Zato ni razloga, da tudi v tem sporu ne bi bilo za odločitev pristojno upravno sodišče. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po prehodni določbi 2. odstavka 52. člena ZSZ se določbe 46. člena in drugih členov tega zakona, ki urejajo oddajo zemljišč za gradnjo, pričnejo uporabljati po uveljavitvi zakona, ki bo urejal lastninsko in druge stvarne pravice. Ker ob odločanju prvostopnega upravnega organa Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/2002) še ni bil sprejet, sta morala organ prve stopnje in tožena stranka za odločanje o prodaji stavbnega zemljišča uporabiti določbe ZSZ/84. Navedeni zakon ureja oddajanje stavbnih zemljišč v svojem petem poglavju. V 53. členu ureja oddajo stavbnega zemljišča na podlagi javnega razpisa. Po določbi 4. odstavka 53. člena ZSZ/84 pa je določeno, da ima ponudnik, ki ni zadovoljen z odločitvijo, pravico izpodbijati odločitev o oddaji stavbnega zemljišča v 30 dneh pri rednem sodišču. Odločitev sodišča prve stopnje, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS), je zato, po presoji pritožbenega sodišča, utemeljena in zakonita. Pa tudi sicer je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je akt, izpodbijan v tem upravnem sporu, akt poslovanja občine, saj razpolaganje s svojim premoženjem občina ureja s civilnopravnimi razmerji. Tožnika imata torej zagotovljeno sodno varstvo pri sodišču splošne pristojnosti in zato tudi ni razlogov za uporabo določbe 3. odstavka 1. člena ZUS o subsidiarnem sodnem varstvu v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.