Jedro

Dejstvo, da je ob vložitvi zahteve za izdajo vodnega dovoljenja lastništvo na zemljišču, na katerem stoji vodnjak, izkazovala le tožnica in da je glede ostalega solastniškega deleža na sporni nepremičnini še v teku pravdni postopek, v obravnavani zadevi pomeni, da za izdajo vodnega dovoljenja niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, in se delni odločbi Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35536-14/2009-9 z dne 18. 2. 2010 in št. 35537-9/2009-8 z dne 19. 2. 2010 odpravita in se zadevi vrneta upravnemu organu na prvi stopnji v ponovno odločanje.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečano za 20 % DDV v roku 15 dni, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

3. Zahteva A.A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z delnim vodnim dovoljenjem št. 35536-14/2009-9 z dne 18. 2. 2010 je Agencija Republike Slovenije za okolje A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) dovolila odvzem vode za tehnološke namene iz vodnjaka v količini največ 0,9 l/s in letno skupno največ do 180 m3/leto na lokaciji določeni z Gauss-Krügerjevimi koordinatami na zemljišču s parc. št. 17/1 k. o. ... Vodno dovoljenje je izdala za določen čas in sicer do 31. 1. 2040. V izreku je prav tako določila obveznost imenovanega, da zagotovi namestitev merilne naprave za ugotavljanje dejansko odvzete količine vode in da zagotovi monitoring nivoja podzemne vode. Prav tako mora zagotoviti izdelavo poslovnika o obratovanju vzdrževanju vodnih objektov in naprav. Določila je tudi, da bo o plačilu za vodno pravico odločeno z dopolnilno odločbo in da je treba za rabo vode plačevati vodno povračilo sorazmerno obsegu vodne pravice ter da bo o odvzemu vode za zalivanje iz vodnjaka odločeno s posebno odločbo. V obrazložitvi navaja, da je bil postopek izdaje vodnega dovoljenja voden na podlagi Zakona o vodah (ZV-1, Uradni list RS, št. 67/2002 s spremembami). Ta v 1. točki prvega odstavka 127. člena določa, da se pri odločanju o rabi vode stranki ugodi le, če je nameravana raba skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice po 109. členu ZV-1 ter načrti upravljanja z vodami po 55. členu ZV-1. Citira določbe 127. in 128. člena ZV-1, ki določajo kdaj se lahko izda vodno dovoljenje in kakšna je njegova vsebina ter čas trajanja vodnega dovoljenja. V zvezi z nasprotovanjem tožnice za izdajo vodne pravice za neposredno rabe vode za tehnološke namene na navedeni parceli, glede na to, da je tožnica solastnica navedene nepremičnine do ½, pa je prvostopni upravni organ navedel, da se v obravnavani zadevi ne odloča o dovoljenosti ali prepovedi posega v lastninsko pravico na zemljišču za izvajanje vodne pravice, ampak o rabi vode oziroma njenih količinah, zato nima zakonske podlage, na podlagi katere bi lahko zavrnil vlogo stranke, kadar lastnik zemljišča, kjer se izvaja vodna pravica, nasprotuje njenemu izvajanju. Ob preučitvi vloge in na podlagi v postopku ugotovljenih dejstev ter okoliščin je upravni organ ugotovil, da je A.A. možno podeliti vodno pravico za neposredno rabo vode za tehnološke namene z odvzemom iz vodnjaka v količini določeni v izreku te delne odločbe. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka s svojo odločbo št. 3555-8/2010 z dne 2. 4. 2010. V obrazložitvi odgovarja na pritožbene ugovore, da je bilo izdano vodno dovoljenje kljub njenemu nasprotovanju. Pritrjuje stališču organa prve stopnje, da se z vodnim dovoljenjem ne odloča o dovoljenosti ali prepovedi posega v lastninsko pravico zemljišča, na kateri se izvaja vodna pravica, temveč le o rabi vode oziroma o odvzemu njenih količin. Sklicuje se na Pravilnik o vsebini vloge za pridobitev vodnega dovoljenja in o vsebini vloge za pridobitev dovoljenja za raziskavo podzemnih voda (Pravilnik, Uradni list RS, št. 67/02), ki v 2. členu res določa, da mora vloga za pridobitev vodnega dovoljenja vsebovati med drugim tudi izjavo lastnika nepremičnine, na kateri bo predviden odvzemni objekt, vendar pa po presoji tožene stranke navedena določba ne določa vsebine izjave v primeru, ko tak objekt že obstaja. Niti ZV-1 in tudi ne navedeni Pravilnik ne terjata, da bi moral lastnik zemljišča soglašati z izdajo vodnega dovoljenja. V zvezi s pritožbeno navedbo o neizvršljivosti vodnega dovoljenja pojasnjuje, da se z izdajo vodnega dovoljenja odloča o pravico rabe, o možnosti dostopa do javnega dobra pa se odloča v drugih postopkih, zato je ta pritožbena navedba zavrnjena kot neutemeljena.

