Jedro

Zmota o motivu je upoštevna le, če je motiv vključen v pogodbo: postavljen kot pogoj obveznosti ali kot njen razlog (kavza). Ker v obravnavanem primeru ni, se tožnik pri izpodbijanju sodne poravnave nanjo ne more sklicevati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 1.521 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sodna poravnava z dne 12. 2. 2021, sklenjena med pravdnima strankama zaradi razdelitve skupnega premoženja, razveljavi in se pri nepremičnini s parcelno številko ... v k. o. ... vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se izbriše vknjižena lastninska pravica v korist toženke in ponovno vknjiži lastninska pravica v korist in na ime tožnika do celote (I. izreka). O pravdnih stroških je odločilo v točki II izreka tako, da je tožniku naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 5.293,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude naprej.

2.Tožnik vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 , predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

Navaja, da je sodba nezakonita in obremenjena z bistvenimi kršitvami določb ZPP. Nepravilno in z neustrezno obrazložitvijo je zavrnjeno zaslišanje prič, s katerimi bi pritožnik dokazal, da tožba ni bila prepozna in do kdaj je trajala življenjska skupnost. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Kršene so tožnikove ustavne pravice do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic. Dokazna ocena je zmotna in neustrezna.

Sodišče je zmotno uporabilo določbe OZ2 o zmoti, prevari in motivu. Tožnik je navajal, da je sklenil sodno poravnavo (pogodbo s konkretno vsebino) glede na osebo (svojo partnerko) izključno zato, ker sta se dogovorila, da bosta nadaljevala partnersko zvezo. Razlog, da je pristal na lastno prikrajšanje (v višini 50.000 EUR), je bila zmota, da sta (še) partnerja, in da bosta vse uporabljala skupaj. Pogodba je delno odplačna, delno darilna zaradi zmote, da bosta živela skupaj srečno do smrti. Ne gre le za tožnikov nagib, ampak za skupni namen obeh strank, zato je pravno upošteven. Ko je toženka tožniku 10. 2. 2022 povedala, da je njune zveze konec, je bil tožnik v zmoti oziroma ga je toženka prevarala. Pri tožniku je povzročila zmoto, da želi z njim ponovno živeti kot partnerka, s tem ga je napeljala k sklenitvi pogodbe. Ker ga je zapustila, je zelo oškodovan. Meni, da je prevaran. S tožbo ni mogel zahtevati vrnitve darila zaradi razpada partnerske skupnosti. Ni bil v zmoti o obsegu ali vrednosti skupnega premoženja in posameznih postavk. Ni relevantno, kdaj se je toženka izselila, ampak kdaj je za to izvedel tožnik. Sodišče bi moralo o tem izvajati dokaze. Tožba ni bila prepozna.

Sodba je po pritožnikovem mnenju obremenjena z bistvenimi kršitvami postopka in kršitvijo 23. člena Ustave RS, ker je zadevo vodila ista sodnica kot sklenitev predhodne pogojne sodne poravnave. Ugotavljati bi morala, v čem so spremenjene okoliščine za drugačno vsebino. Poravnava je nepravilna, pravdni stranki sta bili na naroku brez pooblaščencev. Nezakonito in neustavno je, da tožbo za razveljavitev sodne poravnave presoja sodnik, ki je sodeloval pri sklenitvi pravnega posla.

Pritožba vztraja, da je bila tožba pravočasna. O tem bi bilo treba izvesti dokazni postopek. Namen toženkine obdaritve s strani tožnika je odpadel, ko mu je povedala, da je njune zveze konec (10. 2. 2022). Ni relevantno, kdaj se je odselila.

3.Toženka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in zahteva povračila svojih stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Stranke lahko izpodbijajo sodno poravnavo le v zelo omejenem obsegu, saj ima sodna poravnava učinke pravnomočnosti. Iz materialnopravnih razlogov jo je mogoče izpodbijati zaradi tega, ker je bila sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače, iz procesnih razlogov pa zgolj zaradi napak, ki se nanašajo na sodelovanje sodnika, ki bi moral biti izločen, ali pa pomanjkljivosti glede strank (392. člen ZPP).

6.Pritožbeni očitki o kršitvah določb ZPP in Ustave RS, ker je pri izdaji sodbe sodelovala ista sodnica, ki je sodelovala pri sklepanju sodne poravnave, niso utemeljeni.

