Jedro

Tožeča stranka bi morala v predlogu za začasno odredbo podati potrebne trditve in dokaze o obstoju vseh pogojev za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje zaradi enakega varstva pravic pravdnih strank v škodo, oziroma korist ene stranke ne sme izvajati ukrepov po 108. členu ZPP, tožeča stranka pa ima možnost tudi tekom trajanja pravdnega postopka na podlagi zatrjevanih dejstev in predlaganih dokazov kadarkoli predlagati primerno začasno odredbo za zavarovanje svoje nedenarne terjatve ali pa predlagati zavarovanje po ZZK-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sklepom P 66/2015 z dne 23. 2. 2015 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zavrne predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po kateri bi se tožencu prepovedovala odtujitev in obremenitev nepremičnin, ki so bile predmet darilne pogodbe z dne 14. 4. 2014 in da se tožencu M. H. prepoveduje sečnja lesa na nekaterih nepremičninah in se mu prepoveduje sečnja v teh nepremičninah, ki so v naravi gozdna zemljišča, v primeru kršitve se tožencu izreka denarna kazen v skladu z 266. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica hkrati s tožbo vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe in je predlagala, da se tožencu prepove odtujiti ali obremeniti nepremičnine, ki so predmet pravdnega postopka. Hkrati je izvedela, da toženec v gozdovih, ki so bili predmet darilne pogodbe opravlja obsežno sečnjo. S to sečnjo se poslabšuje vrednost gozda, s čimer toženec zavestno zmanjšuje vrednost gozdov, glede katerih ve, da bo tožnica izpodbijala darilno pogodbo, s čimer bo povzročil nenadomestljivo škodo. Obstaja pa tudi velika verjetnost, da bo toženec nepremičnine, ki jih bo moral po zahtevku iz tožbe vrniti, odprodal ali morda celo obremenil. Poleg tega pa toženec z izdajo začasne odredbe, v kolikor bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi nastale upniku, če sodišče začasne odredbe ne bi izdalo, saj toženec ne bo utrpel nobene škode v primeru prepovedi sečnje. Sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da je tožnica zoper toženca uveljavljala nedenarni zahtevek. Sodišče lahko izda začasno odredbo po določbah člena 272 ZIZ le v primeru, če so izpolnjene vse, v tem členu navedene predpostavke. Glede prvega pogoja, to je verjetnosti obstoja terjatve, sodišče zaključuje, da je za verjetno izkazan. V zvezi z nadaljnjim pogojem iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, sodišče ugotavlja, da je tožnica le posplošeno navajala, da obstaja velika verjetnost, da bo toženec nepremičnine, ki bi jih moral po tem zahtevku vrniti, odprodal ali celo obremenil. Sodišče prve stopnje meni, da tožnica s takšnimi splošnimi in z dejstvi nekonkretiziranimi navedbami ni izkazala nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnica pa za trditve tudi ni ponudila nobenega dokaza. Po prepričanju sodišča bi morala tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe, če že ne predložiti, pa vsaj predlagati tudi dokaze v korist svojih zatrjevanj, česar ni storila, čeprav sama nosi dokazno breme za svoje trditve, ki morajo biti v prvi vrsti konkretizirane. Torej trditev, da toženec, če bi se kasneje začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ne bo utrpel hujših posledic od tistih, ki bi jih z neizdajo začasne odredbe utrpela tožnica, je zgolj povzetek zakonske določbe brez konkretizacije, za kar tožnica prav tako ni ponudila nobenega dokaza, s čimer bi izkazala lastno trditev glede teže posledic za vsako od pravdnih strank. Tožnica je predlagala, da se tožencu prepove sečnja lesa na nepremičninah, podrobneje opredeljenih v izreku sklepa, vendar s predlaganim ukrepom prepovedi sečnje ne