Jedro

Tožnik ima pravico do denarne socialne pomoči od 1. dne naslednjega meseca po vložitvi vloge.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep o stroških v 5. odst. izreka izpodbijane sodbe glede višine spremeni tako, da se znesek „459,48 EUR“ nadomesti z zneskom „471,96 EUR“.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo odločbo Centra za socialno delo ... z dne 10. 1. 2008 ter dokončno odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 17. 2. 2009 v 1. točki kjer je bilo odločeno, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in v 2. točki kjer je bilo odločeno, da v postopku ni bilo stroškov postopka in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje. Ugotovilo je, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči v obdobju od 1. 1. 2008 do 1. 4. 2008 v višini 343,74 EUR z vsemi uskladitvami ter, da je toženka dolžna tožniku izplačati že zapadle zneske denarne socialne pomoči v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe ter mu povrniti stroške postopka v višini 459,48 EUR.

Zoper 3. in 5. toč. izreka sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da se ugotovi, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči za čas od 1. 1. 2008 do 1. 7. 2008 v znesku, ki ga naj določi sodišče z vsemi uskladitvami ter, da se tožniku priznajo vsi pravdni stroški kot so priglašeni na glavni obravnavi dne 10. 3. 2010 s stroškovnikom, podrejeno, da se pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo razsojo. Tožnik meni, da je upravičen do denarne socialne pomoči za 6 mesecev in ne le za 3 mesece. Denarna socialna pomoč se prvič dodeli za obdobje največ 3 mesecev, ponovno pa za obdobje največ 6 mesecev. Tožnik je prejemal denarno socialno pomoč že pred vlogo z dne 28. 12. 2007 dano Centru za socialno delo .... To je toženki znano tudi iz upravnega spisa in sicer iz zapisnika z dne 9. 11. 2007. Navedeno pomeni, da bi sodišče moralo priznati tožniku denarno socialno pomoč za 6 mesecev, torej od 1. 1. 2008 do 1. 7. 2008. Glede višini stroškov tožnik meni, da bi mu sodišče moralo priznati vse stroške, torej stroške za oba naroka, ne pa, da mu je priznalo le pristop na en narok. Ni jasno, zakaj sodišče ni priznalo stroškov kilometrine za pristop na narok dne 18. 11. 2010 na relaciji K.-B.-K., saj so bili ti stroški priglašeni, prav tako pa so nastali kot izhaja iz podatkov spisa. Tega dne je sodišče opravilo narok na zunanjem poslovanju na sodišču v B.. Priglaša stroške pritožbe.

Toženka je podala odgovor na pritožbo v katerem meni, da je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno odločilo, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči za obdobje v trajanju 3 mesecev. Navedba tožnika, da je prejemal denarno socialno pomoč že pred vlogo podano dne 28. 12. 2007 pri CSD ... je pritožbena novota in je zato v skladu s 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku ni mogoče upoštevati. Glede nagrade za narok po tarifni št. 3102 toženka meni, da je potrebno upoštevati načela Zakona o odvetniški tarifi, kjer je določena ena nagrade za vse vloge in vse naroke. Torej nagrada za narok nastane enkrat, ne glede na to, ali se odvetnik udeležil enega ali več narokov. Toženka predlaga, da sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je v skladu s 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti s tem, da pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo v tistem delu, ko tožniku ni priznalo stroškov kilometrine za pristop na narok dne 18. 11. 2010. V zvezi s tem je pritožbi delno ugodilo in sklep o stroških v 5. toč. izreka sodbe spremenilo kakor izhaja iz izreka te sodbe.

Pravilno opozarja toženka, da je navedba tožnika, da je prejemal denarno socialno pomoč že pred vlogo podano dne 18. 12. 2007 pri Centru za socialno delo ..., pritožbena novota. V pritožbi sme pritožnik v skladu s 337. čl. ZPP navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da ji brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odst. 286. čl. tega zakona. Glede dejstva, da naj bi tožnik prejemal denarno socialno pomoč že pred vlogo podano dne 18. 12. 2007, tožnik tekom postopka na prvi stopnji ni navajal ničesar. Takšnih navedb ni podal ne v svoji tožbi z dne 20. 3. 2009, to ne izhaja niti iz odgovora na tožbo toženke z dne 21. 4. 2009, ne iz pripravljalne vloge tožnika z dne 26. 10. 2010, tožnik tega ni navedel ne na glavni obravnavi dne 18. 11. 2010, ne na glavni obravnavi dne 10. 3. 2011. Tožnik v pritožbi ni izkazal, da navedenega dejstva brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, zato sodišče šteje, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki jo v okviru pritožbe ni mogoče upoštevati.

Ob navedenem v prejšnji točki je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, kakor je izkazano v izpodbijani sodbi in na takšno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je Zakon o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 3/2007 s spremembami) ter tožniku v posledici navedenega na podlagi 33. čl. dosodilo, da ima pravico do denarne socialne pomoči za čas 3 mesecev, in sicer od 01. 01. 2008 do 01. 04. 2008, saj mu denarna socialna pomoč v skladu s 34. čl. ZSV pripada od 1. dne naslednjega meseca po vložitvi vloge.

V zvezi s stroški je tožnik upravičen do stroškov kakor mu jih je priznalo sodišče prve stopnje s tem, da mu je potrebno priznati še 12,48 EUR za stroške kilometrine za udeležbo na naroku dne 18. 11. 2010. Glede nagrade za narok za dne 10. 3. 2011 pa je razlogovanje pritožbe napačno. Res, da so se glede razlage besedne zveze „nagrada za narok“ po tarifni št. 3102 Tarife pojavljala različna stališča. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče, ki skrbi na enotno sodno prakso, sprejelo stališče, da je pravi pomen besedni zveze ta, da vključuje nagrada na narok, nagrado za vse naroke (sodba II Ips 56/2001). Iz obrazložitve navedenega mnenja izhaja, da je takšna razlaga najustreznejša tako z vidika teleološke in zgodovinske razlage kot z vidika pravila, da je treba izjeme razlagati zožujoče. Pri tem je upoštevan namen, ki ga je Zakonu o odvetniški tarifi pripisal zakonodajalec, to je čim hitreje rešiti spor, tudi z določitvijo ene nagrade za vse naroke.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. čl. ZPP pritožbi delno ugodilo, v preostalem pa v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Glede na to, da je tožnik v pritožbi uspel le z neznatnim delom, je sklenilo, v skladu s 1. oz. 2. odst. 165. čl. ZPP, da tožnik krije stroške pritožbe sam.