Jedro

Če je pritožnik menil, da je bil zaveden, bi lahko ob izpolnitvi vseh drugih predpostavk zahteval razveljavitev (celotne) zavarovalne pogodbe, ne more pa s tovrstnimi navedbami doseči enostranske prilagoditve pogodbe svojim željam za nazaj in na tej podlagi utemeljevati izpolnitvenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku v roku 15 dni plačati 5.018,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 6. 4. 2014 do plačila. Hkrati je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 22,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Primarno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ga je zavarovalni zastopnik ob sklepanju pogodbe vprašal po bruto površini. Nadalje navaja, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena mimo njegove volje in zato za podzavarovanje nepremičnine ni obstajalo soglasje volj. Pravi, da je bil ob sklepanju zavarovalne pogodbe od zavarovalnega zastopnika zaveden, ta naj mu ne bi predstavil razlike med bruto in neto kvadraturo, prav tako naj mu ne bi predočil, da se zavarovalna pogodba sklepa po bruto površini ter da je potrebna njena natančna opredelitev. Če bi zastopnik vse to storil ter ga hkrati opozoril, da bruto površina vpliva na višino premije in zavarovalnine, do napake ne bi prišlo. Ker je šlo za vnaprej natisnjen dokument in je sam šibkejša stranka pogodbenega razmerja, pravi, da je treba nejasna določila razlagati v njegovo korist. 3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Pretežni del pritožbe predstavlja graja dokaznega zaključka, da je zavarovalni zastopnik tožene stranke A. A. pred sklenitvijo pogodbe tožnika vprašal po bruto površini stanovanjske hiše. Kljub temu, da to dejstvo za presojo utemeljenosti pritožbe ni odločilno, se pritožbeno sodišče zaradi vsebine dokaznega postopka in zagotavljanja popolnosti odgovora na pritožbene navedbe najprej opredeljuje do teh navedb in ocenjuje dokazno oceno sodišča prve stopnje za sprejemljivo.

7. Sodišče prve stopnje je izpoved priče B. B. v relevantnem delu pravilno označilo za notranje neskladno in neprepričljivo. Priča je najprej izpovedala, da pogovora med tožnikom in pričo A. A. ni spremljala in se zato ne spomni, da bi kaj slišala o kvadraturi, kasneje pa, da je bilo govora le o 150 kvadratnih metrih. Ker je priča hkrati priznala, da v pogovoru ni bila udeležena in nanj ni bila pozorna, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da njena izpoved potrjuje s strani tožnika zatrjevano vsebino pogovora.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da v njegovi izpovedi ni bilo očitne protislovnosti, vendar to na pravilnost sprejete dokazne ocene ne vpliva. Sodišče prve stopnje je njeno verodostojnost ocenilo ne samo s stališča notranje skladnosti, temveč tudi s primerjavo z ostalimi dokazi, vse dokaze pa povezalo v logičen in življenjsko prepričljiv zaključek. Dvoma v njegovo pravilnost ne more vzbuditi pritožbeno izpostavljanje dela izpovedi priče A. A., da ni čisto siguren, da so se pred sklenitvijo pogodbe pogovarjali o bruto površini. Pritožnik ob tem zanemari prvi del pričine izjave, da misli, da je tožniku pomembnost bruto površine predočila. Iz celotne izjave priče A. A. torej izhaja, da dejstva, da je tožnika vprašal po bruto kvadraturi, ne more potrditi z gotovostjo, temveč lahko to stori le z visoko stopnjo verjetnosti. Slednje pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje njegovi izpovedi v nobenem primeru ne bi smelo verjeti, kot se zavzema pritožba, temveč kvečjemu dokazuje pravilnost njegovega ravnanja, ko je z vprašanji o siceršnji praksi preverjalo, kako zanesljivo je pričino mišljenje. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo izpoved A. A., da je bruto površina pri sklenitvi te zavarovalne pogodbe bistven podatek, kar predoči vsaki stranki. Ker hkrati ni ugotovilo okoliščin, na podlagi katerih bi lahko sklepalo, da je v konkretnem primeru od običajnega ravnanja odstopil, temveč kvečjemu okoliščine, ki so kazale na njegovo (še) bolj skrbno ravnanje, pa je prepričljivo zaključilo, da je tožnika vprašal po bruto površini.

9. Takšne presoje ne more omajati pritožbeno izpostavljanje, da je A. A. s toženo stranko v delovnem in s tem odvisnem razmerju. Tako kot bi lahko bila njegova izpoved pod vplivom tega razmerja, bi lahko bila tudi pod vplivom prijateljskega razmerja s tožnikom. Ravno zato je sodišče prve stopnje utemeljeno iskalo objektivne okoliščine, ki so mu pomagale pri presoji njegove verodostojnosti. Poleg običajnega ravnanja priče je tako pravilno opozorilo na besedilo zavarovalne police, ki izrecno navaja bruto površino, ter izpoved tožnika, da mu je zavarovalni zastopnik pred podpisom police predočil na njej navedene podatke. Vse navedene okoliščine so mu dajale zadostno podlago za zaključek, da tožnik ob sklenitvi pogodbe ni bil vprašan le po stanovanjski površini hiše, temveč po njeni bruto površini.

