Jedro

V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZSKZ so se kmetijska zemljišča lastninila že po ZSKZ in niso predmet lastninjenja po ZLNDL. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v predmetnem postopku ne gre za vpis lastninske pravice na podlagi 5. člena ZLDNL in da je potrebno izpolnitev zakonskih pogojev za vknjižbo lastninske pravice predlagateljice presojati glede na status zemljišča (namensko rabo) v skladu s 14. oziroma 16.a členom ZSKZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugodilo ugovoru druge udeleženke in sklep Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni Dn 106644/2015 z dne 3.6.2015 spremenilo tako, da predlagani vpis lastninske pravice na uvodoma navedenih nepremičninah na predlagateljico ni dovolilo.

2. Zoper sklep se je pritožila predlagateljica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma povzema razloge odločitve sodišča prve stopnje. V nadaljevanju navaja, da je v zemljiški knjigi je kot lastnik predmetnih nepremičnin še vedno navedena Kmetijska zemljiška skupnost Občine, ki kot samoupravna interesna skupnost ne obstaja več. Iz 12. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev IX do LXXXIX k Ustavi Socialistične Republike Slovenije (Ur. list SRS, št. 32/89) in Zakona o določitvi nalog, ki jih od 1.1.1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti, in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov (Ur. list SRS 42/89) ter Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91) nedvomno izhaja, da so bile kmetijske zemljiške skupnosti ukinjene oz. so prenehale z delovanjem. S tem je prenehala obstajati tudi Kmetijska zemljiška skupnost Občine, katere pravni naslednik je predlagateljica. V nadaljevanju pritožbe se predlagateljica sklicuje na 24. in 25. člen Zakona o določitvi nalog, ki jih od 1.1.1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti, in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov in 1. člen ter peti odstavek 12. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike ter prvi in drugi odstavek 5. člena ZLNDL, ki jih povzema. Predlagateljica je v svojem zemljiškoknjižnem predlogu z dne 22.5.2015 navedla, da so podlaga za vpis lastninske pravice navedeni predpisi. Sodišče je izhajalo iz napačnega stališča, da gre pri predmetnih zemljiščih za zemljišča, ki so bila na dan 11.3.1993 kmetijska. Iz potrdil o namenski rabi zemljišč, ki jih je izdala Občina, izhaja, da pri predmetnih zemljiščih nedvomno ne gre za zemljišča, ki bi bila na dan 11.3.1993 kmetijska zemljišča in glede katerih bi skladno z določili ZSKZ lastnik postala druga udeleženka, temveč so bila nezazidana stavbna zemljišča, namenjena za graditev objektov (enako tudi na dan 20.7.2004). Sodišče je v podobnih primerih že odločalo v korist predlagateljice (npr. sklep Okrajnega sodišča v Murski Soboti SDn 131/2012). Sodišče sicer v izpodbijanem sklepu navaja, da je vknjižba lastninske pravice glede predmetnih nepremičnin zgolj deklaratorne narave, saj so konstitutivne narave za pridobitev lastninske pravice določbe ZSKZ, kar pa ne drži, saj pri predmetnih zemljiščih ne gre za zemljišča, ki bi bila predmet lastninjenja po določbah navedenega zakona. Sodišče se pri svoji odločitvi opira na stališče Višjega sodišča v Mariboru I Cp 953/2010 z dne 14.9.2010, ki pa ga je glede konkretne zadeve mogoče uporabiti le glede statusa nekdanjih. kmetijsko zemljiških skupnosti. Glede na navedeno v predmetnem postopku ne gre za lastninjenje po določilih ZSKZ, ampak za lastninjenje po določbah 5. člena ZLNDL.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je predlagateljica predlagala vpis lastninske pravice nanjo na podlagi 5. člena ZLNDL na nepremičninah, ki so vpisane kot družbena lastnina v korist Kmetijske zemljiške skupnosti Občine. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, ne Ustavni zakon za izvedbo ustavnih amandmajev IX-LXXXIX k Ustavi Socialistične republike Slovenije (Ur. list SRS, št. 32/89) ne kasnejši predpisi, na katere se sklicuje pritožba, ne dajejo pravne podlage za zaključek, da je predlagateljica pravna naslednica Kmetijske zemljiške skupnosti Občine.

5. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se nepremičnine, ki so v zemljiški knjigi vpisane v korist Kmetijske zemljiške skupnosti Občine ne morejo lastniniti po ZLDNL. Na kmetijske zemljiške skupnosti so se namreč v zvezi z Navodilom o izvedbi prenosa kmetijskih zemljišč od družbenih pravnih oseb, ki niso kmetijske organizacije, v kmetijski zemljiški sklad (Uradni list SRS, št. 15/79) prenašala le kmetijska zemljišča. V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZSKZ so se kmetijska zemljišča lastninila že po ZSKZ in niso bila predmet lastninjenja po ZLNDL. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v predmetnem postopku ne gre za vpis lastninske pravice na podlagi 5. člena ZLDNL in da je potrebno izpolnitev zakonskih pogojev za vknjižbo lastninske pravice predlagateljice presojati glede na status zemljišča (namensko rabo) v skladu s 14. členom oziroma 16.a členom ZSKZ. Ker predlagateljica dokazil, ki bi dokazovala upravičenost vpisa lastninske pravice nanjo glede na namensko rabo zemljišč ni priložila, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno spremenilo predhodno odločitev tako, da predlaganega vpisa ni dovolilo. K pritožbi priložena potrdila o namenski rabi nepremičnin so nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 160. člena ZZK-1), zato jih sodišče pri odločitvi ni moglo upoštevati.

6. Pritožba se ne more uspešno sklicevati na drugačno stališče v sklepu Okrajnega sodišča v Murski Soboti Sdn 131/2012, ki ni bila predmet presoje pritožbenega sodišča. 7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 161.člena ZZK-1 pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča.