Jedro

V postopku neprave obnove (407. člen ZKP) je urejena procesna situacija, ko se ne spremeni dejansko stanje v pravnomočni obsodilni sodbi, temveč se odloča samo o kazni. Obnovi se samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni, zato da se odpravijo določene pomanjkljivosti ali napake, storjene pri izreku enotne kazni oziroma, da se omogoči izvršitev enotne kazni zaradi okoliščin, ki so nastale po pravnomočnosti sodbe. Z nepravo obnovo se odločba o kazni lahko spremeni samo v korist obsojenca.

V obravnavanem primeru je iz jezikovnega pomena 2. točke prvega odstavka 407. člena ZKP določno razviden domet te določbe. Ta se nanaša le na izrek enotne kazni, pri kateri je bila upoštevana kot določena kazen, ki je bila že zajeta v kazni, izrečeni v kakšni prejšnji sodbi. Navedena določba pa, kot že rečeno, ne zajema situacij, ko je do takšne napake prišlo pri izreku opozorilne sankcije ali varnostnega ukrepa.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II Ks 10326/2017 z dne 13. 6. 2019 zavrnilo predlog za nepravo obnovo, ki ga je podalo Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije dne 4. 6. 2018. 2. Zoper navedeno pravnomočno odločbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve po 5. točki 372. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi kršitve 2. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 407. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena in tretjim odstavkom 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdi, da je določbo 2. točke prvega odstavka 407. člena ZKP treba razlagati tako, da velja tudi za primere poprave napak, do katerih pride pri odločanju o enotni kazni v okviru izrečene pogojne obsodbe oziroma več pravnomočnih pogojnih obsodb. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da so bile z izpodbijano sodbo storjene uveljavljane kršitve.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki pa se o njej ni izjavil. B-1.

4. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 10326/2017 z dne 23. 12. 2020 presodilo, da se zahtevi Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti ugodi in se sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 10326/2017 z dne 5. 6. 2017 spremeni tako, da se v izrečeni pogojni obsodbi ne upošteva kazenska sankcija, izrečena obsojencu s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 5789/2014 z dne 18. 3. 2014, ter se enotna zaporna kazen ne določi. Vrhovno sodišče je odločilo še, da kazen, določena za kaznivo dejanje velike tatvine, določena preizkusna doba ter posebni pogoj ostanejo nespremenjeni.

5. Iz obrazložitve te sodbe je razvidno, da je Okrožno sodišče v Ljubljani pri določitvi enotne kazni v takoimenovani razširjeni pogojni obsodbi nepravilno upoštevalo določeno kazen. Ta je bila že upoštevana ob določitvi enotne kazni v prej pravnomočni pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 11020/2017 z dne 11. 4. 2017. Ker je ta sodba postala pravnomočna preden je sodišče izreklo izpodbijano sodbo, je odločba o kazenski sankciji izgubila samostojnost in je sodišče ne bi smelo ponovno upoštevati in določiti enotne kazni v izpodbijani sodbi.

6. Vrhovni državni tožilec je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal tudi, da je zunajobravnavni senat zavrnil njegov predlog za odpravo napake v postopku takoimenovane neprave obnove na podlagi 2. točke prvega odstavka 407. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da se izreče o vprašanju, ali je mogoče kršitev kazenskega zakona iz 59. člena KZ-1 odpraviti z uporabo inštituta neprave obnove postopka tudi v primeru "razdružitve kazni pri pogojni obsodbi".

7. Vrhovno sodišče o tem ni zavzelo stališča, ker je presodilo, da bi odločanje o tem vprašanju pomenilo obiter dictum, za kar pa niso obstajalo dovolj prepričljivi razlogi.

B-2.

8. Vrhovni državni tožilec v obravnavanem primeru ponavlja stališče, ki ga je uveljavljal že v zahtevi za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo I Ips 10326/2017 z dne 23. 12. 2020. Bistvo vložene zahteve v trditvi, da določbe 2. točke prvega odstavka 407. člena ZKP ni mogoče razlagati drugače, kot da velja tudi za primere poprave napak, do katerih je prišlo pri odločanju o enotni kazni v okviru izrečene pogojne obsodbe oziroma več pravnomočnih pogojnih obsodb. Zahtevo utemeljuje z navedbami, da je trenutno veljavno stališče, da dvakrat upoštevane kazni, izrečene v okviru pogojne obsodbe, ni mogoče odpraviti v postopku takoimenovane neprave obnove, togo in v nasprotju z ekonomičnostjo postopka. Poudarja, da gre v vseh primerih, ki jih obravnava 407. člen ZKP, za enako kategorijo napak. Opozarja še na nesistematičnost stališča, da je takšno napako mogoče odpraviti le s postopkom z zahtevo za varstvo zakonitosti pred Vrhovnim sodiščem. Zahteva za varstvo zakonitosti je namreč izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno predvsem precedenčno pomembnim zadevam, ne pa popravljanju napak. Za to so na razpolago preprosta in hitrejša orodja. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da je v obravnavanem primeru podana kršitev kazenskega zakona, ker je sodišče z zavrnitvijo predloga Vrhovnega državnega tožilstva prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj ni spremenilo kazenske sankcije, ki bi jo moralo spremeniti.

