Jedro

V primeru, ko stranka prejme določeno izpolnitev na podlagi pravnomočne sodbe, ki je kasneje v revizijskem postopku razveljavljena, gre za tipičen primer neupravičene obogatitve. Tisti, ki je prejel tako izpolnitev, je obogaten, ker je kasneje odpadel pravni temelj, zato je njegova obogatitev neupravičena ter je prejeto dolžan vrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 54.448,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2011 dalje, v roku 15 dni; zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas od 25. 8. 2009 do 8. 3. 2011; odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 3.629,16 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago uporabilo le določilo 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v zvezi z navedbami toženca pa je zaključilo, da so njegova izvajanja brez pravne podlage. To pa ne drži, sodišče bi moralo uporabiti tudi določbo 192. člena OZ. Če je sodišče menilo, da ta pravna podlaga v konkretnem primeru ni uporabna, pa bi moralo to stališče ustrezno obrazložiti. Izostanek tovrstne vsebinske opredelitve predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavnega zagotovljenega enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Izpostavlja, da je funkcija sojenja bistveno širša od pozitivističnega pristopa, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Meje pravnomočnosti sodnih odločb ni mogoče razumeti tako ozko, kot ugotavlja sodišče prve stopnje in se pri tem neutemeljeno sklicuje na odločbo VS RS II Ips 1037/2007. Iz te odločbe jasno izhaja, da ima toženec v primeru takšnih nepravičnosti, kot so se zgodile v konkretnem primeru, na voljo druga pravna sredstva, tudi ugovore, in zahtevke, le obogatitvenega ne (čeprav je ta ugotovitev za toženca še vedno sporna, saj je tudi toženec prvo plačilo izvedel po podlagi, ki je kasneje odpadla). Široko sprejeta publicistična teorija o mejah pravnomočnih sodb izhaja celo iz stališča, da ne glede na pravilnost sodnih odločb, te nimajo neposrednega učinka na samo pravno razmerje, pač pa zgolj izključujejo možnost ponovnega obravnavanja iste zadeve. Tudi v obravnavani zadevi bi sodišče moralo pri novem zahtevku tožnika presojati vse tiste vsebinske okoliščine, ki v dosedanjih postopkih niso bile izpostavljene. Te pa nesporno kažejo, da je tožnik prišel do poplačila istega zahtevka dvakrat, toženec pa je nato prišel do povračila, ki mu je v materialnopravnem pogledu absolutno pripadalo, čeprav le kot naturalna oziroma moralna obveznost. Tožencu poplačila tako ni potrebno vrniti. Toženec je ves čas zatrjeval, da je tožnik s kršenjem temeljnih načel obligacijskih razmerij prišel do dvojnega plačila istega dolga. Kršil je načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ), prepoved zlorabe pravic (7. člen OZ) in prepoved povzročanja škode (10. člen OZ), torej načel prava, s katerimi je tožnik kot odvetnik dobro seznanjen, takšno njegovo ravnanje (dvakratna izterjava istega dolga) pa je tudi v nasprotju z družbeno moralo. Do vseh teh trditev se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni sporno, da je toženec na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1961/2006 z dne 4. 7. 2007 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1920/2003 z dne 30. 11. 2006, v izvršilnem postopku, ki ga je vodilo Okrajno sodišče v Sežani pod opr. št. I 546/2007, od tožnika izterjal znesek v višini 54.448,06 EUR. Že po uspešni izvršbi sta bili sodbi s sodbo VS RS II Ips 1037/2007 z dne 20. 1. 2011 spremenjeni tako, da je bil tožbeni zahtevek tožnika (v sedanjem postopku toženca) v celoti zavrnjen. Prerekano tudi ni bilo, da je toženec (v sedanji pravdi tožnik) tožnika (v sedanjem postopku toženca) opozoril, da je zoper izvršilni naslov vložil revizijo.

6. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje gre v primeru, ko stranka prejme določeno izpolnitev na podlagi pravnomočne sodbe, ki je kasneje v revizijskem postopku razveljavljena, za tipičen primer neupravičene obogatitve. Tisti, ki je prejel tako izpolnitev, je obogaten, ker je kasneje odpadel pravni temelj, zato je njegova obogatitev neupravičena ter je prejeto dolžan vrniti (tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Toženec, ki je po povedanem vedel, da bi lahko odpadla pravna podlaga za prejeto plačilo, je to plačilo dolžan v trenutku, ko je izvedel za odpadlo pravno podlago, tudi vrniti. Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo.

7. Pravilno je sodišče prve stopnje v sodbi tožencu tudi pojasnilo, da ni pomembno, kaj se je dogajalo med pravdnima strankama v njunih predhodnih postopkih in se upravičeno do tovrstnih toženčevih navedb ni opredeljevalo, zato ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka oziroma kršitev ustave, kot jih izpostavlja pritožba. Pravnomočno je bil že zavrnjen tožbeni zahtevek toženca, da mu je tožnik dolžan vrniti tisto, za kar je bil neupravičeno obogaten zaradi dvakratnega plačila dolga (sodba VS RS II Ips 1037/2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1961/2006 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1920/2003 z dne 30. 11. 2006), zato toženec tega zahtevka ne more ponovno uveljavljati, čeprav v obliki ugovora v tem postopku. Toženec, katerega zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen, ne more uveljavljati zahtevka na novo, da bi zmagal v drugi pravdi.

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).