Jedro

Izključna uporaba dela parcele, na kateri je družbena lastnina, ne pomeni pravice razpolaganja z zemljiščem v smislu 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi in odpravila odločbi Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 22.5.1992, s katero je bila tožnici dovoljena gradnja garaže, tlorisnih dimenzij 3,30 x 4,54 m na parc. št. 1013/1 in tožničin zahtevek za izdajo odločbe o dovolitvi gradnje garaže zavrnila. V obrazložitvi odločbe je navedla, da tožnica ni upravičena razpolagati z zemljiščem, saj ima kot solastnica stavbe, ki stoji na tem zemljišču, ki je v družbeni lastnini, samo pravico uporabe oziroma brezplačnega uživanja zemljišča. S sklepom temeljnega sodišča so bila razmerja med solastniki stavbe sicer urejena tako, da tožnica izključno uporablja 105 m2 zemljišča na jugozahodnem delu ob meji, vendar iz sklepa ne izhaja, da ima tožnica na tem delu parcele izključno pravico uporabe oziroma celo pravico tam graditi garažo. Ker tožnica ni upravičena razpolagati z zemljiščem v smislu 1. odstavka 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, je morala tožena stranka odločbo organa prve stopnje odpraviti, tožničin zahtevek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del pa zavrniti.

Tožnica v tožbi navaja, da je stališče tožene stranke, da sklep temeljnega sodišča ni dokaz v smislu 1. odstavka 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, zmotno in napačno. Sodišče je s tem sklepom del funkcionalnega zemljišča razdelilo med solastnike stavbe tako, da jim je skladno z njihovimi solastninskimi deleži dodelilo izključno uporabo posameznih delov zemljišča. Tožnica torej razpolaga z delom parcele, na katerem naj bi si zgradila garažo, torej navedeni sklep vsekakor predstavlja dokaz o razpolaganju z zemljiščem v upravnem postopku. Izpodbijana odločba ni zakonita in tožnica predlaga, naj jo sodišče odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnica solastnica hiše do 3/8. Zemljišče s parc. št. 1013/1 je družbena lastnina na kateri imajo vsakokratni lastniki zemljiškoknjižnega telesa II pravico uporabe oziroma brezplačno pravico uživanja v smislu 37. člena zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, dokler bo na tej parceli stala stavba. S sklepom temeljnega sodišča so bila razmerja med souporabniki urejena tako, da vsi souporabniki uporabljajo 112 m2 zemljišča za redno vzdrževanje hiše ter za dostop oziroma parkiranje, preostale dele zemljišča parc. št. 1013/1 pa izključno uporabljajo posamezni solastniki stavbe. Tožnica izključno uporablja 105 m2 zemljišča na jugozahodnem delu parcele ob meji s parc. št. 1013/2. Iz sklepa izrecno izhaja, da je parc. št. 1013/1 funkcionalno zemljišče in da je parcela kot takšna fizično nedeljiva. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90 - ZUN) v 62. členu določa, da mora priglasitev nameravanih del vsebovati tudi dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal. V tej zadevi ni sporno, da je zemljišče, na katerem tožnica namerava zgraditi garažo, stavbno zemljišče v smislu 1. člena zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89 - ZSZ). Po 5. členu tega zakona stavbna zemljišča v družbeni lastnini upravlja in z njim razpolaga občina, če jih na podlagi ustave in zakona ne upravljajo delavci in delovni ljudje v podjetjih, drugih organizacijah in skupnostih. Pravica razpolaganja s stavbnim zemljiščem v obravnavanem primeru ni bila prenešena na tožnico oziroma ostale solastnike zemljiškoknjižnega telesa II, stoječega na parc. št. 1013/1. S sklepom, izdanim v nepravdnem postopku, je bil urejen le način uporabe stavbnega zemljišča, vendar ne tako, da bi tožnica s tem pridobila pravico odsvojitve ali obremenitve tistega dela zemljišča, na katerem ima po navedenem sklepu izključno uporabo. Tožena stranka torej v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja, da tožnica ni upravičena razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi, zato sodišče tožbi ni moglo ugoditi.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.