9. V skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 407. člena ZKP se sme pravnomočna sodba spremeniti tudi brez obnove kazenskega postopka, če je bila pri izreku enotne kazni po določbah o steku upoštevana kot določena tudi kazen, ki je bila že zajeta v kazni, izrečeni po določbah o steku v kakšni prejšnji sodbi. V tej določbi gre za sicer redko procesno situacijo, ko je bila v obsojenčevo škodo določena kazen iz iste pravnomočne sodbe upoštevana pri izreku enotne kazni v dveh pravnomočnih sodbah.

10. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi presodilo, da pogojna obsodba ni kazen, temveč opozorilna sankcija, zato se dveh pravnomočnih pogojnih obsodb v nepravi obnovi postopka ne more spremeniti v eno pogojno obsodbo ali ju preklicati in izreči enotno kazen.

11. Takšnemu stališču (smiselno) pritrjuje tudi dogmatika kazenskega procesnega prava,1 po kateri gre za kršitev kazenskega zakona, ki se lahko uveljavlja le z zahtevo za varstvo zakonitosti, če sodišče v poznejši pravnomočni sodbi, s katero je izreklo pogojno obsodbo, ni odločilo o prejšnji pravnomočni pogojni obsodbi.

12. Pogojno obsodbo določa kazenski zakonik kot samostojno sankcijo opozorilne narave, kar pomeni, da se kazensko odgovornim storilcem lažjih kaznivih dejanj kazen ne izreče, temveč se uporabi zoper njih sankcija, ki ima naravo opozorila. Pogojna obsodba torej pomeni sankcijo, ki nadomešča kazen in zato ne vsebuje izreka kazni, temveč samo njeno določitev, ki je potrebna za primer preklica in tudi zato, da obsojeni ve, kaj ga čaka, če bo pogojna obsodba preklicana. Pogojna obsodba je torej samostojna sankcija, kar pomeni, da se storilcu izreče ta sankcija, kazen v njej pa se samo določi. Njena samostojnost se kaže med drugim v tem, da zakon določa, da se pogojna obsodba izreče namesto kazni, da torej nima narave kazni.2

13. V postopku neprave obnove (407. člen ZKP) je urejena procesna situacija, ko se ne spremeni dejansko stanje v pravnomočni obsodilni sodbi, temveč se odloča samo o kazni. Obnovi se samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni, zato da se odpravijo določene pomanjkljivosti ali napake, storjene pri izreku enotne kazni oziroma, da se omogoči izvršitev enotne kazni zaradi okoliščin, ki so nastale po pravnomočnosti sodbe. Z nepravo obnovo se odločba o kazni lahko spremeni samo v korist obsojenca.3

14. ZKP v določbi 407. člena ZKP omenja le kazen4, ne pa tudi drugih kazenskih sankcij, torej sankcij opominjevalne narave (mednje sodijo pogojna obsodba, pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom in sodni opomin) in varnostnih ukrepov.

15. Predmet jezikovne razlage je zakonsko besedilo, ki ga sestavljajo jezikovni znaki. Naloga jezikovne razlage je, da v skladu z besedoslovnimi, slovničnimi in stilističnimi pravili jezika rekonstrukturira besedni pomen pravnega pravila. Jezikovna razlaga je le prva stopnja, ki določa možni besedni pomen pravnega pravila, a hkrati stopnja, ki določa zunanjo mejo, ki jo razlagalec ne sme prestopiti.5 V nasprotnem primeru bi razlagalec zakona prevzel vlogo zakonodajalca, kar bi bilo v nasprotju z načelom delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave Republike Slovenije, po katerem je oblast razdeljena na zakonodajno, izvršilno in sodno.

16. V obravnavanem primeru je iz jezikovnega pomena 2. točke prvega odstavka 407. člena ZKP določno razviden domet te določbe. Ta se nanaša le na izrek enotne kazni, pri kateri je bila upoštevana kot določena kazen, ki je bila že zajeta v kazni, izrečeni v kakšni prejšnji sodbi. Navedena določba pa, kot že rečeno, ne zajema situacij, ko je do takšne napake prišlo pri izreku opozorilne sankcije ali varnostnega ukrepa.

17. Strinjati se je mogoče z vložnikom zahteve, da je takšna zakonska ureditev nesistemska in v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka ter ustavno vlogo Vrhovnega sodišča, ki je najvišje sodišče v državi, katerega temeljna naloga je skrb za enotnost sodne prakse, ne pa popravljanje napak pri izreku kazenske sankcije. Vendar pa jezikovno docela jasne zakonske določbe 2. točke prvega odstavka 407. člena ZKP Vrhovno sodišče z uveljavljenimi razlagalnimi metodami ne more razlagati na način, da velja tudi za primere poprave napak, do katerih je prišlo pri odločanju o enotni kazni v okviru izrečene pogojne obsodbe oziroma več pravnomočnih pogojnih obsodb, ne da bi pri tem poseglo v polje pristojnosti zakonodajalca in kršilo ustavno načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave.

C.

18. Ker določbe 2. točke prvega odstavka 407. člena ZKP ni mogoče razlagati na način, kot se v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzema vrhovni državni tožilec, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

1 Primerjaj Horvat Š. (2004): Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, str. 877. 2 Primerjaj Bavcon L. in drugi (2014): Kazensko pravo, splošni del, Ur. l. RS, Ljubljana, str. 414 do 415. 3 Horvat Š. (2004): navedeno delo str. 877. 4 Med kazni sodijo zaporna kazen, denarna kazen in prepoved vožnje motornega vozila. 5 Tako tudi Pavčnik M. (2013): Argumentacija v pravu, 3., spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana, str. 170 do 171.