Jedro

Po EKČP oziroma sodni praksi ESČP velja drugače, kot je to na splošno predvideno v členu 27(3) in (4) Dublinske uredbe. Že približno 35 let velja, da v situaciji, ko ima oseba zahtevek v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP, ki ni očitno neutemeljen, mora imeti že sama tožba zoper upravno odločitev o predaji, deportaciji, izročitvi, vrnitvi, odstranitvi te osebe v drugo državo, kjer zaradi omenjene upravne odločitve obstaja tveganje za kršitev pravice iz 3. člena EKČP, avtomatični suspenzivni učinek ne glede na to, ali je stranka zahtevala izdajo začasne odredbe. Razlog, da je ESČP vzpostavilo standard avtomatičnega suspenzivnega učinka je v tem, da je narava potencialne škode nepovratna, zaščita temeljne človekove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP pa je absolutna.

Drugi stavek iz tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1 (v navezavi na 32. člen ZUS-1), ki v nobenem primeru ne predvideva(ta) avtomatičnega suspenzivnega učinka, je lahko v nasprotju s 13. členom v zvezi s 3. členom EKČP, oziroma je v nasprotju s členom 47(1) in (2) Listine, in sicer takrat, ko ima prosilec zahtevek v zvezi s 3. členom EKČP oziroma 4. členom Listine, ki ni očitno neutemeljen.

Ker ZMZ-1 in ZUS-1 v nobenem primeru ne predvidevata avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe zoper sklep izdan po Dublinski uredbi, je zakonska ureditev v Sloveniji tudi v nasprotju z ius cogens standardom, da mora imeti tožba zoper upravni akt avtomatični suspenzivni učinek, kadar je na podlagi "utemeljenih razlogov mogoče domnevati, da bi bil prosilec zaradi predaje drugi državi izpostavljen resničnemu tveganju," da bo obravnavan v nasprotju s členom 4 oziroma 19(2) Listine oziroma 3. členom EKČP. To je namreč drugi oziroma drugačen primer, ko mora imeti tožba avtomatični suspenzivni učinek in sicer zaradi drugačnega dokaznega standarda, ki je še bližje nevarnosti, da bi prišlo do kršitve pravice iz 3. člena EKČP v primeru predaje prosilca po Dublinski uredbi. Ta dokazni standard namreč preprečuje predajo. Niti v tej situaciji slovenska zakonodaja ne zagotavlja prosilcem, ki jim je izdan sklep po Dublinski uredbi o njihovi predaji drugi državi članici EU, samodejnega suspenzivnega učinka.

Standard "arguable claim" v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, ki za seboj potegne standard avtomatičnega suspenzivnega učinka v praksi ESČP, namreč ne pride v poštev šele takrat, ko je prosilec v dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, če bi bil predan v državo članico, v kateri je resna nevarnost, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev. To je standard, ki velja za situacijo, ko predaja ni dopustna, za avtomatični suspenzivni učinek pa je dovolj nižja stopnja izkazane oziroma poznane nevarnosti.

Upravni organ oziroma tožena stranka ni dolžna v vsakem primeru domnevati, da mora imeti pravno s sredstvo avtomatični suspenzivni učinek, ampak je to odvisno od položaja konkretne osebe oziroma njenega zahtevka ter stanja v državi, kamor naj bi bil odstranjen oziroma predan. V konkretni zadevi je tožena stranka očitno štela, da tožnica nima takšnega položaja, da bi imela tožba avtomatični suspenzivni učinek, saj je to razvidno že iz izreka izpodbijanega sklepa, čeprav iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, da bi ta specifični položaj tožena stranka ocenjevala z vidika možnosti avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe.

Odgovor na vprašanje, ali ima prosilec zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen in posledično odgovor na vprašanje, ali mora imeti tožba v upravnem sporu zoper sklep, izdan na podlagi Dublinske uredbe, avtomatični suspenzivni učinek, je odvisen od dveh temeljnih dejavnikov in sicer od:- posebnega položaja prosilca z vidika morebitne njegove ali njene posebne ranljivosti v navezavi na določeno človekovo pravico in od- splošno znanih ali v postopku predloženih informacij o stanju v drugi državi članici EU glede sprejema prosilcev in dostopa do učinkovitega varstva pravic, pri čemer se to vprašanje ne postavlja samo v primerih predaj v Grčijo, Italijo, Bolgarijo, Hrvaško, ampak v določenih obdobjih tudi za predaje v druge države članice.

Pri minimalnem pragu z vidika 4. člena Listine je treba upoštevati specifične značilnosti nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja, ko gre za predajo drugi državi članici EU osebe, ki je pripadnica LGBTI+ skupnosti in je v procesu spremembe spola, kar je posebej občutljiv psiho-socialno položaj posameznika. Ob tem je treba upoštevati tudi, da je pri predmetni ranljivosti pomembno, da so državne oblasti sposobne in voljne zaščititi prosilko tudi pred tveganji za ponižanja, ki izvirajo iz ravnanj nedržavnih subjektov in da pripadnik LGBTI + skupnosti ni dolžan skrivati svoje identitete.

Upravnemu sodišču se lahko postavi vprašanje oziroma dvom, če je v sodni praksi ESČP v zadevah proti Hrvaški izkazano, da obstajajo resni problemi pri dostopu do pravnega postopka tujcev, ali je mogoče utemeljeno sklepati, da se kaj podobnega ne more zgoditi s prosilcem, ki je vrnjen na Hrvaško po Dublinski uredbi. V navedenih treh zadevah je šlo za onemogočanje dostopa do najbolj osnovnih elementov dostopa do pravnega (azilnega) postopka, četudi je šlo očitno za prosilce za azil, ali za tujca, za katerega se je lahko smatralo, da je prosilec za mednarodno zaščito. Šlo je torej za resne kršitve primarnega in sekundarnega prava in če so na podlagi sodbe mednarodnega sodišča izkazane tako posebej problematične in hude kršitve v določenem časovnem obdobju, je relevantno vprašanje, ali so hrvaški pristojni organi na te hude kršitve kakor koli reagirali, kar bi moralo biti znano v drugih državah članicah, ki se opirajo na načelo medsebojnega zaupanja. Upravnemu sodišču ni poznan noben dokument, v katerem bi se hrvaški državni organi opredelili do tega obdobja in ga označili za preseženega z drugačno politiko ravnanja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so v stanju posebne ranljivosti.

Zaradi navedenih okoliščin tudi stališča Sodišča EU v zadevi X z dne 29. 2. 2024 v kontekstu hrvaške situacije Upravno sodišče razume na način, da hude nepravilnosti, ki so bile ugotovljene v postopkih v zvezi s tujci na Hrvaškem, ki niso v postopku predaje po Dublinski uredbi, ne morejo nikakor vplivati na to, da tožena stranka zaradi uresničevanja načela medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško in zaradi varstva pravice tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine ne bi od pristojnega organa na Hrvaškem smela zahtevati potrebne mere sodelovanja in izmenjave informacij, da bi se po potrebi pridobila zanesljiva in pravno relevantna zagotovila, kako bo konkretno za tožečo stranko poskrbljeno v skladu s primarnim in sekundarnim pravom EU, da se v sodnem postopku varstva pravic tožnice pred predajo tožnice Hrvaški odpravi vsakršen dvom v morebitno kršitev procesne ali materialne komponente pravice iz 4. člena Listine. V zadevi X je namreč Sodišče preoblikovalo temeljno predhodno vprašanje sodišča iz Nizozemske na način, da je odgovarjalo na vprašanje ali izvajanje prisilnih vračanj državljanov tretje države, ki so poskušali vložiti prošnjo na meji, in pridržanja teh tujcev na meji mimo določil Dublinske uredbe, preprečuje predajo tujca v to državo članico. Razumljivo je, da zgolj to ne preprečuje predaje tujca po mnenju Sodišča EU (sedemčlanskega senata), saj je treba "upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovornost državo članico." V konkretnem primeru tožena stranka v sodelovanju s pristojnim organom iz Hrvaške ni pridobila nobenega zanesljivega in pravno relevantnega zagotovila za odpravo omenjenega tveganja.

Glede uporabe instituta sistemskih pomanjkljivosti je v zvezi z drugim pod-odstavkom člena 3(2) Dublinske uredbe neusklajena sodna praksa med Velikim senatom Sodišča EU (v zadevah Gheselbash, Karim ter v zadevi Jawo) in kasnejšimi sodbami malih senatov, ter med malimi senati Sodišča EU in ESČP. Glede na to, da bi morala biti merila po Dublinski uredbi, kot se je izrazilo Sodišče EU v sodbi v zadevi Daraa, jasna, izvedljiva, objektivna in pravična, upoštevajoč vse navedeno, temu ni tako, in tudi zato zahtevek tožeče stranke v zvezi s 4. členom Listine ni (bil) očitno neutemeljen. Neusklajena pa je sodna praksa sodišč tudi v Sloveniji. Če pristojno sodišče meni, da preventivni ukrepi zadostujejo za to, da se izključi vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje zadevnega prosilca za azil, "mora to sodišče sprejeti potrebne ukrepe, da se prepriča, da jih bodo organi države članice, ki poda zahtevo, pred predajo zadevne osebe izvedli." Če pa s sprejetjem preventivnih ukrepov ni mogoče zagotoviti, da predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za kršitev pravice iz 4. člena Listine, bi morali organi zadevne države članice izvršitev predaje te osebe odložiti, dokler predaja iz navedenih razlogov ni možna. Država mora torej odpraviti te pomisleke, tako da se prepriča, da bodo pred predajo sprejeti preventivni ukrepi, sicer mora biti predaja te osebe odložena do takrat, ko bo predaja mogoča.

V predmetni zadevi sicer ne gre za ranljivost prosilke za mednarodno zaščito zaradi bolezni, ampak gre za posebno ranljivost zaradi pripadnosti LGBTI+ skupnosti in spremembe spola, kar pa ne zmanjšuje pomena omenjenega sodelovanja med pristojnima organoma obeh držav članic EU. Iz izpodbijanega akta in podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka poskušala pridobiti zadostno in verodostojno posamično jamstvo od pristojnih hrvaških organov, upoštevajoč pri tem tudi kriterije za zanesljivost individualnih zagotovil po praksi ESČP in Sodišča EU, da s predajo tožnice Hrvaški ne bo prišlo do kršitve njene pravice do prepovedi ponižujočega ravnanja.

Tožba bi morala v takem primeru imeti avtomatični suspenzivni učinek oziroma že tožena stranka bi morala v izpodbijanem aktu upoštevati, da zahtevek tožnice glede varstva pravice iz 4. člena Listine ni očitno neutemeljen in da mora tožena stranka zato počakati z izvršitvijo vsaj do izteka roka za vložitev tožbe iz razloga, da ima tožeča stranka možnost, da o njenih pravicah presodi tudi neodvisno in nepristransko sodišče, preden je sklep o predaji izvršen. Ker je bila tožba v predmetni zadevi vložena, je bil s tem vzpostavljen tudi suspenzivni učinek tožbe.

Obstoj okoliščin v zvezi s 4. členom Listine oziroma zahtevka, ki ni očitno neutemeljen, tudi pomeni, da je tožeča stranka izkazala težko popravljivo škodo in da je sorazmerno ter v skladu z javnim interesom, da sodišče tak učinek prizna tudi s tem sklepom. Tožena izdaji začasne odredbe zaradi varstva javnega interesa v odgovoru na tožbo niti ne nasprotuje. Na tej podlagi je sodišče predlogu tožnice ugodilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Izrek

Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-49/2026/11 (1221-06) z dne 30. 3. 2026 zadrži do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrgla prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilke za mednarodno zaščito (roj. ... 1996 v kraju ...). Tožena stranka je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njene prošnje za mednarodno zaščito, saj bo imenovana predana Republiki Hrvaški. Predaja prosilke iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 22. 1. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je prosilka dne 6. 1. 2026 vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Prosilka je tekom postopka predložila izvirnik potnega lista ruske federacije št. ..., veljaven od ... 2024 do ... 2034. Prosilka je bila po vloženi prošnji nastanjena v nastanitvene kapacitete Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov. Pristojni organ je na podlag prstnih odtisov prosilke dne 7. 1. 2026 iz Centralne evidence EURODAC pridobil podatek, da je bila prosilka v evidenco že vnesena in sicer dne 23. 12. 2025 v Republiki Hrvaški; dne 15. 1. 2026 je posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev in dne 22. 1. 2026 je pristojni organ prejel odgovor, da Hrvaška sprejema pristojnost za obravnavo prosilke na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe EU št. 604/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba). Sklicuje se na b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe in peti odstavek 20. člena Dublinske uredbe.

3.Tožena stranka v izpodbijanem aktu najprej povzema navedbe tožeče stranke in sicer je prosilka na osebnem razgovoru povedala, da ima zadržke glede vrnitve na Hrvaško. Tam delujejo zakoni, ki diskriminirajo pravice oseb, kot je ona oziroma osebe LGBT+ skupnosti. Obstajajo potrjene informacije, da se pravice takih oseb na Hrvaškem kršijo, da se takšne osebe diskriminira in da se proti njim uporablja nasilje. To je razvidno tudi iz njene izkušnje. Ko jo je sprejela hrvaška policija, je doživela neprijeten odnos. Prevažali so jo v hladnem avtomobilu in se je morala obleči v topla oblačila. Ob zajemu prstnih odtisov so zelo grobo stiskali njeno dlan. Na podlagi statističnih podatkov hrvaški policisti prosilce pretepajo, jim vzamejo stvari in jim jih celo zažgejo. Takim osebam pa tudi ne ponudijo mednarodne zaščite, ampak jih vrnejo v izvorno državo. Na Hrvaškem je bila približno dan in pol. Najprej se je na ulici pozanimala glede informacij povezanih s prosilci za mednarodno zaščito in pripadniki LGBT+ skupnosti. Nato se je z ostalimi odpeljala v Zagreb, kjer so najeli majhno stanovanje. Iz Zagreba so odšli na Reko, od tam v obmejno vas Lisac in nato so neregularno šli preko zelene meje v Slovenjo. Na vprašanje uradne osebe, naj pove kaj se je zgodilo njej glede na to, da naj bi osebe, kot je ona, na Hrvaškem diskriminirali in proti njim uporabljali nasilje, je odvrnila da se z njo ni zgodilo nič, ker je bila na Hrvaškem le kratek čas. Policisti so jim dali neke liste z naslovom azilnega doma, vendar jim niso povedali, kje ga iskati. Sicer izkušnje bivanja v azilnih domovih na Hrvaškem nima, ve pa, da ti ne sprejemajo prosilcev, saj so njihovi azilni domovi prezasedeni. V primeru vrnitve bodo drugi prosilci tam nastrojeni proti njej, kar bo sprožilo nasilje. Prepričana je, da ji v takem primeru ne bo pomagala ne policija in ne varnostna služba v azilnem domu. Zelo se boji, da tam ne bi dobila specializirane medicinske pomoč, namenjene transspolni osebi, kot je ona. Potrebuje krvne slike, posvet pri endokrinologu, hormonske terapijo in v prihodnosti operacijo spremembe spola. S prebivalci Hrvaške ni bila v stiku. Hrvaški policisti so bili do nje tekom zajema prstnih odtisov grobi. Če ne bi imela toplih oblačil, bi v hladnem avtu dobila podhladitve. Odnos hrvaške policije do nje je bil podoben odnosu ruske policije. Ob zaključku razgovora je prosilka predložila potrdila v ruskem jeziku, da je transspolna oseba. To potrdilo je uspela pridobiti še preden so v Ruski federaciji uvedli novo zakonodajo. Prav tako doda, da ji hrvaški policisti niso povedati, kako priti v azilni dom.

4.Tožena stranka nadalje pravi, da je prosilka v postopek vložila tri dokumente, ki jih je izdalo podjetje MedTime iz Moskve. Prvi je izvleček iz registra podjetij, ki izkazuje, da je podjetje licencirano za izvajanje zdravstvene dejavnosti. Predložila je tudi dva dokumenta, ki se glasita na ime A. A.. Prvi je izvid oziroma izvleček iz zapisnika, izdan 16. 5. 2023, iz katerega je razvidna diagnoza F 64.0, s katero se označuje diagnoza transseksualizem. Drugi dokument pa je isti dan izdana "Referenca za spremembe spola" v državnih registrih.

5.Tožena stranka nadaljuje, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, ker to določajo sprejeta merila, kot so navedena v Dublinski uredbi. Pristojni organ nadalje izpostavlja, da v postopku odločanja v predmetni zadevi izjave prosilke glede ravnanja hrvaške policije ne nosijo posebne dokazne teže. Iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 155/2023-21 z dne 21. 6 2023, namreč izhaja, da je bistveno pri presoji ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite, kakšno je bilo ravnanje oblasti s prosilcem po tem, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito. S tem je navedena sodba pritrdila tudi odločitvam Vrhovnega sodišča Republike Slovenije npr. v sodbi I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023, I Up 906/2022-15 z dne 8. 7. 2022. Temu pritrjuje tudi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenje št. I U 405/2023 z dne 21. 6. 2023, iz katere med drugim izhaja, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju sicer hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaške - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki, ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti "v hrvaškem sistemu mednarodne zaščite v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom", da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4 člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču. To stališče je Vrhovno sodišče potrdilo tudi v kasnejših sodbah npr. št. I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 in I Up 162/2023 z dne 5. 10. 2023. Pristojni organ pa mora dodati, da je prosilka kot grobo ravnanje policistov uveljavljala prevoz v hladnem policijskem vozilu, zaradi česar se je morala obleči v topla oblačila, ter grobo stiskanje njene dlani ob podaji prstnih odtisov, kar pa ni mogoče obravnavati kot resno kršitev človekovih pravic in izpostavljenost nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

6.Iz izjav prosilke je očitno, da dokler je imela na Hrvaškem status prosilke s hrvaškim sistemom sprejema prosilcev ali sistemom odločanja o mednarodni zaščiti pravzaprav sploh ni imela izkušenj. Prosilkinih posplošenih trditev, da bo v primeru vrnitve izpostavljena nasilju s strani soprosilcev in da je policija ter varnostne službe v nastanitvenih kapacitetah ne bodo zaščitile, pristojni organ ne more sprejeti kot dokaza o sistemskih, pomanjkljivostih v postopku odločanja o mednarodni zaščiti ali pri sprejemu prosilcev ali celo kot nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Nezanesljivost tovrstnih navedb dodatno dokazuje prosilkina trditev, da naj bi bile hrvaške sprejemne kapacitete polne, zaradi česar naj ta ne bi več omogočala prosilcem nastanitve v sprejemnih kapacitetah. Tovrstne trditve ne potrjuje noben od javno dostopnih podatkov. Da je Hrvaška pripravljena prosilcem nuditi ustrezno nastanitev, je razvidno že iz odgovora, s katerim so sprejeli odgovornost za obravnavo njene prošnje, saj bi, v kolikor bi bile njihove nastanitvene kapacitete prezasedene in ne bi mogli zagotavljati svojih obveznosti, kot jih določa veljavna evropska zakonodaja, to odgovornost zavrnili.

7.Merilo za odločitev, da se predaje ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb Evropskega sodišča za človekove pravice, (ESČP) iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. K temu pristojni organ še dodaja, da je Sodišče Evropske unije v sodbi z 19. 12. 2024 v združenih zadevah C-185/24 in C-189/24 v zvezi s sistemskim pomanjkljivostmi navedlo: Te pomanjkljivosti morajo poleg tega dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljili svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ah duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bi tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.

8.Dokazila, ki jih je prosilka predložila v postopku, po mnenju pristojnega organa nimajo posebne dokazne vrednosti. Članek <em>"V Rusiji prevarana v konverzijsko terapijo, ker je transseksualka"</em> nagovarja razmere, v katerih so se znašle nekatere osebe, pripadniki LGBT+ skupnosti v izvorni državi. Prav tako posebne dokazne teže ne nosi članek o ravnanju prosilke iz Rusije v zagrebškem azilnem domu ob preteklem božiču. Vseeno pa želi pristojni organ izpostaviti, da opisa dogodka potrjujeta, da je v nastanitvenih kapacitetah prisotno varovanje in da ob morebitnih kršitvah, ki jim varnostniki niso kos, hitro posreduje tudi policija. Oba članka iz časnika <em>The Guardian</em> in poročilo, ki ga je za ECRE pripravil Hrvaški pravni center, se navezujeta na nezakonita vračanja oziroma na t. i. push-backe, ki se dogajajo na meji ter na onemogočen dostop do mednarodne zaščite. Pristojni organ je že zgoraj obrazložil, zakaj ravnanje policije ob vstopu prosilcev na območje Evropske unije v predmetni zadevi ne nosi posebne dokazne teže. Prav tako poudarja, da prosilka ni navajala, da bi imela ob vstopu na Hrvaško tovrstne težave s hrvaško policijo. Pristojni organ prav tako poudarja, da gre v primerih za tujce, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške in ne za vlagatelje namere ali prosilce. Prav tako se poročilo hrvaškega Centra za mirovne študije <em>"Behind Bars: Not guillty but Indebted" </em> v celoti osredotoča izključno na vprašanje pridržanj migrantov na Hrvaškem in v ničemer ne naslavlja okoliščin, v katerih se znajdejo prosilci ob vrnitvi na podlagi Dublinske uredbe in zato po mnenju pristojnega organa ne nosi nikakršne dokazne teže.

9.Prispevek <em>"Zgodba para o azilnem domu na Hrvaškem" z dne 22. 10. 2025 ter prispevek "LGBT par iz Rusije je poročal o pritisku v azilnem domu na Hrvaškem"</em> z dne 8. 10. 2025, ki ju povzema, opisuje izkušnjo istospolnega para, prosilcev iz Ruske federacije, ki naj bi kot par bivala v azilnem domu v Zagrebu. Po razkritju njune zveze naj bi doživela grožnje in nadlegovanja s strani drugih nastanjenih prosilcev. Po njunem mnenju naj bi bila deležna nezadostnega odziva in podpore s strani osebja azilnega doma. Slednji naj bi nanju vršili celo psihološki pritisk. Pristojni organ ugotavlja, da je iz prispevka moč razbrati, da sta prosilca vendarle bila <em>"slišana in upoštevana"</em> s strani zaposlenih azilnega doma, saj jima je bila omogočena večkratna zamenjava sobe, nazadnje celo samovoljno, ko sta se naselila v sobo, ki kot vse kaže ni bila primerna za bivanje in jima zato razumljivo ni bila ponujena. Čeprav naj bi se njune težave s tam nastanjenimi prosilci ponavljale, je iz zapisanega razvidno, da so pristojne službe ukrepale in s tem izpolnile svojo dolžnost. Prav tako po mnenju pristojnega organa vstopanja uradnih oseb v prostor, ki bi moral biti prazen, da bi v miru opravili telefonski klic, ni mogoče razumeti kot izvajanja psihološkega pritiska. Pristojne službe so v nastanitvenih kapacitetah dolžne zagotavljati varnost in upoštevanje določil hišnega reda, četudi to avtorja doživljata kot "pretvarjanje". Glede na navedeno v prispevku opisanega ravnanja hrvaških odgovornih organov pristojni organ ne more šteti kot sistemske pomanjkljivosti. Prispevek prav tako navaja da naj bi Hrvaška zavrnila prošnjo trans-osebe prijateljice avtorjev prispevka, ter Rusijo označile za varno državo za trans-osebe. Po mnenju pristojnega organa tovrstna navedba ne nosi posebne dokazne teže, saj bežno navržena trditev v zadnjem odstavku prispevka ne more biti razlog za upravičen dvom v to, da je bila prošnja te osebe neustrezno individualno obravnavana. Postopek mednarodne zaščite je bil tej osebi več kot očitno dostopen, se pa ni strinjala s prejeto odločitvijo, s katero je bila njena prošnja zavrnjena, vendar bi zoper to lahko vložila pravna sredstva in izpodbijala izdano odločitev hrvaških migracijskih organov.

10.Tožena stranka v dokazni oceni izpodbijanega akta nadaljuje, da je prispevku z naslovom <em>"Hrvaška ruskim državljankam zavrača prošnje za mednarodno zaščito"</em> z dne 2. 8. 2024 predstavljena zgodba ruskega aktivista, ki naj bi v Republiki Hrvaški prejel zavrnilno odločitev v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščite ter dobil prepoved vstopa na območje Evropske unije za obdobje petih let; nadalje članek opisuje stanje v azilnem domu v Porini leta 2023 ter pojasnjuje statistiko glede mnogih zavrnjenih prošenj prosilcev. Po mnenju pristojnega organa tudi ta prispevek v predmetni zadevi ne nosi posebne dokazne teže. Potrebno je tudi izpostaviti, da je prispevek nastal avgusta 2024 in tako ne more biti posebej aktualen. Ne glede na navedeno pa izpostavlja, da je iz članka samega razvidno, da so se razmere glede na stanje poleti 2023, izboljševale, kar po mnenju obstojnega organa izkazuje trud hrvaških oblasti, da bi prosilcem omogočile čim boljše bivalno okolje. Večina prosilcev iz Rusije je po rodu Dagestancev in Čečenov, ki jim Hrvaška služi zgolj kot "vrata v EU", in nimajo namena tam ostati, temveč nadaljujejo pot v druge države Evropske unije. Pristojni organ še dodaja, da število odobrenih prošenj za mednarodno zaščito v posamezni državi članici namreč samo po se sebi še ne priča o sistemskih pomanjkljivostih na področju mednarodne zaščite.

11.Tudi del prispevka, ki opisuje okoliščine, v katerih se je na Hrvaškem znašel ruski prosilec, ki je pritegnil pozornost s svojimi "aktivističnimi" akcijami, tekom katerih je ogrožal varnost drugih prosilcev in žalil hrvaške institucije, po mnenju pristojnega organa ne nosi dokazne teže, saj opisuje zgolj okoliščine njegovega specifičnega primera. Na zapisano razen skupnega državljanstva izvorne države njegov primer nima z okoliščinami, v katerih bi se znašla prosilka v primeru morebitne vrnitve na podlagi določil Dublinske uredbe, nič skupnega.

12.Glede vsebine Poročila hrvaškega Centra za mirovne študije <em>"Dublin regulation and its application in Croatia"</em> pristojni organ pojasnjuje da se številne navedbe nanašajo na dogajanje v letih 2020 - 2023. Po mnenju pristojnega organa tako iz poročila nikakor ne izhaja, da prošnje prosilcev, ki so bile zavrnjene, niso bile primerno obravnavane, je pa izpostavljena tranzitna narava bivanja prosilcev na Hrvaškem ki ima zagotovo za posledico nizko stopnjo odločitev. Poročila o prezasedenosti hrvaških nastanitvenih kapacitet so iz leta 2023 in aktualnosti tovrstne trditve ne potrjuje noben od javno dostopnih virov; če bi bile njene kapacitete res prezasedene, Hrvaška ne bi sprejela odgovornosti za obravnavo prosilcev.

