Jedro

Konkretni dejanski stan povsem odgovarja zakonskemu dejanskemu stanu norme tretjega odstavka 561. člena OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju št. SV 38/02, ki sta jo dne 24. 1. 2002 sklenila univerzalni pravni prednik tožnikov C. B. in toženka. Ugotovilo je namreč, da je toženka po devetnajstih mesecih od sklenitve pogodbo samovoljno prenehala izpolnjevati.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je toženka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Trdi, da sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem tretje toženke in četrtega toženca, čeprav sta bila ta dokaza predlagana pravočasno, njuna izvedba pa bi bila koristna za osvetlitev zadeve in pomembna za samo odločitev. Četudi gre za nepravilno opustitev prvostopenjskega sodišča, ki je toženko postavila v izrazito neenakopraven položaj glede možnosti predstaviti njene dejanske in pravne argumente v sporu (pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-39/95), izpodbijana sodba to opravičuje. Zato, nadaljuje, je napačno tolmačena izjava nekdanjega tožnika, da ga je toženka zapustila, dasiravno vsi ostali dokazi, izvedeni in neizvedeni, kažejo drugače. Toženka se je namreč iz skupnega stanovanja umaknila, ker sta ji tako svetovali tako njena osebna zdravnica kot osebna zdravnica pokojnega tožnika. Tožnica je torej zgolj sledila nasvetom in se umaknila za krajši čas, nato pa s tožnikom ni več uspela vzpostaviti stika, ker je (sedaj) prva tožnica najprej motila telefonske razgovore z njim, nato je njegov telefon povsem izključila, kmalu zatem pa je tožnik že umrl. Zato odhod toženke ni pomenil, da je nameravala zapustiti tožnika, temveč je po nasvetu zdravnikov nameravala le rešiti (svoje in tudi tožnikovo) zdravje ter obenem preprečiti tragedijo, ki se je napovedovala s tožnikovimi resnimi grožnjami z izvršitvijo hudega kaznivega dejanja zoper njo. Trdi tudi, da se je tožnik z njeno odselitvijo in začasno odsotnostjo konkludentno strinjal in da bi se bila sama zanesljivo vrnila k njemu, če ji tega z načrtom, kako na lahek način priti do tožnikovega stanovanja, ne bi preprečila prva tožnica in drugi tožnik. Glede slednjih, še trdi, je sodišče ignoriralo dejstva, da sta najprej živela v kontejnerju, nato sta bila tožnikova podnajemnika, na koncu pa sta na nepojasnjen način postala celo njegova dediča. Prvostopenjskemu in posledično pritožbenemu sodišču očita tudi neživljenjskost nekaterih drugih dejanskih ugotovitev in zaključi s predlogom za spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe v delu, s katerim v pravdi ni uspela.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), so neupoštevne vse tiste revizijske navedbe, ki izpodbijajo ali skušajo obiti po pritožbenem sodišču preizkušeno dokazno oceno. Z revizijskimi očitki, ki gredo v tej smeri (na primer, da je bila napačno tolmačena izjava nekdanjega tožnika, da ga je toženka zapustila, ali da se je toženka iz skupnega stanovanja umaknila, ker sta ji tako svetovali tako njena osebna zdravnica kot osebna zdravnica pokojnega tožnika, ali pa da toženkin odhod iz stanovanja nekdanjega tožnika ni pomenil, da ga je nameravala zapustiti, temveč je po nasvetu zdravnikov nameravala le rešiti svoje in tudi tožnikovo zdravje ter se obenem izogniti tragediji, ipd.), se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

7. Očitki, da naj bi sodišče toženko prikrajšalo za izvedbo dokazov z zaslišanjem tretje toženke in četrtega toženca, čeprav sta bila ta dokaza predlagana pravočasno, njuna izvedba pa bi bila koristna za osvetlitev zadeve in pomembna za samo odločitev (kar bi moglo predstavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), so le v reviziji ponovljeni pritožbeni očitki, na katere je korektno odgovorilo že drugostopenjsko sodišče. Zato tudi ti očitki niso terjali obravnave Vrhovnega sodišča. 8. V tej pravdi je bistvena ena sama dejanska ugotovitev. In sicer, da se je toženka kot preživljalka prostovoljno za mesec in pol odselila iz preživljančevega stanovanja in v tem času ni izvrševala opravil, h katerim se je bila zavezala s sporno pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Ker ta konkretni dejanski stan povsem odgovarja zakonskemu dejanskemu stanu norme tretjega odstavka 561. člena Obligacijskega zakonika oziroma ker, preprosteje rečeno, to pomeni, da ni izpolnjevala svojih obveznosti iz pogodbe, se je sodišče na toženkino ravnanje z razvezo pogodbe odzvalo materialnopravno povsem pravilno.

9. Ker po navedenem uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).