Jedro

Sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi kršitev delovnih obveznosti ni zakonit, če delodajalec sploh ni izvedel nikakršnega disciplinskega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo dva dokončna sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici. Po enem ji je delovno razmerja prenehalo kot trajno presežni delavki, po drugem pa smiselno zaradi kršitve delovnih obveznosti. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni izvedla predpisanega postopka za ugotavljanje trajno presežnih delavcev in tudi ni upoštevala dejstva, da je tožnica starejša delavka, ki ji do upokojitve manjka le še dobro leto dni. Tožena stranka tudi ni uvedla nobenega postopka o ugotavljanju disciplinske in odškodninske odgovornosti. Sodišče je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 31. 7. 1997, ampak ji je trajalo do upokojitve (31. 8. 1998). Za to obdobje ji je tožena stranka dolžna vpisati delovno dobo, izplačati plačo, regres za letni dopust in odpravnino ob upokojitvi ter pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo.

Sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je tudi z odločitvijo, da nepravilna vročitev dokončnega sklepa zgolj tožnici, ne pa tudi njenemu pooblaščencu, nima pravnega učinka na začetek roka za sodno varstvo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo "iz vseh razlogov in jo izpodbija v celoti". Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker se sploh ni spuščalo v ugotavljanje, ali je tožnica kot poslovodkinja v trgovini res imela tako izredno visoke primankljaje, kot jih navaja tožena stranka. Zato ima tožena stranka tudi pomisleke glede poštenega sojenja. Ko je sodišče zavrnilo ugovor zastaranja za vložitev tožbe, ni upoštevalo, da sklep, ki ni vročen pooblaščencu, sploh še ni vročen. V reviziji se tožena stranka sklicuje še na navedbe v pritožbi in pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2000. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 -ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Iz navedb v reviziji je mogoče povzeti, da tožena stranka dejansko izpodbija pravnomočno sodbo le v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi domnevnih kršitev delovnih obveznosti, ne pa tudi v delu glede prvega sklepa in denarnih zahtevkov tožnice. Ker je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le iz točno določenih razlogov, lahko revizijsko sodišče upošteva le navedbe v reviziji, ne pa tudi pritožbenih navedb. Zato sklicevanja tožene stranke na navedbe v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.

Tožena stranka tudi ne uveljavlja izrecno nobenega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo. Kolikor je kot smiselno uveljavljanje postopkovnih kršitev mogoče razumeti domnevno nepravilno uporabo 137. člena ZPP (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), so navedbe v zvezi s tem neutemljene. Sodišče je pravilno odločilo, da je vročitev sklepa stranki, ki ima pooblaščenca, veljavna le, če je vročena pooblaščencu. Zato se tožena stranka ni mogla sklicevati na "zastaranje vložitve tožbe" na podlagi dejstva, da je dokončni sklep nepravilno vročila. Ali je bil sklep in kdaj je bil (pravilno) vročen pooblaščencu tožnice, pa je dejansko vprašanje, ki ga v reviziji ni dopustno uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP) in ki za odločanje tudi ni pomembno.

Ker revizije ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, navedb tožene stranke o primankljaju in domnevno nepravilnem poslovanju tožnice, ni mogoče upoštevati. Poleg tega pa so za presojo izpodbijane sodbe te navedbe tudi povsem nepomembne.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Bistvena dejanska ugotovitev pa je, da tožena stranka ni ne uvedla ne izvedla nobenega postopka za ugotavljanje disciplinske ali odškodninske odgovornosti tožnice.

Sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi kršitev delovnih obveznosti pa je zakonit le, če je v zakonito izvedenem postopku pri delodajalcu ugotovljeno, katero kršitev delovnih obveznosti je delavec storil, ali je za kršitev odgovoren in ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa.

Sodišče ne more samo izvajajati disciplinskega postopka, ampak lahko presoja le zakonitost dokončne odločitve delodajalca (23. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS). Dokler tožena stranka sama ne zagotovi svojemu delavcu poštenega postopka o očitanih kršitvah delovnih obveznosti, se neutemeljeno sklicuje na domnevno nepošteno sojenje pred sodiščem, ki se v takem primeru v meritorno odločanje sploh ne more spuščati.

Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).