13.Do tematike zavračanj (t.i. push-backov), ki se dogajajo na meji, pri čemer gre seveda za tujce, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške, in ne za vlagatelje namere ali prosilce, se je pristojni organ že opredelil. Pristojni organ prav tako želi izpostaviti, da je iz besedila poročila razvidno, da so trditve, da naj bi bili zavračanj deležni tudi prosilci, s karticami, utemeljene na nepotrjenih navedbah neimenovanih oseb, dogodki pa naj si se zgodili leta 2020 oziroma 2021, čemur po mnenju pristojnega organa ni mogoče pripisati dokazne vrednosti. Iz poročila prav tako izhaja, da prosilci, ki so vrnjeni Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav.

14.Glede sodb pred ESČP, ki so navedene v poročilu, pristojni organ izpostavlja, da se sodbe nanašajo na dogajanje v letih 2015, 2017 in 2021 in tako nikakor ne odražajo aktualnega stanja v hrvaškem sistemu mednarodne zaščite. Prav tako v ničemer ne naslavljajo razmer, v katerih se znajdejo prosilci po tem, ko so bili na Hrvaško vrnjeni iz drugih držav na podlagi Dublinske uredbe. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tako glede glede sodbe ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 17. 1. 2023 (opr. št. 84523/17) v več odločitvah (npr. I Up 62/2024 z dne 14. 5. 2024 z dne 7. 6. 2024, I Up 151/2024 z dne 11. 6. 2024 in I Ip 52/2025 z dne 20. 3. 2025) pojasnilo, da ta sodba v primerih, ki se nanašajo na t.i. dublinske predaje, ni relevantna, saj v njej ni bilo ugotovljeno, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi.

15.Glede prosilkinih trditev o (ne)zaupanju pripadnikov LGBT+ skupnost " v policijo, ki naj bi izhajate iz poročila dodanega dokumentu 2142-48/2026/8, pristojni organ pojasnjuje, da rezultati ankete izvedene leta 2023, ki so povzeti v posredovanem gradivu, izkazujejo zgolj subjektivno mnenje udeležencev ankete. To, da po mnenju udeležencev ankete, ki jo poročilo povzema, policija ni vredna zaupanja, nikakor ne pomeni, da policija ne postopa zakonito, ustrezno in skladne s svojimi pooblastili. To dodatno potrjujejo tudi prosilkine navedbe, saj ni razvidno, da bi bila na Hrvaškem s strani policije deležna neprimerne obravnave, ki bi bila posledica njene pripadnosti LGBT+ skupnosti. Pristojni organ prav tako ne more kot dokaza sistemskih pomanjkljivosti sprejeti prosilkinih trditev glede sovražnega okolja, ki naj bi ga ustvarjal sovražni govor. Čeprav je slednji po mnenju pristojnega organa v vsaki okoliščini neprimeren, pa po mnenju pristojnega organa iz predloženega gradiva ni mogoče razbrati, da bi ta na Hrvaškem vplival na odločanje v postopkih mednarodne zaščite ali na okoliščine, v katerih so nastanjen prosilci za mednarodno zaščito. Prav tako iz poročila ni razvidno, da Hrvaška ne bi spoštovala določil 19. člena Direktive o sprejemu 2013/33, ki določa, da države članice zagotovijo, da imajo prosilci potrebno zdravstveno varstvo, ki vključuje vsaj nujno oskrbo in osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj ter države članice zavezuje, da zagotovijo potrebno zdravniško ali drugo pomoč prosilcem s posebnimi potrebami glede sprejema, vključno z ustreznim duševnim zdravljenjem, kadar je potrebno. Glede odstavkov, ki se nanašajo na dostop do zdravstvenega varstva, tožena stranka poudarja, da se v sprejemnih centrih, kjer so nastanjeni prosilci za mednarodno zaščito, vsako leto nahaja vse večje število prosilcev za mednarodno zaščito. Potrebne zdravniške preglede opravljajo zdravnik mednarodne organizacije <em>(Médecins du Monde ASBL / Dokters van de Wereld VZW)</em> , ki se financira s projektom 6P - Podpora pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe prosilcem za mednarodno zaščito v okviru Sklada za azil, migracije in integracijo. Nosilec projekta je ministrstvo za zdravje, projekt pa zagotavlja možnost stalne, individualizirane, jezikovno specifične in kulturno ozaveščene podpore za zagotavljanje zdravstvenega spremljanja in oskrbe v centrih. Zagotavljanje individualnih psiholoških/psihoterapevtskih posvetovanj in vodenje posameznih primerov urejanje specialističnih psihiatričnih pregledov skupaj z zagotavljanjem prevoza in spremstva, urejanje terminov za specialistične in diagnostične zdravniške preglede na predlog napotnic, ki jih izda zdravnik primarne zdravstvene oskrbe pristojnega zdravstvenega doma. Poleg tega dejavnosti vključujejo tudi zagotavljanje prevoza in spremstva na specialistične in diagnostične zdravniške preglede, stalno zagotavljanje zdravniških posvetov v sprejemnih centrih za prosilce, zagotavljanje informacij o dostopu do zdravstvene oskrbe, informacij o higieni, in preprečevanju nalezljivih bolezni informacij o načrtovanju družine, izdelavo informativnih letakov in plakatov ter zagotavljanje tolmačev pri uporabi zdravstvenih storitev. Glede na navedeno kompleksnejše urejenega dostopa do selektivnih zdravstvenih storitev po mnenju pristojnega organa ni mogoče razumeti kot sistemske kršitve.

16.Tožena stranka zaključuje, da je Hrvaška potrdila sprejem prosilke in da prosilka ni izkazala razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v to državo, prav tako takšnih razlogov ni zaznal pristojni organ.

17.V tožbi tožeča stranka pravi, da tožena stranka navaja, da v postopku odločanja o predmetni zadevi izjave prosilke glede ravnanja hrvaške policije ne nosijo posebne dokazne teže. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023 izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite, kakšno je bilo ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Tožena stranka navaja tudi druge sodbe Vrhovnega sodišča, ki to pritrjujejo ter sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije številka I U 405/2023 z dne 21. 6. 2023 in sodbo Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU in sodbo ESČP, da ni upoštevana vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti na situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen" pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih je predložil prosilec.

18.V sodni praksi Vrhovnega sodišča je v zvezi s tem, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, ki bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, najti tudi drugačna stališča, ki se ujemajo z omenjeno sodbo Ustavnega sodišča RS, sodno odločbo Sodišča EU v zadevi <em>C. K. in drugi proti Sloveniji</em> ter sodno prakso ESCP v zvezi s 3. členom EKČP in z omejenimi sodbami Upravnega sodišča na primer v sodnih odločbah Vrhovnega sodišča v zadevah Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 (odst. 17) in I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 (odst. 13). Do tega se je tako opredelilo tudi Upravno sodišče v zadev I U 333/2023.

19.Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo, kar je tudi potrdilo Upravno sodišče v zadevi I U 333/2023. Tožena stranka je napačno uporabila drugi pod-odstavek 3(2) Dublinske uredbe. Ta pred(pogoj) je predpisan za uporabo načela medsebojnega zaupanja v primeru Evropskega pripornega naloga ne pa za uporabo Dublinske uredbe, kajti določba drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe nima določila, ki bi bilo primerljivo z uvodno izjavo št. 10 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, in ki bi vzpostavilo zvezi z določilom 7. člena Pogodbe EU.

20.

20.Poleg sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022, sodbe v zadevi I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022 ter sodbe v zadevi I U 333/2023, ki se nanašajo na uporabo Dublinske uredbe v zvezi s Hrvaško, bi morala tožena stranka upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 (odstavek 14), kjer je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilec domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbija zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici.

21.Kot je Upravno sodišče v zadevi I U 333/2023 zapisalo, je ta interpretacija posledica dejstva, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica. Zato sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne morejo biti pogoj za to, da se prepreči vrnitev na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe. Posledično to pomeni, da tožena stranka ni imela podlage, da je od tožnika zahtevala oziroma da je odločitev oprla na argument, da tožnik ni predložil dokazov o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem. Tožnica je pripadnica oseb LGBT skupnosti in ima zaradi tega zadržke glede vračanja na Hrvaško. Tožnica navaja, da na Hrvaškem obstajajo potrjene informacije, da se pravice oseb, pripadnikov skupine LGBT na Hrvaškem, kršijo. Tožnica navaja, da se takšne osebe na Hrvaškem diskriminirajo in proti njim uporablja nasilje. Tožnica se v ta namen sklicuje na informacije o stanju na Hrvaškem glede pripadnikov LGBT, ki so bile predhodno že priložene v upravnem postopku. O tem, da obstajajo utemeljene domneve o sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, je mogoče sklepati tudi na podlagi naslednjih sporočil, ki poročajo o zavračanjih pripadnikov LGBT-ja v Bosno ter pomembno sporočilo: Ljudska prava u Hrvatskoj: pregled stanja za 2021 godinu, Kuča Ljudskih prava Zagreb, https://www.kucaljudskihprava.hr/wp. Tožnica še posebej navaja določene točke iz navedenega poročila:

-(327) V letu 2021 je bilo zabeleženih večje število kaznivih dejanj iz sovraštva proti LGBTIQ osebam, kar se je posebej odražalo po paradi ponosa v Zagrebu. Prvič od leta 2011 so zabeleženi napadi, požigi mavričnih zastav in grožnje pred in po paradi. Nasilje proti LGBTIQ osebam na ulicah Zagreba, okoli Splita in drugih mestih, zlasti v Reki, ponovno postaja resen problem.

-(328) Civilne organizacije poudarjajo, da se je povečalo število homofobnega nasilja in kaznivih dejanj iz sovraštva po vseh Hrvaški, kar se je odrazilo v potrebi po psihosocialni podpori, ki zaradi epidemije ni bila kontinuirano na voljo, kar je negativno vplivalo na LGBTIQ skupnost.

-(329) Po ugotovitvah civilnih organizacij, LGBTIQ osebe pogosto ne prijavljajo diskriminacije in/ali nasilja zaradi spolne usmerjenosti, spolne identitete ali spolnega izražanja zaradi strahu pred ponovno stigmatizacijo in marginalizacijo v svojem okolju, strahu pred prisilnim razkrivanjem (to pomeni, da se bo izvedelo, da je oseba lezbična, gej, biseksualno ali transpolna) in zaradi nezaupanja v institucije.

-(330) Po navedbah civilnih organizacij se v letu 2021 še naprej nadaljujejo kontinuirani problemi diskriminacije LGBTIQ oseb na delovnem mestu in pri zaposlovanju, kar pogosto ostaja neprepoznano s strani delodajalcev.

-(331) Izobraževalni sistem v letu 2021 ni naslavljal homofobije, bifobije in transfobije v šolah, čeprav je bil sprejet Akcijski načrt za preprečevanje nasilja v šolah za obdobje od 2020 do 2024, ki prepoznava pomembnost vključevanja preprečevanja homofobnega, transfobnega in rasno pogojenega nasilja v šolske programe. LGBTIQ mladi nimajo dostopnih informacij o tem, na koga se obrniti v šolah v primeru nasilja na osnovi spolne usmerjenosti, spolne identitete in/ali izražanja, zato redko prijavljajo nasilje. Problem je še večji, ker se najpogosteje ne morejo pritožiti niti staršem, če so tudi oni homofobni ali transfobni.

-(332) Januarja 2021 je ESČP sprejelo odločbo Sabalić proti Hrvaški, v kateri so ugotovili resne napake pristojnih organov pri obravnavanju zločinov iz sovraštva, ko ni bilo ugotovljeno, da gre za zločin iz sovraštva, čeprav so obstajali jasni znaki, ki so na to nakazovali. Čeprav je žrtev utrpela hude telesne poškodbe, je bil storilec v tem primeru kaznovan za kršitev javnega reda in miru in plačal denarno kazen v višini 300 kun, ne da bi se motiv sovraštva sploh ugotavljali. Ta odločba poudarja potrebo po učinkoviti preiskavi zločinov iz sovraštva za pravilno kvalifikacijo kaznivega dejanja in ustrezne zaščite žrtev.

22.Tožnica v tožbi pravi, da se sklepa ne da sploh preveriti, ker ni obrazložen oziroma tožena stranka sploh ni preverila, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnica ne bi mogla vračati v Republiko Hrvaško. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in sklep odpravi in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

23.Tožeča stranka na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da se tožeče stranke ne preda Republiki Hrvaški. Tožeča stranka je v tej tožbi izkazala, zakaj niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožeči stranki prizadelo nepopravljivo škodo. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna in glede na to, da ima tožeča stranka v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP <em>(t.i. "arguable claim")</em> , mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP. Predlaga, da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in uredi tako, da se do pravnomočne odločitve o sklepu tožeče stranke ne preda Republiki Hrvaški.

24.V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da se je pri svoji odločitvi oprla tako na veljavno nacionalno zakonodajo, zakonodajo Evropske unije ter uveljavljeno sodno prakso. Prav tako se je posredno in neposredno opredelila do vseh navedb tožnika. Meni, da je tako prišla do objektivne in nepristranske odločitve v izpodbijani zadevi. Kot je tožena stranka pojasnila že v pritožbi na sodbo I U 333/2023, na katero se sklicuje tožnik, Dublinska uredba temelji na načelu, da je za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito odgovorna tista država članica, ki je imela največjo vlogo pri vstopu prosilca v Evropsko unijo ali pri njegovem bivanju v njej. Skladno s prvim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe prošnjo obravnava samo ena država članica. V konkretnem primeru, ki ga je obravnavala sodba I U 333/2023, je tožnik vstopil v evropski prostor, sicer nezakonito, preko Republike Hrvaške. Čeprav tožnik v Republiki Hrvaški še ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, pa ta kljub temu, v skladu z določbo prvega odstavka 3. člena Dublinske uredbe nosi največjo težo in odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci v Republiki Hrvaški enake oziroma primerljive pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Republika Hrvaška je polnopravna članica Evropske unije in je kot njena polnopravna članica zavezana k spoštovanju evropskega pravnega reda in s tem tudi Dublinske uredbe.

25.Dublinska uredba temelji na predpostavki medsebojnega zaupanja, da so azilni sistemi v državah članicah skladni s standardi, kot jih določa zakonodaja Evropske unije. Dublinska uredba z določbo glede obstoja t. i. sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema sicer dopušča izjeme, s čimer se v Dublinski uredbi odražajo odločitve ESČP (npr. M.S.S. proti Belgiji in Grčiji št. 30696/09) in sodišča Evropske unije (N.S. in drugi, C-411/10 in C-493/10), ki pa morajo biti konkretno utemeljene in jih prosilec ne more kar pavšalno in nekonkretizirano zatrjevati. Predpostavka, da so azilni sistemi držav članic skladni s standardi, ki jih določa Evropska unija, v praksi pomeni, da bo imel prosilec, katerega prošnjo bo obravnavala druga država članica, v tej državi članici zagotovljen ustrezen sprejem, oskrbo in obravnavo, ter vsa jamstva in pravice v postopku. Vrhovno sodišče je pritožbi tožene stranke pritrdilo v zadevi I U 333/2023, (VSRS Sodba I Up 111/2023), s katero je sodbo spremenilo in tožbo zavrnilo. V 20. točki obrazložitve k navedbi sodbi je navedlo, da po pritožničinih ugotovitvah sistemske pomanjkljivosti ne izhajajo niti iz odločb ESČP ali SEU niti iz odločb, poročil ali drugih dokumentov mednarodnih organizacij. V zvezi s tem sodišče prve stopnje sicer pojasnjuje, da za ugotovitev ovire za predajo prosilca ni potrebno, da bi obstoj sistemskih pomanjkljivosti ugotovil nek organ Evropske Unije ali Sveta Evrope, vendar je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen pritožbeni ugovor, da navedeni pritožničini ugotovitvi ni mogoče pripisati očitanega stališča o dokaznem pravilu.

26.Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločitvi Up-919/23 z dne 23. 11. 2023, s katero je zavrglo ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, temu ni oporeklo, temveč je v 23. odstavku obrazložitve splošnih izhodišč presoje navedlo, da je Sodišče EU tudi sprejelo stališče, da se država članica v skladu s 4. členom Listine pri presoji ne sme omejiti na to, da upošteva zgolj izjave tretje države, ali na to, da je ta država sprejela mednarodne pogodbe, ki načeloma zagotavljajo spoštovanje temeljnih pravic. Pristojni organ se mora za namen te preveritve opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene elemente, ki lahko med drugim izhajajo iz mednarodnih sodnih odločb, ko so sodbe ESČP, sodne odločbe tretje države prosilke ter odločbe, poročila in drugi dokumenti, ki jih pripravijo organi Sveta Evrope ali organi v okviru sistema Združenih narodov. Glede na navedeno tožbeni očitek v celoti prereka.

27.Tožnik prav tako navaja, da bi tožena stranka poleg sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 136/2022 z dne 23. 3. 2022, sodbe v zadevi I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022 ter sodbe v zadevi I U 333/2023, ki se nanašajo na uporabo Dublinske uredbe v zvezi s Hrvaško, morala upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 (odstavek 14), kjer je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega ali ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. "sistemskih pomanjkljivosti" v zvezi z azilnim postopkom in pogoj za sprejem v odgovorni državi članici. Tožena stranka v zvezi s tem izpostavlja nedavne odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: I Up 62/2024 z dne 3. 1. 2024, I Up 109/2024 z dne 13. 2. 2024 in I Up 131/2024 z dne 4. 4. 2024, kjer je to sodišče navedlo, da Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bila stališča iz navedene odločbe Ustavnega sodišča presežena s sodbo SEU v zadevi C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, z dne 16. 2. 2017. Vsakokrat je nato obrazložitev v opombi razširilo še z navedbo, da je Sodišče EU v nasprotju s stališčem iz navedene odločbe Ustavnega sodišča o obvezni uporabi t. i. klavzule suverenosti v ustaljeni sodni praksi sprejelo stališče, da sodišče države članice te države ne more prisiliti k uporabi navedene klavzule, glej npr. odločitev v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21, DG in drugi z dne 30. 11. 2023. Glej tudi odločitve Vrhovnega sodišča, npr. sodba I Up 6/2017 z dne 15. 2. 2017, sodba in sklep I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017.

28.Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe, da ni izpolnila svoje obveze sodelovanja in o deljenem dokaznem bremenu in pojasnjuje, da svoje odločitve utemeljuje tako na aktualnih podatkih in zaupanja vrednih podatkih kot aktualni sodni praksi. S sklepom I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo pritožbi, vloženi s strani Ministrstva za notranje zadeve, in pojasnilo, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Dublinski uredbi, oceniti na podlagi podatkov o tistih sistemskih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevane v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Podobno je tudi Sodišče EU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico. Tudi v sklepu št. I Up 24/2024 s 13. 3. 2024 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo enako.

29.Po mnenju tožene stranke je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da predložena dokazila niso dosegala zahtevane stopnje resnosti, ki bi zahtevala dodatno preverbo aktualnih podatkov na katere se naslanja pri svojem odločanju. Tožeča stranka v tožbi izpostavlja selektivno brane dele publikacije: <em>"Ljudska prava u hrvatskoj: pregled stanja za 2021. godinu"</em> , ki po njenem mnenju nosi posebno pomembnost. Tožena stranka prereka pripisovanje kakršnekoli pomembnosti neaktualnim, pol desetletja starim gradivom. Prav tako izpostavlja, da iz vidnega dela povzetega gradiva ni razbrati, da bi pripadnost LGBT + skupnost na Hrvaškem vodila v izpostavljenost pomanjkljivostim v azilnem sistemu ali sistemu sprejema. Tožena stranka prereka tudi vse ostale navedbe tožnika, v kolikor se v odgovoru na tožbo z njimi ni izrecno strinjala, hkrati pa pristojnemu sodišču predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne, izpodbijani sklep pa potrdi.

Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

30.Predmet presoje v tej zadevi je vprašanje, ali je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe utemeljen. Med strankama glede tega na videz niti ni spora, saj tožena stranka v odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe predloga za izdajo začasne odredbe niti ne omenja, ampak predlaga samo, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

31.Vendar v predlogu za izdajo začasne odredbe tožeča stranka pravi, da ima tožeča stranka v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP (t.i. <em>"arguable claim"</em>) , zaradi česar mora imeti po njenem mnenju učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt, ki ga zagotavlja suspenzivni učinek tožbe, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP. To pomeni, da mora sodišče znotraj presoje o (ne)utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe presoditi, ali obstaja kakšna situacija, ko ima tožba zoper sklep o predaji na podlagi Dublinske uredbe samodejni (avtomatični) suspenzivni učinek in če na podlagi relevantnih pravnih virov takšna situacija obstaja, ali je bila takšna situacija, ki jo zagovarja tožeča stranka, to je, da je imela zahtevek v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ni bil očitno neutemeljen, izkazana tudi ob izdaji izpodbijanega akta in je izkazana tudi ob obravnavi predloga za izdajo začasne odredbe.

32.Predmetno pravno stanje glede predloga za izdajo začasne odredbe zoper sklep o predaji prosilca po Dublinski uredbi v nekatere države članice EU, med katere spada tudi Hrvaška, vsaj za stranke upravnega spora ni enostavno glede na to, da po praksi tožene stranke v zadnjem obdobju vložena tožba v tej zadevi in v istovrstnih sporih na področju Dublinske uredbe v nobenem primeru ne more imeti avtomatičnega suspenzivnega učinka. Pravna situacija v tovrstnih zadevah ni enostavna iz naslednjih razlogov:

-načelo <em>"effet utile"</em> kot ga interpretira oziroma uporablja Sodišče EU, ko gre za preizkus tveganja kršitev človekovih pravic v primeru predaje po Dublinski uredbi, in ko je treba uporabiti načelo medsebojnega zaupanja med članicami EU, se pomembno razlikuje od načela, ki velja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v sporih v zvezi z Dublinsko uredbo, in po katerem mora biti učinkovito pravno sredstvo z namenom zaščite človekovih pravic dostopno ne zgolj "na papirju", ampak mora biti dejansko dostopno v praksi in ne sme biti neupravičeno ovirano z opustitvami ali dejanji države. Garancije za varstvo človekovih pravic morajo biti <em>"praktične in učinkovite, ne pa zgolj teoretične in iluzorne"</em> tudi, ko gre za spor na podlagi Dublinske uredbe, kot je razvidno iz naslednje alineje; to bolj konkretno pomeni oziroma se odraža v tem, da

-se dokazno pravo po praksi ESČP glede varstva temeljne človekove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ko gre za spor na podlagi Dublinske uredbe, zaradi diskrecijske klavzule iz 17. člena Dublinske uredbe in domneve o enaki zaščiti pravic po pravu EU gleda na zaščito pravic po EKČP, kot ta domneva velja v praksi ESČP, ne ujema z dvostopenjskim testom presoje tveganja z vidika 4. člena Listine, tako kot ta dvostopenjski test v navezavi na dokazni standard "sistemskih pomanjkljivosti" in ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja razlaga Sodišče EU; navedeno neskladje med sodiščem EU in ESČP dodatno povečuje dejstvo, da

-sodna praksa Sodišča EU glede pravnih posledic za suspenzivnost tožbe v situaciji, ko ima tujec zahtevek v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine, še ni ustaljena do te mere, da ne bi povzročala težav sodiščem v državah članicah EU;

-zaradi zgoraj navedenega ni mogoče priti do pravno koherentne in sprejemljive razlage prava zgolj s sklicevanjem na sekundarno pravo in jezikovno razlago določila člena 27(3) in (4), ki ureja (ne)suspenzivnost tožbe v upravnem sporu zoper sklep o predaji prosilca za mednarodno zaščito, morebiti v kombinaciji z iskanjem posameznih stavkov ali delov stavkov v predhodnih sodbah Sodišča EU, ki bi lahko bolj ali manj potrjevali določeno razlago o (ne)suspenzivnosti tožbe v upravnem sporu, ki jo zagovarja posamezno sodišče države članice EU;

-ob vsem navedenem je treba upoštevati tudi, da ima prosilec ob pomoči svetovalca za begunce, s katerim mora po izdanem sklepu o predaji še priti v stik, samo 3 dni časa, da vloži tožbo na Upravno sodišče in zahtevo za izdajo začasne odredbe (drugi odstavek 70. člena ZMZ-1), pri čemer v njuni komunikaciji nimata na voljo tolmača.

33.V bistvu gre pri vprašanju suspenzivnega učinka tožbe v upravnem sporu na področju azila in migracij za eno najbolj kompleksnih in problematičnih pravnih področij v pravu EU vsaj od meseca januarja 2011 naprej, ko je bila izdana sodba Velikega senata ESČP v zadevi <em>M.S.S. v Belgium and Greece</em> , ki se nanaša na uporabo Dublinske uredbe in varstvo pravice iz 3. člena EKČP, in ki se bo na predmetnem področju še zaostrilo z uveljavitvijo Uredbe o upravljanju azila in migracij 2024/1351 v mesecu juliju 2026.⁷ Pravni problemi dejanske in pravne narave v navezavi na suspenzivnost tožbe, ki jih odpira tudi predmetni upravni spor, tudi presegajo okvir Dublinskih postopkov, saj je načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU relevantno tudi na drugih pravnih področjih.⁸ Upravno sodišče je predmetno stanje že večkrat pojasnjevalo s pravnega vidika v krajših različicah obrazložitve, vendar neuspešno. Zato bo v tej zadevi poskušalo razložiti pravni problem še na bolj enostaven, transparenten in celovit način, to pomeni z upoštevanjem vseh posamičnih korakov v pravni presoji in zaradi tega tudi neizogibno na bolj obsežen način.

34.To, kar prav gotovo ne more biti sporno in vprašljivo tudi v Republiki Sloveniji, je objektivno dejstvo, da se v evropskem pravnem redu v številnih državah članicah EU in podpisnicah EKČP v sporih na področju mednarodne zaščite postavlja pomembno pravno vprašanje - ne samo zaradi učinkovitega varstva pravic prosilcev v sodnih postopkih, ampak tudi zaradi zaščite integritete sodnih postopkov, kar je nujni sestavni del načela vladavine prava, in sicer se to vprašanje glasi: ali ima lahko oziroma kdaj mora imeti vložena tožba na sodišče zoper odločitev upravnega organa v zvezi z zavrnitvijo vloge, prošnje, zahtevka prosilca za mednarodno zaščito ali tujca, ki nezakonito biva na ozemlju EU, in je tujec tik pred izvršitvijo predaje, vrnitve, odstranitve izročitve v neko drugo državo, ki je bolj ali manj varna, avtomatični suspenzivni učinek in sicer iz razloga, da ima prosilec ali tujec dostop do učinkovitega sodnega varstva zoper upravno odločitev v postopku pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem, preden je predan oziroma odstranjen v drugo državo.