7.V skladu s 5. točko prvega odstavka 70. člena ZPP sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če je v isti zadevi sodeloval pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom. V tej zadevi ne gre za tak primer. Tožba za razveljavitev sodne poravnave je nedevolutivno pravno sredstvo: vloži se vselej pri sodišču, pred katerimi je bila sodna poravnava sklenjena in sodišče o njej odloča v sestavi, ki je predvidena za odločanje o predmetu poravnave (tretji in četrti odstavek 393. člena ZPP). Ker ni podan pogoj devolutivnosti, ne gre za izključitveni razlog iz 5. točke 70. člena ZPP. Sodba ni obremenjena s kršitvijo po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8.Pritožba nadalje navrže, da sta bili na naroku za sklenitev sodne poravnave pravdni stranki brez pooblaščencev. Ena od procesnih predpostavk za dopustnost sodne poravnave je sposobnost biti stranka in procesna sposobnost. Pritožnik ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 13 sodbe, da je podjetnik, ki se dnevno srečuje s sklepanjem pravnih poslov in celo bolj kot povprečna oseba razume naravo pravnih poslov in posledice njihove sklenitve. Ob takih ugotovitvah ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da je tožnik pravdno in procesno sposoben. Pravdno sposobna stranka ima primarno pravico sama skleniti sodno poravnavo (prvi odstavek 77. člena ZPP). Dejstvo, da sta bili pravdni stranki na naroku, na katerem sta sklenili sodno poravnavo, brez pooblaščencev3 , ne vpliva na veljavnost poravnave.

9.Sodna poravnava je po svojih učinkih izenačena s pravnomočno sodno odločbo. Učinki pravnomočnosti so v tem, da se o stvari, o kateri je bilo s sodno poravnavo odločeno, ne more ponovno razpravljati in vsebinsko odločati (ne bis in idem), in da je treba šteti za resnično vsebino pravice ali pravnega razmerja, ki je ugotovljeno v sodni poravnavi (res iudicata). Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi moralo sodišče v postopku za razveljavitev sodne poravnave (ponovno) ugotavljati, zakaj je tožnik sklenil zanj finančno manj ugodno poravnavo, ki se je razlikovala od predhodne pogojne poravnave, in v čem so spremenjene okoliščine za finančno gledano drugačno sodno poravnavo od tiste, ki med strankama ni uspela. Zaradi učinkov pravnomočnosti sodne poravnave te okoliščine ne morejo biti predmet presoje v postopku za razveljavitev sodne poravnave.

10.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki razvezana zakonca. Zakonska zveza je bila pravnomočno razvezana v letu 2018. 12. 2. 2021 sta pred sodiščem sklenili sodno poravnavo, s katero sta uredili razdelitev skupnega premoženja na način, da je tožnik prejel poslovni prostor in osebno vozilo, toženka pa stanovanjsko hišo. Tožnik je zatrjeval zmoto in prevaro pri sklenitvi sodne poravnave. Trdil je, da jo je sklenil izključno zaradi vere v dosmrtno srečno skupno življenje s toženko, češ da je bila med njima ponovno vzpostavljena trajna življenjska skupnost, da je toženka pri njem povzročila zmoto in ga prevarala, ker mu je po sklenitvi poravnave (10. 2. 2022) prišla povedat, da ga zapušča in zahtevala, naj se izseli iz hiše. Ker je na toženko s sodno poravnavo neodplačno prenesel premoženje v vrednosti 50.000 EUR, je pravno upoštevna tudi zmota o nagibu. Toženka se je branila, da sodna poravnava odraža pravo in resnično voljo pogodbenih strank, skupnega namena po obnovitvi skupnosti ni bilo, tudi dejansko do nje ni prišlo. Iz hiše se je izselila že marca 2021, tožba je vložena prepozno.

11.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo obe pravdni stranki in pregledalo predložene listine, tožbeni zahtevek zavrnilo po ugotovitvah, da tožnik ni bil v zmoti ali prevaran glede bistvenih sestavin sodne poravnave, da skupno nadaljnje življenje pravdnih strank ni bilo dogovorjeno ali vključeno v sodno poravnavo, da je bil sklenjeni pravni posel odpačne narave in da okoliščine, ki jih je tožnik navajal kot zanj odločilne pri sklepanju poravnave (ponovno vzpostavitev trajne življenjske skupnosti s toženko), predstavljajo le njegov motiv in nagib za sklenitev sodne poravnave, ki za sklenitev odplačnega pravnega posla ni odločilen.

