Jedro

Če bi se sporna pogodba opredelila kot pogodba o dosmrtnem preživljanju, bi bila to pogodba civilnega in ne pogodba dednega prava, ker T. toženki ni zapustila stanovanja kot dediščino, ampak ji ga je takoj izročila v last in posest (tč. II. sporne pogodbe).

Pogodba nima nobenih dednopravnih učinkov in zato ni podvržena obličnosti, ki jo določa 117. čl. zakona o dedovanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev prodajne pogodbe z dne 18.2.1992 med I. T. kot prodajalko in toženko kot kupovalko za stanovanje v L. in na izselitev iz tega stanovanja. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek na ugotovitev, da je navedena pogodba razdrta in na izselitev toženke iz stanovanja. Ugotovilo je, da je I. T. kupila sporno stanovanje od občine L. C. in ga nato prodala toženki. To je storila zato, da si je zagotovila brezplačno bivanje v stanovanju do smrti in se hkrati izognila prispevkom za investicije v hiši. T. pri sklepanju izpodbijane pogodbe ni bila v zmoti in je bila razsodna. Ugotovilo je še, da ni šlo za čezmerno prikrajšanje. Vedela je, da ji toženka kupnine ne bo plačala, ker je plačala kupnino po pogodbi z občino.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo sodbo prve stopnje v delu, v katerem je bilo odločeno o podrejenem zahtevku. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopno zavrnitev primarnega zahtevka. Sporno pogodbo je štelo za prodajno in ne za pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Potrdilo je ugotovitev, da je bila T. ob sklenitvi sporne pogodbe poslovno sposobna in da ni podano čezmerno prikrajšanje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je med dajatvama pogodbenih strank očitno nesorazmerje. Drugostopni sodbi očita protislovje, ko navaja, da dogovorjena cena ni ustrezala tržni vrednosti, da pa je bila tržna vrednost zaradi dogovorjene služnosti nižja. Meni, da ima vsako stanovanje le eno tržno vrednost. Pri oceni vrednosti bremena bi bilo treba upoštevati starost prodajalke. Koliko bi znižanje lahko znašalo, pa sploh ni ugotovljeno. Navaja, da znaša vrednost stanovanja bistveno več, kot je v pogodbi zapisana cena. Navaja, da je vprašljiva kavza pogodbe. Ugotovljeni namen T. kaže na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki pa bi morala biti sklenjena pred sodnikom. Pogodba med T. in občino je fiktivna. Zato je izpodbijana pogodba nična. Vztraja, da je bila T. ob sklepanju pogodbe v zmoti. Zmota je v predmetu pogodbe, saj je v pogodbi navedeno stanovanje v 5. nadstropju, T. pa je zasedala stanovanje v 8. nadstropju. Razen tega jo je T. K. zavedla v zmoto s tem, da ji je rekla, da bo kot najemnica stanovanja plačevala stroške investicij. Z zavrnitvijo predloga na zaslišanje prič je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka in s tem tožeči stranki onemogočilo dokazati, da je bila T. poslovno nesposobna.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji vztraja pri trditvi, da je podano čezmerno prikrajšanje. Pri tem pa ne upošteva posebnih okoliščin tega primera in sicer, da je toženka plačala kupnino za sporno stanovanje s tem, da je bila z njenim denarjem plačana kupnina po pogodbi med občino in T. Med pogodbenima strankama sploh ni bilo dogovorjeno, da toženka poleg tega še kaj plača T. in to tudi ni bila želja oziroma pogodbeni namen T. Korist, ki jo je T. pridobila s prodajo toženki po enaki ceni, kot je bila plačana občini, je bila v tem, da si je izgovorila dosmrtno uporabo stanovanja brez obveznosti plačevanja najemnine, poleg tega je toženka prevzela obveznost bolniške nege in po potrebi doplačila oskrbnine v domu onemoglih. Glede na tak dogovor med pogodbenima strankama, ki je ustrezal volji T., ni mogoče govoriti o nesorazmerju med obveznostmi pogodbenih strank, ne glede na omenjene dodatne dogovore, ki bi pri običajni prodaji vplivali na nižjo kupnino.

Tožeča stranka se zavzema za to, da bi se pogodba opredelila kot pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki pa ne bi bila veljavna zaradi pomanjkljive obličnosti. Vendar, če bi se pogodba opredelila kot pogodba o dosmrtnem preživljanju, bi bila to pogodba civilnega in ne pogodba dednega prava, ker T. toženki ni zapustila stanovanja kot dediščino, ampak ji ga je takoj izročila v last in posest (tč. II. sporne pogodbe). Pogodba nima nobenih dednopravnih učinkov in zato ni podvržena obličnosti, ki jo določa 117. čl. zakona o dedovanju.

Pogodba med občino in T. ni fiktivna. To določno izhaja iz pričevanja T. K., ki je pojasnila pogodbeno voljo obeh pogodbenih strank. Ta pogodba tudi ni predmet tega spora. Za uveljavljanje neveljavnosti prve pogodbe tožniki tudi ne izkazujejo pravnega interesa. Če bi bila prva pogodba neveljavna, bi stanovanje pripadlo občini in ne njim, za kar se zavzemajo v tej pravdi.

Na podlagi pisne napake v pogodbi, ki navaja stanovanje v 5. namesto v 8. nadstropju, ni mogoče sklepati na zmoto o predmetu pogodbe. Med pogodbenima strankama ni bilo dvoma, katero stanovanje je predmet prodaje, kot tudi med pravdnimi strankami ni dvoma, katero stanovanje je predmet spora.

Revizija neutemeljeno očita sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP, češ da je priča T. K. trdila, da je T. opozorila na visoke stroške investicij, ki bi jih morala plačevati kot najemnica. Iz izpovedbe te priče izhaja ravno obratno, saj je priča izjavila dobesedno naslednje: " Na vprašanje poobl. tožeče stranke povem, da je bilo z moje strani pojasnjeno T. tudi to, da v primeru, če ostane najemnica, ne bo nosila nobenih investicijskih stroškov" (zapisnik o glavni obravnavi z dne 4.10.1994, l. 27 spisa). Revizijski očitek temelji torej na netočnem povzetku pričevanja K. in zato ni utemeljen.

Zavrnitev predloga na zaslišanje prič lahko vpliva na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pomeni pa kršitve določb postopka. Sodišče je zavrnitev predloga utemeljilo s tem, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko dala podatke o duševnem stanju T. kasneje, ne pa v času, ko je sklepala pogodbo. Samo to pa je za odločitev v tej zadevi odločilno. S tako odločitvijo je sodišče ravnalo v okviru pooblastil procesnega vodstva. Tega ni mogoče šteti za kršitev določb postopka. Revizija tudi ne pove, katero določilo ZPP naj bi bilo prekršeno.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker so tožniki na zahtevo sodišča prve stopnje predložili potrebna pooblastila za vložitev revizije, ni podan razlog, na katerega sicer pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. v zvezi z 10. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke obravnavalo kot dovoljeno ter je o njej odločilo na podlagi 393.čl. ZPP.