bi mogla doseči namena zavarovanja glede na postavljen zahtevek, v okviru katerega zahteva ugotovitev neveljavnosti sklenjene darilne pogodbe oziroma njeno razveljavitev. Prav tako pa ni brez pomena, da tudi za zatrjevano sečnjo s strani toženca ni predložila prav nobenega dokaza. Tožnica bi morala tudi za navedeni pogoj navajati konkretizirana dejstva, čemur po mnenju sodišča ni zadostila z navedbami o brezvrednosti gozdnih zemljišč brez lesne mase, upoštevaje pri tem namen zavarovanja. Ker je sodišče pri odločanju o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe vezano na navedbe v predlogu in na predložene oziroma ponujene dokaze in ker je ugotovilo, da upnica za v predlogu presplošno zatrjevana dejstva ni predložila dokazov, oziroma ni zadostila potrebnemu pogoju namena zavarovanja, predlogu za izdajo začasne odredbe ni moglo ugoditi. O stroških je odločilo na podlagi uspeha v tem postopku zavarovanja.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Po mnenju pritožbe je sodišče neutemeljeno zapisalo, da s takšnimi posplošenimi in nekonkretiziranimi trditvami tožeča stranka ni izkazala niti nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena in da glede svoje trditve ni predlagala izvedbe dokaza. V tej zvezi tožeča stranka navaja, da je takšno stališče sodišča nasprotno predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je namreč predlagala izdajo začasne odredbe, hkrati z vložitvijo tožbe. Tožeča stranka se je pri predlogu za izdajo začasne odredbe sklicevala na dokaze, ki jih je predlagala v tožbi. Med temi dokazi pa je predlagano zaslišanje same tožnice in zaslišanje priče H. A. Te priče bodo lahko izpovedale o nevarnostih, da bi prišlo do odtujitve in obremenitve premoženja, ki je bilo predmet darilne pogodbe, ki se izpodbija, pa tudi glede sečnje v gozdovih. Sodišče je nato neutemeljeno zapisalo, da s predlagano začasno odredbo tožnica ne bi dosegla namena zavarovanja, saj je v tožbi postavljen zahtevek na ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe, zato glede na postavljeni zahtevek ne bi mogla doseči zavarovanja, da pa dokaze glede sečnje ni predložila. S tem stališčem se tožeča stranka ne more strinjati. Tožeča stranka je v tožbi že navedla, da je tudi v zvezi s sečnjo predlagala izvedbo dokaza, saj se je v predlogu sklicevala na dokaze, ki jih je predlagala v tožbi. V kolikor bi sodišče ocenilo, da je dokazni predlog premalo substanciran, bi sodišče moralo tožečo stranko pozvati na dodatno utemeljitev dokaznega predloga, torej na substanciran dokazni predlog. Vendar pa sodišče tega ni storilo, ker je v obrazložitvi sklepa navedlo, da tožeča stranka za svoje trditve v predlogu za izdajo začasne odredbe ni predlagala nobenega dokaza, kar pa seveda ni res. Tožeča stranka je zatrjevala sečnjo v gozdu, zato bi sodišče moralo tožečo stranko pozvati na dopolnitev predloga po 108. členu ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ, zato tožeča stranka predlaga razveljavitev odločbe. V ponovljenem postopku jo bo moralo sodišče prve stopnje pozvati k dopolnitvi nepopolne vloge po 108. členu ZPP v zvezi z drugim odstavkom 273. člena ZIZ ter jo opozoriti na pravne posledice, če ne bo ravnala v skladu z zahtevo sodišča. Nadalje je zmotno stališče sodišča, da predlagana začasna odredba z ukrepom prepovedi sečnje ne bi mogla doseči namena zavarovanja glede postavljenega zahtevka, v okviru katerega se zahteva ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe. Tožeča stranka s tem zahteva regulacijsko začasno odredbo, pri regulacijski začasni odredbi pa je namreč za varstvo obstoječega stanja dovolj, da tožeča stranka zatrjuje, da bo uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena. Gre