12.Po takih ugotovitvah je tožbeni zahtevek zavrnilo ob pravilni uporabi 1. točke 392. člena ZPP ter pravnih določb OZ o zmoti (46. člen), prevari (49. člen OZ) in zmoti v nagibu pri neodplačni pogodbi (47. člen OZ).

13.O ugovoru toženke, da je tožnik zamudil subjektivni rok za vložitev tožbe (prvi odstavek 392. člena ZPP), vsebinsko ni odločalo. V točki 20 je obrazloženo, zadostno in pravilno pojasnjeno, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov s pričami. Kršitve načela kontradiktornosti in ustavne pravice do enakega varstva niti kršitve po 14. točki drugega odstavka 393. člena ZPP ni. Pravico do izvedbe dokazov je v skladu z zahtevami po učinkovitosti, pospešitvi in ekonomičnosti postopka mogoče omejiti. Med upravičenimi razlogi za zavrnitev dokazov je tudi zavrnitev tistih, ki naj bi služili ugotavljanju dejstev, ki po pravni presoji sodišča niso (več) pravno relevantna, kot je v obravnavanem primeru ocenilo sodišče prve stopnje. Pri tem ne gre za kršitev obravnavanega pravnega jamstva niti v primeru, če materialno pravno stališče sodišča ni pravilno4 .

14.Sprejeta odločitev je pravilna tudi v dejanskem in pravnem pogledu. Pravilno in popolno so ugotovljena sporna pravno relevantna dejstva. Izvedeni so potrebni dokazi. Dokazna ocena je opravljena pravilno in skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Pojasnjena je s prepričljivimi, življenjsko logičnimi in popolnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Ker v sodbi ne najde niti kršitev in napak, na katere v okviru uradnega preizkusa pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), bo odgovorilo le še na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15.Napake volje pri sklepanju sodne poravnave se presojajo po pravilih OZ. Za razveljavitev pogodbe mora biti zmota bistvena in opravičljiva, da bi bila lahko upoštevna (46. člen OZ). Za prevaro pa mora tožnik dokazati, da ga je pri sklepanju pravnega posla nasprotna stranka naklepno prevarala. Enako velja tudi za razveljavitev sodne poravnave. Zmota je bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na osebo ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila (prvi odstavek 46. člena OZ). Zmota je nezavedna razlika med tistim, kar je izjavitelj izjavil, in njegovo poslovno voljo. Pri zmoti o predmetu in o osebi gre za zmoto o identiteti: torej za zmotno predstavo o konkretnem predmetu pravnega posla in o identiteti poslovnega nasprotnika. Tožbene trditve ne govorijo v prid zmote glede identitete toženke. Tožnik ni niti trdil niti dokazoval, da je bila poravnava sklenjena z napačno (drugo) osebo kot si je predstavljal tožnik.

16.Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pri pritožniku tudi ni šlo za zmoto o okoliščinah, ki se tičejo predmeta sporne sodne poravnave - sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja. Pritožnik v pritožbi priznava, da ni bil v zmoti ne glede obsega in vrednosti skupnega premoženja, niti o vrednosti posameznih stvari, ki ga sestavljajo. Ne gre za zmotno predstavo o konkretnem predmetu sporazuma o delitvi skupnega premoženja, če je stranki znana vrednost skupnega premoženja, ki se deli, vrednost stvari, ki jo ob delitvi dobi v izključno last, čeprav je ta nižja od vrednosti, ki ustreza njegovemu deležu, če na tako delitev pristane.

17.Pritožnik ni trdil, da je bil v zmoti o tipu pogodbe (na primer, da bi misli, da je s tožnico sklenil darilno pogodbo), kar smiselno priznava v pritožbi, ko pove, da (s tožbo) ne more zahtevati vrnitve darila zaradi razpada partnerske zveze. Z njegovim zaslišanjem se je sodišče prepričalo, da je štel, da zanj ne glede na podpisano sodno poravnavo ne bo prišlo do nobenih sprememb. To kaže kvečjemu na zmoto o učinku sodne poravnave oziroma o pravnih posledicah. Te pa v obravnavanem primeru nastanejo neodvisno od volje strank, že po samem zakonu. Zmota o pravnih posledicah, do katerih pride po sili zakona, načeloma stranke ne opravičuje do izpodbijanja izjave volje, saj sodi k načeloma neupoštevni motivni zmoti.

