Jedro

Ni mogoče preizkusiti pravilnosti ocene, da bi sprejem določene osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, če v odločbi ni konkretno navedeno, kdaj je bila obsojena, za kakšna kazniva dejanja in prekrške ter kakšne kazni so ji bile izrečene.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 21.4.1993, odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika, ki je državljan Republike Bosne in Hercegovine, za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik že obravnavan in pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, prav tako pa tudi zaradi prekrškov po zakonu o javnem redu in miru. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, zato je na podlagi 3. odstavka 40. člena citiranega zakona tožnikovo prošnjo zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke neživljenjska in formalistična. Tožnik se je v mladosti nekajkrat zapletel v prepir, ki je dobil epilog pri sodniku za prekrške. To tožnikovo ravnanje v letih 1985 - 1990 je pripisati njegovi mladostni neizkušenosti, razposajenosti in nepremišljenosti. Gre za dogodke pred razglasitvijo neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, zato ni mogoče trditi, da bi njegov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red nove države. Tožnik je bil rojen v Sloveniji, tu je obiskoval šolo in je od leta 1982 zaposlen. Od leta 1990 živi v zunajzakonski skupnosti in ima otroka. Odkar si je osnoval družinsko skupnost, se je njegov odnos do družbenih norm bistveno spremenil. Tožnik čuti pripadnost Republiki Sloveniji, tu ima dom, družino in delo, ki mu zagotavlja materialno in socialno varnost. Predlaga, da naj sodišče spremeni izpodbijano odločbo tako, da tožnika sprejme v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da naj sodišče iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je tožbi ugodilo iz naslednjih razlogov: Pravilno oceno o tem, ali bi sprejem določene osebe v državljanstvo Republike Slovenije, pomenil nevarnost za javni red, je mogoče sprejeti le na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja o tem, za kakšno osebnost gre in kakšno je njeno dosedanje življenje. Podatki o predkaznovanosti določene osebe za določena kazniva dejanja in prekrške so okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da gre za osebo, ki je nevarna za javni red oziroma katere sprejem v državljanstvo Republike Slovenije bi predstavljal nevarnost za njen javni red. Stališče tožnika, da ni mogoče trditi, da je podana nevarnost za javni red Republike Slovenije, če gre za prekrške storjene pred osamosvojitvijo, po mnenju sodišča, ni sprejemljivo oziroma bi tako stališče bilo sprejemljivo le, kolikor bi šlo za časovno zelo oddaljene prekrške tako, da bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da so izrečene kazni imele prevzgojni učinek.

Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi samo pavšalno navaja, da je bil tožnik že pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja in prekrškov, ne da bi bilo konkretno navedeno, kdaj je bil obsojen, za kakšno kaznivo dejanje oziroma prekršek, kakšna kazen mu je bila izrečena in koliko časa je poteklo od teh dejanj oziroma obsodb. Zato ni mogoče preizkusiti pravilnosti ocene tožene stranke, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, pomenil nevarnost za njen javni red. Izpodbijana odločba tudi ne vsebuje ugotovitve o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, čeprav uporaba določbe 3. odstavka 40. člena pride v poštev le v primeru, ko so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka navedenega člena.

Ker tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni dovolj upoštevala pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na zakonitost odločitve, je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in odločilo, kot je navedeno v izreku sodbe. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).