Z delnim vodnim dovoljenjem, ki ga je izdala Agencija Republike Slovenije za okolje, št. 35537-9/2009-8 z dne 19. 2. 2009 pa je bil A.A. dovoljen odvzem vode za tehnološke namene iz vodnjaka v količini letno skupno največ do 30 m3/leto za zalivanje hišnega vrta na lokaciji določeni z Gauss-Krügerjevimi koordinatami na zemljišču s parc. št. 17/1 k. o. ... Tudi iz obrazložitve te odločbe izhaja, da se je postopek izdaje vodnega dovoljenja vodil po ZV-1, in sicer da je zahteva vlagatelja popolna in v skladu z določbami 126., 127. in 128. člena ZV-1. V zvezi z nasprotovanjem tožeče stranke za izdajo vodnega dovoljenja, glede na to, da je solastnica nepremičnine, kjer naj bi se izvajala vodna pravica, je navedel, da ni zakonske podlagi za zavrnitev vloge stranke, takrat kadar lastnik zemljišča kjer se izvaja vodna pravica, nasprotuje njenemu izvajanju. Upravni organ ne odloča o dovoljenosti ali prepovedi posega v lastninsko pravico na zemljišču za izvajanje vodne pravice, ampak odloča o rabi vode oziroma njenih količinah. Ker je upravni organ na podlagi podatkov iz hidrogeoloških poročil ugotovil, da odvzem vode ne bo vplival na količino in kakovost vode, ki se rabi ali je namenjena za oskrbo s pitno vodo, je zato podelil vodno pravico za odvzem vode iz vodnjaka na mestu odvzema navedenega v izreku te odločbe. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor s svojo odločbo št. 3555-9/2010 z dne 6. 4. 2010. Tudi v tej odločbi odgovarja na pritožbene navedbe da je bilo vodno dovoljenje izdano kljub nasprotovanju tožeče stranke z utemeljitvijo, da se z vodnim dovoljenjem ne odloča o dovoljenosti ali prepovedi posega v lastninsko pravico zemljišča na katerem se izvaja vodna pravica, temveč se odloča le o rabi vode oziroma odvzemu njenih količin. Sklicuje se na zgoraj citirani Pravilnik, ki v 2. členu sicer določa, da mora vloga za pridobitev vodnega dovoljenja vsebovati med drugim tudi izjavo lastnika nepremičnine, vendar pa je to potrebno le v primeru, ko se bo na zemljišču šele zgradilo odvzemni objekt, ne pa v primeru, ko tak objekt že obstoja. Glede na navedeno je zato prvostopenjski upravni organ vlogo pravilno obravnaval kot popolno, ne glede na to, da ji je bila priložena izjava lastnice zemljišča in je izjavo lastnice pridobil v samem postopku. Niti ZV-1 niti navedeni Pravilnik ne terjata, da bi moral lastnik zemljišča soglašati z izdajo vodnega dovoljenja. V zvezi s pritožbeno navedbo o neizvršljivosti vodnega dovoljenja pa tožena stranka pojasnjuje, da nasprotovanje tožeče stranke izdaji zahtevanega vodnega dovoljenja ne pomeni njegove neizvršljivosti, saj se z izdajo vodnega dovoljenja odloča o pravici rabe vode, o možnosti dostopa do javnega dobra pa se odloča v drugih postopkih.