35.Brez tega vprašanja lahko visoko reguliran in zelo kompleksnem pravni sistem, kot je t.i. Skupni evropski azilni sistem oziroma Pakt o migracijah in azilu, v sebi v bistvu skriva zelo prefinjene oblike (za)vračanj prosilcev za mednarodno zaščito, brez da bi ti navkljub mnoštvu pravnih določil dejansko imeli dostop vsaj do minimalnih procesnih garancij za varstvo temeljne človekove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Dostop do učinkovitega sodnega varstva pravic pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem pa zadeva več temeljnih vrednot iz 2. člena PEU, od uresničevanja katerih je pravzaprav odvisen obstoj Evropske unije. Dostop posameznika do učinkovitega sodnega varstva pravic pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem namreč neposredno zadeva vsaj vrednote človekovega dostojanstva, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin.

36.Specifično vprašanje avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe na predmetnem področju je postalo pravno kompleksno iz razloga, kot je že bilo nakazano, ker je treba pri odgovoru na to vprašanje upoštevati tri pravne sisteme medsebojno povezano: sekundarno pravo pravo EU (Dublinsko uredbo) skupaj z razlago primarnega prava iz 4. člena in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah s strani Sodišča EU, procesno in materialno komponento pravice iz 3. člena EKČP skupaj s sodno prakso ESČP ter zakonodajo države podpisnice EKČP oziroma članice EU. Vsi ti trije pravni sistemi pa imajo vsak svojo "logiko" oziroma notranja pravila in med njimi veljalo določena razmerja deloma (so)odvisnosti in (deloma) tudi avtonomnosti, ki jih je treba upoštevati.

37.Zato bo v prvem razdelku obrazložitve tega sklepa sodišče še enkrat razgrnilo pravni problem (avtomatičnega) samodejnega suspenzivnega učinka tožbe po posameznih korakih presoje, tako da bo morda predmetna pravna problematika bolj transparentna in razumljiva. V drugem razdelku obrazložitve sklepa bo sodišče pojasnilo posledice spremenjene prakse tožene stranke, ki je v določenem trenutku začela izvrševati odločitve o predaji prosilcev drugim državam članicam EU, preden je sodišče v teh zadevah razsodilo o tožbah ali o utemeljenosti vloženih začasnih odredb. V nadaljnjih razdelkih obrazložitve tega sklepa bo sodišče ugotavljalo posamezne elemente, ki vzpostavljajo standard zahtevka v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki <em>"ni očitno neutemeljen"</em>

(ang.: "arguable claim") v tem konkretnem primeru; slednje bo hkrati pomenilo tudi presojo, ali je predlog za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru utemeljen oziroma zakaj je utemeljen. S tem se bo sodišče opredelilo tudi do temeljnih pravil dokaznega prava pri utemeljevanju zahtevka, ki ni očitno neutemeljen z vidika 4. člena Listine oziroma težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1 v zvezi z uporabo Dublinske uredbe.

a.)Razgrnitev pravnega (problema) razmerja med pravom EU, EKČP in ureditvijo v ZMZ-1 ter ZUS-1 glede (ne)suspenzivnosti tožbe zoper sklep o zavrženju prošnje po Dublinski uredbi:

38.Po določbi drugega stavka iz tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1 tožba vložena zoper sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta. Ta splošna zakonska določa se odraža v tretji točki izreka izpodbijanega sklepa, kjer je tožena stranka odločila, kdaj se sklep najkasneje izvrši in tožena stranka je odločila, da se odločitev o predaji izvrši v šestih mesecih od prejema pravnomočne sodne odločbe "v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo." Zgolj upoštevajoč t.i. nacionalno pravo, torej brez oziranja na pravo EU in EKČP, tožba v tej zadevi v nobenem primeru nima avtomatičnega suspenzivnega učinka ne glede na to, katero pravico tožnik varuje in kaj navaja v tožbi in v zvezi s katero državo članico EU.

39.Vendar je zakonodajalec Republike Slovenije z določbo drugega stavka v zvezi z določbo prvega stavka iz tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1 v notranji pravni red prenašal določbo 27. člena Dublinske uredbe. To pomeni, da tožena stranka in sodišče v tej zadevi izvajata pravo EU v smislu člena 52(1) Listine. Posledično to pomeni, da v predmetni zadevi veljajo vsa pravila oziroma metode razlage prava in vsa načela uporabe prava EU tudi v razmerju do nacionalnega prava in sodne prakse ESČP, ki jih je v svoji sodni praksi razvilo Sodišče EU.

40.Problem v Republiki Sloveniji se je začel s tem, da je zakonodajalec Republike Slovenije omenjeni prenos določbe člena 27(3) in (4) Dublinske uredbe storil na način, pri katerem ni upošteval razmerja med pravom EU in sodno prakso ESČP v zvezi s 3. členom EKČP z vidika obveznosti države podpisnice EKČP in članice EU. Ta izhodiščna slabost se lahko potencira, če v praksi odločanja v posamičnih primerih niso pravilno ali v zadostni meri upoštevana tri temeljna načela uporabe prava EU in sicer:

-da morajo države članice EU ne zgolj razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije, temveč tudi paziti, da se ne oprejo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje EU, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije;

-da je namen določila tretjega odstavka člena 52(3) Listine "zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP," ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije;

-da v skladu z načelom primarnosti prava EU pristojni upravni organi in sodišča upoštevajo, da je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se organu ali sodišču odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To pomeni tudi, da "mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi".

41.Glede teh treh načel uporabe prava ni razlik v obveznostih interpretacije in uporabe prava s strani upravnih organov in sodišč.

42.Vendar pa je nastavke ali spodbude za morebitne probleme v praksi glede (ne)pravilnega upoštevanja (ne)suspenzivnosti tožbe, do katerega lahko pride v določenih situacijah, vzpostavil že zakonodajalec EU, ki je dal državam članicam, ne glede na okoliščine konkretnega primera, alternativne štiri možnosti, da uredijo učinkovito pravno sredstvo zoper sklep o zavrženju prošnje po Dublinski uredbi. Prva možnost je, da ima prosilec na podlagi pritožbe pravico ostati v zadevni državi članici do zaključka postopka pritožbe (člen 27(3)(a)). Druga možnost je, da se predaja avtomatično odloži in da takšna odložitev preneha veljati po preteku razumnega obdobja, v katerem bi sodišče po natančni preučitvi zahteve za odlog moralo odločiti, ali pritožbi odobri odložilni učinek (člen 27(3(b)). Tretja možnost je, da prosilec v razumnem obdobju od sodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se obravnava njegova pritožba (člen 27(3)(c)), pri čemer države članice "z odločitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog" zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. Četrta možnost pa je, da država članica določi, da se lahko pristojni organi po uradni dolžnosti odloči, da bodo odložil izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba (člen 27(4)).

43.Te štiri možnosti se v pravu EU nanašajo na splošno, torej ne glede na to, kakšen zahtevek ima prosilec oziroma katero pravico varuje v upravnem postopku oziroma s tožbo v upravnem sporu zoper sklep o predaji po Dublinski uredbi. Če se država odloči, da bo v zakonu, kot je na primer ZMZ-1 v navezavi na ZUS-1, predpisala samo eno od teh štirih možnosti, ni nujno, da bo za vsako pravno situacijo taka možnost pravilna. Ravno to velja za situacijo, ko ima prosilec zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen.

44.Problem je namreč v tem, da po EKČP oziroma sodni praksi ESČP velja drugače, kot je to na splošno predvideno v členu 27(3) in (4) Dublinske uredbe. Z vidika EKČP in sodne prakse ESČP namreč že približno 35 let velja, da v situaciji, ko ima oseba zahtevek v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP, ki ni očitno neutemeljen, mora imeti že sama tožba zoper upravno odločitev o predaji, deportaciji, izročitvi, vrnitvi, odstranitvi te osebe v drugo državo, kjer zaradi omenjene upravne odločitve obstaja tveganje za kršitev pravice iz 3. člena EKČP, avtomatični suspenzivni učinek ne glede na to, ali je stranka zahtevala izdajo začasne odredbe.

45.ESČP je sicer tudi v dveh zadevah, kjer je šlo za varstvo pravice do prepovedi kolektivnega izgona iz 4. člena Protokola št. 4 k EKČP, odločilo, da bi morala imeti tožba avtomatični suspenzivni učinek. Vendar je v kasnejši zadevi Khlaifia and others v Italy, ki je iz leta 2016, Veliki senat to prakso dopolnil oziroma dodatno pojasnil s stališčem, da ta dva primera ne gre "brati” izolirano. Nasprotno, razumeti ju je treba v luči celotnega odstavka v obrazložitvi sodbe, ki državam nalaga obveznost, da zagotovijo pravno sredstvo z avtomatičnim suspenzivnim učinkom, kadar zadevna oseba trdi, da bi jo izvršitev odločitve izpostavila realnemu tveganju za ravnanje v nasprotju s 3. členom Konvencije ali kršitvi pravice do življenja iz 2. člena EKČP glede na to, da gre za nepopravljivo naravo škode, ki bi lahko nastala, če bi se tveganje za mučenja ali nečloveško ravnanje uresničilo.

46.Avtomatični suspenzivni učinek v navezavi na pravico iz 3. ali 2. člena EKČP po sodni praksi ESČP velja tudi v primerih, ko gre za uporabo koncepta varne tretje države po pravu EU ali za upravne odločitve sprejete na podlagi Dublinske uredbe ali na podlagi dogovorov med državami članicami EU, med katerimi sicer velja (z vidika prava EU) načelo medsebojnega zaupanja. ESČP je glede koristnosti nadaljevanja postopka za razveljavitev odredbe o zapustitvi države tudi po premestitvi prosilca v drugo državo članico EU zavzelo stališče, da "ne vidi, kako bi lahko poznejša odločitev v zvezi s tem, brez odložilnega učinka, prosilcu še vedno ponudila ustrezno pravno sredstvo, tudi če bi vsebovala ugotovitev kršitve 3. člena EKČP."

47.Namen odložilnega učinka pravnega sredstva, ki je vloženo na sodišče, v situaciji, ko ima tožnik zahtevek v zvezi s pravico iz 3. (ali 2.) člena EKČP, ki ni očitno neutemeljen, namreč ni ovirati učinkovito izvrševanje politike izvršilne veje oblasti na meji ali oviranje učinkovitega vračanja tujcev, ki nezakonito bivajo na ozemlju EU oziroma ki nimajo drugega pravnega naslova za bivanje. Razlog, da je ESČP vzpostavilo standard avtomatičnega suspenzivnega učinka je v tem, da je narava potencialne škode nepovratna, zaščita temeljne človekove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP pa je absolutna. To je po drugi svetovni voljni postopoma postala temeljna (absolutno zavarovana) vrednota, na kateri temelji evropska pravna civilizacija, in ki jo zaenkrat še vedno ščitita obe evropski sodišči. Te vrednote namreč ni mogoče učinkovito zavarovati, če avtomatični odložilni učinek tožb v upravnih sporih v primerih, ko ne gre za očitno neutemeljene zahtevke v zvezi s 3. členom EKČP, ne bi omogočal, da neodvisno in nepristransko sodišče pred izvedbo izvršitve upravnega akta celovito in natančno preveri, kako je upravni organ v procesnem in materialno-pravnem smislu spoštoval pravico iz 3. člena EKČP ob sprejemu odločitve o predaji prosilca.

48.Kar zadeva morebiten avtomatični suspenzivni učinek tožbe v situaciji, ko okoliščine bolj kažejo na to, da je strankin zahtevek bližje varstvu pravice do zasebnosti (ali družinskega življenja), kot pa prepovedi nečloveškega ravnanja, Veliki senat v zadevi Khlaifia potrjuje stališče iz zgodnejšega primera De Souza Ribero, da drugače, kot v primerih v zvezi s 3. in 2. členom EKČP, ko se odstranitve iz države izpodbijajo na podlagi domnevnega poseganja v zasebno in družinsko življenje, ni nujno, da ima pravno sredstvo samodejni (avtomatični) odložilni učinek, da bi bilo učinkovito. Kljub temu v migracijskih sporih, kjer obstaja utemeljena trditev, da zaradi odstranitve grozi kršitev pravice tujca do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, 13. člen EKČP v povezavi s 8. členom zahteva, da morajo države zadevnemu posamezniku dati "učinkovito možnost" izpodbijanja odredbe o deportaciji ali zavrnitvi prebivanja, tako da z zadostnimi procesnimi jamstvi in temeljitostjo domaa institucija, ki ponuja ustrezna jamstva za neodvisnost in nepristranskost, navedeno tveganje preui.²² Z vidika 13. lena EKP ni nujno, da mora biti ta ustrezna institucija ravno sodie, vendar je z vidika 47. lena Listine nujno, da je to lahko samo neodvisno in nepristransko sodi.

49.Tri leta kasneje je Veliki senat ESP nekoliko omilil omejitev avtomatinega suspenzivnega uinka tobe zgolj na pravici iz 3. in 2. lena EKP. V zadevi Ilias and Ahmed v Hungary Veliki senat pravi, da je to odvisno od resnosti zatrjevanih kritev in kakovosti predloenih dokazov. Naelo non-refoulement namre v sodni praksi ESP lahko pride v potev tudi v primerih realnega tveganja za flagrantne kritve pravice do ponega postopka pred neodvisnim in nepristranskim sodiem iz 6. lena EKP oziroma iz 47. lena Listine v zvezi z uporabo naela vzajemnega zaupanja med dravami lanicami EU. Tudi pravica do uinkovitega sodnega varstva pravice do zasebnega ivljenja iz 8. lena EKP je torej lahko relevantna v kontekstu pravilne uporabe Dublinske uredbe tako po praksi ESP, kot tudi po praksi Sodia EU in to je relevantno tudi v konkretnem primeru tobe tonice, ki je v postopku spreminjanja spola. Zakonodajalec EU je tudi za spore po Uredbi o upravljanju azila in migracij 2024/1351, ki bo nadomestila Dublinsko uredbo, izrecno predvidel monost uveljavljanja pravice do zasebnosti in druinskega ivljenja.

50.Iz povedanega sledi, da od zgoraj navedenih 1tiri monosti iz 27(3) lena Dublinske uredbe v situaciji, ko ima stranka zahtevek v zvezi s pravico iz 3. lena EKP, ki ni oitno neutemeljen, lahko z vidika EKP (in z vidika Listine) prideta v po1tev samo prvi dve monosti, ki v bistvu urejata avtomatini suspenzivni uinek tobe v upravnem sporu. Zakonodajalec EU je omenjene 1tiri monosti v letu 2013 uredil kot alternative morda tudi iz razloga, ker Evropska unija 1e ni pristopila k EKP. To pomeni, da po stali1u Sodia EU glede na len 6(3) PEU velja (le) to, da so temeljne pravice, kakor jih zagotavlja EKP, kot splo1na naela del prava Unije in da EKP, dokler Unija ne postane njena pogodbenica, ni pravni instrument, ki bi bil formalno vkljuen v pravni red Unije, eprav len 52(3) Listine doloa, da imajo pravice, ki jih vsebuje in ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim v EKP, enako vsebino in obseg, kot ju doloa ta konvencija. "Zato pravo Unije ne ureja razmerij med EKP in pravnimi redi drav lanic niti ne doloa posledic, ki jih mora ugotoviti nacionalno sodie, kadar je podano nasprotje med nacionalnim pravnim pravilom in pravicami, ki jih zagotavlja ta konvencija."

51.Na tej toki zato pridejo v po1tev oziroma je treba upo1tevati interpretacije Sodia EU glede pravice do uinkovitega pravnega sredstva iz 47. lena Listine, vendar ne 1e v zvezi z vpra1anjem morebitnega avtomatinega suspenzivnega uinka tobe zoper upravno odloitev o zavrnitvi katere koli pro1nje ali zahtevka v zvezi z mednarodno za1ito, ampak pride na vrsto najprej interpretacija, ki naj bi veljala na splo1no za vse pravice iz Listine, ki se navezujejo na pravice iz EKP.

52.Sodie EU kontinuirano uporablja naelo razlage prava EU, po katerem je v delu, v katerem Listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKP, namen lena 52(3) Listine "zagotoviti potrebno usklajenost med pravicami iz Listine in ustreznimi pravicami, zagotovljenimi z EKP", ne da bi to 1kodilo avtonomiji prava Unije in Sodia Evropske unije.

53.V naslednjem koraku je treba upo1tevati, da glede na "Pojasnila v zvezi s lenom 47 Listine prvi odstavek tega lena temelji na lenu 13 EKP. Sodie mora zato paziti, da se z razlago lena 47, prvi odstavek, Listine, ki jo poda, zagotovi raven varstva, s katero ni kr1ena raven varstva, zagotovljena v lenu 13 EKP, kot ga razlaga Evropsko sodie za lovekove pravice." Ob tem je treba upo1tevati tudi - kar je bistveno za posledice, ki izvirajo iz naela primarnosti prava EU in so relevantne za obravnavano pravno problematiko - da ima doloilo 47. lena Listine neposredni uinek.

54.Ker po sodni praksi Velikega senata ESČP suspenzivni učinek, tudi kadar gre za spore v zvezi z Dublinsko uredbo, spada v okvir določbe 13. člena v zvezi z 3. členom EKČP, bi to z vidika prava EU načeloma pomenilo, da je minimalna meja upoštevanja avtomatičnega suspenzivnega učinka za države članice EU v navezavi na pravico iz 47. člena Listine, ko ima prosilec zahtevek v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja, ki ni očitno neutemeljen, tista meja, ki jo je vzpostavila sodna praksa ESČP v zvezi s 13. in 3. členom EKČP.

55.Iz tega sledi, da je drugi stavek iz tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1 (v navezavi na 32. člen ZUS-1), ki v nobenem primeru ne predvideva(ta) avtomatičnega suspenzivnega učinka, je lahko v nasprotju s 13. členom v zvezi s 3. členom EKČP, oziroma je v nasprotju s členom 47(1) in (2) Listine in sicer takrat, ko ima prosilec zahtevek v zvezi s 3. členom EKČP oziroma 4. členom Listine, ki ni očitno neutemeljen. Po stališču Sodišča EU člen 4 Listine ustreza členu 3 EKČP v tem smislu, da sta njegova vsebina in obseg, kot določa člen 52(3) Listine, enaka vsebini in obsegu, ki ju določa EKČP.

56.Vendar ta problem iz ZMZ-1 in ZUS-1 ne nastopi samo v situaciji, ko ima stranka "zahtevek v zvezi s 4. členom, ki ni očitno neutemeljen." Ker ZMZ-1 in ZUS-1 v nobenem primeru ne predvidevata avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe zoper sklep izdan po Dublinski uredbi, je zakonska ureditev v Sloveniji tudi v nasprotju z ius cogens standardom, da mora imeti tožba zoper upravni akt avtomatični suspenzivni učinek, kadar je na podlagi "utemeljenih razlogov mogoče domnevati, da bi bil prosilec zaradi predaje drugi državi izpostavljen resničnemu tveganju," da bo obravnavan v nasprotju s členom 4 oziroma 19(2) Listine oziroma 3. členom EKČP. To je namreč drugi oziroma drugačen primer, ko mora imeti tožba avtomatični suspenzivni učinek in sicer zaradi drugačnega dokaznega standarda, ki je še bližje nevarnosti, da bi prišlo do kršitve pravice iz 3. člena EKČP v primeru predaje prosilca po Dublinski uredbi. Ta dokazni standard namreč preprečuje predajo. Niti v tej situaciji slovenska zakonodaja ne zagotavlja prosilcem, ki jim je izdan sklep po Dublinski uredbi o njihovi predaji drugi državi članici EU, samodejnega suspenzivnega učinka.

57.Vendar to ne pomeni, da mora sodišče prekiniti postopek in zahtevati presojo ustavnosti zakona, če v konkretni zadevi ugotovi, da je stranka ob izdaji izpodbijanega akta oziroma ob vložitvi tožbe imela zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki ni bil očitno neutemeljen, ali ko je celo na podlagi utemeljenih razlogov mogoče domnevati, da bi bil prosilec zaradi predaje drugi državi izpostavljen resničnemu tveganju za kršitev pravice iz 3. člena EKČP. Kajti to z vidika prava EU zaradi načela lojalnega sodelovanja in metode "effet utile" v takih situaciji ne pride v poštev. V taki situaciji, če sodišče države članice ne more podati pravu EU skladne razlage "domačega" zakona, ker je določba v zakonu v nasprotju z določbo iz prava EU, ki ima neposredni učinek, potem mora sodišče države članice takšno določbo "domačega" predpisa ignorirati in odločiti oziroma postopati neposredno na podlagi prava EU. Gre za zahtevo, ki izvira iz člena 19(1) PEU. Na podlagi drugega pod-odstavka člena 19(1) PEU morajo namreč države članice EU pravosodni sistem zagotoviti tako, da organi, ki so pozvani, naj kot "sodišče" v smislu, ki ga opredeljuje pravo Unije, odločijo o vprašanjih, ki se nanašajo na uporabo ali razlago tega prava, in ki tako spadajo v sistem pravnih sredstev te države članice na področjih, ki jih ureja pravo Unije, izpolnjujejo zahteve po učinkovitem sodnem varstvu.

58.Za pravilno uporabo prava v konkretnem primeru pa mora Upravno sodišče preveriti še, ali je morda Sodišče EU v dosedanji sodni praksi že podalo razlago določila člena 47(1)in (2) glede suspenzivnosti učinka tožbe na prvostopenjsko sodišče, in ali je morda podalo interpretacijo celo konkretno določbi člena 27(3) in (4) Dublinske uredbe v zvezi s suspenzivnim učinkom tožbe, kot sestavnega dela pravice iz člena 47(1) in (2) Listine. Če je takšno konkretno ali kakršno koli interpretacijo v zvezi s to pravno problematiko Sodišče EU že podalo, jo mora sodišče države članice EU upoštevati.

59.Upravno sodišče je v dosedanji sodni praksi že večkrat pojasnilo, da je trajalo precej dolgo časa, kar je seveda odvisno tudi od dinamike in vsebine vprašanj za predhodno odločanje, ki jih pošiljajo sodišča držav članic EU, da se je Sodišče EU opredelilo do koncepta "arguable claim" in na to vezan standard avtomatičnega suspenzivnega učinka (iz sodne prakse ESČP) v kontekstu uporabe in interpretacije prava EU. To je nedvomno v objektivnem smislu prispevalo k nejasnostim in zapletenostim tovrstnih sporov skozi daljše časovno obdobje. Sodbe Sodišča EU prav v zvezi s tem v začetni fazi razvoja sodne prakse niso bile določne, saj niso obravnavale standarda "arguable claim" v smislu, da ko ima stranka zahtevek v zvezi s členom 4. Listine, ki ni očitno neutemeljen, mora imeti pravno sredstvo, vloženo na sodišče, avtomatični suspenzivni učinek, če je na podlagi predmetne odločbe tujec lahko odstranjen iz države. Ta sodna praksa je v zgodnji fazi razvoja na Sodišču EU v zvezi z Direktivo o vračanju 2008/115 nastajala na podlagi upoštevanja sodne prakse ESČP.

60.V kasnejši fazi razvoja sodne prakse pa se Sodišče EU ne sklicuje več izrecno na sodno prakso ESČP, ampak uporabi frazo, da gre za ustaljeno sodno prakso Sodišča EU, kar pa ne pomeni, da dialoga med obema evropskima sodiščema ni več. Problem te zgodnje faze razvoja sodne prakse Sodišča EU je bil v tem, da ni razlikovala med dokaznim standardom za t.i. "arguable claim", to je za zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki ni očitno neutemeljen, in ki zahteva uporabo celovitega in natančnega ocenjevanja tveganja z vidika 4. člena Listine tudi po uradni dolžnosti, če je to potrebno, in dokaznim standardom, ko predaja ali odstranitev ni dopustna, ker je na podlagi utemeljenih razlogov mogoče domnevati, da bi bil tujec v drugi državi izpostavljen resničnemu tveganju, da bo obravnavan v nasprotju s členom 3 EKČP oziroma 4. členom Listine.

61.Standard "arguable claim" v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, ki za seboj potegne standard avtomatičnega suspenzivnega učinka v praksi ESČP, namreč ne pride v poštev šele takrat, ko je prosilec v dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, če bi bil predan v državo članico, v kateri je resna nevarnost, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev. To je standard, ki velja za situacijo, ko predaja ni dopustna, za avtomatični suspenzivni učinek pa je dovolj nižja stopnja izkazane oziroma poznane nevarnosti.

62.Iz posameznih primerov iz sodne prakse ESČP izhaja, da "arguable claim” oziroma utemeljena trditev v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP pomeni, da posledice morebitne kršitve 3. člena EKČP "niso preveč oddaljene", " ali kadar prosilec omenja vojno in nevarnost za svoje življenja, tudi če so njegove izjave precej splošne, pri čemer je to odvisno tudi od države, iz katere prihaja prosilec; ali ko je prosilec zaprosil za azil; ESČP je v zadevi Mohammed v Austria uporabilo izraz, da vloge prima facie ni mogoče šteti za zlorabo, ponavljajočo se ali povsem očitno neutemeljeno; namesto tega je imel prosilec utemeljen zahtevek v zvezi s svojimi pritožbami, usmerjenimi proti Madžarski kot državi sprejema.

63.Sodišče EU je to problematiko, da avtomatični suspenzivni učinek po praksi ESČP nastopi že v situaciji, ko ima pritožnik zahtevek v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, ki ni očitno neutemeljen, in ne šele, ko je dosežen standard, ki preprečuje predajo, začelo razčiščevati šele leta 2020 v sodbi v zadevi B, vendar dlje od interpretacije v zadevi B Sodišče EU ni prišlo. V zadevi X iz februarja 2024 je sicer nizozemsko sodišče postavilo vprašanje, ki se je nanašalo na odsotnost dejanskih možnosti za vložitev učinkovitega pravnega sredstva za varstvo človekovih pravic po tem, ko je predaja izvedena, vendar je Sodišče EU ocenilo, da je v konkretnem primeru vprašanje preveč hipotetično in nanj ni odgovorilo.

64.Za potrditev pravilne razlago predhodne sodbe v zadevi B v luči primerljive situacije po Dublinski uredbi pa lahko služi tudi interpretacija v predhodni sodbi v zadevi LM, ki se tudi nanaša na Direktivo o vračanju 2008/115. Ta sodba je za obravnavano interpretacijo učinkovitega sodnega varstva po Dublinski uredbi, če ima stranka zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen, pomembna iz razloga, ker Sodišče EU v tej sodbi najprej ugotovi, da člen 13(1) in (2) Direktive o vračanju 2008/115, ki ureja učinkovito pravno sredstvo, ne predvideva nujnega suspenzivnega učinka. Vendar pa v naslednjem odstavku Sodišče EU pravi, da je "treba značilnosti tega pravnega sredstva določiti v skladu s členom 47. Listine" /.../. V tej zadevi so bile izkazane okoliščine oziroma niso bile sporne, da bi bil tujec lahko podvržen dejanskemu tveganju, da bo podvržen ravnanju, ki je v nasprotju s členom 19(2) Listine (oziroma 4. člena Listine). Sodišče EU je zato odločilo, da mora biti v taki situaciji pravno sredstvo že po zakonu suspenzivno in sicer od trenutka, ko mu je bila odločba o vrnitvi vročena.