10. Sodišče prve stopnje je torej okoliščine sklepanja zavarovalne pogodbe, zlasti dogovore o površini stanovanjske hiše, ugotovilo pravilno in popolno. Kot je pritožbeno sodišče nakazalo zgoraj, pa to dejstvo za odločitev o utemeljenosti pritožbe ni odločilno.

11. Niti pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku ni bilo sporno, da sta tožnik in A. A. na podlagi zgoraj obravnavanih pogovorov podpisala zavarovalno polico. Slednja vključuje tudi opredelitev predmeta zavarovanja: masivna vrstna hiša ali dvojček, bruto površine 150 m2 in leto gradnje 2012. 12. S podpisom zavarovalne police s strani zavarovalnega zastopnika in tožnika sta pogodbeni stranki izjavili skladno voljo za sklenitev zavarovalne pogodbe z vsebino, ki je razvidna iz police in priloženih ji splošnih pogojev (prvi odstavek 925. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Slednjega pritožnik ne zanika, temveč stališče o neobstoju soglasja volj glede predmeta zavarovanja utemeljuje s sklicevanjem na njuno resnično voljo. V zvezi s tem sodišče najprej zavrača pritožbene navedbe, da je bila resnična volja zavarovalnega zastopnika zavarovanje celotne bruto površine stanovanjske hiše, torej 177,62 m2. Te navedbe nimajo nobene podlage v izpovedi A. A. in so hkrati v očitnem nasprotju z njegovim ravnanjem, ko je zavarovalno polico izpolnil na bruto površino 150 m2, jo tožniku prebral in nato podpisal. V zvezi s sklicevanjem pritožnika na razhajanje med njegovo lastno voljo in izjavo pa pritožbeno sodišče opozarja na načelo vestnosti in poštenja, ki določa, da mora stranka pri sklepanju obligacijskih razmerij upoštevati tudi interese nasprotne stranke. To pomeni, da je zavezana izjaviti tisto, kar je njena resnična volja; če izjavljena volja ne izraža njene resnične volje, pa mora posledice nositi sama.1

13. Ne glede na morebitno drugačno (intimno) željo je torej odločilna tožnikova izjavljena volja, ta pa je bila zavarovanje 150 m2 bruto površine stanovanjske hiše in taka zavarovalna pogodba, za takšno površino hiše, je bila tudi veljavno sklenjena (ne glede na vsebino predhodnih pogovorov). Predmet zavarovanja je določen jasno in nedvoumno, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče za njegovo opredelitev uporabiti razlagalno pravilo iz 83. člena OZ.

14. Do pritožnikovega uspeha ne more voditi niti nadaljnji očitek, da je bil ob sklenitvi pogodbe zaveden ter da bi ob pravilnih opozorilih gotovo sklenil pogodbo za celotno bruto površino hiše. S temi navedbami tožnik zatrjuje napake volje v fazi sklenitve pogodbe, in sicer zmoto o predmetu zavarovanja, celo prevaro zavarovalnega zastopnika. Če so bile pri sklenitvi pogodbe napake volje, je takšna pogodba izpodbojna (94. člena OZ). To pomeni, da obstaja dejansko in pravno, dokler je upravičena oseba ne izpodbije; slednje pa stori z vložitvijo ustrezne oblikovalne tožbe, s katero zahteva njeno razveljavitev (prvi odstavek 95. člena OZ). Če je pritožnik menil, da je bil zaveden, bi lahko torej ob izpolnitvi vseh drugih predpostavk zahteval razveljavitev (celotne) zavarovalne pogodbe2, ne more pa s tovrstnimi navedbami doseči enostranske prilagoditve pogodbe svojim željam za nazaj in na tej podlagi utemeljevati izpolnitvenega zahtevka.

15. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi morala biti za pogodbeno posledico, ki jo s tožbenim zahtevkom zasleduje, pogodba sklenjena za bruto površino 177,62 m2 (namesto 150 m2) ter plačana premija v višini 187,00 EUR (namesto 155,00 EUR). Prav tako pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da mu je upoštevajoč bruto površino 150 m2 ter plačano premijo v višini 155,00 EUR tožena stranka dolžna povrniti le sorazmerni del škode. Ker v pritožbenem postopku tudi ni več sporen način, na katerega je sodišče prve stopnje izračunalo višino sorazmernega dela, je pravilna njegova odločitev, da je tožena stranka s plačanim zneskom v celoti izpolnila svojo pogodbeno obveznost. 16. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških je utemeljena s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

1 Primerjaj V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 210, 211 2 V primeru izkazane prevare (torej zavestne, naklepne povzročitve zmote z namenom, da sklene pogodbo z določeno vsebino) in drugih predpostavk odškodninskega zahtevka tudi povrnitev škode po drugem odstavku 49. člena OZ.