Tožnica s tožbo izpodbija tako nezakonitost izdanega delnega dovoljenja št. 35536-14/2009-9 z dne 18. 2. 2010, kot tudi nezakonitost delnega vodnega dovoljenja št. 35537-9/2009-8 z dne 19. 2. 2010. Ponavlja pritožbene ugovore, da sta bili izpodbijani delni vodni dovoljenja izdani kljub njenemu nasprotovanju. Tožnica je do ½ lastnica zemljišča s parc. št. 17/1 k. o. ..., na katerem se nahaja vodnjak, iz katerega je dovoljen odvzem vode za tehnološke namene z izpodbijanima odločbama. Po določbi 120. člena ZV-1 mora imetnik vodne pravice, ki sam ni lastnik zemljišča potrebnega za izvajanje le-te, pridobiti to zemljišče s pravnim poslom ali pridobiti soglasje lastnika tega zemljišča za omejitev njegove lastninske pravice oziroma pridobiti služnostno ali stavbno pravico. Navedeno je posledica narave lastninske pravice, ki je določena v prvem odstavku 37. člena Stvarno pravnega zakonika (SPZ, Uradni list RS, št. 87/2002) in pomeni imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitev uporabe, uživanja in razpolaganja pa lahko določi samo zakon. V zvezi s predmetno zadevo pa ne obstaja noben zakonski predpis, ki bi lastninsko pravico tožnice omejeval na način, da bi vložniku zahteve omogočal pridobiti vodno pravico na tuji nepremičnini, brez da bi s takšno omejitvijo svoje lastninske pravice soglašala tožnica. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravi ter da se vloga A.A. za pridobitev vodnega dovoljenja zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

A.A. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi navaja, da je zakoniti dedič po pokojni materi B.B., po kateri teče glede sporne nepremičnine postopek dedovanja pred Okrajnim sodiščem v Mariboru. Je tudi tožničin brat in glede na dejstvo, da dediči skladno z določbo SPZ pridobijo posest na nepremičnini v trenutku zapustnikove smrti, je torej tudi posestnik sporne nepremičnine na kateri stoji vodnjak in za katero je zaprosil za izdajo vodnega dovoljenja. V predmetnem postopku tožnica ne more utemeljeno nasprotovati podelitvi vodnega dovoljenja vlagatelju, saj se z navedenim dovoljenjem v ničemer ne posega v njeno solastninsko pravico. Prav tako se njena solastninska pravica z izpodbijano upravno odločbo v ničemer ne obremenjuje ali ne omejuje. Glede na navedeno in ker v ničemer ne gre za poseg v solastninsko pravico tožnice, tožnica tudi nima nikakršnega pravnega interesa za sodelovanje v postopku in je dejstvo, da je upravni organ tožnici v upravnem postopku priznal status stranke materialno pravno nepravilno. Opozarja tudi na formalno nepravilnost vložene tožbe glede na to, da je tožena stranka nepravilno označena. Tožena stranka je lahko le Ministrstvo za okolje in prostor. Navaja tudi, da se navedena nepremičnina uporablja za kmetijske namene in da ima stranski udeleženec certifikat Inštituta Kon-cert za integrirano predelavo na spornih površinah. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanih odločbah iz razlogov razvidnih iz njihove obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka v obravnavani zadevi izpodbija delni vodni dovoljenji za odvzem vode za tehnološke namene izdani A.A. – prizadeti stranki v tem upravnem sporu, in sicer za zalivanje v količini letno skupaj največ 30 m3/leto in za redčenje gnojnice, škropljenje vinske trte in pranje kmetijskih strojev v količini skupno največ do 180 m3/leto, oboje iz vodnjaka na zemljišču s parc. št. 17/1 k. o. ..., na lokaciji določeni s tam navedenimi Gauss-Krügerjevimi koordinatami. Glede na to, da tožnica v tožbi zatrjuje, da sta izdani delni vodni dovoljenji nezakoniti, ker sta bili izdani kljub njenemu nasprotovanju, saj je solastnica parc. št. 17/1 k. o. ..., sodišču zaradi presoje navedenega pravnega vprašanja ni bilo treba razdruževati zadev in je v tem upravnem sporu presojalo zakonitost obeh izpodbijanih aktov.

Zakon o vodah (ZV-1, Uradni list RS, št. 67/2002 s spremembami in dopolnitvami) ureja tako režim splošne rabe vode, kot tudi režim posebne rabe vode. Splošna raba obsega zlasti rabo vode za pitje, kopanje, potapljanje, drsanje ali druge osebne potrebe, če takšna raba ne zahteva uporabe posebnih naprav (vodne črpalke, natege in podobno) ali zgraditve objekta in naprave, za katero je treba pridobiti dovoljenje skladno s predpisi na področju urejanja prostora in graditve objektov. Posebna raba vode pa je tista raba, ki presega mejo splošne rabe, saj je zanjo treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije v skladu z določbami tega zakona. ZV-1 v 7. členu točka 35 vodno pravico deklarira kot pravico do posebne rabe vodnega ali morskega javnega dobra ali naplavin, razen vodnega zemljišča. ZV-1 določa tudi, kdaj je potrebna koncesija za rabo vode, za vse ostale v zakonu taksativno naštete primere posebne rabe vode, pa je treba pridobiti vodno dovoljenje, ki se izda v obliki upravne odločbe. Vodna pravica je plačljiva in sicer je treba za vodno pravico plačati dvakrat, prvič kot plačilo za vodno pravico in drugič kot vodno povračilo. Obveznost plačila za vodno pravico nastopi z dnem začetka izvajanja vodne pravice, njen imetnik pa ga mora plačati na način in v roku, ki ga določi organ, ki jo je podelil. Vodno povračilo se plača ob upoštevanju načela povrnitve stroškov, ki vključuje stroške izvajanja javnih služb po tem zakonu, stroške investicij in vzdrževanja vodne infrastrukture ter stroške odškodnin po ZV-1. Plačilo vodnega povračila se lahko zniža ali pa oprosti, upoštevajoče ekonomsko vrednotenje ter socialne ter gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica.