65.Vrhovno sodišče RS v ustaljeni sodni praksi pravi, da zadeva B za obravnavani problem ne pride v poštev, ker se "ne nanaša na Dublinsko uredbo", ampak obravnava spor s področja socialne pomoči v zvezi z državljanom tretje države, ki ima hudo bolezen, in je podal trditve, da bo izpostavljen velikemu tveganju za resno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, "ki očitno niso neutemeljene" in da sodišče "odložilnega učinka v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe v tej sodbi ne omenja".

66.Upravno sodišče lahko brez zadržkov pritrdi, da se primer B pomembno razlikuje od dublinskih zadev, ki sta bili predmet spora v zadevah I Up 300/2023 (z dne 25. 1. 2023) in Up 42/2026 (z dne 24. 3. 2026) in tudi od predmetne zadeve. Vendar mora pri tem Upravno sodišče argumentacijo Vrhovnega sodišča dopolniti v dveh elementih, ki jih Vrhovno sodišče ne upošteva in sta bistveni. Prva relevantna razlika med zadevo B in dublinskimi spori, v katerih Upravno sodišče podaja interpretacijo avtomatičnega suspenzivnega učinka, je v tem, da v zadevi B Sodišču EU ni bilo treba upoštevati načela medsebojnega zaupanja, v sporih na podlagi Dublinske uredbe pa pride v poštev uporaba načela medsebojnega zaupanja, kar bi lahko imelo vpliv na interpretacijo avtomatičnega suspenzivnega učinka. To pomeni, da bi v primerih Dublinske uredbe Sodišče EU lahko stalo na drugačnem stališču glede avtomatičnega suspenzivnega učinka kot ESČP iz razloga, ker je v sporu na podlagi Dublinske uredbe treba uporabiti načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, v sporu na podlagi Direktive o vračanju 2008/115 pa ne.

67.Druga pomembna razlika med zadevo B in predmetnimi spori na podlagi Dublinske uredbe z vidika ugotavljanja pravilne interpretacije suspenzivnega učinka pa je ta, da Direktiva o vračanju 2008/115, ki je bila predmet interpretacije v zadevi B, nima določbe o suspenzivnosti pravnega sredstva zoper odločbo o vrnitvi, med tem ko je zakonodajalec EU v Dublinski uredbi predpisal štiri možnosti za države članice EU glede suspenzivnosti tožbe v upravnem sporu. V obeh primerih pa imajo države članice EU odprte možnosti, da to vprašanje uredijo v skladu z Listino in EKČP.

68.Za interpretacijo suspenzivnega učinka torej ni pomembno, da je šlo v zadevi B za prosilca s hudo boleznijo, med tem ko v predmetni zadevi ta okoliščina ni podana; vsekakor se tudi nobeno vprašanje niti noben odgovor Sodišča EU v zadevi B ni nanašalo na samo interpretacijo dodeljevanja socialne pomoči.

69.Za obravnavano zadevo in za iskanje pravilne interpretacije avtomatičnega suspenzivnega učinka je bistveno, da v zadevi B in v sklepih na podlagi Dublinske uredbe prosilcu oziroma tujcu z odločbo o vrnitvi v tretjo državo oziroma s sklepom o predaji drugi državi članici morebiti grozi tveganje za kršitev pravice iz 4. člena Listine in da je v obeh primerih treba izpeljati takšno interpretacijo sekundarnega prava EU, da bo ta skladna s pravico iz 47. člena Listine. Zaradi tega je interpretacija Sodišča EU v zadevi B glede avtomatičnega suspenzivnega učinka relevantna tudi za interpretacijo avtomatičnega suspenzivnega učinka v sporu na podlagi Dublinske uredbe, pri čemer pa se Sodišče EU še ni izrecno opredelilo do tega, da bi načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami EU bil lahko razlog, da države članice z vidika prava EU lahko odstopijo od obvezujočega standarda za države podpisnice EKČP, ki izhaja iz sodne prakse ESČP. Po tem standardu iz sodne prakse ESČP mora biti avtomatični suspenzivni učinek zagotovljen tudi v zadevah po Dublinski uredbi spričo dejstva, da imajo države članice EU diskrecijo na podlagi 17. člena Dublinske uredbe, da prosilca ne predaje zaradi nevarnosti kršitve določene človekove pravice in zato domneva o enakovredni zaščiti pravic po pravu EU in po pravu EKČP ne pride v poštev, ampak so države članice EU v polni meri odgovorne za spoštovanje človekovih pravic. Tega vidika Sodišče EU v sodbi v zadevi B ni obravnavalo, ker ni prišel v poštev zaradi dejstva, da je tujcu v zadevi B kršitev grozila v tretji državi, ne pa v drugi državi članici EU.

70.Kljub zgoraj navedenemu je po mnenju Upravnega sodišča interpretacija Sodišča EU v zadevi B pomembna tudi za interpretacijo suspenzivnega učinka tožbe zoper sklep, ki je izdan na podlagi Dublinske uredbe, če ima prosilec zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen. V zadevi B je namreč Sodišče EU najprej ugotovilo, kar je Upravno sodišče že omenilo v zvezi s sodno prakso Sodišča EU v zgodnji fazi razvoja, da je v zadevi Abdida Sodišče EU odločilo, da mora imeti v skladu s členom 13(1) in (2) Direktive 2008/115 državljan tretje države na voljo učinkovito pravno sredstvo, da se pritoži zoper odločbo o vrnitvi, sprejeto v zvezi z njim, "vendar to pravno sredstvo nima nujno odložilnega učinka."

To je, kot že rečeno, z vidika sodne prakse ESČP sprejemljivo, če tujec nima zahtevka v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, ki ni očitno neutemeljen. Zato je Sodišče EU v zadevi B že v naslednjem odstavku v zadevi B navedlo naslednje: "Vendar je treba značilnosti navedenega pravnega sredstva določiti v skladu s členom 47 Listine, v skladu s katerim ima vsaka oseba, katere pravice in svoboščine, ki jih zagotavlja pravo Unije, so bile kršene, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v temu členu, in v skladu z načelom nevračanja, ki je med drugim zagotovljeno v členu 19(2) Listine in v členu 5 Direktive 2008/115." Temu nato sledi ocena, da je v zgodnejših primerih Sodišče EU sklepalo, da mora imeti pravno sredstvo, vloženo zoper odločbo o vrnitvi, da bi se v zvezi z zadevnim državljanom tretje države zagotovilo spoštovanje zahtev, ki izhajajo iz člena 47 Listine in načela nevračanja, "odložilni učinek po samem zakonu", saj je lahko zaradi izvršitve te odločbe med drugim ta državljan izpostavljen dejanskemu tveganju, da bo podvržen ravnanju, ki je v nasprotju s členom 19(2) Listine.

V naslednjem koraku v interpretaciji prava v zadevi B pa Sodišče EU odgovornost za ureditev avtomatičnega suspenzivnega učinka, ker ga Direktiva o vračanju 2008/115 ne ureja, prenese na države članice EU. Sodišče EU namreč izpelje naslednje: "Zato mora v prvi vrsti nacionalni zakonodajalec sprejeti ukrepe, ki so potrebni za izpolnitev te obveznosti. Tako mora, če je to potrebno, spremeniti svojo ureditev, da zagotovi, da ima pravno sredstvo, ki ga je vložil državljan tretje države v položajih, navedenih v točkah 46 in 47 te sodbe, po samem zakonu odložilni učinek. Ker v pravu Unije niso natančno opredeljene konkretne oblike pravnega sredstva z odložilnim učinkom po samem zakonu, ki mora biti na voljo zoper odločbo o vrnitvi, imajo države članice v zvezi s tem nekaj manevrskega prostora." Posledično to pomeni, da bi moralo sodišče države članice EU ugotoviti - če bi ugotovilo, da ureditev v domači zakonodaji državljanu tretje države, ki je v položaju, opisanem v točkah 46 in 47 te sodbe, ne nudi pravnega sredstva zoper odločbo o vrnitvi, ki ga urejajo natančna, jasna in predvidljiva pravila, ki po samem zakonu določajo odložitev izvršitve te odločbe - da ima pravno sredstvo, ki ga je vložil ta državljan tretje države, za odpravo in odložitev izvršitve odločbe o vrnitvi, izdane v zvezi z njim, odložilni učinek, tako da po potrebi nacionalne ureditve, ki bi izključevale, da bi to pravno sredstvo imelo tak učinek, ne bi uporabilo. Obveznost preveriti, ali ima pravno sredstvo suspenzivni učinek po samem zakonu mora preveriti tako sodišče kot tudi upravni organ. Vendar nacionalni organ, ki se mora izreči v takem položaju, zaradi pomanjkljivosti veljavne nacionalne ureditve "ni nujno dolžan domnevati, da bi vsako pravno sredstvo, vloženo zoper odločbo o vrnitvi, imelo odložilni učinek po samem zakonu, saj tovrstna pravna sredstva, kot je bilo opozorjeno v točki 44 te sodbe, na podlagi prava Unije nimajo sistematično takega učinka. Zato mora ta organ preveriti, ali so pogoji, ki v pravu Unije veljajo za zagotovitev tega učinka, v zadevi, o kateri odloča, izpolnjeni glede na položaj zadevne osebe."

71.To pomeni, da upravni organ oziroma tožena stranka ni dolžna v vsakem primeru domnevati, da mora imeti pravno s sredstvo avtomatični suspenzivni učinek, ampak je to odvisno od položaja konkretne osebe oziroma njenega zahtevka ter stanja v državi, kamor naj bi bil odstranjen oziroma predan. V konkretni zadevi je tožena stranka očitno štela, da tožnica nima takšnega položaja, da bi imela tožba avtomatični suspenzivni učinek, saj je to razvidno že iz izreka izpodbijanega sklepa, čeprav iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, da bi ta specifični položaj tožena stranka ocenjevala z vidika možnosti avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe.

72.Navedenemu pa potem v sodbi v zadevi B sledi izredno pomemben del v obrazložitvi, ki je pomemben zaradi tega, ker tožena stranka v izrekih sklepov o predaji prosilcev v druge države članice EU vključuje navedbo o nastopu izvršljivosti odločitve o predaji, ki nikoli ne predvideva avtomatičnega suspenzivnega učinka. Sodišče EU namreč pravi, da je treba za odložilni učinek po samem zakonu nujno zagotoviti za pravna sredstva, vložena zoper odločbo o vrnitvi, katere izvršitev "lahko" državljana tretje države izpostavi resnemu tveganju z vidika 4. člena Listine. V tem okviru nacionalni organ za presojo, ali izvršitev odločbe o vrnitvi, na katero se nanaša pravno sredstvo, "lahko" zadevno osebo izpostavi takemu tveganju, "ni dolžan odločiti o tem, ali izvršitev te odločbe dejansko povzroči to tveganje." Če bi bila namreč sprejeta taka rešitev, "bi se pogoji za uporabo odložilnega učinka po samem zakonu pomešali s pogoji za uspeh pravnega sredstva, vloženega zoper odločbo o vrnitvi." Iz tega bi sledilo, prvič, da se ne bi upošteval preventivni vidik odložilnega učinka pravnega sredstva, vloženega zoper to odločbo, in drugič, da bi moral vsak organ, ki bi moral izpeljati posledice iz tega odložilnega učinka, v praksi sam opraviti preizkus, ki ga mora opraviti sodišče, pristojno za odločanje o zakonitosti odločbe o vrnitvi. Zato se mora tak organ omejiti na presojo, ali pravno sredstvo, vloženo zoper odločbo o vrnitvi, vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju, in ki očitno niso neutemeljene. Če je tako, mora navedeni organ ugotoviti, da se izvršitev odločbe o vrnitvi odloži po samem zakonu od vložitve tega pravnega sredstva, in iz tega izpeljati posledice, ki jih ima v okviru svoje pristojnosti.

73.Posledica te interpretacije Sodišča EU je ta, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, katerega izid je povezan z morebitno odločitviji učinkov odločbe o vrnitvi, šteti, da vložitev pravnega sredstva za odpravo in odložitev izvršitve te odločbe po samem zakonu povzroči odložitev izvršitve navedene odločbe, tudi če ta odložitev ne izhaja iz uporabe nacionalne ureditve, "kadar to pravno sredstvo vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil ta državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju za resno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ki očitno niso neutemeljene." Enako mora veljati tudi za toženo stranko.

74.Zgolj hipotetično je možno, da bi Sodišče EU zavzelo drugačno interpretacijo glede avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe v primeru Dublinske uredbe kot v zadevi B, ker je v sporih po Dublinski uredbi treba upoštevati načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU in ker je zakonodajalec EU uredil štiri alternativne možnosti glede suspenzivnosti tožbe na podlagi člena 23(3) in (4) Dublinske uredbe.

75.Vendar so možnosti, ki ne predvidevajo avtomatičnega suspenzivnega učinka v situaciji, ko ima stranka zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen, v nasprotju s 13. členom EKČP v zvezi s 3. členom EKČP in bi bila takšna interpretacija problematična z vidika načela uporabe prava EU, kot ga je vzpostavilo Sodišče EU, in sicer da je namen določila člena 52(3) Listine zagotoviti potrebno usklajenost med pravicami iz Listine in ustreznimi pravicami, zagotovljenimi z EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije. Glede na pojasnila v zvezi s členom 47 Listine prvi odstavek tega člena temelji na členu 13 EKČP. Sodišče EU mora zato paziti, da se z razlago člena 47, prvi odstavek, Listine, ki jo poda, zagotovi raven varstva, s katero ni kršena raven varstva, zagotovljena v členu 13 EKČP, kot ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice." Upravno sodišče meni, da interpretacija Sodišča EU, ki ne bi upoštevala sodne prakse ESČP glede avtomatičnega suspenzivnega učinke tožbe tudi v dublinskih sporih, ko ima stranka zahtevek v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, ki ni očitno neutemeljen, možna oziroma je ni mogoče popolnoma izključiti, a je v tem smislu zaenkrat zgolj hipotetična, saj bi bilo s tem načeto medsebojno zaupanje in dialog med ESČP in Sodiščem EU, do česar je že prišlo v zvezi z varstvom pravice iz 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP zaradi različne uporabe instituta t.i. "sistemskih pomanjkljivosti" v praksi ESČP in Sodišča EU.

76.Zaradi navedenih razlogov Upravno sodišče ne sledi interpretaciji Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 42/2026 z dne 24. 3. 2026, po kateri interpretacija Sodišča EU v zadevi B ni v nobenem smislu relevantna za interpretacijo suspenzivnega učinka tožbe, ko gre za spor na podlagi Dublinske uredbe.

77.Kot že rečeno, pa je druga pomembna razlika med zadevo B in spori na podlagi Dublinske uredbe, ko gre za vprašanje avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe, v tem, da je zakonodajalec EU v določilu člena 23(3)(in(4) predpisal štiri možnosti glede suspenzivnosti tožbe, vložene na sodišče, česar zakonodajalec EU v primeru Direktive o vračanju 2008/115 ni storil. Zato je nujno potrebno v tej zvezi upoštevati tudi interpretacijo Sodišča EU v zadevi Khir Amayry, ki se deloma nanaša tudi na razlago določb 24(3) in (4) Dublinske uredbe, in ki jo uporablja tudi Vrhovno sodišče; vendar Vrhovno sodišče jo uporablja za potrditev stališča, da ne obstaja nobena situacija, ko bi moral veljati avtomatični suspenzivni učinek tožbe v upravnem sporu na podlagi Dublinske uredbe.

78.Vrhovno sodišče zavrne interpretacijo Upravnega sodišča (v nekaterih zadevah) glede avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe v dublinskih zadevah z argumentom, da Sodišče EU v zadevi Khir Amayry ne nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da je za obstoj odložilnega učinka v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe nujno potrebna odločitev Upravnega sodišča o zadržanju izvršitve na podlagi predloga za izdajo začasne odredbe. To drži, vendar iz razloga, ker se Sodišče EU v zadevi Khir Amayry ni ukvarjalo s specifičnim pravnim problemom, če oziroma kdaj je potreben avtomatični suspenzivni učinek tožbe v sporu na podlagi Dublinske uredbe, ampak je obravnavalo člen 27(3) Dublinske uredbe samo z vidika poteka roka za predajo iz člena 29(1) in z vidika najdaljšega roka za trajanje pridržanja iz 28(3) Dublinske uredbe in je ob tem moralo upoštevati tudi ureditev suspenzivnega učinka v določbah člena 27(3) in (4) Dublinske uredbe. Vendar, če v takih pravnih okoliščinah stališče Sodišča EU ne nasprotuje omenjeni interpretaciji Vrhovnega sodišča, ki razumljivo tudi ni bila predmet obravnave v zadevi Khir Amayry, še ne pomeni nič glede interpretacije člena 27(3) Dublinske uredbe z vidika 47. člena Listine in avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe v dublinskih sporih, ko ima stranka zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki ni očitno neutemeljen. Drugi argument Vrhovnega sodišča pa je, da je Sodišče EU zavzelo stališče, ki "izrecno potrjuje" stališče Vrhovnega sodišča, "saj v 64. točki obrazložitve govori o državah članicah, ki so se odločile, da bo odložilni učinek v skladu s členom 27(3(c) navedene uredbe odvisen od sprejetja odločitve o odložitvi izvršitve na podlagi zahteve zadevne osebe (in ne samo od vložitve takšne zahteve)."

79.Upravno sodišče ugotavlja, da navedeni del stavka iz 64. odstavka sodbe v zadevi Khir Amayry ni mogoče razumeti in razlagati tako, da pomeni, da je z vidika prava EU (47. člena Listine v zvezi s 4. členom Listine) dopustno, da v nobeni situaciji ni potrebno, da ima tožba zoper sklep o predaji po Dublisnki uredbi avtomatični suspenzivni učinek oziroma da ni treba, da ima avtomatični suspenzivni učinek tožba prosilca, ki ima zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen. Upravno sodišče je namreč v pretekli sodni praksi omenjeni odstavek 64. iz sodbe v zadevi Khir Amayry obravnavalo v določenem kontekstu, ne pa izolirano, ta kontekst pa je naslednji:

80.Sodišče EU je v zadevi Khir Amayry upoštevalo več medsebojno povezanih elementov iz člena 27(3) Dublinske uredbe, in sicer da je treba dati pristojnemu organu dovolj dolg rok, da opravi predajo (razlaga po namenu); da pri tem vprašanje, ali je zadevna oseba zahtevala odlog izvršitve odločitve o predaji, ni bistveno; da se zakonodajalec EU sklicuje na prenehanje odložilnega učinka, ne da bi razlikoval med državami, ki so se odločile, da bodo imele pritožbo v skladu s členom 27(3)(a) in (b) Dublinske uredbe s takojšnjim odložilnim učinkom, in državami, ki so se odločile, da bo odložilni učinek v skladu s členom 27(3)(c) Dublinske uredbe odvisen od sprejetja odločitve o odložitvi izvršitve na podlagi zahteve zadevne osebe in da se države članice, ki so želele okrepiti pravno varstvo prosilcev s takojšnjim odložilnim učinkom (pri)tožbe zoper odločitev o predaji, zaradi spoštovanja zahteve po hitrosti, ne smejo znajti v položaju, ki bi bil manj ugoden od tistega, v katerem se znajdejo tiste države članice, ki takega ukrepa niso štele za potrebnega, do tega pa bi prišlo, če države članice ne bi imele na voljo dovolj dolgega roka za izvedbo predaje, kadar je zadevna oseba pridržana in se je odločila, da bo vložila pritožbo.

81.Iz tega sledi, da tudi odstavki 51, 55, 57, 59, 61, 62 in 63 v sodbi v zadevi Khir Amayry ne izključujejo tega, da je v določenih situacijah nujen avtomatični suspenzivni učinek, torej tudi če stranka ni zahtevala odloga izvršitve. V okviru zgornje interpretacije je pomembno tudi, da je Sodišče EU najprej izrecno izpostavilo, da se zakonodajalec EU sklicuje na prenehanje odložilnega učinka v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe, "ne da bi razlikoval" med državami članicami, ki so se odločile, da bosta imela pritožba ali ponovni pregled v skladu s členom 27(3)(a) in (b) te uredbe takojšnji odložilni učinek, in državami članicami, ki so se določile, da bo odložilni učinek v skladu s členom 27(3)(c) navedene uredbe odvisen od sprejetja odločitve o odložitvi izvršitve na podlagi zahteve zadevne osebe. V nadaljevanju pa doda, da se države članice, ki so želele okrepiti pravno varstvo prosilcev s takojšnjim odložilnim učinkom pritožbe zoper odločitev o predaji ali njenega ponovnega pregleda, zaradi spoštovanja zahteve po hitrosti, ne smejo znajti v položaju, ki bi bil manj ugoden od tistega, v katerem se znajdejo tiste države članice, ki takega ukrepa niso štele za potrebnega.

82.S tem se Sodišče EU sicer ni opredelilo do tega, kdaj je avtomatični suspenzivni učinek v dublinskih zadevah potreben, ni pa se opredelilo tudi do tega, da avtomatični suspenzivni učinek nikoli ne bi bil obvezen. Izhaja pa iz te interpretacije povsem jasno, da je treba člen 28(3) Dublinske uredbe razlagati tako, da se šesttedenski rok, določen s to uredbo, ki začne teči od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek pritožbe ali ponovnega pregleda, uporabi tudi, kadar zadevna oseba ni posebej zahtevala odloga izvršitve odločitve o predaji.⁷² To pa se očitno ne ujema s stališčem Vrhovnega sodišča. Zato Upravno sodišče ni moglo slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo v zadevi

Khir Amayry

83.Vrhovno sodišče pa je poleg izključitve relevantnosti sodbe v zadevi B in stališča, da naj bi odstavek 64. v sodbi v zadevi

Khir Amayry

83. potrjeval stališče Vrhovnega sodišča, uporabilo tudi druge argumente za stališče, da v nobenem primeru tožba v upravnem sporu zoper sklep o zavrženju prošnje, ker bo tožnik predan drugi državi članici EU, ne more imeti avtomatičnega suspenzivnega oziroma

"odložilnega učinka"

83. v smislu člena 27(3) Dublinske uredbe. Zato mora Upravno sodišče tudi te druge argumente Vrhovnega sodišča obravnavati v luči prava EU in sodne prakse ESČP.

84.Po stališču Vrhovnega sodišča v nobenem primeru tožba v upravnem sporu zoper sklep o zavrženju prošnje, ker bo tožnik predan drugi državi članici EU, ne more imeti avtomatičnega suspenzivnega oziroma

"odložilnega učinka"

84. v smislu člena 27(3) Dublinske uredbe ne glede na to, če tožena stranka

" s predajo počaka"

84.do odločitve Upravnega sodišča o predlogu za za izdajo začasne odredbe.⁷³ Vrhovno sodišče je v zvezi s tem najprej sprejelo stališče, da je odložilni učinek v skladu s členom 27(3)(c) Dublinske uredbe odvisen od

"sprejetja odločitve o odložitvi izvršitve na podlagi zahteve zadevne osebe (in ne samo od vložitve takšne zahteve)."

84.⁷⁴ V tej isti zadevi je Vrhovno sodišče tudi navedlo, da

"sicer pritrjuje stališču Upravnega sodišča, da v praksi toženka, kadar prosilec zoper sklep o predaji vloži tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, s predajo počaka do odločitve Upravnega sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe."

84. Ta stavek povsem očitno ne pomeni, da je Vrhovno sodišče s tem zgolj pritrdilo ugotovitvi Upravnega sodišča, da v praksi tožena stranka vedno počaka z izvršitvijo sklepa do odločitve Upravnega sodišča o zahtevi za izdajo začasne odredbe, kar se je v tistem obdobju tudi dejansko dogajalo in to brez izjeme, ampak je s tem stavkom Vrhovno sodišče potrdilo, da ima tožena stranka pravno obveznost, da sklepa ne izvrši, vsaj dokler Upravno sodišče ne odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe. Navedeni stavek je namreč opremljen z opombo št. 6, v katerem Vrhovno sodišče pravi:

"Kot pravilno ugotavlja Upravno sodišče, to izhaja iz citiranega člena 27(3)(c) Dublinske uredbe, po katerem države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo."

85.Vendar pa iz kasnejšega sklepa Vrhovnega sodišča I Up 42/2026 z dne 24. 3. 2026 izhaja, da navedeno drži načeloma, če sodišče odloči o zahtevi za izdajo začasne odredbe v razumnem roku, ne pa več, če ta rok Upravno sodišče nedopustno prekorači.

86.Vrhovno sodišče se v potrditev svoje interpretacije sklicuje na dve sodbi Sodišča EU. Najprej se sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi

Ghezelbash

. Vendar v zadevi

Ghezelbash

se nobeno vprašanje za predhodno odločanje ne nanaša na situacijo, ko ima stranka zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ne bi bil očitno neutemeljen, in se ne nanaša na problem oziroma vprašanje morebitnega avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe zoper odločitev upravnega organa na sodišče prve stopnje v smislu 47. člena Listine. V zadevi

Ghezelbash

se je vprašanje nanašalo na napačno uporabo meril o odgovornosti, določenih v poglavju III navedene uredbe, zlasti merila glede izdaje vizuma, določenega v členu 12 te uredbe.⁷⁵ Zato tako kot odstavka 50 in 59 sodbe v zadevi

Gheselbash

ni mogoče uporabiti za stališče, da nikoli ni potreben avtomatični suspenzivni učinek tožbe v sporih po Dublinski uredbi,⁷⁶ tudi iz odstavkov 56 in 57 sodbe v zadevi

Gheselbash

ni mogoče napraviti sklepa, da se je Sodišče EU v odstavkih 56 in 57 opredelilo za avtomatični suspenzivni učinek tožbe zoper sklep, izdan po Dublinski uredbi. V odstavku 56 Sodišče EU namreč pravi, da je treba glede cilja vzpostavitve metode, ki bi omogočala hitro določitev odgovorne države članice in ki ne bi ogrožala cilja hitre obravnave prošenj za azil, ki je naveden v uvodni izjavi 5 te uredbe, gotovo navesti, da

"vložitev pravnega sredstva lahko zamakne dokončni zaključek postopka določitve odgovorne države članice."

⁷⁷ Zadeva

Gheselbash

torej ni namenjena reševanju vprašanja, ali mora imeti oziroma v kateri situaciji mora imeti tožba zoper sklep o predaji po Dublinski uredbi avtomatični suspenzivni učinek in zato iz te sodbe po mnenju Upravnega sodišča ni mogoče delati zaključkov za obravnavano pravno vprašanje.

87.Vrhovno sodišče se poleg sodbe v zadevi

Gheselbash

sklicuje tudi na sodbo Sodišča EU v zadevi

A.S.

