Jedro

Ponudba zaposlitve za določen čas 12 mesecev ni ustrezna in je delodajalec delavcu ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni dolžan podati, četudi je k objavi prostega delovnega mesta pripisano, da bo delovno razmerje možno podaljšati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2007 kot nezakonita razveljavi, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2007, ampak še traja; da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo in mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter mu obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa dela ter mu po plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnega mesečnega zneska do plačila ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja (1. in 2. odstavek I. točka izreka). Zavrnilo je tudi povrnitev stroškov postopka (3. odstavek I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper I. točko izreka sodbe ter zoper odločitev o stroških, v katerih je sodišče odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je iz listin v spisu, ki jih je vložila tožena stranka razvidno, da je bila pogodba o zaposlitvi tožniku odpovedana 12. 2. 2007 kot posledica reorganizacije dela v celem podjetju, zaradi česar je bilo ukinjeno delovno mesto vodje oddelka proizvodnje ter zmanjšanje števila zaposlenih na področju vodenja proizvodnje. Tekom dokaznega postopka je bilo ugotovljeno, da je bilo v spornem času pri toženi stranki prosto delovno mesto „vodja proizvodno - tehničnega oddelka“, ki je za tožnika ustrezno delovno mesto, zato bi tožena stranka morala že v sami odpovedi obrazložiti razlog, zakaj tožniku tega delovnega mesta ni ponudila. Zato navedb, zakaj je to delovno mesto ponudila R., ni več mogoče upoštevati. Odločitev, da bo zaposlitev ponudila R., je sprejela na podlagi subjektivne odločitve tedanjega direktorja in je temeljila na njegovem prijateljstvu s R., kar nedvomno predstavlja diskriminatorno ravnanje. V času, ko je tožena stranka tožniku izdala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je imel R. že podpisano pogodbo o zaposlitvi za sporno delovno mesto, kar je v direktnem nasprotju z navedbami tožene stranke, zakaj te zaposlitve ni ponudila tožniku. Navedeno je sodišče prve stopnje prezrlo. Poudarja, da sodišče tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z izpolnjevanjem kriterijev, na podlagi katerih je ponudila zaposlitev R. in ne tožniku. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kakšno znanje angleškega in nemškega jezika je imel R., pomembno je, kako zna posamezni od njih jezik uporabljati pri svojem delu, česar pa sodišče ni raziskalo. Neugotovljeno oziroma napačno ugotovljeno je ostalo dejansko stanje tudi glede znanja in izkušenj R. Zato bi bilo potrebno preveriti izkušnje in znanje tožnika in R., ugotovljeno primerjati in se šele nato odločiti za enega ali drugega delavca. Glede zaposlitve na delovnem mestu tehnično prodajni inženir se je sodišče postavilo na stališče, da delovno mesto ni bilo ustrezno delovno mesto, ker je bila ponudba za zaposlitev le za določen čas. Že v objavi prostega delovnega mesta je navedeno, da bo tako sklenjeno delovno razmerje možno podaljšati za nedoločen čas. Tožnik je bil postavljen v slabši položaj, tožena stranka mu zaposlitve ni ponudila, diskriminatorno ga je obravnavala tudi na delovnem mestu tehnično prodajni svetovalec, saj ga ni obvestila o objavi potrebe po novem delavcu. Sodišče bi pri presoji izpodbijane odpovedi moralo nedvomno upoštevati tudi to dejstvo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Meni, da niso podani pritožbeni razlogi, tožnik zgolj ponavlja svoje trditve iz postopka ter se pavšalno sklicuje, da je bil v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kasneje diskriminiran. Navaja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju upoštevalo navodila višjega sodišča, sodišče prve stopnje je zavzelo stališče do vseh sistemiziranih delovnih mest pri toženi stranki, na katera bi po mnenju tožnika tožena stranka morala razporediti tožnika oziroma mu ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi torej ni razpolagala z drugim ustreznim delovnim mestom, ki bi ga lahko ponudila tožniku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 348/2008 z dne 6. 11. 2008, pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku v skladu z napotili pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek in ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Po določbi 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. V skladu z določbo 1. odstavka 82. člena ZDR je dolžan delodajalec, če redno odpove pogodbo o zaposlitvi, dokazati utemeljen razlog odpovedi. V določbi 1. odstavka 88. člena ZDR so opredeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki se nanašajo na trajno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če so takšni razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja, kot to določa 2. odstavek 88. člena ZDR. Poleg tega mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi preveriti, če je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo, kot to določa 3. odstavek 88. člena ZDR. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe.

V konkretni zadevi tožnik izrecno ne nasprotuje utemeljenosti odpovednega razloga, temveč uveljavlja, da mu tožena stranka ni ponudila drugega delovnega mesta. Zato je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pravilno in v skladu z napotili iz razveljavitvenega sklepa ugotavljalo, ali je tožena stranka v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preverila možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu oziroma ali je razpolagala z drugim delovnim mestom, na katerem bi lahko zaposlila tožnika. Pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožnik delal na delovnem mestu, ki je bilo razvrščeno v VII. tarifni razred, zato bi tožena stranka morala tožniku ponuditi drugo delovno mesto, za katerega se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za prejšnje delovno mesto. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka tožniku ponuditi delovno mesto vodje proizvodno-tehničnega oddelka, namesto, da ga je ponudila R., katerega delovno mesto je bilo tudi ukinjeno. Tožena stranka se je za R. odločila, ker se ji je zdel glede na izobrazbo in znanje jezika, za katerega je imel ustrezen certifikat (ki ga tožnik ni imel), bolj primeren. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ta odločitev tožene stranke ni bila diskriminatorna. Delodajalec ima pravico, da delovno mesto, ki ga na novo sistemizira, zasede z delavcem, ki se mu zdi primernejši. Dejstvo, da je R. isti dan, ko je prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, le-to takoj podpisal, tožnik pa je prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi dan kasneje, še ne pomeni, da je bil tožnik diskriminiran, temveč le pomeni, da se je tožena stranka odločila za drugega delavca in ne za tožnika. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z izpolnjevanjem pogojev znanja tujih jezikov, na podlagi katerih se je tožena stranka odločila za ponudbo zaposlitve R. in ne tožniku. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o znanju jezikov pravilno oprlo na predloženi dokaz o opravljenem tečaju tujega jezika s strani R., tožnik znanja tujega jezika ni dokazoval z relevantnim spričevalom. Pritožbene navedbe v zvezi z opravljenim tečajem tožnika, so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ponudba zaposlitve na delovnem mestu tehnično-prodajni inženir ni ustrezna zaposlitev, ker je bila ponudba zaposlitve le za določen čas 12 mesecev, zato so pritožbene navedbe tudi v tem delu neutemeljene. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ne gre za ustrezno delovno mesto, ker je bila ponudba le za določen čas. Zgolj pripis v objavi prostega delovnega mesta, da bo tako sklenjeno delovno razmerje možno podaljšati za nedoločen čas, ne pomeni gotovosti, da bo pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, spremenjena v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Po določbi 3. odstavka 90. člena ZDR je ustrezna zaposlitev le zaposlitev, za katero se zahteva vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Glede pritožbene navedbe, da tožena stranka ni obvestila tožnika o objavi potrebe na delovnem mestu tehnično-prodajni svetovalec, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka dejansko tožnika ni pisno obvestila, kot to določa 1. odstavek 6. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 108/2005 in naslednji) o objavi potreb po novem delavcu na zavodu za zaposlovanje, vendar ta opustitev tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja take kršitve, zaradi katere bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljanji razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).