18.Zmota o okoliščinah, na katere opozarja pritožba, ki naj bi pripomogle k nagibu tožnika, da se je odločil za sklenitev obravnavane sodne poravnave, bi bila bistvena le, če bi bile okoliščine, glede katerih je bil v zmoti, del skupnega poslovnega namena strank (poslovne podlage strank) in so bile prav te zanj odločilne pri oblikovanju odločitve za sklenitev sodne poravnave. Stranka lahko pogodbo izpodbija samo zaradi zmote o običajnih - tipičnih lastnostih, ki jih stranke navadno upoštevajo pri sklepanju pogodb enake vrste. O drugih (atipičnih) okoliščinah, ki so bile poslovni namen (nagib, motiv) za sklenitev pogodbe pa le, če je druga pogodbena stranka ob sklenitvi za te okoliščine vedela.

19.Pravilna je ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da nadaljnje skupno življenje oziroma ponovna vzpostavitev življenjske skupnosti razvezanih zakoncev ni tipična poslovna podlaga sporazuma o delitvi skupnega premoženja. Skupno premoženje zakoncev se razdeli, če je njuna zakonska zveza prenehala (prvi odstavek 71. člena DZ5 ).

20.Pritožbene trditve, da je šlo v obravnavanem primeru za skupni poslovni namen obeh pogodbenikov (da sta se dogovorila, da bosta partnersko zvezo nadaljevala), so bile v dokaznem postopku ovržene. Pritožnik priznava, da je tak namen toženka zanikala. Neutemeljeno odreka dokazno vrednost njenemu zaslišanju. Po pravilni in celoviti dokazni oceni zbranega procesnega gradiva sodišče ni našlo podlage za ugotovitev o takem skupnem poslovnem namenu strank niti v zapisu sodne poravnave. Če bi tožnik želel vključiti nadaljnje skupno življenje s toženko kot bistveni pogoj za sklenitev sporazuma o delitvi skupnega premoženja, bi se o tej netipični okoliščini za tak pravni posel moral dogovoriti s toženko in jo vključiti v zapis sodne poravnave. Zmota o motivu je upoštevna le, če je motiv vključen v pogodbo: postavljen kot pogoj obveznosti ali kot njen razlog (kavza). Ker v obravnavanem primeru ni, se tožnik pri izpodbijanju sodne poravnave nanjo ne more sklicevati.

20.Pritožbene trditve, da je šlo v obravnavanem primeru za skupni poslovni namen obeh pogodbenikov (da sta se dogovorila, da bosta partnersko zvezo nadaljevala), so bile v dokaznem postopku ovržene. Pritožnik priznava, da je tak namen toženka zanikala. Neutemeljeno odreka dokazno vrednost njenemu zaslišanju. Po pravilni in celoviti dokazni oceni zbranega procesnega gradiva sodišče ni našlo podlage za ugotovitev o takem skupnem poslovnem namenu strank niti v zapisu sodne poravnave. Če bi tožnik želel vključiti nadaljnje skupno življenje s toženko kot bistveni pogoj za sklenitev sporazuma o delitvi skupnega premoženja, bi se o tej netipični okoliščini za tak pravni posel moral dogovoriti s toženko in jo vključiti v zapis sodne poravnave. Zmota o motivu je upoštevna le, če je motiv vključen v pogodbo: postavljen kot pogoj obveznosti ali kot njen razlog (kavza). Ker v obravnavanem primeru ni, se tožnik pri izpodbijanju sodne poravnave nanjo ne more sklicevati.