Tudi v tej zadevi se nobeno od petih vprašanj ni nanašalo na primer (potrebnega) avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe zoper sklep, izdan po Dublinski uredbi.⁷⁸ Zato odstavek 57 v sodbi v zadevi A.S. ne more biti podlaga za stališče, da avtomatični suspenzivni učinek po pravu EU nikoli ni možen oziroma nikoli ni nujno potreben.⁷⁹

88.To so torej razlogi, zaradi katerih Upravno sodišče tudi v tej zadevi ni moglo upoštevati argumentov v interpretaciji Vrhovnega sodišča, da ne obstaja situacija, za katero mora imeti tožba prosilca zoper sklep o predaji po Dublinski uredbi, avtomatični suspenzivni učinek. Upravno sodišče tudi ni moglo slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča, ker le-to v svoji argumentaciji ni upoštevalo zveze med pravom EU, to je 47. členom Listine v navezavi na 4. člen Listine, in 13. členom EKČP v navezavi na 3. člen EKČP.

89.Iz tega sledi, da gre tudi v tej zadevi za situacijo, v kateri gre za odstop Upravnega sodišča od ustavljenega stališča Vrhovnega sodišča kot hierarhično višjega sodišča, in do katere se je Vrhovno sodišče opredelilo v nedavnem sklepu I Up 42/2026 z dne 24. 3. 2026. Iz tega sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, če se je Vrhovno sodišče že opredelilo in je že zavrnilo argumente Upravnega sodišča (kot napačne) glede razlage prava EU, potem je Upravno sodišče na ta stališča Vrhovnega sodišča vezano. "Zgolj nestrinjanje (posameznega sodnika) Upravnega sodišča z njo pa še ne pomeni, da je zadeva nejasna (tudi z vidika pravilne razlage prava EU). Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da sodbe v konkretnih upravnih sporih niso namenjene polemiki Upravnega sodišča z Vrhovnim sodiščem kot instančnim sodiščem o že razrešenih pravnih vprašanjih brez novih pravno utemeljenih argumentov, na primer utemeljenih v novi sodbi Sodišča EU. Nasprotno je odraz sodniške samovolje."⁸⁰

90.Ker je Upravno sodišče tudi v tej zadevi moralo odstopiti od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi, kjer gre za interpretacijo prava EU, mora Upravno sodišče v nadaljevanju tudi navesti pravno podlago za to odstopanje od interpretacij Vrhovnega sodišča kot hierarhično višjega sodišča od Upravnega sodišča.

91.Zaradi različnih aspektov krize pravne države v Evropi Sodišče EU ne samo v državah, kot so Romunija, Madžarska in Poljska, na številnih pravnih področjih stalno ponavlja pravilo, po katerem splošna sodišča države članice, ki so morebiti na podlagi nacionalnega ustavnega prava vezana na odločbo ustavnega sodišča te države članice, s katero je bilo ugotovljeno, da je nacionalna zakonodaja v skladu z ustavo navedene države članice, ne velja, če uporaba take ureditve oziroma take prakse pomeni, da je izključena vsakršna pristojnost teh splošnih sodišč za presojo skladnosti nacionalne zakonodaje - za katero je ustavno sodišče te države članice ugotovilo, da je v skladu z nacionalno ustavno določbo, ki določa primarnost prava Unije - s pravom Unije.⁸¹ Države članice so v korist pravnega reda EU, ki ima lastne institucije in katerega subjekti niso le države članice, ampak tudi njihovi državljani, na področjih, opredeljenih s Pogodbama,

"omejile svoje suverene pravice,"

kar naj bi veljalo po stališču Sodišča EU od leta 1963.⁸² Države članice so to omejitev suverenosti sprejele

"na podlagi vzajemnosti"

in zato države članice ne smejo zoper ta pravni red priznati prednosti enostranskemu in poznejšemu ukrepu, in pravila nacionalnega prava, kakršna koli že so, ne smejo biti v nasprotju s pravom, ki izhaja iz Pogodbe EGS, ne da bi s tem to pravo izgubilo svojo

"skupnostno naravo"

in ne da bi bila ogrožena pravna podlaga same EU. Sodišče EU je poleg tega poudarilo, da izvršilna moč prava EU ne sme biti različna v različnih državah članicah v prid poznejšim nacionalnim zakonodajam, ne da bi take spremembe ogrozile uresničevanje ciljev temeljnih pogodb EU.⁸³

92.Če navedeno velja v razmerju med ustavnim sodiščem in rednim sodiščem, po mnenju Upravnega sodišča enako velja tudi v razmerju med Vrhovnim sodiščem in Upravnim sodiščem v zvezi z obravnavano problematiko. Upravno sodišče mora to omejitev suverenosti, ki je v skladu z določbo člena 3.a Ustave, sprejeti kot izhaja iz tega razdelka sodbe. Kajti po stališču Sodišča EU je možnost, da se ob uporabi prava Unije stori vse, kar je potrebno za odstop od uporabe nacionalne ureditve ali prakse, ki pomeni morebitno oviro za polno učinkovitost predpisov tega prava z neposrednim učinkom,

"sestavni del dolžnosti sodišča Unije, ki jo ima nacionalno sodišče,"

zadolženo, da v okviru svoje pristojnosti uporabi te predpise,

"tako da izvajanje te možnosti pomeni nujno jamstvo neodvisnosti sodnikov, ki izhaja iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU."

92.⁸⁴ Zato Upravno sodišče ne more slediti razlagi o nesuspenzivnosti tožbe v tovrstnih sporih ne glede na zahtevek tožnika, kot jo zagovarja Vrhovno sodišče, saj bi s tem Upravno sodišče kršilo jamstvo neodvisnosti sodnika, ki v tej zadevi sodi v funkciji sodišča EU.

93.Sodišče EU za tako situacijo pravi, da mora splošno sodišče, da bi bil zagotovljen polni učinek pravil prava Unije, v sporu, o katerem odloča, odstopiti od presoje nacionalnega ustavnega sodišča, pri kateri se ne upošteva sodba, ki jo je Sodišče izdalo v postopku predhodnega odločanja, tudi če ta sodba ni bila izdana na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki bi ga v povezavi s tem sporom vložilo to splošno sodišče.⁸⁵ Splošnemu sodišču ne sme biti preprečeno, da samo oceni skladnost zakonskih določb s pravom EU.⁸⁶ Po mnenju Upravnega sodišča enako velja tudi za razmerje med Vrhovnim in Upravnim sodiščem, kadar se interpretaciji obeh sodišč bistveno razlikujeta tako po metodologiji kot tudi po zaključkih.

94.V takih situacijah Sodišče EU opozarja, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso namen mehanizma predhodnega odločanja, uvedenega s členom 267 PDEU, zagotoviti, da ima pravo Unije v vseh okoliščinah enak učinek v vseh državah članicah, in tako preprečiti razhajanja pri njegovi razlagi, ki jo morajo uporabiti nacionalna sodišča, ter zagotoviti to uporabo. Za to navedeni člen nacionalnemu sodišču zagotavlja sredstvo za odpravo težav, ki bi jih lahko povzročila zahteva po tem, da se zagotovi polni učinek prava Unije v okviru pravosodnih sistemov držav članic. Tako imajo nacionalna sodišča najširšo možnost, včasih celo obveznost, da predložijo zadevo Sodišču EU, če menijo, da so se v zadevi, o kateri odločajo, pojavila vprašanja, ki zahtevajo razlago ali presojo veljavnosti določb prava Unije, glede katerih morajo odločiti.⁸⁷

95.Za Upravno sodišče je vprašanje interpretacije avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva iz 47. člena Listine v zvezi s členom 27(3) Dublinske uredbe, v situaciji, ki ima prosilec zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki ni očitno neutemeljen,

"acte claire"

najmanj od sodbe Velikega senata ESČP v zadevi

Mamatkulov in Askarov v Turkey

iz leta 2005, in sicer predvsem zaradi pomena sodniškega dialoga in čim večje usklajenosti sodne prakse Sodišča EU in ESČP v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja.

96.Na koncu je treba še izpostaviti, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso učinki načela primarnosti prava Unije zavezujoči "za vse organe države članice", torej tudi za toženo stranko.⁸⁸ Po stališču Sodišča EU obveznosti uporabe zgoraj navedenih metod razlage in načel uporabe prava EU ne zadevajo samo sodišča ampak tudi upravne organe. Z razliko od situacije, ko ne gre za izvajanje prava EU, in ko je upravni organ vezan na zakon in ga ne sme ignorirati, če je ta v nasprotju z EKČP ali Ustavo, ko gre za izvajanje prava EU, mora tudi upravni organ ignorirati zakonsko določbo, ki je v nasprotju z neposredno uporabljivo določbo prava EU, ki daje tožniku določeno pravico.

97.Preden sodišče preide na vprašanje, ali je tožeča stranka v času izdaje izpodbijanega akta imela zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki ni očitno utemeljen, kar bi pomenilo, da bi že tožena stranka morala upoštevati, da tožba avtomatično zadrži izvršitev izpodbijanega akta oziroma preden Upravno sodišče presodi, ali je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen, pa mora sodišče v naslednjem razdelku pojasniti, kot že večkrat prej, zakaj je do problema glede neupoštevanja avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe v nekaterih sporih v zvezi z Dublinsko uredbo dejansko sploh prišlo v Republiki Sloveniji.

b.) Specifično dejansko stanje v Republiki Sloveniji glede (ne)suspenzivnosti tožbe v upravnem sporu zoper sklep o zavrženju prošnje na podlagi Dublinske uredbe:

98.V Republiki Sloveniji je šlo za dve obdobji, ki sta vsaka zelo drugače zaznamovali predmetno pravno problematiko. Prvo obdobje ni bilo problematično glede suspenzivnega učinka tožbe v upravnem sporu z vidika prava EU in EKČP, a po drugi strani to obdobje tudi ni prineslo učinkovitega izvrševanja upravnih aktov o predaji, ko bi bilo to brez pravnih zadržkov povsem neproblematično in dejansko možno v tistih primerih, ko so imeli tožniki zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki je bil očitno neutemeljen. To je bilo namreč obdobje, ko je tožena stranka vedno počakala z izvršitvijo izpodbijanega akta vsaj do presoje Upravnega sodišča o tožbi ali zahtevi za izdajo začasne odredbe celo ne glede na to, ali je stranka imela zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki je bil očitno neutemeljen, ali ne.

99.V aprilu 2024 pa je nastopilo drugo obdobje, v katerem je nastal sistemski problem, ki se bo, kot že rečeno, lahko še zaostril z uveljavitvijo Pakta o migracijah in azilu.⁸⁹ Dne 25. 4. 2024 je namreč Upravno sodišče od pooblaščenke tožnika v nekem drugem, primerljivem upravnem sporu (opr. št. I U 2148/2024) prejelo obvestilo, da sodišče še ni odločalo o tožbi niti o predlogu za izdajo začasne odredbe in da je tožena stranka dne 4. 4. 2025 <em>"povsem nenapovedano pred zaključkom sodnega postopka in v nasprotju z vzpostavljeno prakso v primerljivih primerih tožnika predalo Hrvaški."</em> Tri dni po tem obvestilu (v zadevi I U 2148/2024) je evidenčna služba Upravnega sodišča po telefonu prejela informacijo in dan kasneje še pisno vlogo svetovalke za begunce še v neki drugi istovrstni zadevi (I U 97/2025), da je tožena stranka tožnika predala Bolgariji, preden je sodišče odločilo o tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe.

100.S tem je prišlo v Republiki Sloveniji na področju izvajanja Dublinske uredbe z vidika učinkov vložene tožbe in z vidika učinkov vloženega predloga za izdajo začasne odredbe, ko gre za predajo prosilcev v bolj tvegane države članice EU, do sistemskega problema,⁹⁰ na katerega je sodišče stranke v upravnih sporih od takrat naprej opozorilo že večkrat.⁹¹

101.Na podlagi omenjenih podatkov v mesecu aprilu 2025 je sodnik, ki sta mu bili oddeljeni zadevi I U 2148/2024 in I U 97/2025, in ki sodi tudi v predmetni zadevi, začel sklepati, da je tožena stranka morebiti spremenila politiko izvrševanja izpodbijanih aktov v zadevah po Dublinski uredbi. Sodišče je bilo sicer pred obvestilom z dne 25. 4. 2025, to je v obdobju po 21. 6. 2024, ko je sodišče izdalo začasno odredbo v zadevi predaje tožnika iz Turčije Hrvaški (v zadevi I U 1115/2024 z dne 21. 6. 2024), primorano zaradi dejstva, da se vse azilne zadeve v Sloveniji dodeljujejo samo 6 sodnikom z oddelka za varstvo ustavnih pravic, poleg vseh ostalih nujnih upravnih sporov za varstvo človekovih pravic, ki se dodeljujejo na oddelek za varstvo ustavnih pravic, uveljaviti prakso (v nekaterih primerih), da ni odločalo posebej in najprej o zahtevi za izdajo začasne odredbe in potem še o tožbi zoper sklep o predaji, izdan po Dublinski uredbi. Drugačen potek sojenja objektivno ni bil mogoč,⁹² če se pri tem upošteva razlaga določila 47. člena Listine s strani Sodišča EU,⁹³ ter vsa pravna in dejanska kompleksnost sporov na podlagi Dublinske uredbe, ko gre za odločitve o predaji t.i. tveganim državam, saj mora sodnik zaradi diskrecijske klavzule iz 17. člena Dublinske uredbe upoštevati tudi varstvo pravic iz EKČP na podlagi sodne prakse ESČP. Ž po sami določbi člena 27(3)(c) Dublinske uredbe mora sodna odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe temeljiti na <em>"podrobni in natančni preučitvi zahteve za odlog"</em> in v odločitvi, da se izvršitev odločitve o predaji ne odloži, morajo biti navedeni razlogi za takšno odločitev. Enako velja tudi za odločitve o izdaji začasne odredbe glede na to, da se zoper tak sklep lahko pritoži tožena stranka.

102.Poleg tega tudi dejansko v teh zadevah gre lahko za odločanje o tem, ali obstaja možnost, da bi bila tožniku v primeru predaje nekaterim bolj tveganim državam članicam EU, na primer Italiji, Bolgariji, Hrvaški, tudi Franciji (torej ne samo Grčiji, Madžarski in Poljski) kršena pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine bodisi zaradi pogojev za sprejem prosilcev, bodisi zaradi varstva pred (posrednim oziroma indirektnim) vračanjem (<em>non-refoulement</em>).</p>

103.Časovno ločena postopka - najprej o predlogu za izdajo začasne odredbe in potem še o tožbi, kadar je bila predaja predvidena za državo članico EU, kjer obstaja relevantno tveganje z vidika načela medsebojnega zaupanja, bi namreč še dodatno povečevalo že tako predolg čas reševanja vseh nujnih zadev s področja varstva človekovih pravic in ne samo azilnih zadev na oddelku za varstvo ustavnih pravic Upravnega sodišča.

104.Zato se je Upravno sodišče v omenjeni praksi odločanja o začasni odredbi skupaj s tožbo oprlo na interpretacijo rokov za izdajo sodbe v zadevah, ko država članica izvaja pravo EU, s strani Sodišča EU. Po tej interpretaciji pravice prosilcev za mednarodno zaščito do sojenja v razumnem roku iz 47. člena Listine oziroma zakonsko določenih rokov za odločanje sodišča po nacionalnem pravu, velja, da <em>"sodišče, ki odloča o tožbi - ob upoštevanju njegove obremenitve in delovnih razmer ali posebnih težav v nekaterih zadevah - če vsebinsko ne more v predpisanem roku, ki je po nacionalnem pravu, zavezujoč, zagotoviti spoštovanja vseh pravil, za vsak posamezen primer, ki mu je predložen v presojo in če v takem položaju ni nobenega nacionalnega pravila, s katerim bi se zagotovilo, da se o zadevi razsodi v razumnem roku, kot je pravilo, ki določa, da se po izteku roka spis dodeli drugemu sodišču, načelo učinkovitosti prava Unije pomeni obveznost za sodišče, da ne uporabi nacionalne ureditve, ki bi jo štelo za zavezujočo."</em> To, da sodišče ne uporabi nacionalne ureditve, ki določa rok za izdajo odločbe, ki ni v skladu z načelom učinkovitosti prava Unije, ne more razbremeniti sodišča vsakršne obveznosti hitrega delovanja, <em>"ampak mu nalaga le, da se rok, ki mu je določen, šteje za instrukcijski, pri čemer mora odločiti čim prej, če se tak rok prekorači"</em>.⁹⁴ V obeh primerih sodb se je Sodišče EU oprlo na določilo 47. člena Listine,⁹⁵ ki varuje tudi sodnikovo neodvisnost oziroma njegovo nepristranost.

105.Omenjeno hkratno, istočasno in s tem bolj racionalno reševanje tožbe in začasne odredbe je bilo v obdobju med 21. 6. 2024 do 4. 4. 2025 možno, ker je bila uveljavljena praksa pri toženi stranki, da je vedno počakala z izvršitvijo izpodbijanega sklepa, izdanega po Dublinski uredbi, in sicer do odločitve sodišča o tožbi v upravnem sporu in/ali o začasni odredbi. Ker se je ta praksa očitno nenapovedano spremenila s strani tožene stranke, morda ravno z zadevo v začetku meseca aprila 2025, in ker v nekaterih primerih prihaja do vlaganja nadzorstvenih pritožb zoper sodnike s strani pooblaščencev tožnikov, je sodnik v tem konkretnem primeru vzel zahtevo za izdajo začasne odredbe v obravnavo ločeno od tožbe zoper izpodbijani akt.

106.Vse tako kaže, da tožena stranka interpretacije prava EU glede avtomatičnega suspenzivnega učinka v kateri koli situaciji oziroma položaju prosilca, ki so podprte tudi z dolgoletno in povsem ustaljeno interpretacijo ESČP v zvezi s 3. členom EKČP, in s tem povezanim pravom EU, po kateri mora tožba imeti avtomatični suspenzivni učinek, če tožnik nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 3. členom EKČP oziroma 4. členom Listine,⁹⁶ od začetka meseca aprila 2025 ne upošteva več oziroma jo morebiti ne upošteva več dosledno.

107.Zato mora sodišče v nadaljevanju presoditi, ali so v konkretnem primeru že v času izdaje izpodbijanega akta bila izkazane takšne okoliščine, da bi tožba v konkretnem primeru morala imeti avtomatični suspenzivni učinek in če je to izkazano, potem je seveda tudi predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen zaradi odvrnitve težko popravljive škode in zaradi varstva javnega interesa utemeljen.

Presoja, ali bi tožba tožeče stranke v konkretnem primeru morala imeti (avtomatični) suspenzivni učinek oziroma ali je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe utemeljen:

108.Ta razdelek sodbe je razdeljen na več delov, preko vseh teh delov pa Upravno sodišče toženi stranki tudi pojasnjuje, kako mora v tovrstnih zadevah ugotavljati, ali ima prosilec v času izdaje sklepa po Dublinski uredbi zahtevek v zvezi z varstvom določene človekove pravice, ki ni očitno neutemeljen, in mora zato morebitna tožba imeti suspenzivni učinek, če ima stranka zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen. Odgovor na vprašanje, ali ima prosilec zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen in posledično odgovor na vprašanje, ali mora imeti tožba v upravnem sporu zoper sklep, izdan na podlagi Dublinske uredbe, avtomatični suspenzivni učinek, je odvisen od dveh temeljnih dejavnikov in sicer od:

-posebnega položaja prosilca z vidika morebitne njegove ali njene posebne ranljivosti v navezavi na določeno človekovo pravico in od

-splošno znanih ali v postopku predloženih informacij o stanju v drugi državi članici EU glede sprejema prosilcev in dostopa do učinkovitega varstva pravic, pri čemer se to vprašanje ne postavlja samo v primerih predaj v Grčijo, Italijo, Bolgarijo, Hrvaško, ampak v določenih obdobjih tudi za predaje v druge države članice.⁹⁷

109.V konkretnem primeru je v zvezi s tema dvema temeljnima dejavnikoma treba upoštevati naslednjih pet elementov.

Varstvo katere konkretne pravice tožeča stranka uveljavlja v postopku?

110.Med strankama že v upravnem postopku ni bilo sporno, da je tožnica v daljšem procesu spreminjanja spola in da se je bala vrnitve na Hrvaško zaradi odnosa in ravnanj pristojnih organov v povezavi s splošnim stanjem odnosa do pripadnikov LGBTI+ skupnosti na Hrvaškem v razmerju do prosilcev za mednarodno zaščito, ki so v procesu spremembe spola in prihajajo iz Ruske federacije. Že v uradnem zaznamku o izjavi prosilke, ko je bila njena izjava vzeta s strani policije dne 24. 12. 2025 ob prijetju po prehodu meje med Hrvaško in Slovenijo (ob 19.56 uri) je navedeno, da je tožnica pripadnica LGBTI+ skupnosti. V prošnji za mednarodno zaščito je svojo osebno okoliščino, zaradi katere je zapustila Rusijo, pojasnila tako, da je transoseba, pripadnica LGBTI skupine. Zakonodaja v Rusiji naj bi se spremenila oziroma zaostrila glede skupine LGBTI in sicer bodo med drugim tistim, ki so že spremenili spol, to odvzeli in jim vrnili prvotno spolno opredelitev. Povedala je, da je uradno spol spremenila leta 2023 iz moškega v žensko, kar bi za njo pomenilo, da bi morala služiti vojaški rok, to pa za njo predstavlja resno grožnjo. V prošnji je opisala tudi dve okoliščini psihičnega nasilja v službi zaradi njene spolne usmerjenosti, ko je bila v intimnem odnosu z žensko in zaradi spremembe spola. Omenila je še, da so skupino LGBTI v Rusiji začeli obravnavati kot teroriste in da se ne bi mogla obrniti za pomoč na policijo.⁹⁸ Na osebnem razgovoru dne 9 2. 2026 je med drugim dejala, da je bil odnos hrvaške policije do nje podoben odnosu ruske policije, zato jo je bilo strah.⁹⁹

111.Zaradi tega je treba pri ugotavljanju, ali je zahtevek prosilke očitno neutemeljen z vidika 4. člena Listine oziroma ali bi tožba morala imeti suspenzivni učinek upoštevati opredelitev nečloveškega ravnanja v praksi ESČP in Sodišča EU na splošno in za specifično situacijo, ko gre za pripadnico LGBTI + skupnosti.

112.V materialno-pravnem smislu pravice do prepovedi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja je najbolj splošna opredelitev te pravice ta, da je takšno ravnanje načrtovano, se izvaja določen čas (več ur) in povzroča dejanske telesne bolečine ali intenzivno fizično ali psihično (duševno) trpljenje, med tem ko ravnanje postane poniževalno v smislu 3 člena EKČP (oziroma 4. člena Listine), ko je oseba omaloževana na način, da se med postopkom ne spoštuje človekovo dostojanstvo oziroma da se povzroča občutek strahu, tesnobe, manjvrednosti, zato da bi se posameznika moralno in fizično strlo. Žrtev se lahko počuti ponižano tudi takrat, ko drugi v takem ravnanju ne vidi nič poniževalnega. Čeprav je razlog oziroma namen poniževanja oziroma omaloževanja element, ki ga je treba upoštevati, neobstoj tega razloga oziroma namena ne izključuje kršitve pravice iz 3. člena EKČP.¹⁰⁰

113.V okvir splošne opredelitve te pravice spada tudi to, da mora nečloveško ali poniževalno ravnanje doseči minimalno stopnjo resnosti, da preide v okvir pravice iz 3. člena EKČP oziroma člena 4 (ali 19(2)) Listine. Ocena te stopnje je relativna in je odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja žrtve.¹⁰¹

114.Da bi organ ali sodišče lahko ocenila, da je takšna minimalna stopnja nečloveškega ravnanja dosežena, mora(ta) upoštevati tudi druge dejavnike, predvsem: namen oziroma motiv za takšno ravnanje, čeprav odsotnost namena poniževanja žrtve ne pomeni, da ne gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje; kontekst, v katerem je prišlo do takšnega ravnanja, kar vključuje oceno splošne atmosfere, morebitne povečane napetosti, čustvene reakcije, v zvezi s katerimi je prišlo do takšnega ravnanja; tretji dejavnik je ranljivost žrtve, kar je podano tudi, če je osebi odvzeta prostost, čeprav odvzem svobode neizogibno vodi do določenega občutka ponižanosti in trpljenja, kar je posledica že same narave ukrepa odvzema prostosti; zato to samo po sebi ne dosega ravni iz 3. člena EKČP.¹⁰² To je splošna opredelitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ali poniževalnega ravnanja.

115.Vendar je minimalni prag v zadevah, ko gre za varstvo pred ponižujočim ravnanjem oseb, ki so pripadniki LGBTIQ + skupnosti, ali so celo v procesu spremembe spola, v sodni praksi ESČP specifičen. Brez upoštevanja tega specifičnega praga tudi ni mogoče ocenjevati, ali ima stranka zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki je očitno neutemeljen, ali ne. Tožena stranka je v izpodbijanem aktu sicer upoštevala določen dokazni prag oziroma standard, sicer ne z vidika vprašanja, ali ima prosilka zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen, kar je pomembno za avtomatični suspenzivni učinek, ampak je uporabila dokazni standard, ki je relevanten že za preprečitev predaje, in ki ga je Sodišče EU opredelilo kot <em>"posebej visok prag resnosti, ki je dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot os med drugim hrana, higiena, nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom."</em>¹⁰³

116.Vendar je bil ta minimalni prag predmet interpretacije Sodišča EU v zadevi Tudmur

116., kjer ni šlo za prosilca, ki je bil pripadnik LGBTI+ skupine, in ki je v procesu spremembe spola, ampak je šlo za zadevo, kjer sta bila prosilca dva sirska državljana, specifične okoliščine spora pa so bile v tem, da je italijanska dublinska enota 5. decembra 2022 vsem dublinskim enotam držav članic EU izdala okrožnico, v kateri je države članice EU obvestila in pozvala, da zaradi nenadnih tehničnih razlogov, povezanih z nerazpoložljivostjo sprejemnih zmogljivosti, začasno odložijo predaje v Italijo, razen v primerih združitve družine mladoletnikov brez spremstva.¹⁰⁴

117.Zato je treba pri minimalnem pragu z vidika 4. člena Listine upoštevati specifične značilnosti nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja, ko gre za predajo drugi državi članici EU osebe, ki je pripadnica LGBTI+ skupnosti in je v procesu spremembe spola, kar je posebej občutljiv psiho-socialno položaj posameznika. Ob tem je treba upoštevati tudi, da je pri predmetni ranljivosti pomembno, da so državne oblasti sposobne in voljne zaščititi prosilko tudi pred tveganji za ponižanja, ki izvirajo iz ravnanj nedržavnih subjektov¹⁰⁵ in da pripadnik LGBTI + skupnosti ni dolžan skrivati svoje identitete.¹⁰⁶

118.Ponižujoče ravnanje, ki v praksi ESČP lahko doseže minimalno stopnjo resnosti, običajno vključuje dejansko telesno poškodbo ali hudo fizično ali duševno trpljenje. Vendar pa po praksi ESČP, ko gre za pripadnika LGBTIQ+ skupnosti, tožnica pa je tudi v procesu spremembe spola, velja, da je prag nečloveškega ali ponižujočega ravnanja dosežen, če dejanje ponižuje ali razvrednoti posameznico, in kaže na nespoštovanje ali zmanjšuje človeško dostojanstvo ali vzbuja občutke strahu, tesnobe ali manjvrednosti, ki lahko zlomijo moralni in fizični odpor posameznice. Takšno ravnanje se lahko označi za ponižujoče in spada tudi pod prepoved iz 3. člena EKČP. Lahko zadostuje, da je žrtev ponižana v lastnih očeh, četudi ne v očeh drugih. Diskriminatorno ravnanje lahko načeloma pomeni ponižujoče ravnanje v smislu 3. člena, če doseže takšno stopnjo resnosti, da pomeni žalitev človekovega dostojanstva;¹⁰⁷ v zvezi z ponižujočim ravnanjem iz 3. člena EKČP v odnosu do specifičnih spolnih identitet ESČP omenja tudi situacijo, ko ravnanje osebo sili k dejanjem proti njeni volji ali vesti, ali če to kaže na nespoštovanje ali zmanjšuje človekovo dostojanstvo. Če se taka posameznica sooči z organi pregona, potem vsaka uporaba fizične sile, ki ni bila nujno potrebna zaradi ravnanja osebe, zmanjšuje človekovo dostojanstvo. Besede "načeloma" ni mogoče razlagati tako, da bi lahko obstajale situacije, v katerih takšna ugotovitev kršitve ni potrebna, ker prag resnosti ni bil dosežen. Ker poseganje v človekovo dostojanstvo zadeva samo bistvo EKČP, vsako ravnanje organov pregona do posameznice, ki zmanjšuje človekovo dostojanstvo, predstavlja kršitev 3. člena EKČP;¹⁰⁸ to pomeni tudi sovražni govor uradne osebe ali večine zoper manjšino, še posebej, če je sovražni govor izražen v javnosti, namerna ponižanja, homofobni in transfobni komentarji.¹⁰⁹ Ravnanje, ki temelji na vnaprejšnji pristranskosti heteroseksualne večine do homoseksualne manjšine, lahko načeloma spada na področje uporabe 3. člena EKČP.¹¹⁰

119.Ko je šlo na primer za napad na homoseksualni par, je ESČP upoštevalo, da je bil cilj verbalnega in fizičnega napada očitno prestrašiti pritožnika in njegovega partnerja, da bi se vzdržala javnega izražanja njune medsebojne naklonjenosti. ESČP je zavzelo stališče, da napadi na osebe LGBTI, ki jih sprožijo znaki medsebojne naklonjenosti, predstavljajo žalitev človekovega dostojanstva, saj so usmerjeni proti univerzalnim izrazom ljubezni in partnerstva. Koncept dostojanstva presega zgolj osebni ponos ali samozavest in zajema pravico do izražanja lastne identitete in naklonjenosti brez strahu pred povračilnimi ukrepi ali nasiljem. Verbalni napadi, kot so se zgodili v zadevi <em>Hanovs v Latvia</em>, ne spodkopavajo le fizične varnosti žrtev, temveč tudi njihovo čustveno in psihično dobro počutje, saj trenutek intimnosti spremenijo v trenutek strahu in travme. Poleg tega ponižujejo in razvrednotijo ​​žrtve, s čimer posredujejo sporočilo o manjvrednosti njihove identitete in izražanja, zato spadajo na področje uporabe 3. člena EKČP. Poleg tega, da napadi na LGBTI osebe, motivirani z izkazovanjem medsebojne naklonjenosti na primer med istospolnimi osebami, predstavljajo žalitev človekovega dostojanstva, močno vplivajo na zasebno življenje teh posameznikov. Strah in negotovost, ki ju takšna dejanja vzbujajo, žrtvam preprečuje, da bi odkrito izražale temeljna človeška čustva, in jo sili v nevidnost in marginalizacijo. Grožnja z nasiljem ogroža njihovo sposobnost pristnega življenja in jih sili, da prikrivajo bistvene vidike svojega zasebnega življenja, da bi se izognili škodi. Posledično lahko takšni napadi omejijo svobodo uživanja pravice do spoštovanja zasebnega življenja teh ljudi v skladu s členom 8 EKČP, s čimer se jim nalaga drugačen standard pri izražanju identitete in odnosov kot pri drugih ljudeh.¹¹¹ V takih primerih zato ESČP hkrati oziroma združeno obravnava zahtevek pritožnika z vidika 3. in 8. člena EKČP.¹¹²

120.Tožena stranka sicer na strani 8, ko odgovarja na predloženi dokument o nezaupanju pripadnikov LGBTI + skupnosti oziroma na trditve prosilke o sovražnem okolju na Hrvaškem do pripadnikov LGBTI+ skupnosti, omenja tudi "sovražni govor" in izpelje, da iz predloženega gradiva ni mogoče razbrati, da bi ta na Hrvaškem vplival na odločanje v postopkih mednarodne zaščite ali na okoliščine, v katerih so nastanjen prosilci za mednarodno zaščito. Ta dva zaključka, ki ju tožena stranka navezuje na ugotovitev odsotnosti "sistemskih pomanjkljivosti" na Hrvaškem sta lahko relevantna z vidika ugotavljanja, ali obstajajo ovire za predajo, kar bo predmet obravnave ob presoji zakonitosti izpodbijanega akta oziroma (ne)utemeljenosti tožbe. Z vidika iskanja odgvoora na vprašanje, ali je prosilka imela zahtevek, ki ni bil očitno neutemeljen v zvezi s 4. členom Listine že v času izdaje izpodbijanega akta in tožbe v upravnem sporu, pa je upoštevanje nižjega praga oziroma specifične opredelitve ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine, ki zajema tudi posledice zaradi homofobnih žaljivk in stigmatiziranje pripadnikov LGBTI+ skupnosti, nujen standard, ki ga je treba upoštevati.

121.Tudi v sodni praksi Sodišča EU je diskriminacije, ki se izvaja zgolj na podlagi odklona od osebne identitete, ki ustreza spolu ob rojstvu (spolne konverzije), prepovedana v absolutnem smislu, ker posega v samo bistveno vsebino pravice do prepovedi diskriminacije iz člena 21(1) Listine¹¹³ in se v taki situaciji ne upošteva načelo sorazmernosti oziroma se ne ugotavlja, ali je neenako obravnavanje morebiti upravičeno.¹¹⁴ V tej zvezi so prepovedane žaljiva in stigmatizirajoča ravnanja, oziroma ravnanja s katerimi se določenim spolnim identitetam in usmerjenosti daje prednost na račun drugih; to je očitno v nasprotju z zahtevami, ki v družbi, ki temelji na pluralizmu, izhajajo iz prepovedi diskriminacije na podlagi spola in spolne usmerjenosti iz člena 21(1) Listine.¹¹⁵

122.Tožena stranka te specifične opredelitve in dokaznega praga prepovedi ponižujočega ravnanja z vidika vprašanja, ali je prosilka imela zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki ni bil očitno neutemeljen, ni upoštevala, četudi je upoštevala, da je tožnica pripadnica LGBTI + skupnosti in je v procesu spremembe spola. To sicer nikakor ne pomeni, kot že rečeno, da sodišče s tem ugotavlja, ali obstajajo na Hrvaškem "sistemske pomanjkljivosti" glede ravnanja s prosilci, ki so v postopku spremembe spora. Kajti do tega pravnega vprašanja se bo sodišče opredelilo ob obravnavi tožbe. Gre zgolj za to, da je specifična opredelitev pravice do prepovedi ponižujočega ravnanja, ko gre za prosilko, ki je pripadnica LGBTI+ skupnosti in se v primeru predaje boji ponižujočega ravnanja na Hrvaškem, ker je v procesu spremembe spola, eden od elementov, ki govori za to, da zahtevek tožnice ob izdaji izpodbijanega akta morebiti ni bil očitno neutemeljen.

123.Poleg tega je potrebno poudariti tudi, da se očitna (ne)utemeljenost zahtevka v zvezi s pravico iz 4. člena Listine presoja ne samo vidika tveganja, da bi se s prosilcem v primeru predaje ponižujoče ravnalo (materialna komponenta), ampak tudi z vidika tveganja za kršitev procesne komponente omenjene pravice, torej ali bi stranka v državi predaje sploh imela dejanske možnosti, da bi učinkovito varovala pravico iz 4. člena Listine; ko gre za varstvo pred sovražnim govorom in maltretiranjem oziroma diskriminacijo zaradi spolne identitete pa je pomembna tudi pravica do učinkovite preiskave, pregona oziroma kaznovanja storilcev takšnih napadov.¹¹⁶

124.Vendar, ker se sodišče v tem postopku ne spušča v vsebinsko presojo utemeljenosti tožbe, ampak obravnava samo vprašanje, ali je tožnica imela v času izdaje izpodbijanega akta zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki ni bil očitno neutemeljen, je navedena pomanjkljivost glede vprašanja, na kateri minimalni prag je tožena stranka pravzaprav vezala dokazno breme za tožnico relevantna samo z vidika vprašanja, ali je tožeča stranka imela zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki ni bil očitno neutemeljen. Ker ta materialno-pravni vidik ni bil upoštevan, kot izhaja iz izpodbijanega akta, je to prvi element, ki kaže na to, da tožeča stranka morebiti ni imela zahtevka, ki bi bil očitno neutemeljen glede varstva pravice iz 4. člena Listine. Ni pa ta element sam po sebi še zadosten, da bi tožba morala imeti avtomatični suspenzivni učinek in da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen. Naslednji element, ki je relevanten z vidika iskanja odgovora na vprašanje, ali je tožnica imela zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni bil očitno neutemeljen, sodišče obravnava v razdelku c.2) te sodbe.

c/2)Način ocene tveganja predaje tožeče stranke Hrvaški v obrazložitvi izpodbijanega sklepa kot element za ugotavljanje, ali zahtevek tožeče stranke glede varstva pravice iz 4. člena Listine ni (bil) očitno neutemeljen:

125.Izpodbijana odločba je napisana na osmih in pol gosto tipkanih straneh, kar bi lahko že na prvi pogled kazalo, da ne gre za očitno neutemeljen zahtevek tožeče stranke. Vendar ni bistven toliko obseg obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot je bistvena vsebina in kompleksnost obrazložitve izpodbijanega akta za ugotovitev, ali je tožeča stranka že v upravnem postopku imela zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki ni očitno neutemeljen. Zato je z vidika ugotavljanja pogojev za avtomatični suspenzivni učinek pomembno, da se tožena stranka v sklepu ukvarja z dvema vidikoma tveganja v primeru predaje. Ukvarja se s tveganjem z vidika strahu tožeče stranke, kako bodo z njo kot pripadnico LGBTI+ skupnosti ravnali na Hrvaškem, kjer naj bi bile nastanitvene kapacitete prezasedene in bi odnos drugih do tožeče stranke lahko pripeljal do nasilja. Poleg tega se tožena stranka ukvarja tudi s tveganjem z vidika vprašanja, kako ravnajo hrvaški organi s prošnjami prosilcev, ki prihajajo iz Rusije. Tožena stranka je povzela tudi subjektivno doživljanje tožeče stranke zaradi grobosti tekom prevoza v mrazu in odvzema prstnih odtisov. Tožena stranka slednjega ni upoštevala kot "dokaz o sistemskih pomanjkljivostih" na Hrvaškem, čeprav hkrati ob tem pravi, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev ustavijo, obstoj "dejanskih sistemskih pomanjkljivosti", ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine, in da se ti podatki med drugim lahko pridobijo tudi iz sodb ESČP.

126.Kar zadeva minimalen prag iz določila 4. člena Listine, ki pa je relevanten z vidika ugotavljanja, ali stranka ima zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen, pa je tožena stranka morala ugotavljati, katera opredelitev varstva človekovega dostojanstva je relevantna in je uporabila opredelitev iz sodbe Sodišča EU v zadevi Tudmur (C-185/24 in C-189/24), ki pa se, kot je sodišče v razdelku c.1) že ugotovilo in izpostavilo kot pomembno, ne nanaša na minimalen prag za ponižujoče ravnanje, ki velja za pripadnike LGBTI+ skupnosti.

127.Poleg tega je tožena stranka na strani 6 izpodbijanega akta morala ocenjevati tudi <em>"dokazila"</em>, kot se je izrazila sama tožena stranka, ki jih je v postopku predložila tožeča stranka. In sicer gre za članek v zvezi z ravnanji, s katerimi so bili soočeni pripadniki LGBTI+ skupnosti v Rusiji in članek o ravnanju prosilke iz Rusije v zagrebškem azilnem domu ob preteklem božiču in je na tej podlagi ocenila, da je v nastanitvenih kapacitetah prisotno varovanje in če kršitvam varnostniki niso kos, hitro posreduje tudi policija. Tožena stranka je morala ocenjevati tudi dokazno vrednost dveh poročil Hrvaškega pravnega centra za ECRE in poročila <em>"Behind Bars: Not Guilty but Indebted"</em>, ki ju je zavrnila, ker se ne nanašata na prosilce, ki so vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe. Obravnava oziroma dokazna ocena teh elementov v sklepu je sicer dokaj kratka, vendar pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se je tožena stranka bistveno natančneje morala ukvarjati z dokazno oceno predloženega prispevka <em>"Zgodba para o azilnem domu na Hrvaškem z dne 22. 10. 2025"</em> in je ugotovila, da so pristojne službe vendarle ukrepale zaradi groženj, psihološkega pritiska in nadlegovanja s strani nastanjenih prosilcev istospolno usmerjenemu paru iz Rusije in so s tem izpolnile svojo dolžnost. Tožena stranka je ocenila, da <em>"ne gre za sistemske pomanjkljivosti"</em>.

128.Tožena stranka se je tudi opredelila do zavrnitve prošnje transseksualne osebe iz Rusije s strani hrvaških organov s sklicevanjem na Rusijo kot varno državo za trans-osebe. Tožena stranka pravi, da <em>"bežno navržena trditev"</em> v zadnjem odstavku prispevka ne more biti upravičen dvom v to, da prošnja ni bila ustrezno individualno obravnavana in po navedbah tožene stranke bi ta oseba tudi lahko vložila pravno sredstvo zoper omenjeno odločitev.

129.Nadalje je tožena stranka dokaj natančno obravnavala dokazno vrednost prispevka z naslovom <em>"Hrvaška ruskih državljankam zavrača prošnje za mednarodno zaščito"</em> z dne 2. 8. 2024. Polovico strani obrazložitve v zvezi s tem zaključi, da število odobrenih prošenj v posamezni državi <em>"samo po sebi še ne priča o sistemskih pomanjkljivostih"</em> in da primer ruskega aktivista, ki ga obravnava ta članek opisuje zgolj okoliščine njegovega specifičnega primera.

130.Drugo polovica strani 7 v izpodbijanem aktu pa je tožena stranka namenila oceni predloženega poročila Centra za mirovne študije o dublinskih postopkih, da se to poročilo nanaša na obdobje 2020-2023 in da iz njega ne izhaja, da bi bile prošnje zavrnjene, ker so bile neprimerno obravnavane. Navedla je, da se glede prezasedenosti podatki nanašajo na leto 2023 in da prosilci, ki Hrvaško zapustijo pred koncem postopka, morajo, če to želijo, ponovno vložiti namero za vložitev prošnje.

131.Temu nato sledi stališče, da so osebe, ki so na Hrvaško predane iz drugih držav, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Iz sklepa tožene stranke ne izhaja vir za to informacijo, ugotovitev oziroma stališče tožene stranke, čeprav bi takšen podatek moral biti dokumentiran, da bi bilo možno oceniti njegovo zanesljivost. Glede sodb ESČP pa tožena stranka pravi, da se nanašajo na leto 2015, 2017 in 2021 in <em>"nikakor ne odražajo aktualnega stanja v hrvaškem sistemu mednarodne zaščite." Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe v zadevi Daraibou v Croatia z dne 17. 1. 2023, da ta sodba "v primerih, ki se nanašajo na dublinske primere, ni relevantna, saj v njej ni bilo ugotovljeno, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi."</em>

132.Tožena stranka nato v dokaznem smislu obravnava poročilo o zaupanju pripadnikov LGBTI+ skupnosti v policijo in pravi, da gre zgolj za subjektivno mnenje ankete, opravljene v letu 2023 in da to ne more biti <em>"dokaz sistemskih pomanjkljivosti"</em>. Glede zdravstvenih storitev za prosilce pa se sklicuje na 19. člena Direktive o sprejemu 2013/33 in na storitve, ki jih izvajajo zdravniki mednarodne organizacije na podlagi projekta "6P" v okviru Sklada za azil, migracije in integracijo. V tej zvezi omenja tudi psihološka in psihoterapevtska posvetovanja, urejanje specialističnih psihiatričnih pregledov ipd. Na tej podlagi zaključi, da prosilka ni izkazala razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju na Hrvaško, <em>"prav tako pa takšnih razlogov ni zaznal pristojni organ"</em>, kar kaže na to, da naj bi tožena stranka tveganja zaradi predaje preverjala tudi po uradni dolžnosti.

133.S tem povzetkom se sodišče ob presoji (ne)utemeljenosti predlog za izdajo začasne odredbe ne opredeljuje do tega, da bi bilo karkoli narobe v zgoraj navedeni dokazni oceni tožene stranke z vidika morebitne nedopustnosti predaje tožnice Hrvaški. Vendar pa iz opisane obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da ne gre za zadevo z vidika 4. člena Listine, ki bi bila očitno neutemeljena, tako da bi bilo že na prvi pogled jasno, da ima tožnica zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki bi bil očitno neutemeljen, in da bi bila obrazložitev izpodbijanega akta enostavna, lahka, nekompleksna. Kadar pa gre za tak zahtevek, kot kažeta oba do sedaj obravnavana elementa iz razdelka c./1) in c./2.), potem je izkazan prvi temeljni dejavnik, naveden v odstavku 108 uvodnega razdelka pod točko c.), ki ga je treba upoštevati v zvezi z avtomatičnim suspenzivnim učinkom. Naslednja okoliščina oziroma drugi dejavnik, ki gradi oceno o tem, ali je tožeča stranka imela zahtevek, ki ni bil očitno neutemeljen v smislu 4. člena Listine, pa je država članica EU, v kateri naj bi bila prosilka vrnjena oziroma splošno znana dejstva tudi iz postopkov oziroma iz dosedanje mednarodne in domače sodne prakse, ki se nanaša na Hrvaško.

c.3.)Sodna praksa ESČP in upravnega sodstva v Sloveniji v zvezi z obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem kot element za ugotavljanje, ali zahtevek tožeče stranke v zvezi z varstvom pravice iz 4. člena Listine v konkretnem primeru ni (bil) očitno neutemeljen:

134.Načelo medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško z vidika uporabe instituta predaje prosilca po Dublinski uredbe na Hrvaško je dobilo specifično dimenzijo z izdajo pravnomočne sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020 (v zvezi z sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021). V tej sodbi je namreč Upravno sodišče zbralo in uporabilo številne informacije o stanju in ravnanju s prosilci, ki so bili vrnjeni na Hrvaško na podlagi bilateralnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško, ki je tudi temeljil na načelu medsebojnega zaupanja.¹¹⁷ Prosilci so bili namreč na Hrvaškem, po tem, ko so bili vrnjeni iz Slovenije, brez dostopa bodisi do azilnega postopka bodisi do odločbe o vrnitvi po Direktivi o vračanju in brez ugotavljanja razmer v BiH, kamor so jih množično in z uporabo spremljajočega fizičnega nasilja ter elementi poniževanja, tudi če je šlo za družine z otroci, zavračali, torej v BiH. Upravno sodišče se je oprlo na številne informacije od domačih in mednarodnih nevladnih organizacij (<em>Medecins sans frontièrs, Info Kolpa, No Name Kitchen, Centar za mirovne studije, PIC</em>) do državnih institucij na Hrvaškem (Varuhinja človekovih pravic), mednarodnih organizacij (<em>UNHCR</em>, posebni poročevalec OZN) mednarodnih nevladnih organizacij (<em>Amnesty International, ECRE, Human Rights Watch</em>), institucij EU (Agencija EU za temeljne pravice), novinarskih poročil (<em>Guardian, Dnevnik, Telegram</em>), ki so do januarja 2020 izkazovale, da so nasilja nad migranti izvajali hrvaški policisti in da so imeli takšna navodila od nadrejenih v policijski hierarhiji.¹¹⁸ Upoštevajoč iste informacije o stanju in ravnanju z begunci na Hrvaškem je Upravno sodišče izdalo pravnomočno sodbo tudi v zadevi I U 1834/2019 z dne 26. 7. 2023.¹¹⁹

135.Dve pravnomočni sodbi Upravnega sodišča v zvezi s postopki tujcev po vrnitvi na Hrvaško in v navezavi na verižna zavračanja prosilcev v BiH ob izvajanju fizičnega nasilja in poniževanj nad migranti v obdobju med letoma 2019 in 2020, ki so se izvajala navkljub načelu medsebojnega zaupanja, ki se takrat ni izvajalo na podlagi Dublinske uredbe ampak na podlagi bilateralnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško,¹²⁰ ne moreta biti dokaz o tem, da ni mogoče "na slepo" oziroma avtomatično uporabiti načela medsebojnega zaupanja med sistemom varstva človekovih pravic v Sloveniji in na Hrvaškem v zvezi s predajami prosilcev po Dublinski uredbi v letu 2026. Vendar pa sta ti dve sodbi začeli vzpostavljati dvom o tem, ali se lahko sodnik v upravnem sporu na podlagi Dublinske uredbe v zvezi s predajo hrvaški brez stroge ocene tveganja zanese na načelo medsebojnega zaupanja po izdaji omejenih dveh sodb, še posebej, ker sodišču ni (po)znan kateri koli dokument uradne politike na Hrvaškem, ki bi izkazoval spremembo pristopa glede na preteklo obdobje. Navedeno z vidika vprašanja, ali je tožnica imela zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki ni bil očitno neutemeljen, brez dvoma še ne ponuja odgovora na zastavljeno vprašanje, je pa izhodiščna točka, kajti ker je bilo načelo medsebojnega zaupanja na podlagi bilateralnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško zelo okrnjeno, je ključno, ali so zaznavne kakršne koli pozitivne spremembe v ravnanju hrvaških organov do tujcev, za katere se lahko smatra, da so prosilci za mednarodno zaščito. Sodišču tak dokument ni poznan in tudi tožena stranka ga v izpodbijanem aktu ne omenja.

136.Za bolj celovito presojo utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru so nadalje lahko bolj, kot je to upoštevala tožena stranka, pomembna dejstva, ki izhajajo iz treh sodb ESČP, ki jih je tožena stranka sicer obravnavala kot dokazni material v izpodbijanem sklepu in še ena sodba ESČP (v zadevi Sabalić proti Hrvaški), na katero se tožeča stranka sklicuje v tožbi. Njihova dokazna vrednost je odvisna od tega, iz katerega izhodišča in v katerih delih se te sodbe ESČP proti Hrvaški obravnavajo v kontekstu predaje po Dublinski uredbi. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu kot dokazni material obravnavala omenjene tri sodbe ESČP zoper Hrvaško in jih je zavrnila kot popolnoma nerelevantne oziroma jih je štela, da nimajo nobene dokazne vrednosti.