Upoštevaje navedeno, je torej uveljavljanje priznanja pravice do rabe vode – vodne pravice mogoče v primerih, ko gre za posebno rabo vode in to takrat, ko je bilo izdano ali vodno dovoljenje ali ko je bila pridobljena koncesija. Povedano drugače, ob izdaji vodnega dovoljenja morajo biti izpolnjeni tudi zakonski pogoji za izvajanje vodne pravice. V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da je bila zahtevana izdaja vodnega dovoljenja za odvzem vode za tehnološke namene iz vodnjaka stoječega na parc. št. 17/1 k. o. ..., ki je bil v času izdaje izpodbijanih dovoljenj v solasti tožeče stranke in pokojne B.B. ZV-1 v 120. členu določa, da je v primeru, ko je za izvajanje vodne pravice potrebno vodno, priobalno ali drugo zemljišče, imetnik vodne pravice, ki sam ni lastnik tega zemljišča, dolžan pridobiti to zemljišče s pravnim poslom ali pridobiti soglasje lastnika tega zemljišča za omejitev njegove lastninske pravice oziroma pridobiti služnostno ali stavbno pravico (prvi odstavek). V primeru, če lastnik zemljišča pisno zavrne ponudbo imetnika vodne pravice za sklenitev pravnega posla ali sporazumno omejitev lastninske pravice na njegovem zemljišču ali nanjo v 30 dneh od prejema ne odgovori, lahko imetnik vodne pravice pošlje ministrstvu pobudo za omejitev ali odvzem lastninske pravice po predpisih, ki urejajo razlastitev. V skladu s tretjim odstavkom citiranega člena pa je omejitev ali odvzem lastninske pravice možno izvesti v korist države le, če je izkazana javna korist po tem zakonu. Četrti odstavek citiranega člena pa določa, da je javna korist izkazana takrat, ko je nameravana raba vode strateškega pomena za državo, če gre za oskrbo prebivalstva s pitno vodo ali če je nameravana raba v javno korist po drugem zakonu. V skladu s 1. točko prvega odstavka 127. člena ZV-1 je mogoče vodno dovoljenje izdati le v primeru, če je nameravana raba skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice ter načrti upravljanja z vodami.

Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa vlagatelj zahteve za izdajo vodnega dovoljenja (in s tem tudi pridobitev vodne pravice) ni bil zemljiškoknjižni lastnik parcele, na kateri stoji vodnjak, iz katerega naj bi bil odvzem vode dovoljen. Sta pa solastništvo na sporni parceli izkazovali tožnica in pokojna tožničina mati B.B. in upravni organ prve stopnje je tožnico, v skladu z določbami ZV-1 (120.člen), kot solastnico po presoji sodišča tudi pravilno pritegnil v postopek izdaje dovoljenja. Vendar je na podlagi ugotovitve, da nasprotuje izdaji vodnega dovoljenja, vlagatelju zahteve to vodno dovoljenje izdal in pri tem svojo odločitev utemeljil na stališču, da za izdajo vodnega dovoljenja soglasje lastnika zemljišča ni potrebno. Tako stališče upravnega organa prve stopnje, ki ga je potrdila tudi tožena stranka, pa je po presoji sodišča napačno in nima podlage v zakonu. Kot je bilo že navedeno, je mogoče vodno dovoljenje izdati le v primeru, če je nameravana raba skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice. Za izvajanje vodne pravice pa mora imetnik vodne pravice na podlagi 120. člena ZV-1 v primeru, ko je za njeno izvajanje potrebno zemljišče, imeti tudi soglasje lastnika zemljišča. Zato tožnica v tožbi utemeljeno opozarja na kršitev določb ZV-1, ki se nanašajo na izdajo soglasja lastnika zemljišča, ki je potrebno za izvajanje vodne pravice. Dejstvo, da je ob vložitvi zahteve za izdajo vodnega dovoljenja lastništvo na zemljišču, na katerem stoji vodnjak, iz katerega naj bi se dovolil odvzem vode za tehnološke namene, izkazovala le tožnica in da je glede ostalega solastniškega deleža na sporni nepremičnini še v teku pravdni postopek, to v obravnavani zadevi pomeni, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo vodnega dovoljenja vlagatelju zahteve. Ker materialni predpis ni bil pravilno uporabljen, sta delni vodni dovoljenji, ki se izpodbijata v tem upravnem sporu, iz tega razloga nezakoniti. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijana upravna akta odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010 in 98/2011- odločba Ustavnega sodišča RS) in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v ponovnem postopku, upoštevaje pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, ponovno odloči o utemeljenosti vlagatelja zahteve za izdajo vodnega dovoljenja.

K 2. točki izreka: Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožeči stranki, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov postopka skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007). Po drugem odstavku 3. člena Pravilnika se v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal odvetnik priznajo stroški v višini 350,00 EUR.

K 3. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na določbi 25. člena ZUS-1.