Jedro

V obravnavani zadevi, v kateri je med drugim sporno, ali so tožniki izpolnili svojo obveznost, do dneva začetka učinkovanja razveljavitve ni bilo pravnomočno odločeno, zato se glede vprašanja pristojnosti organa, ki je izdal izpodbijani sklep, 127. člen SZ-1 ne sme uporabiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep o dovolitvi izvršbe Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana št. 3651-10488/2004 (1057) z dne 27. 10. 2010 se odpravi in se zadeva pošlje v odločitev Ministrstvu za okolje in prostor, Inšpektoratu RS za okolje in prostor.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 75,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe v 1. točki izreka odločila, da so zavezanci (lastniki večstanovanjske stavbe na naslovu ..., med njimi tožniki) v roku 3 dni po vročitvi sklepa dolžni plačati denarno kazen v višini 166,91 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 14. 4. 2006. V 2. točki izreka je vsakemu od zavezancev izrekla novo denarno kazen v višini 300 EUR, če v naknadnem roku 60 dni ne bodo izpolnili obveznosti, ki jim je bila naložena z odločbo stanovanjskega inšpektorja št. 361-105/04-it z dne 8. 4. 2004. To prisilno sredstvo bo uporabljeno v primeru neuspešno pretečenega roka za izpolnitev takoj po njegovem poteku (3. točka izreka). Poleg tega je organ zavezancem naložil, da o izpolnitvi obveznosti nemudoma poleg njega obvestijo tudi stanovanjsko inšpekcijo (4. točka izreka), odločil, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršbe (5. točka) ter da v postopku niso nastali posebni stroški (6. točka izreka).

Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je stanovanjski inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor z odločbo lastnikom večstanovanjske stavbe na ... naložil, da do 1. 6. 2004 zagotovijo popravilo pohodne ravne strehe v delu hidroizolacije in odtoka, tako da ne bo več prihajalo do zamakanj na fasadi kot skupnemu delu stavbe. Ker obveznost ni bila izvršena, je upravni organ 14. 4. 2006 izdal sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim je bila zavezancem zagrožena denarna kazen v višini 166,91 EUR. V zvezi z obravnavanim sklepom je organ opravil poizvedbe pri stanovanjski inšpekciji o tem, ali so tožniki izvršili obveznost. Stanovanjska inšpekcija je zato opravila strokovni ogled na kraju samem in ugotovila, da odločba ni izvršena, kar je razvidno tudi iz prejete fotokopije zapisnika inšpekcijskega pregleda z dne 29. 7. 2010, fotokopij fotografij opravljenega ogleda in merjenja z vlagomerom. Zaradi navedenega je izpolnjen pogoj za izvršitev denarne kazni, določene v sklepu z dne 14. 4. 2006, in za določitev nove (višje) denarne kazni.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in v tožbi med drugim navajajo, da niso prejeli zapisnika o ogledu, na katerega tudi niso bile vabljeni in niso mogli dati pripomb. Zapisnik zato ne more biti dokaz, da niso omogočili popravila pohodne strehe ali da ta ni popravljena. Organ bi jih moral seznaniti z ugotovitvami, v zvezi s katerimi bi imeli pravico dati pripombe in predlagati dokaze. Na ta način jim je bila kršena pravica do udeležbe v ugotovitvenem postopku iz 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Trdijo, da so v celoti ravnali v skladu z obveznostjo, in poudarjajo, da gre v zadevi za popravilo pohodne strehe, ki je v izključni posesti A.A., ki je tudi pisno prevzel obveznost popravila, o čemer pa se toženka ni izjavila. Poleg tega bi bilo logično zahtevati izpolnitev obveznosti od osebe, ki te ne izpolnjuje oz. jo onemogoča. Predlagajo, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka.

Toženka se v odgovoru na tožbo ne strinja s tožbenimi navedbami, za kar navaja obširne razloge, in poudarja, da gre za popravilo strehe večstanovanjske stavbe, ki je skupni del, zato za izpolnitev obveznosti odgovarjajo vsi etažni lastniki ne glede na to, da naj bi si dostop do nje prilastil izključno A.A. Poleg tega se trditve tožnikov nanašajo na dejansko stanje, ki predstavlja vsebino odločbe stanovanjske inšpekcije in bi jih morali uveljavljati že v upravnem postopku njene izdaje. Toženka je tako v celoti vezana na inšpekcijsko odločbo tako glede njene vsebine kot tudi glede zavezancev. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožnikom pa naloži povračilo stroškov odgovora na tožbo.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bil izpodbijani sklep izdan v postopku izvrševanja inšpekcijske odločbe št. 361-105/04-it z dne 8. 4. 2004. Kot ugotavlja sodišče po vpogledu v predložene upravne spise, je bila omenjena odločba izdana na podlagi 125. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki inšpekcijskemu organu nalaga ukrepanje v primeru, kadar skupni deli stavbe niso usposobljeni za normalno rabo. Izvršitev na tej podlagi izdane inšpekcijske odločbe, ki jo je izdal inšpektor stanovanjske inšpekcije, je bila v skladu s 127. členom SZ-1 naloga pristojnega občinskega organa, v obravnavanem primeru Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana. V omenjeno ureditev pristojnosti občinskega organa za opravljanje prisilne izvršbe odločb stanovanjskega inšpektorja pa je poseglo Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-255/09-14 z dne 23. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 56/011), s katero je razveljavilo 127. člen SZ-1. Po 43. členu Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, v obravnavanem primeru torej 12. 7. 2011. Po 44. členu ZUstS se del zakona, ki je bil razveljavljen, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ker v obravnavani zadevi, v kateri je med drugim sporno, ali so tožniki izpolnili svojo obveznost, do dneva začetka učinkovanja razveljavitve ni bilo pravnomočno odločeno, se glede vprašanja pristojnosti organa, ki je izdal izpodbijani sklep, 127. člen SZ-1 ne sme uporabiti.

Navedeno pomeni, da je treba glede določitve organa, ki je pristojen za prisilno izvršitev inšpekcijske odločbe, uporabiti tisti del 1. odstavka 289. člena ZUP, po katerem upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, v konkretnem primeru Inšpektorat RS za okolje in prostor.

Ker je v zadevi odločil stvarno nepristojni organ, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo (1. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo poslalo v odločitev pristojnemu organu (3. odstavek istega člena).

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Po določbi 2. odstavka 3. člena Pravilnika, ki ureja višino povračila stroškov postopka v primeru, kadar je zadeva rešena na seji in stranko v postopku zastopa odvetnik, bi bili tožniki v obravnavanem primeru upravičeni do povračila v pavšalnem znesku 350 EUR. Ker pa so v tožbi priglasili nagrado za postopek, fotokopije listin, poštnino in DDV v skupni višini 75,40 EUR, jim je sodišče priznalo stroške v navedenem znesku, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko zahtevka. Pri tem še dodaja, da jim bo sodna taksa za postopek v upravnem sporu vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).