137.V prvi zadevi <em>M.H. in drugi proti Hrvaški</em> je sedemčlanski senat ESČP meseca novembra 2021 upošteval, da so poročila hrvaškega ombudsmana, UNHCR, <em>Amnesty International</em>, Komisarja Sveta Evrope za človekove pravice, posebnega poročevalca Generalnega sekretarja OZN za migracije in begunce, Centra za mirovne študije (<em>the Centre for Peace Studies</em>), Beograjskega centra za človekove pravice (<em>the Belgrade Centre for Human Rights</em>), Agencije EU za temeljne pravice (FRA) za obdobje od leta 2016 do oktobra 2020 izkazovala, da hrvaška policija z uporabo sile zavrača prosilce za mednarodno zaščito, ignorira njihove prošnje in jih pošilja - tudi kolektivno - nazaj v Srbijo in BiH,¹²¹ vključno z otroci¹²² in da gre pri tem celo za ekstremne oblike nasilja nad begunci.¹²³ Eden od predmetov spora v tej zadevi je bilo vprašanje, ali so hrvaški organi storili, kar jim nalaga EKČP za preiskavo in ugotovitev odgovornosti za smrt šestletnega otroka afganistanske družine, ki je bila zavrnjena z napotkom, naj se po železniški progi ponoči peš vrne nazaj v Srbijo.¹²⁴ ESČP je ugotovilo, da je Hrvaška kršila procesno dimenzijo pravice iz 2. člena EKČP, ki pravi, da je <em>"pravica vsakogar do življenja zavarovana z zakonom"</em>, in sicer iz razloga, ker pritožnikom organi niso omogočili, da bi sodelovali v dokaznem postopku v okviru preiskave tragičnega dogodka.¹²⁵ Drugi element spora je bil zahtevek, da so hrvaški organi neposredno po smrti otroka na železniški progi članom te iste družine s petimi mladoletnimi otroki odvzeli prostost za 2 meseca in 14 dni in jih namestili v zaprti oddelek centra Tovarnik v okoliščinah, ki so tipične za zapor¹²⁶ in so jim v relevantnem obdobju, ko so bili zaprti, preprečili dostop do pravnega zastopnika.¹²⁷ Na tej podlagi je ESČP ugotovilo, da je bila pritožnikom kršena pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP¹²⁸ in tudi, da so bili nezakonito pridržani, to je brez pravne podlage iz člena 5(1)(f) EKČP.¹²⁹ Poleg tega je ESČP ugotovilo, da je bila tožnikom kršena tudi pravica do prepoved kolektivnega izgona, pri čemer se je ta izgon v Srbijo zgodil ponoči in v zimskih razmerah, brez da bi jih predali organom Republike Srbije.¹³⁰ Ob tem je ESČP tudi ugotovilo, da pritožniki sploh niso imeli dejanske možnosti, da bi vstopili na Hrvaško na način, da bi bili njihovi zahtevki za varstvo pred nečloveškim ravnanjem sprejeti v postopek, saj niso bili zagotovljeni minimalni procesni pogoji glede dostopa do tolmačenje, pravnega zastopnika, informiranosti glede stanja v postopku.¹³¹ Sporno ravnanje hrvaških organov glede zavračanja pritožnikov nazaj v Srbijo se je zgodilo v času, ko ni bilo splošno znano, da je Srbija varna tretja država, ampak je veljalo obratno, in sicer, da so bili glede varnega vračanja v Srbijo v mednarodnih poročilih izkazani veliki dvomi.¹³² Poleg tega je ESČP ugotovilo tudi, da so hrvaški organi preprečevali pritožnikom, ko so bili v centru Tovarnik, da bi imeli stik z odvetnikom, ki je želel zastopati njihove interese v kontekstu varstva njihovih pravic iz EKČP tako z vidika pridržanja kot tudi z vidika preiskave povzročitve smrti otroka, kakor tudi, da bi varoval njihove pravice v postopku pred ESČP.¹³³

138.Čez 2 leti je prišlo v postopku pred ESČP zoper Hrvaško do nove ugotovitve kršitve EKČP. V zadevi <em>Daraibou proti Hrvaški</em> je ESČP, v povsem drugi sestavi sedemčlanskega senata kot v prej omenjeni zadevi zadevi <em>M.H</em>., je sedemčlanski senat meseca januarja 2023 razsodil, da so organi na Hrvaškem kršili pravico pritožnika iz 2. člena EKČP v njeni materialni komponenti, po kateri je <em>"pravica vsakogar do življenja zavarovana z zakonom"</em>. ESČP je namreč ugotovilo, da pristojni organi v letu 2015 niso storili vsega, kar bi bilo razumno, nujno in možno storiti za minimiziranje varnostnih tveganj v danih razmerah, ko je med pridržanjem tujcev v kleti objekta policijske postaje, ki ni imel uporabnega dovoljenja niti protipožarne zaščite, kar je sicer predpisano z zakonom, da ne bi prišlo do hujše telesne poškodbe pritožnika in smrti treh drugih oseb v pridržanju zaradi požara, ki so ga povzročili pridržani v omenjenem prostoru.¹³⁴ ESČP je tudi ugotovilo, da pristojni organi na Hrvaškem po tej nesreči niso poskrbeli, da bi bili ustrezno raziskani vzroki oziroma odgovornost tako z vidika sistemskih nepravilnosti kot tudi z vidika individualne (kazenske) odgovornosti policistov glede na to, da je Minister za notranje zadeve zgolj oblikoval ekspertno skupino, ki je napravila poročilo za urad vodje policije, zoper dve uradni osebi pa sta bila sprožena zgolj disciplinska postopka. Po ugotovitvah ESČP je bila preiskava znotraj državnih organov nezadostno podrobna in necelovita, zaradi česar <em>"niso uspeli preprečiti, da bi prišlo do podobnega življenje ogrožujočega ravnanja v prihodnosti".</em>¹³⁵

139.Dve leti po zadevi <em>Daraibou</em>, to je oktobra 2025, je prišlo v postopku pred ESČP v zadevi <em>Y.K. zoper Hrvaško</em> do nove ugotovitve zelo hudih kršitev pravic iz EKČP prosilcu za mednarodno zaščito iz Turčije, ki naj bi bil kot pripadnik kurdske narodnosti preganjan in v preteklosti mučen v izvorni državi zaradi političnih razlogov.¹³⁶ ESČP je v tej zadevi uporabilo poročilo Evropskega odbora proti mučenju in nečloveškemu ravnanju tekom odvzema prostosti iz avgusta 2020, v katerem ta odbor svetuje Hrvaški, da vzpostavi formaliziran in zanesljiv sistem, da bodo pridržani vedeli, zakaj jim je odvzeta prostost, da bodo obveščeni o možnosti sodnega varstva in da so potrebne zakonodajne spremembe glede dostopa pridržanih do pravne pomoči in do tolmačenja.¹³⁷ ESČP ugotavlja, da so bili organi Hrvaške, vključno z uradnimi osebami centra za tujce Ježevo seznanjeni z željo pritožnika, da zaprosi za azil, ki jo je večkrat izrazil pred predstavnikom hrvaškega ombudsmana, vodjem centra v Ježevem, v elektronskem sporočilu ministrstvu za notranje zadeve, osebno ali preko odvetnika je organom pojasnil, da je bil politično preganjan v Turčiji in če bo tja vrnjen, ga bodo ubili. ESČP je ugotovilo, da so mu organi aktivno preprečevali, da bi prosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, preprečevali so kontakt z odvetnikom tudi zgolj na elektronski način, dokler ni zapustil Hrvaške 25. 3. 2021, ignorirali so zahteve odvetnika, da se mu omogoči dostop do azilnega postopka, prejel je odločitev o "prostovoljni" zapustiti Hrvaške v 7 dneh z grožnjo, če tega ne bo storil, bo podvržen odvzemu prostosti pod strožjimi pogoji od pogojev, pod katerimi mu je bila prostost že odvzeta, če bi bil sprožen azilni postopek; ESČP je upoštevalo, da kljub zatrjevanju organov, da je šlo za prostovoljno zapustitev Hrvaške, je v resnici šlo za prisilno odstranitev pritožnika iz Hrvaške; ESČP tudi ni sprejelo trditve hrvaških organov, da se je prostovoljno odpovedal tolmačenju, češ da razume Hrvaško, odločba o "prostovoljni" vrnitvi ni bila nikoli vročena pritožnikovemu odvetniku, nobena odločitev organa ni imela avtomatičnega suspenzivnega učinka.¹³⁸

Hrvaška je imela dolžnost, da bi v danih okoliščinah upoštevala uveljavljena stališča in standarde iz sodne prakse ESČP v primerih odstranitve prosilca za azil iz države pogodbenice EKČP v tretjo posredniško državo ne glede na to, ali je tretja država prejemnica država pogodbenica EKČP ali ne. Dolžnost države je, da "temeljito" preuči vprašanje, ali obstaja resnično tveganje, da bo prosilcu za azil v tretji državi prejemnici zavrnjen dostop do ustreznega azilnega postopka, ki ga ščiti pred vračanjem. Čeprav morajo osebe, ki prosijo za azil, navesti svoje individualne okoliščine, s katerimi nacionalni organi ne morejo biti seznanjeni, in jih utemeljiti, morajo ti organi na lastno pobudo izvesti posodobljeno oceno, zlasti glede dostopnosti in delovanja azilnega sistema države prejemnice ter zaščitnih ukrepov, ki jih ta zagotavlja v praksi. Država, ki izganja, ne more zgolj domnevati, da bo prosilec za azil v tretji državi prejemnici obravnavan v skladu s standardi EKČP, temveč mora, nasprotno, najprej preveriti, kako organi te države v praksi uporabljajo svojo zakonodajo o azilu. Ker Hrvaška tega ni naredila, je kršila procesni vidika 3. člena EKČP.¹³⁹ To niso edini primeri, ki jih je ESČP obravnavalo proti Hrvaški zaradi onemogočanja dostopa do azilnega postopka.¹⁴⁰

140.Ker se je tožeča stranka sklicevala na te tri na sodbe ESČP zoper Hrvaško, ki jih je tožena stranka tudi obravnavala v izpodbijanem aktu, a je zavrnila vsakršno dokazno vrednost, je mogoče narediti zaključek, da se nobena od navedenih zadev ne nanaša na prosilca, ki je bil na Hrvaško vrnjen po dublinskem postopku, in da zato navedene razsodbe nimajo nobenega pomena, nimajo nikakršne dokazne vrednosti oziroma so nerelevantne za obravnavano vprašanje, ker se ne nanašajo na okoliščine, v katerih se znajdejo prosilci ob vrnitvi na podlagi Dublinske uredbe in ker so se zadnje okoliščine iz teh treh sodb na Hrvaškem zgodile meseca marca 2021. Na tej podlagi bi bilo mogoče reči, da je tožnica v času izdaje izpodbijanega sklepa imela zahtevek v navezavi na predajo Hrvaški, ki je bil očitno neutemeljen.

141.Po drugi strani pa je možen tudi zaključek, da navedene kršitve vendarle niso povsem brez kakršnega koli pomena za izvajanje načela medsebojnega zaupanja pri uporabi Dublinske uredbe v zvezi s Hrvaško. Upravnemu sodišču se lahko postavi vprašanje oziroma dvom, če je v sodni praksi ESČP v zadevah proti Hrvaški izkazano, da obstajajo resni problemi pri dostopu do pravnega postopka tujcev, ali je mogoče utemeljeno sklepati, da se kaj podobnega ne more zgoditi s prosilcem, ki je vrnjen na Hrvaško po Dublinski uredbi. ESČP namreč ne obravnava stanja zadev na Hrvaškem v zvezi s prosilci za mednarodno zaščito oziroma tujci, za katere bi se lahko smatralo, da so prosilci za mednarodno zaščito, na sistematičen način. To ni v pristojnosti ESČP, ampak sta dinamika in vsebina teh razsodb pred ESČP odvisni od pobud pritožnikov oziroma njihovih zastopnikov, da se nekako prebijejo čez vse procesne ovire. Očitno pa je izkazan določen kontinuiran trend istovrstnih nepravilnosti, pri čemer ne gre za napake manjše narave, ker hrvaški organi (ali sodišča) ne bi uporabili določenih specifičnih kriterijev ali standardov v zvezi z materialno ali procesno komponento pravice iz 3. člena, iz 2. člena EKČP, ali pravice iz 4. člena Protokola št. 4 k EKČP, ali 5. člena EKČP. To pomeni, da v teh treh zadevah ni šlo za to, da bi ESČP ugotovilo, da ni bilo v zadostni meri prepričano, da je ocena nacionalnih organov ustrezna in zadostno podprta z domačimi gradivi ter gradivi, ki izvirajo iz drugih zanesljivih in objektivnih virov, kot so na primer druge države pogodbenice ali tretje države, agencije Združenih narodov in ugledne nevladne organizacije,¹⁴¹ in da bi ob uporabi načela subsidiarnosti ugotovilo kršitve 3. člena EKČP. V navedenih treh zadevah je šlo za onemogočanje dostopa do najbolj osnovnih elementov dostopa do pravnega (azilnega) postopka, četudi je šlo očitno za prosilce za azil, ali za tujca, za katerega se je lahko smatralo, da je prosilec za mednarodno zaščito. Šlo je torej za resne kršitve primarnega in sekundarnega prava in če so na podlagi sodbe mednarodnega sodišča izkazane tako posebej problematične in hude kršitve v določenem časovnem obdobju, je relevantno vprašanje, ali so hrvaški pristojni organi na te hude kršitve kakor koli reagirali, kar bi moralo biti znano v drugih državah članicah, ki se opirajo na načelo medsebojnega zaupanja.

142.Tudi zadeva Sabalić, ki jo omenja tožeča stranka v tožbi, ni povsem brez pomena za ugotavljanje, ali je tožeča stranka imela zahtevek z vidika 4. člena Listine, ki ni bil očitno neutemeljen, saj je ESČP v tej zadevi iz leta 2021 zavrnilo ugovor vlade Republike Hrvaške, da pritožnica ni izčrpala pravnih sredstev v postopkih na Hrvaškem v zvezi z varstvom pravice do prepovedi ponižujočega ravnanja istospolne osebe. ESČP je ugotovilo, da pritožnica ni imel na voljo pravnih sredstev na Hrvaškem, ki bi bila učinkovita.¹⁴² Sodišče je ugotovilo, da so organi v konkretnem primeru na t.i. kaznivo dejanje zaradi zaničevanja istospolno usmerjene osebe reagirali na način, da so spodbudili občutke za nekaznivost takšnih ravnanj v praksi, tako da je prišlo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP v njeni procesni komponenti.¹⁴³

143.Upravnemu sodišču ni poznan noben dokument, v katerem bi se hrvaški državni organi opredelili do tega obdobja in ga označili za preseženega z drugačno politiko ravnanja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so v stanju posebne ranljivosti.

144.Navedeni štirje primeri postopkov pred ESČP proti Hrvaški skupaj z omenjenima sodbama Upravnega sodišča torej brez dvoma ne morejo biti "dokaz", da predaje na Hrvaško niso dopustne zaradi t.i. "sistematskih pomanjkljivosti" pri dostopu do azilnega postopka za prosilce, ki so tja vrnjeni po Dublinski uredbi, oziroma navedeno ne more biti dokaz, da na Hrvaškem obstajajo " t.i. sistemske pomanjkljivosti", kot se izraža tožena stranka v izpodbijanem aktu, glede varstva pravice iz 4. člena Listine, na primer v njeni procesni dimenziji.

145.Vendar pa zaradi navedenih okoliščin tudi stališča Sodišča EU v zadevi X z dne 29. 2. 2024 v kontekstu hrvaške situacije Upravno sodišče razume na način, da hude nepravilnosti, ki so bile ugotovljene v postopkih v zvezi s tujci na Hrvaškem, ki niso v postopku predaje po Dublinski uredbi, ne morejo nikakor vplivati na to, da tožena stranka zaradi uresničevanja načela medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško in zaradi varstva pravice tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine ne bi od pristojnega organa na Hrvaškem smela zahtevati potrebne mere sodelovanja in izmenjave informacij, da bi se po potrebi pridobila zanesljiva in pravno relevantna zagotovila, kako bo konkretno za tožečo stranko poskrbljeno v skladu s primarnim in sekundarnim pravom EU, da se v sodnem postopku varstva pravic tožnice pred predajo tožnice Hrvaški odpravi vsakršen dvom v morebitno kršitev procesne ali materialne komponente pravice iz 4. člena Listine. V zadevi X je namreč Sodišče preoblikovalo temeljno predhodno vprašanje sodišča iz Nizozemske na način, da je odgovarjalo na vprašanje ali izvajanje prisilnih vračanj državljanov tretje države, ki so poskušali vložiti prošnjo na meji, in pridržanja teh tujcev na meji mimo določil Dublinske uredbe, preprečuje predajo tujca v to državo članico.¹⁴⁴ Razumljivo je, da zgolj to ne preprečuje predaje tujca po mnenju Sodišča EU (sedemčlanskega senata¹⁴⁵), saj je treba "upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovornost državo članico."¹⁴⁶

146.V konkretnem primeru tožena stranka v sodelovanju s pristojnim organom iz Hrvaške ni pridobila nobenega zanesljivega in pravno relevantnega zagotovila za odpravo omenjenega tveganja, kar bo predmet natančnejše obravnave v posebnem razdelku c/5 te sodbe. Če vsemu navedenemu sodišče doda oziroma mora upoštevati tudi okoliščino, da so bile predaje na Hrvaško v več primerih upravnih sporov preprečene s strani Upravnega sodišča bodisi z ugoditvijo tožbi ali zahtevi za izdajo začasne odredbe, ali je bilo ugotovljeno, da bi tožba morala imeti avtomatični suspenzivni učinek, potem tudi obravnavani tretji element govori za to, da je tožnica imela ob izdaji izpodbijanega akta zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni bil očitno neutemeljen.¹⁴⁷

147.Dodaten element nezaupanja v hrvaški sistem upravljanja s prosilci, ki so tja vrnjeni iz Slovenije po Dublinski uredbi, so izkušnje Upravnega sodišča, da se navkljub sklicevanju na načelo medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško, po številnih odločitvah Upravnega sodišča, s katerimi je bila tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe prosilcev zavrnjena, ti isti prosilci večinoma že isti dan, ali pa kakšen dan kasneje, vrnejo nazaj v Slovenijo in sprožajo nove upravne postopke in za tem še sodne postopke v Sloveniji. Zaradi tega je sodna funkcija oddelka za varstvo ustavnih pravic Upravnega sodišča v veliki meri "paralizirana" za ne dublinske zadeve. Zgolj v ilustracijo tega specifičnega problema v določenem časovnem obdobju med decembrom 2023 in junijem 2025 je z vidika načela medsebojnega zaupanja relevantno, da iz zadeve I U 117/2026 izhaja, da je bil prosilec predan Hrvaški dne 18. 9. 2025 ob 8.00 uri in se je še isti večer vrnil v Slovenijo;¹⁴⁸ iz zadeve I U 1953/2025 izhaja, da je bil prosilec predan Hrvaški dne 20. 6. 2025 in se je istega dne vrnil v Slovenijo in potem vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito;¹⁴⁹ iz zadeve I U 1354/2025 izhaja, da je bil prosilec predan Hrvaški 21. 10. 2024 in se je istega dne vrnil v Slovenijo ter vložil drugo prošnjo, nato je bil ponovno predan Hrvaški dne 20. 3. 2025 in se je spet že istega dne vrnil v Slovenijo;¹⁵⁰ iz zadeve I U 1325/2025 izhaja, da je bil prosilec predan na Hrvaško dne 28. 5. 2025 in je že isti dan vložil novo prošnjo v Sloveniji;¹⁵¹ iz zadeve I U 603/2025 izhaja, da je bil prosilec predan na Hrvaško dne 27. 9. 2024 in se je isti dan vrnil v Slovenijo in bi nastanjen v Azilnem domu;¹⁵² iz zadeve I U 1491/2024 izhaja, da je bil prosilec predan na Hrvaško dne 14. 12. 2023 in se je že naslednji dan vrnil v Slovenijo, dne 20. 6. 2024 je bil spet predan na Hrvaško in se je istega dne vrnil v Slovenijo;¹⁵³ iz zadeve I U 1670/2024 izhaja, da je bil prosilec dne 26. 7. 2024 predan na Hrvaško, naslednji dan se je vrnil v Slovenijo in vložil novo prošnjo;¹⁵⁴ iz zadeve I U 1260/2024 izhaja, da je bil prosilec predan na Hrvaško dne 24. 4. 2024 in isti dan se je vrnil v Slovenijo in vložil novo prošnjo;¹⁵⁵ iz zadeve I U 1233/2024 izhaja, da je bil prosilec dne 29. 3. 2024 predan na Hrvaško in naslednji dan se je vrnil v Slovenijo in vložil novo prošnjo.¹⁵⁶ Seznam teh ponovljenih postopkov je zgolj ilustrativen za naključno izbrano obdobje.

148.Tako vodeni postopki ne vzpostavljajo zaupanja do dublinskega sistema na Hrvaškem. Dejansko povzročajo odtegovanje realnih možnosti, da bi oddelek za varstvo ustavnih pravic Upravnega sodišča opravljal svojo ustavno funkcijo po 157. členu Ustave v drugih neazilnih zadevah. Zato je to dodaten element, ki utrjuje oceno sodišča, da je tožeča stranka imela zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni bil očitno neutemeljen in s temi okoliščinami je bila tožena stranka seznanjena ob izdaji izpodbijanega akta.

c/4) Neenotna sodna praksa glede instituta t.i. "sistemskih pomanjkljivosti iz Dublinske uredbe kot element v okviru presoje, ali ima prosilka zahtevek, ki ni očitno neutemeljen z vidika 4. člena Listine:

149.Tožena stranka v izpodbijanem aktu kot dokazni standard uporablja obstoj t.i. "sistemskih pomanjkljivosti" v drugi državi članici v postopku odločanja o mednarodni zaščiti ali pri sprejemu prosilcev kot merilo za odločitev, da se predaja ustavi in te pomanjkljivosti lahko zadevajo določene skupine oseb ali nekatere druge relevantne okoliščine.¹⁵⁷ Kljub temu na določenih mestih kot alternativo temu vendarle omenja tudi, "druge okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja".¹⁵⁸ Vendar pa konkretna odločitev dejansko temelji na dokazni oceni, da stranka ni izkazala "sistemskih pomanjkljivosti" na Hrvaškem.¹⁵⁹

150.Sodišče v tej zadevi ne bo ponavljalo geneze pravnega problema uporabe načela medsebojnega zaupanja v navezavi na institut t.i. sistemskih pomanjkljivosti, diskrecijske klavzule in porazdelitve dokaznega bremena z vidika prava EU in sodne prakse ESČP, ki jo je obširno podalo v sodbi v zadevi I U 224/2024 z dne 8. 6. 2024, ker je vprašanje (ne)zakonite uporabe instituta sistemskih pomanjkljivosti stvar presoje (ne)zakonitosti izpodbijanega sklepa oziroma (ne)utemeljenosti tožbe.

151.Z vidika ugotavljanja, ali je tožnica v času izdaje izpodbijanega akta imela zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen, oziroma če je njen predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen, je pomembno zgolj to, da je sodna praksa glede uporabe instituta sistemskih pomanjkljivosti med ESČP in Sodiščem EU neenotna, da je neenotna tudi znotraj sodne prakse Sodišča EU in neenotna je tudi v Sloveniji.

152.Z vidika sodne prakse ESČP je povsem jasno, vsaj od zadeve Tarakhel v Switzerland iz leta 2014 naprej, da t.i. "sistemske pomanjkljivosti" ne morejo biti pogoj za varstvo pravice iz 4. člena Listine, še posebej ne zato, ker imajo države podpisnice EKČP na podlagi 17. člena Dublinske uredbe diskrecijsko pravico o tem, ali prosilca predati drugi državi članici EU, ali ne.¹⁶⁰

153.Z vidika sodne prakse Sodišča EU temu ni tako oziroma je mogoče govoriti o treh obdobjih v sodni praksi Sodišča EU glede uporabe instituta sistemskih pomanjkljivosti. Prvo obdobje je zaznamovala odsotnost sodne prakse Sodišča EU in je to trajalo do sprejema sodb Velikega senata Sodišča EU v zadevah Gheselbach in Karim, ki sta bili sprejeti na isti dan dne 7. 6. 2016. V zadevi Karim je Veliki senat Sodišča EU potrdil, da iz točk od 30 do 61 sodbe z dne 7. junija 2016, Ghezelbash

(C-63/15), izhaja, da je s členom 27(1) Uredbe št. 604/2013 v povezavi z njeno uvodno izjavo 19 prosilcu za azil dano učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo o premestitvi, sprejeto v zvezi z njim, ki se med drugim lahko nanaša na presojo uporabe te uredbe, in ki torej lahko vodi do tega, da se podvomi o odgovornosti države članice, "tudi v primeru neobstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pri pogojih za sprejem prosilcev za azil v to državo članico," ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.¹⁶¹

154.Tudi v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji je Sodišče EU jasno sledilo sodni praksi ESČP, da t.i. sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja.¹⁶² Veliki senat Sodišča EU je to stališče ponovno potrdil v zadevi Jawo, kjer je navedel, da čeprav se člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III nanaša zgolj na položaj, kot je ta iz sodbe z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), torej na položaj, v katerem je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine posledica sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici /.../ iz točk 83 in 84 te sodbe ter iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v tem členu 4, izhaja, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti." ¹⁶³

155.To obdobje usklajenosti med sodno prakso ESČP in Sodiščem EU je torej trajalo dokaj kratko obdobje od junija 2016 do izdaje sodbe malega (drugega) senata Sodišča EU v zadevi DG in drugi iz novembra 2023. V tej zadevi je Sodišče EU najprej nekako potrdilo, da je v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji, Sodišče EU sprejelo stališče, da je treba člen 4. Listine razlagati tako, da se je mogoče - tudi če ni utemeljene domneve, da v državi članici, odgovorni za obravnavanje prošnje za azil, obstajajo sistemske pomanjkljivosti - na to določbo sklicevati, če ni izključeno, da v posameznem primeru predaja prosilca za azil v okviru Dublinske uredbe pomeni dejansko in izkazano nevarnost, da se bo s tem prosilcem zato ravnalo nečloveško ali ponižujoče. V nadaljevanju zadeve D.G. in drugi je ugotovilo, da ni razvidno, da bi se pritožniki sklicevali na take sistemske pomanjkljivosti in da nobeden od prosilcev v zadevi D.G in drugi ni v primerljivem osebnem (zdravstvenem) položaju kot prosilec v zadevi C.K in drugi proti Sloveniji.¹⁶⁴ V konkretni zadevi je bilo predhodno vprašanje namreč postavljeno, ker je druga država članica EU (Švedska) drugače uporabljala institut notranje zaščite v kontekstu subsidiarne zaščite za primer države Afganistan kot italijanska sodna praksa in je Sodišče EU odločilo, da razlika v presoji, ki jo opravita država članica, ki daje zahtevo, na eni strani in odgovorna država članica na drugi strani glede ravni zaščite, ki jo je prosilec lahko deležen v svoji izvorni državi na podlagi člena 8 Kvalifikacijske direktive 2011/95, ali glede obstoja resne in individualne grožnje življenju ali telesni celovitosti civilista zaradi vsesplošnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada na podlagi člena 15(c) te direktive, " načeloma ni upoštevna za preizkus veljavnosti odločbe o predaji."

156.V zadevi X pa je četrti senat Sodišča EU spremenil dokazni standard sistemskih pomanjkljivosti po Dublinski uredbi. V tej zadevi je predhodno vprašanje postavila Nizozemska, Poljska pa naj bi bila odgovorna država članica. V tej zadevi je bil prosilec na Poljskem trikrat podvržen prisilnemu vračanju nazaj v Belorusijo, brez da bi bila njegova prošnja za mednarodno zaščito sprejeta in z možnostjo, da bi prišlo do kršitve načela nevračanja in trikrat je bil prosilec pridržan mimo pogojev, ki jih ureja Direktiva o sprejemu 2013/33.¹⁶⁶ Za navedene dve kršitvi je Sodišče EU ugotovilo, da pomenita "resni pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev," a je dodalo, da iz tega še ne izhaja nujno, da te pomanjkljivosti izpolnjujejo dva kumulativna pogoja, ki sta navedena v členu 3(2), drugi pododstavek, Dublinske uredbe in ki morata biti izpolnjena za preprečitev predaje prosilca za mednarodno zaščito v državo članico.¹⁶⁷ Le sistemske pomanjkljivost, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine, onemogočajo takšno predajo.¹⁶⁸ Pri sami izpeljavi dveh kumulativnih pogojev pa je Sodišče EU za ta konkreten primer dejansko vzpostavilo tri pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za preprečitev predaje. Predložitveno nizozemsko sodišče bi namreč moralo po tej predhodni sodbi preizkusiti:

-(prvič) ali ugotovljene pomanjkljivosti "še vedno obstajajo na Poljskem" in ali se nanašajo na splošno na azilni postopek in pogoje za sprejem, ki se uporabljajo za prosilce za mednarodno zaščito oziroma vsaj za nekatere skupine prosilcev za mednarodno zaščito kot celoto, kot je skupina oseb, ki želijo pridobiti mednarodno zaščito po prehodu ali po poskusu prehoda meje med Poljsko in Belorusijo; če bi se izkazalo, da je tako, bi bilo te pomanjkljivosti mogoče opredeliti kot "sistemske" glede na sodno prakso Sodišča EU, ki omogoča izenačitev sistemskih pomanjkljivosti in pomanjkljivosti, ki vplivajo na določene skupine; če to predložitve sodišče ne bi ugotovilo, potem določba drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe ne preprečuje predaje;¹⁶⁹

-(drugič): glede drugega pogoja v zvezi z obstojem nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine, ki izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, bi moralo predložitveno sodišče presoditi, ali sistemske pomanjkljivosti povzročajo nevarnost, da bo zadevna oseba izpostavljena ravnanju, ki je v nasprotju s členom 4 Listine, torej ali bo ta oseba ponovno napotena na mejo med Poljako in Belorusijo, kjer bi bila nezakonito vrnjena v Belorusijo in morda pred tem še pridržana na mejnem prehodu, in po drugi strani,

-(tretjič): ali bi jo taki ukrepi ali taki praksi izpostavili položaju skrajnega materialnega pomanjkanja, v katerem ne bi mogla zadovoljiti niti svojih najosnovnejših potreb, kot so potreba po hrani, umivanju in namestitvi, in ki bi škodovali njenemu telesnemu ali duševnemu zdravju ali bi jo privedli do položaja poslabšanja, ki ni v skladu s človeškim dostojanstvom, s tem, da bi bila postavljena v tako resen položaj, ki ga je mogoče izenačiti z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem.¹⁷⁰

157.Tak pristop kot v zadevi X je nakazal tudi drugi senat Sodišča EU v zadevi Daraa oziroma DO z dne 5. 3. 2026.¹⁷¹

158.To pomeni, da je glede uporabe instituta sistemskih pomanjkljivosti je v zvezi z drugim pod-odstavkom člena 3(2) Dublinske uredbe neusklajena sodna praksa med Velikim senatom Sodišča EU (v zadevah Gheselbash, Karim ter v zadevi Jawo) in kasnejšimi sodbami malih senatov, ter med malimi senati Sodišča EU in ESČP. Glede na to, da bi morala biti merila po Dublinski uredbi, kot se je izrazilo Sodišče EU v sodbi v zadevi Daraa, jasna, izvedljiva, objektivna in pravična¹⁷², upoštevajoč vse navedeno, temu ni tako, in tudi zato zahtevek tožeče stranke v zvezi s 4. členom Listine ni (bil) očitno neutemeljen.