21.Izjema od splošnega pravila, da zaradi motivne zmote ni mogoče izpodbijati pogodbe, velja za neodplačne pogodbe (47. člen OZ). Po pravilni presoji sodišča prve stopnje obravnavana sodna poravnava o delitvi skupnega premoženja ni neodplačni pravni posel. Zato se pritožnik na navedeno pravno določilo ne more sklicevati. Sodna poravnava šteje za materialnopravno pogodbo. Stranke z njo uredijo svoja civilna razmerja, s katerimi smejo razpolagati. Bistveni element pogodbe o poravnavi je medsebojno vzajemno popuščanje strank (bodisi na premoženjskem bodisi na moralnem področju), kar pomeni, da izid poravnave ni nujno vedno skladen z zakonskimi pravicami in obveznostmi strank iz razmerja, ki ga urejata s sodno poravnavo. Po drugi strani tudi sporazum o delitvi skupnega premoženja ni enostranski pravni posel, s katerim bi se zavezovala le ena pogodbena stranka, druga pa ne. Gre za obojestransko, vzajemno odplačno pogodbeno razmerje, s katerim se zakonca dogovorita o načinu delitve skupnega premoženja, pri čemer merilo enakovrednosti dajatev v tovrstni pogodbi poleg premoženjske vrednosti posameznih stvari, ki si jih zakonca razdelita, lahko predstavljajo tudi druge (nematerialne) okoliščine, ki so vplivale na nastanek skupnega premoženja.

21.Izjema od splošnega pravila, da zaradi motivne zmote ni mogoče izpodbijati pogodbe, velja za neodplačne pogodbe (47. člen OZ). Po pravilni presoji sodišča prve stopnje obravnavana sodna poravnava o delitvi skupnega premoženja ni neodplačni pravni posel. Zato se pritožnik na navedeno pravno določilo ne more sklicevati. Sodna poravnava šteje za materialnopravno pogodbo. Stranke z njo uredijo svoja civilna razmerja, s katerimi smejo razpolagati. Bistveni element pogodbe o poravnavi je medsebojno vzajemno popuščanje strank (bodisi na premoženjskem bodisi na moralnem področju), kar pomeni, da izid poravnave ni nujno vedno skladen z zakonskimi pravicami in obveznostmi strank iz razmerja, ki ga urejata s sodno poravnavo. Po drugi strani tudi sporazum o delitvi skupnega premoženja ni enostranski pravni posel, s katerim bi se zavezovala le ena pogodbena stranka, druga pa ne. Gre za obojestransko, vzajemno odplačno pogodbeno razmerje, s katerim se zakonca dogovorita o načinu delitve skupnega premoženja, pri čemer merilo enakovrednosti dajatev v tovrstni pogodbi poleg premoženjske vrednosti posameznih stvari, ki si jih zakonca razdelita, lahko predstavljajo tudi druge (nematerialne) okoliščine, ki so vplivale na nastanek skupnega premoženja.

22.Pritožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na obstoj prevare in uporabo 49. člena OZ. Prevara je zavestna (naklepna) povzročitev zmote pri drugem z namenom, da slednji sklene pogodbo. Gre za za izzvano zmoto, ki temelji na nepoštenosti. Prevaro je mogoče storiti z neresničnimi trditvami, konkludentnim ravnanjem, pa tudi z zamolčanim dejstvom, ki ga stranka ne bi smela zamolčati. Ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi ga toženka pri sklenitvi obravnavane sodne poravnave prevarala, je pravilna. Pritožnik ju z ničemer ne omaje.

22.Pritožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na obstoj prevare in uporabo 49. člena OZ. Prevara je zavestna (naklepna) povzročitev zmote pri drugem z namenom, da slednji sklene pogodbo. Gre za za izzvano zmoto, ki temelji na nepoštenosti. Prevaro je mogoče storiti z neresničnimi trditvami, konkludentnim ravnanjem, pa tudi z zamolčanim dejstvom, ki ga stranka ne bi smela zamolčati. Ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi ga toženka pri sklenitvi obravnavane sodne poravnave prevarala, je pravilna. Pritožnik ju z ničemer ne omaje.

23.Pritožnik v pritožbi pove, da se je svoje zmote in toženkine prevare zavedal (zanjo izvedel) šele po sklenitvi sodne poravnave, ko mu je toženka 10. 2. 2022 povedala, da je njune zveze konec in da se mora izseliti iz hiše. Tudi te navedbe potrjujejo pravilnost presoje in ocene sodišča, da njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Položaj bistvene zmotne se nanaša samo na napačno predstavo o okoliščinah, ki so obstajale že ob sklenitvi pogodbe. Zato pogodbe ni mogoče izpodbijati po pravilih o zmoti, če se po sklenitvi pogodbe pokaže, da so bila pričakovanja strank o tem, kaj se bo dogajalo v prihodnje (po sklenitvi pogodbe), napačna. Tudi če bi tožnik dokazal, da je bilo nadaljnje skupno življenje pravdnih strank skupni poslovni namen obeh pogodbenikov za sklenitev sodne poravnave (pa tega ni dokazal), se na zmoto zaradi izjalovljene podlage ne more sklicevati. Enako velja za prevaro.

