Jedro

Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno oprlo le na dejstva, ki jih je tožeča stranka navajala v tožbi, saj je na trditveno podlago vezano. S trditvami v pritožbi spreminja tožbeno trditveno podlago, kar ni dopustno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe za znesek 16.177,03 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ustavilo pravdni postopek in v tem delu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Črnomlju I 2006/00280 z dne 10.10.2006 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka. S sodbo je omenjeni sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Črnomlju razveljavilo še v preostalem delu 1. in 3. točke izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je tožnica tožencu dolžna povrniti njegove izvršilne in pravdne stroške v znesku 1.185,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da na tožnico ni prešla toženčeva obveznost po posojilni pogodbi št. 1994/01 z dne 30.7.2001, spričo česar od toženca ne more zahtevati izpolnitve obveznosti.

Zoper sodbo se je pritožila tožnica zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zaključek sodišča prve stopnje, da toženčeva obveznost po posojilni pogodbi ni prešla v njeno last, ni napačna, napačna pa je ugotovitev, da ne more zahtevati izpolnitve obveznosti od toženca. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo določilo 3. odstavka 5. člena Pogodbe o medsebojnih razmerjih z dne 29.11.2002, ki ga v nadaljevanju pritožbe povzame. Poudarja, da je tožila kot komisionar KZK in sicer v imenu in za račun naročnika KZK, čeprav je terjatev bilančno prešla ob pripojitvi na KZK. S podpisom Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerjih je pridobila mandat zastopati naročnika in se ravnati po njegovih zahtevah in navodilih. Prepričana je, da terjatev lahko zahteva kot komisionar lastnika terjatve in da tako naročilo in poooblastilo že izhaja iz Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij po pripojitvi z dne 29.11.2002 in za vložitev tožbe ni potrebna še dodatna posebna izjava lastnika terjatve. To bi moralo ugotoviti že sodišče samo in o tožbenem zahtevku odločati tudi vsebinsko.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške. Opozorila je, da se trditvena podlaga v pritožbi razlikuje od tiste, ki jo je uveljavljala tožnica v tožbi. Napačno pa je tudi materialnopravno izhodišče tožeče stranke, da bi bila aktivno legitimirana kot komisionar.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica s pritožbenimi trditvami spreminja dejstveno podlago tožbe. V tožbi je navajala, da je SZKB, d.d., Ljubljana (od 1.7.2004 posluje s firmo D., d.d.) prevzemnica sredstev in obveznosti Z., p.o. Ljubljana (v nadaljevanju Z.), na podlagi Pogodbe o prevzemu sredstev in obveznosti z dne 16.12.2003. Uveljavljala je terjatev do toženca, ki je z njeno prednico Z. h. k. s. Č., p.o. (pripojila se je Z., s katero je SZKB, d.d., ki od 1.7.2004 posluje pod firmo D., sklenila pogodbo o prevzemu sredstev in obveznosti z dne 16.12.2003) sklenil posojilni pogodbi št. 1860/2000 in št. 1994/2001 in posojila ni odplačal. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju te trditvene podlage (pravilno) ocenilo, da tožnica ni prevzemnica sporne terjatve in da zato ni podana njena aktivna legitimacija. Odločitev je med drugim utemeljilo z obrazložitvijo, da tožnica ni dokazala (ni predložila nobenih dokazov), da bi bila sporna terjatev razvidna iz bilance na dan 30.6.2004. S Pogodbo o prevzemu sredstev in obveznosti z dne 16.12.2003 je namreč Z. prenesla vsa sredstva in obveznosti, razvidna iz bilance sredstev na dan 30.6.2004. Pritožnica obrazloženo tem ugotovitvam ne oporeka, nasprotno, pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da „toženčeva obveznost po posojilni pogodbi št. 1994/01 z dne 30.7.2001 ni prešla v tožnikovo last“. Sklicuje pa se na določbe pogodbe z dne 29.11.2002, pri čemer trdi: „da terjatev lahko zahteva kot komisionar lastnika terjatve in da tako naročilo in pooblastilo že izhaja iz omenjene pogodbe z dne 29.11.2002“. S tem spreminja trditveno podlago tožbe, na katero je sodišče (2. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; s spremembami in dopolnitvami; ZPP;) vezano. Pritožbena trditev, s katero uveljavlja terjatev kot komisionar na podlagi Pogodbe o medsebojnih razmerjih o pripojitvi z dne 29.11.2002, predstavlja pritožbeno novoto, ki je, glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP, pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Tožnica namreč ni dokazala (ne navaja nobenih razlogov), zakaj brez svoje krivde teh trditev ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo že sodišče prve stopnje samo ugotoviti, da je upravičena uveljavljati terjatev do toženca kot komisionar, saj je, kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, sodišče vezano na trditveno podlago. Ob tem velja še pripomniti, da je toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje (pravočasno) trdil, da je obveznosti poravnaval KZČ in da je bila KZČ, ki se je pripojila KZK, udeležena v pogodbenem odnosu. Hkrati je navajal, da obstaja o vsem dokumentacija, ki jo ima tožnica in naj jo le-ta tudi predloži. Poizvedbe pri KZK je opravilo sodišče prve stopnje na predlog toženca (ne tožnice), ki jih je predlagal potem, ko je priča P. B. (njeno zaslišanje je predlagala tožnica) povedala, da je sporno terjatev prevzela KZK. Tožnica na dopis KZK z dne 3.3.2009, v katerem je KZK potrdila, da je prevzela sporno terjatev do toženca in hkrati predložila tudi Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij po pripojitvi z dne 29.11.2002 (na njeni podlagi tožnica v pritožbi izvaja svoja upravičenja), ni imela pripomb in tudi ni predlagala razpisa naroka, kot sta se stranki sicer predhodno dogovorili (narok 16.3.2009. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnica do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP). Stroškov toženca za odgovor na pritožbo, pritožbeno sodišče glede na njegovo vsebino ne ocenjuje kot potrebne v smislu 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.