za to, da želi tožnica prejeti predmet, ki je bil vsebina pravnega posla, vrnjenega v naravi takšnega, kot je obstajal v času sklenitve spornega pravnega posla, da se torej ohrani njegova substančna vrednost. Ne more biti sporno, da se s sekanjem gozda zmanjšuje vrednost gozdnega zemljišča. Iz 273. člena ZIZ izhaja, da sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve oziroma za varstvo obstoječega stanja izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa prepoved dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo ter prepoved, da ne sme nič spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev oziroma so predmet vzpostavitev prejšnjega stanja, stanja pred sklenitvijo spornega posla. Tožeča stranka je podala tudi zadostne trditve za ugotovitev možnosti nastanka škode, ki bi bila večja od neugodnih posledic, ki bi jih utrpela prva nasprotna udeleženka zaradi izdane začasne odredbe. Že po naravi stvari ter splošno znanih dejstvih je namreč jasno, da je vsaka sečnja ireverzibilna. Zato je očitek sodišča, da je predlog tožeče stranke glede navedenega zakonskega razloga nekonkretiziran napačen in je prvostopno sodišče napačno uporabilo določila ZIZ. Predlaga razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja nedenarni zahtevek. V skladu z določbo 272. člena ZIZ lahko sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik (v tem primeru tožeča stranka) za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika (v tem primeru tožene stranke) nastala. Hkrati pa mora upnik kumulativno za verjetno izkazati še eno od naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neustrezno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bo dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Po določbi 272. člena ZIZ morajo biti pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve izkazani s stopnjo verjetnosti, kar pomeni, da v prid neke trditve govori več razlogov, kot obstaja nasprotnih razlogov. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje je tožeča stranka izkazala le prvi pogoj, to je verjetnost obstoja terjatve, za katerega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je za verjetno izkazan. Ni pa ustrezno substancirano navajala in z ustreznimi dokazi podprla tudi eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Upnik, tudi po zaključku sodišča druge stopnje ni dokazal pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, čeprav je izkazoval za verjetno da bo s predlagano odredbo tožnica pretrpela le neznatno škodo. V takšnem primeru upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, kot dodatni pogoj za izdajo začasne odredbe. Pravilno v nadaljevanju pritožba sicer navaja, da sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Zakon dovoljuje izdajo take začasne odredbe, katere namen je zavarovanje v tožbi uveljavljane terjatve. Tožbeni zahtevek tožeče stranke pa glasi, da je darilna pogodba, sklenjena dne 14. 4. 2014 neveljavna in se razveljavi ter da se razveljavi vknjižba lastninske pravice na podlagi te neveljavne darilne pogodbe z dne 14. 4. 2004, katera je bila opravljena na podlagi te darilne pogodbe v korist imetnika M. H. Zahtevek tožeče stranke je, da se vzpostavi prejšnje zemljiško lastninsko stanje v korist tožeče stranke, prepoved sečnje lesa pa tudi po zaključku sodišča druge stopnje ni takšna vrsta začasne odredbe, ki bi varovala zahtevek s takšno stvarno pravno vsebino. Pritožba, ki govori, da je vsaka sečnja ireverzibilna, tako ne more zapolniti procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe, ki mora meriti na zavarovanje konkretnega zahtevka. Vrste začasnih odredb za zavarovanje nedenarne terjatve so opredeljene v členu 273 ZIZ.

5. Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog, da je tožeča stranka v zvezi s sečnjo lesa predlagala izvedbo dokazov, ker naj bi se v predlogu sklicevala na dokaze, ki jih je predlagala v tožbi. Tožeča stranka je na koncu podaje zahtevka za izdajo začasne odredbe sicer navedla, da so dokazi kot v tožbi. V tožbi pa je tožeča stranka v zvezi s tožbenim zahtevkom predlaga izvedbo takšnih dokazov, ki bi kazali na izpodbojne razloge in sicer na razlog za neveljavnost pogodbe iz razloga po 94. členu Obligacijskega zakonika. Tožeča stranka pa zatrjuje, da je v konkretnem primeru podana tudi zmota po 46. členu OZ, saj je tožeča stranka bila ob podpisu pogodbe prepričana, da podpisuje listino za urejanje subvencije. Tožeča stranka je bila ob podpisovanju prepričana, da podpisuje listine za urejanje subvencije, nikakor pa ne, da podpisuje darilno pogodbo, s katero neodplačno podarja tožencu vse svoje nepremičnine v k. o. M. V zvezi s predlagano začasno odredbo pa tožeča stranka ni navedla konkretno iz katerih dokazov bo izhajalo, ali bo dokazano dejstvo sečnje lesa.

6. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje v obrazloženim v točki 6 obrazložitve, da je v zvezi z nadaljnjim pogojem iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, tožnica le posplošeno navajala, da obstaja velika verjetnost, da bo toženec nepremičnine, ki bi jih moral po tej zahtevi vrniti, odprodal ali morda celo obremenil. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica s takšnimi splošnimi dejstvi in z nekonkretiziranimi navedbami ni izkazala niti nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, niti potrebe za izdajo začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi tožnica, če že ni predložila, pa bi vsaj morala predlagati dokaze v korist svojih zatrjevanj, česar ni storila, čeprav sama nosi dokazno breme za svoje trditve, ki morajo biti v prvi vrsti konkretizirane. Sklicevanje na izvajanje dokazov v zvezi z drugimi trditvami (glede materialnopravne podlage tožeče stranke za tožbo), ne more nadomestiti pomanjkljivih navedb tožeče stranke ter sklicevanja na dokaze, ki zatrjujejo drugačne trditve. Ker tožnica ni zadostila že trditvenemu bremenu (predlog za izdajo začasne odredbe ni sklepčen), sodišče ni bilo dolžno izvajati dokazov in zaslišati tožnico. Če bi sodišče dokaze izvedlo in z njimi dopolnjevalo tožnikovo trditveno podlago, bi kršilo določbe pravdnega postopka. Tožeča stranka bi morala v predlogu za začasno odredbo podati potrebne trditve in dokaze o obstoju vseh pogojev za izdajo začasne odredbe.(1) Sodišče prve stopnje zaradi enakega varstva pravic pravdnih strank v škodo, oziroma korist ene stranke ne sme izvajati ukrepov po 108. členu ZPP, tožeča stranka pa ima možnost tudi tekom trajanja pravdnega postopka na podlagi zatrjevanih dejstev in predlaganih dokazov kadarkoli predlagati primerno začasno odredbo za zavarovanje svoje nedenarne terjatve ali pa predlagati zavarovanje po ZZK-1. Zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje sedaj zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, tožeča stranka kot upnik ni izgubila možnosti zavarovanja svojega nedenarnega zahtevka.

7. Glede težko nadomestljive škode pa sodišče druge stopnje pripominja, da je to pravni standard, ki ga je treba šele zapolniti z okoliščinami konkretnega primera. Kot predpostavka za izdajo začasne odredbe ni podana zgolj zaradi nezmožnosti naturalne restitucije. Odškodninske posledice se načelom lahko vedno pokrijejo tudi z denarno odškodnino, zato pojma nenadomestljive škode ni mogoče razumeti kot škode, ki se določi po določilih o odškodninski odgovornosti po Zakonu o obligacijskih razmerjih in se lahko povrne kot odškodnina.(2) Sodišče druge stopnje se ob reševanju pritožbe tožeče stranke pridržuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni moglo slediti posplošenemu razlogovanju o nikakršni škodi za toženca v primeru izdane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da bi šlo v primeru izdaje take začasne odredbe za znaten poseg v sfero tožene stranke, to je v njeno, z ustavo varovano lastninsko pravico z lastninskimi upravičenji, ki ga zavarovanje s predlagano vsebino zanjo vsekakor predstavlja. Tožnica bi morala tudi za ta pogoj navajati konkretizirana dejstva, čemur pa tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni zadostila z navedbami o brezvrednosti gozdnih zemljišč brez lesne mase, upoštevaje pri tem namen zavarovanja.

8. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. alineje prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).

9. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.

Op. št. (1): Primerjaj sklep VSL I Cpg 1415/2014 z dne 17. 9. 2014. Op. št. (2): Primerjaj sklep VSL I Cp 2155/2000 z dne 4. 1. 2001.