23.Pritožnik v pritožbi pove, da se je svoje zmote in toženkine prevare zavedal (zanjo izvedel) šele po sklenitvi sodne poravnave, ko mu je toženka 10. 2. 2022 povedala, da je njune zveze konec in da se mora izseliti iz hiše. Tudi te navedbe potrjujejo pravilnost presoje in ocene sodišča, da njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Položaj bistvene zmotne se nanaša samo na napačno predstavo o okoliščinah, ki so obstajale že ob sklenitvi pogodbe. Zato pogodbe ni mogoče izpodbijati po pravilih o zmoti, če se po sklenitvi pogodbe pokaže, da so bila pričakovanja strank o tem, kaj se bo dogajalo v prihodnje (po sklenitvi pogodbe), napačna. Tudi če bi tožnik dokazal, da je bilo nadaljnje skupno življenje pravdnih strank skupni poslovni namen obeh pogodbenikov za sklenitev sodne poravnave (pa tega ni dokazal), se na zmoto zaradi izjalovljene podlage ne more sklicevati. Enako velja za prevaro.

24.Sodišče prve stopnje je torej zahtevek tožeče stranke za razveljavitev sodne poravnave materialnopravno pravilno zavrnilo. Na pritožbene navedbe o pravočasnosti tožbe zato tudi pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

24.Sodišče prve stopnje je torej zahtevek tožeče stranke za razveljavitev sodne poravnave materialnopravno pravilno zavrnilo. Na pritožbene navedbe o pravočasnosti tožbe zato tudi pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

25.Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker sodba tudi ni obremenjena z napakami in kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

25.Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker sodba tudi ni obremenjena z napakami in kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

26.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Tožnik ni uspel s pritožbo, zato ni upravičen do povračila svojih stroškov pritožbenega postopka, pač pa mora toženi stranki povrniti stroške z odgovorom na pritožbo. Odmerjeni so v mejah postavljenega stroškovnega zahtevka in v skladu z odvetniško tarifo na znesek 1.521 EUR. Obsegajo odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo in materialne stroške. V primeru zamude s plačilom bo tožnik dolgoval tudi zakonske zamudne obresti od zamude naprej (313. člen ZPP in 378. člen OZ).

26.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Tožnik ni uspel s pritožbo, zato ni upravičen do povračila svojih stroškov pritožbenega postopka, pač pa mora toženi stranki povrniti stroške z odgovorom na pritožbo. Odmerjeni so v mejah postavljenega stroškovnega zahtevka in v skladu z odvetniško tarifo na znesek 1.521 EUR. Obsegajo odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo in materialne stroške. V primeru zamude s plačilom bo tožnik dolgoval tudi zakonske zamudne obresti od zamude naprej (313. člen ZPP in 378. člen OZ).

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami,

-------------------------------

2Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami,

3Pri čemer iz podatkov spisa izhaja, da sta bili na pravno pomoč izrecno opozorjeni, vendar sta jo zavrnili.

2Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

3Pri čemer iz podatkov spisa izhaja, da sta bili na pravno pomoč izrecno opozorjeni, vendar sta jo zavrnili.

4Dr. Galič A., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2005, stran 56.

5Družinski zakonik, Ur. l. RS, št. 15/2017 s spremembami.

4Dr. Galič A., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2005, stran 56.

Zveza:

5Družinski zakonik, Ur. l. RS, št. 15/2017 s spremembami.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 71, 71/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 46, 46/1, 47, 49 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 70, 70-5, 77, 77/1, 339, 339/2, 339/2-2, 339/2-14, 392, 392/1, 392/2, 392/2-1, 393, 393/3, 393/4

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 71, 71/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 46, 46/1, 47, 49 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 70, 70-5, 77, 77/1, 339, 339/2, 339/2-2, 339/2-14, 392, 392/1, 392/2, 392/2-1, 393, 393/3, 393/4

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.