159.Neusklajena pa je sodna praksa sodišč tudi v Sloveniji. Tožena stranka se v izpodbijanem aktu sicer sklicuje na številne sodbe Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča, iz katerih izhaja, da je merilo za ustavitev predaje obstoj sistemskih pomanjkljivosti v drugi državi članici EU. Vendar pa obstajajo tudi sodne odločbe Upravnega sodišča (na primer v zadevah: I U 1975/2013 z dne 27. 12. 2013, odst. 22-26; I U 136/2022 z dne 23. 3. 2022; I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022; I U 922/2023 z dne 16. 8. 2023; I U 333/2023 z dne 17. 3. 2024, odst. 62-91; I U 224/2024 z dne 8. 6. 2024; I U 1094/2025 z dne 4. 9. 2025) in sodne odločbe Vrhovnega sodišča (I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 (odst. 17; I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, odst. 13) ter Ustavnega sodišča (Up-613/16 z dne 28. 9. 2016), iz katerih izhaja, da sistemske pomanjkljivosti niso conditio sine qua non za varstvo absolutne pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja.

160.Ker je torej sodna praksa za marsikoga lahko na omenjenih ravneh neusklajena ali vsaj nejasna, to dodatno utemeljuje okoliščino, da prosilka v času izdaje izpodbijanega akta ni imela zahtevka v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki bi bil očitno neutemeljen in to dodatno prispeva k ugotovitvi sodišča, da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen, saj bi v navedenih okoliščinah tožba morala imeti avtomatični suspenzivni učinek, da bi tožnica imela dostop do učinkovitega sodnega varstva pravic pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem, preden je predaja po Dublinski uredbi izvedena.

161.Na koncu tega razdelka sodišče pripominja, da nova Uredba o upravljanju azila in migracij št. 2024/1351, ki bo nadomestila Dublinsko uredbo, instituta t.i. sistemskih pomanjkljivosti ne omenja več, kar je morebiti tudi odraz tega, da je tudi zakonodajalec EU uvidel, da je ta institut v praksi povzročil več težav kot pa je doprinesel pozitivnega k razvoju vladavine prava in konceptu učinkovitega sodnega varstva pravic prosilcev za mednarodno zaščito. Zato bo nova ureditev verjetno, zmanjšala nejasnosti z vidika materialnega prava in dokaznih pravil v zvezi z varstvom pravice iz 4. člena Listine.¹⁷³

c/5.) Element "posamičnih jamstev" za spoštovanje temeljnih pravic prosilcev v primeru predaje po Dublinski uredbi in njegov vpliv na oceno, ali zahtevek prosilke v zvezi s 4. členom Listine ni očitno neutemeljen:

162.T.i. posamična jamstva oziroma individualna zagotovila (ali diplomatska zagotovila) in konkretni kriteriji za oceno zanesljivosti teh zagotovil so že dolgo sestavni del varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja v praksi ESČP v zvezi s 3. ali 6. členom EKČP v primerih deportacij, izročitev, odstranitev tujcev.¹⁷⁴ V sodbi praksi Sodišča EU v zvezi z Dublinsko uredbo se je ta institut prvič pojavil februarja 2017 v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji, po tem, ko je bil ta institut uporabljen v zadevi Aranyosi in Cãldãraru zvezi z načelom medsebojnega zaupanja v zvezi z Evropskim pripornim nalogom v mesecu aprilu 2016. Iz sodbe Velikega senata v zadevi Aranyosi in Cãldãraru v situaciji, ko obstaja dejanska nevarnost, da bo v tej državi članici v primeru izročitve oseba podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, kar bi sicer povzročilo odložitev ali zavrnitev izvršitve evropskega pripornega naloga, mora država od druge države pred odložitvijo (zavrnitvijo) izvršitve naloga zahtevati, da ji ta druga država članica pošlje potrebne dodatne informacije glede razmer, v katerih bo zadevna oseba sprejeta v tej državi članici.¹⁷⁵

163.V zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji je Sodišče EU upoštevalo, da "naj bi slovenski organi od hrvaških organov prejeli zagotovilo, da bodo tožeče stranke v postopku v glavni stvari prejele potrebno zdravniško obravnavo" in da tožeče stranke niso zatrjevale, da imajo hude in specifične bolezni, za katere je ustrezno zdravljenje na voljo samo v nekaterih državah članicah. ¹⁷⁶ Kljub temu pa je Sodišče EU zavzelo stališče, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje in je samo za ta akt predaje izpeljalo, da mora država "odpraviti vsakršen resen pomislek" v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe.¹⁷⁷ Odločilo, da je mora država poskusiti to tveganje ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi.¹⁷⁸ V tej zvezi mora seveda država članica, ki mora izvesti predajo, v skladu s členom 8 Izvedbene uredbe "sodelovati" z odgovorno državo članico.¹⁷⁹ Kot poseben element sodelovanja je Sodišče EU izpeljalo tudi, da če pristojno sodišče meni, da preventivni ukrepi zadostujejo za to, da se izključi vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje zadevnega prosilca za azil, "mora to sodišče sprejeti potrebne ukrepe, da se prepriča, da jih bodo organi države članice, ki poda zahtevo, pred predajo zadevne osebe izvedli."¹⁸⁰ Če pa s sprejetjem preventivnih ukrepov ni mogoče zagotoviti, da predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za kršitev pravice iz 4. člena Listine, bi morali organi zadevne države članice izvršitev predaje te osebe odložiti, dokler predaja iz navedenih razlogov ni možna.¹⁸¹ Država mora torej odpraviti te pomisleke, tako da se prepriča, da bodo pred predajo sprejeti preventivni ukrepi, sicer mora biti predaja te osebe odložena do takrat, ko bo predaja mogoča.¹⁸² V predmetni zadevi sicer ne gre za ranljivost prosilke za mednarodno zaščito zaradi bolezni, ampak gre za posebno ranljivost zaradi pripadnosti LGBTI+ skupnosti in spremembe spola, kar pa ne zmanjšuje pomena omenjenega sodelovanja med pristojnima organoma obeh držav članic EU.

164.V kasnejši sodni praksi je Sodišče EU bolj izrecno izpostavilo, da je hkrati z načelom medsebojnega zaupanja treba upoštevati tudi načelo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3), prvi pododstavek, PEU - na podlagi katerega se Unija in države članice medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb.¹⁸³ Zato je v tovrstnih sporih relevantno, ali je tožena stranka poskušala pridobiti <em>"zadostna individualna jamstva"</em> za izključitev nevarnosti za kršitev pravice iz 4. člena Listine, ki morajo biti tudi verodostojna.¹⁸⁴ To velja ne samo z vidika ugotavljanja dejanske nevarnosti, da bi prišlo do kršitve 4. člena Listine, ampak tudi z vidika vprašanja, ali ima prosilka zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen, ker že takrat nastopi standard stroge ocene omenjenega tveganja.¹⁸⁵ Slednje je relevantno za odločanje o tem, ali je predlog za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru utemeljen.

165.Sodišče ob tem še pripominja, da so z vidika odprave tveganja za morebitno kršitev pravice iz 3. člena EKČP po praksi ESČP zadostna tudi občasna t.i. Cirkularna, a dovolj konkretizirana zagotovila pristojnega organa iz države članice sprejemnice, da bodo prosilci s posebno ranljivostjo nameščeni v konkretne prostore, ki so prilagojeni specifičnim potrebam ranljivih posameznikov, česar se je posluževala Italija v primerih predaj po Dublinski uredbi družin z otroki po sodbi ESČP v zadevi <em>Tarakhel</em>. V takih situacijah je ESČP zavzelo stališče, da bi v primeru izkazanega ustreznega cirkularnega zagotovila moralo biti tveganje stvarno (ang.: "<em>real</em>") in neposredno (ang.: "<em>imminent</em>") , da bi zadeva lahko prišla v okvir določila 3. člena EKČP. Italija je taka cirkularna zagotovila objavljala v časovni dinamiki, kot sledi: dne 2. 2. 2015, dne 15. 4. 2015, dne 8. 6. 2015¹⁸⁶

166.Upravno sodišče je toženo stranko na to lojalno sodelovanje z namenom pridobivanja posebnih jamstev ali zaradi izvršitve predhodnih preventivnih ukrepov, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ne bi prišlo, opozorilo že večkrat v sporih zaradi predaje prosilcev Hrvaški po Dublinski uredbi, še posebej, ko je šlo za prosilce s posebno ranljivostjo.¹⁸⁷ Tožena stranka je tudi seznanjena s številnimi primeri, ko je Upravno sodišče zadržalo izvršitev predaje Hrvaški oziroma je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, ker v zvezi s predajo Hrvaško, še posebej, ko je šlo za ranljive prosilce za azil, ni bilo možno uporabiti načela medsebojnega zaupanja brez upoštevanja standardov stroge ocene tveganja.

167.Iz izpodbijanega akta in podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka poskušala pridobiti zadostno in verodostojno posamično jamstvo od pristojnih hrvaških organov, upoštevajoč pri tem tudi kriterije za zanesljivost individualnih zagotovil po praksi ESČP in Sodišča EU, da s predajo tožnice Hrvaški ne bo prišlo do kršitve njene pravice do prepovedi ponižujočega ravnanja. Zaradi tega ocena sodišča iz razdelkov od c/1 do c/4, da je tožnica imela že v času izdaje izpodbijanega akta zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni bil očitno neutemeljen, ostane nespremenjena.

d.)Sklepno:

168.Vse navedeno skupaj pomeni, da bi morala imeti tožba v takem primeru avtomatični suspenzivni učinek oziroma da bi že tožena stranka v izpodbijanem aktu morala upoštevati, da zahtevek tožnice glede varstva pravice iz 4. člena Listine ni očitno neutemeljen in da mora tožena stranka zato počakati z izvršitvijo vsaj do izteka roka za vložitev tožbe iz razloga, da ima tožeča stranka možnost, da o njenih pravicah presodi tudi neodvisno in nepristransko sodišče, preden je sklep o predaji izvršen. Ker je bila tožba v predmetni zadevi vložena, je bil s tem vzpostavljen tudi suspenzivni učinek tožbe. Obstoj okoliščin v zvezi s 4. členom Listine oziroma zahtevka, ki ni očitno neutemeljen, tudi pomeni, da je tožeča stranka izkazala težko popravljivo škodo in da je sorazmerno ter v skladu z javnim interesom, da sodišče tak učinek prizna tudi s tem sklepom. Tožena izdaji začasne odredbe zaradi varstva javnega interesa v odgovoru na tožbo niti ne nasprotuje. Na tej podlagi je sodišče predlogu tožnice ugodilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (drugi odstavek 32. člena ZUS-1 v zvezi s členom 27(3) Dublinske uredbe).

-------------------------------

Glej na primer: A.S. V Switzerland, App. no. 39350/13, 30. 6. 2015; glej tudi mutatis mutandis H. and B. v. the United Kingdom, App. no. 70073/10 and 44539/11, odst. 117-120; Decision G.R.S. against the Netherlands, App. no. 77691/11, 11. 7. 2017; Decision E.P. against the Netherlands and A.R. against the Netherlands, App. no. 43538/11 and 63104/11, 11. 7. 2017, odst. 86-98; Decision M.M. against the Netherlands and 3 other applications, App. no. 15993/09, 16. 5. 2017, odst. 126-143. Glej tudi (mutatis mutandis) sodbo Velikega senata v zadevi Savran v Denmark, App. no. 57467/15, 7. 12. 2021, odst. 149-202.

Glej: L.G., C-745/21, 16.2.2023 (načelo medsebojnega zaupanja v zvezi z Dublinsko uredbo), odst. 49-54; XXXX, C-483/20 [GC] 22.2.2022 (načelo medsebojnega zaupanja v zvezi s Procesno direktivo 2013/32), odst. 35-44. Glej tudi določbo člena 43(1) Uredbe o upravljanju azila in migracij 2024/1351.

Glej člen 43(1)(c) Uredbe o upravljanju azila in migracij 2024/1351.

Åklagaren, C-617/10, 26. 2. 2013, odst. 44.

X and Y, C-180/17, 26. 9. 2018, odst. 31; Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39.

Člen 47 Listine je "dovolj sam po sebi in ga ni treba pojasnjevati z določbami prava Unije ali nacionalnega prava, da bi se posameznikom podelila pravica, na katero se kot tako lahko sklicujejo" (Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 56; B, C-233719, 30. 9. 2020, odst. 55).

Jawo, C-163/17, odst. 91; Ibrahim, C-297/17, odst. 89; C. K. in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 67.

Gebremedhin v France, App. no. 25389/05, 26. 4. 2007, odst. 66-67; Hirsi Jamaa and others v Italy, App. no. 27765/09, 23. 2. 2012, odst. 200. Glej tudi: mutatis mutandis: X, C-175/17, 26.9.2018, odst. 32; LM, C-402/19, 30.9.2020, odst. 35.

V ustaljeni sodni praksi Velikega senata Sodišča EU od leta 1978 naprej namreč velja, kot pravi Sodišče EU v zadevi RS, C-430/21, 22. 2. 2022 (odst. 53): "Načelo primarnosti nacionalnemu sodišču, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava Unije, nalaga obveznost, da če ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije, zagotovi polni učinek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predložen, pri čemer lahko po potrebi po lastni presoji odloči, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve ali prakse, tudi poznejše, ki je v nasprotju z določbo prava Unije, ki ima neposredni učinek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku (glej v tem smislu sodbe z dne 9. marca 1978, Simmenthal, 106/77, EU:C:1978:49, točka 24; z dne 24. junija 2019, Popławski, C-573/17, EU:C:2019:530, točki 61 in 62, ter z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C-357/19, C-379/19, C-547/19, C-811/19 in C-840/19, EU:C:2021:1034, točka 252)".

RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 40.

V zgodnji sodbi v zadevi Abdida (C-562/13, 18. 12. 2014, odst. 52) je Sodišče EU navedlo naslednje: "Evropsko sodišče za človekove pravice je namreč presodilo, da kadar se država odloči izročiti tujca državi, za katero je na podlagi utemeljenih razlogov mogoče domnevati, da bi bil tujec v njej izpostavljen resničnemu tveganju, da bo obravnavan v nasprotju s členom 3 EKČP, učinkovitost vloženega pravnega sredstva iz člena 13 EKČP zahteva, da imajo zadevne osebe zoper izvršitev ukrepa, ki omogoča njihovo vrnitev, na voljo zakonsko suspenzivno pravno sredstvo (glej zlasti sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 26. aprila 2007 v zadevi Gebremedhin proti Franciji, točka 67, in z dne 23. februarja 2012 v zadevi Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji, točka 200)". V tem smislu glej tudi: Tall, C-239/14, 17. 12. 2015, odst. 54; Gnandi, C-181/16, 19.6.2018, odst. 54-55, ki se nanašajo na avtomatični suspenzivni učinek tožbe zoper odločitve o vračanju na podlagi Direktive o vračanju 2008/115.

V zadevi X, ki se nanaša na situacijo vrnitve tujca v tretjo državo, je Sodišče EU v letu 2018 navedlo: "Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da kadar se država članica odloči vrniti prosilca za mednarodno zaščito v državo, za katero je na podlagi utemeljenih razlogov mogoče domnevati, da bi bil ta prosilec v njej izpostavljen resničnemu tveganju, da bo obravnavan v nasprotju s členom 18 Listine v povezavi s členom 33 Konvencije o statusu beguncev, kakor je bila dopolnjena s protokolom, ki se nanaša na ta status, ali v nasprotju s členom 19(2) Listine, pravica do učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine zahteva, da ima ta prosilec zoper izvršitev ukrepa, ki omogoča njegovo vrnitev, na voljo pravno sredstvo, ki je že po zakonu suspenzivno" (X, C-175/17, 26. 9. 2018, odst. 32; glej tudi: LM, C-402/19, 30. 9. 2020, para. 35).

Glej na primer: X, C-392/22, 29. 2. 2024, odst. 77.

LM, C-402/19, 30. 9. 2020, odst. 33-34.

C.K. in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 60.

Soering v. U.K., App. no. 14038/88, 7. 7. 1989, odst. 85, 117.

L.M. and others v Russia, App. no. 40081/14, 15. 10. 2015, odst. 104.

M.A. and others v. Lithuania, App. no. 57993/17, 11. 12. , 2018, odst, 66, 83; glej tudi: Ilias and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15, 21. 11. 2019, odst. 136.

Mohammed v Austria, App. no. 2283/21, 6. 6. 2013, odst. 80.

X, C-392/22, 29. 2. 2024, odst. 28, 82-87.

Ibid. odst. 35.

Ibid. odst. 35, 39, 41, 43.

Sklep Vrhovnega sodišča I Up 300/2023, 25. 1. 2023, odst. 13; glej tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 42/2026, 24. 3. 2026, odst. 19.

B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 21.

Ibid. odst. 43,

Pojem "dodelitve socialne pomoči" je sicer naveden v povzetku uporabljenih pojmov v objavljeni različici sodbe v bazi CURIA, pri čemer pa ta povzetek ni sestavni del sodne odločbe in ne zavezuje, med tem ko je pojem socialne pomoči v sodbi omenjen le v odstavku 67 in 68 in ni bil osrednji predmet interpretacije, ampak zgolj posledica interpretacije avtomatičnega suspenzivnega učinka.

M.S.S. v Belgiuma and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 340; Tarakhel v Switzerland, App. no. 29217/12, 4. 11. 2014, odst. 90;

B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 44.

Ibid. odst. 46.

Ibid. odst. 48-49.

Ibid. odst. 57.

Ibid. odst. 60.

Ibid. odst. 61-62.

Ibid. odst. 63.

Ibid. odst. 65-66.

Ibid. odst. 68.

X in Y, C-180/17, 26. 9. 2018, odst. 31; Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39.

Sklep Vrhovnega sodišča I Up 300/2023, 25. 1. 2024, odst. 12.

Glej na primer sodne odločbe Upravnega sodišča v zadevah: I U 1115/2024 z dne 21. 6. 2024, I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023 in I U 891/2023 z dne 10. 11. 2023 in I U 1094/2025 z dne 4. 9. 2025, odst. 26.

Amayry, C-60/16, 13. 9. 2017, odst. 62 (glej tudi odst. 45); Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 59; B, F in K, C- 323/21, C-324/21 in C-325/21 12. 1. 2023, odst. 63; MA, PB, LE, C-245/21 in C-248/21, 22. 9. 2022, odst. 48, 58.

Amayry, C-60/16, 13. 9. 2017, odst. 63.

Ibid. odst. 64.

Ibid. odst. 66.

Ibid. odst. 60, 63.

Ibid. odst. 64.

Ibid. odst. 66.

Ibid. odst. 73.

Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 300/2023, 25. 1. 2024 odst. 9; glej nekoliko dopolnjeno interpretacijo tega pravnega vprašanja v zadevi I Up 42/2026, 24. 3. 2026, odst. 20.

Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I up 300/2023 z dne 25. 1. 2023, odst. 12.

Ghezelbash, C-63/15, 7. 6. 2016, odst. 29, 50.

V odstavku 50. Sodišče EU pravi: "Iz člena 27, od (3) do (6), Uredbe št. 604/2013 je razvidno, da mora prosilec za azil za zagotovitev učinkovitosti teh pravnih sredstev imeti zlasti možnost sodišče ali razsodišče zaprositi, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, in da mora imeti dostop do pravne pomoči." V odstavku 59 pa sodišče EU pravi: "Poleg tega je glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji iz člena 27(3)(c) Uredbe št. 604/2013 razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, da je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na preučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen."

92.Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1421/2025 z dne 30. 9. 2025, odst. 32., kjer je tudi šlo za odločanje o začasni odredbi v zvezi s predajo tožnika Hrvaški.

93.Po grobih izkušnjah je vedno več obdobij ko sodnik oddelka za varstvo ustavnih pravic Upravnega sodišča dobi eno novo nujno tožbo s področja varstva človekovih pravic ali eno novo zahtevo za izdajo začasne odredbe v delo (skoraj) vsak dan. Zgolj za ilustracijo in brez vpogleda v uradne evidence je sodnik v času reševanja te začasne odredbe dobil na novo v delo tudi tožbo skupaj z začasno odredbo s področja trgovine z ljudmi, tožbo skupaj z začasno odredbo v zadevi odvzema prostosti prosilcu za mednarodno zaščito, tožbo skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe zaradi predaje Hrvaški, dve tožbi zoper predajo Hrvaški po Dublinski uredbi z eno začasno odredbo, dve tožbi zoper zavrženje zahtevka za ponovno uvedbo postopka mednarodne zaščite, tožbo zoper zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, za kar vse je določen rok 7 dni z izjemno odvzema prostosti, kjer je rok za obravnavo 3 delovne dni ter tri tožbe v zadevi omejevanja dostopa do spletnih strani, o čemer je treba odločiti v 7 dneh. Na ta problem oddelka za varstvo ustavnih pravic Upravnega sodišča se navezuje tudi problem množičnega vračanja prosilcev, ki so predani Hrvaški po Dublinski uredbi nazaj v Slovenijo, kjer se zaradi tega še bolj kopičijo ponavljajoči se upravni spori. Več o tem glej odstavek 147 v razdelku c/3 te sodbe.

94.Torubarov, C-556/17, 19. 7. 2019, odst. 56.

95.PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 32-34, 36; LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 76-77

96.LH, C-564/18, odst. 60 v zvezi z odst. 58 in 77; PG, C-406/18, odst. 24, 37.

97.M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21.1.2011, odst. 293.

98.Glej na primer številne začasne odredbe po pravilu 39, ki jih je ESČP izdalo v zadevah: Camara v. Belgium (App. no. 49255/22), Msallem and 147 Others v. Belgium (App. no. 48987/22), Al-Shuja and Others v. Belgium (App. no. 52208/22), in ki se nanašajo na pogoje sprejema prosilcev za azil v Belgiji.

99.Zapisnik o prošnji za mednarodno zaščito z dne 6. 1. 2026, str. 5.

100.Zapinsik o osebnem razgovoru z dne 9. 2. 2026, str. 4.

101.M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 220.

102.Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 159; M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 219.

103.Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 160.

104.Predzadnji odstavek na strani 4 izpodbijanega sklepa.

105.RL, QS, C-185/24 in C-189/24, [Tudmur], 19. 12. 2024, odst. 13.

106.Glej mutatis mutandis: B and D v Switzerland, App. no. 889/19 and 43987/16, 17. 11. 2020, odst. 61-63; X Y Z, C-199/12 in C-200/12, 7. 11. 2013, odst. 76.

107.Ibid. odst. 57.

108.Sabalić v Croatia, App. no. 50231/13, 14. 1. 2021, odst. 64-65.

109.Aghdgomelashvili and Japaridze v Georgia, App. no. 7224/11, 8. 10. 2020, odst. 42.

110.Ibid. odst. 47-49; Identoba and Others v Georgia, App. no. 73235/12, 12. 5. 2015, odst. 69-70

111.Identoba and Others v Georgia, App. no. 73235/12, 12. 5. 2015, odst. 65.

112.Hanovs v Latvia, App. no. 40861/22, 18. 7. 2024, odst. 42-43.

113.Tudi obrazložitev in ugotovitev kršitve v tej zadevi se je nanašala na obe pravici hkrati iz 8. in 3. člena EKČP (ibid. odst. 44-54).

114.Komisija proti Madžarski, C-769/22, 21. 4. 2026, odst. 133, 142.

115.Ibid. odst. 136, 138, 141-142, 147, 156.

116.Ibid. odst. 132, 141.

117.Aghdgomelashvili and Japaridze v Georgia, App. no. 7224/11, 8. 10. 2020, odst. 36-41; Identoba and Others v Georgia, App. no. 73235/12, 12. 5. 2015, odst. 66-67

118.Sodba Upravnega sodišča I U 1686/2020, 7. 2. 2020, odst. 280-303.

119.Ibid. odst. 304-359.

120.Glej odstavke 108-130 v sodbi v zadevi I U 1834/2019.

121.Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1686/2020, 7. 12. 2020, odst. 224-226.

122.M.H. And others v Croatia, App. Nos. 15670/18 and 43115/18, 18. 11. 2021, odst. 103, 109-110, 112-114.

123.Ibid. odst. 144.

124.Ibid. para. 115.

125.Ibid. odst. 149.

126.Ibid. odst. 149-164.

127.Ibid. odst. 191-194, 199-201.

128.Ibid. odst. 202.

129.Ibid. odst. 204.

130.Ibid. odst. 240-259.

131.Ibid. odst. 268-274, 295-304.

132.Ibid. odst. 299-304.

133.Glej sodbo Velikega senata v zadevi Ilias and Ahmed v Hungary, App. no. 47287/15, 21. 11. 2019, odst. 159-164.

134.M.H. And others v Croatia, App. Nos. 15670/18 and 43115/18, 18. 11. 2021, odst. 325-337.

135.Darainou v Croatia, App. no. 84523/17, 17. 1. 2023, odst. 86-93.

136.Ibid. odst. 102-112.

137.Y.K. v Croatia, App. no. 38776/21, 17. 7. 2025, odst. 32.

138.Ibid. odst. 45.

139.Ibid. odst. 90-104.

140.Ibid. odst. 118-123.

141.Glej tudi: S.B. And others v Croatia and 2 other applications, App. no. 18810/19, ki je bil komuniciran strankam dne 26. 3. 2020.

142.Glej na primer: M.D. v Sweden, App. no. 32694/23, 26. 3. 2026, odst. 152-153.

143.Sabalić v Croatia, App. no. 50231/13, 14. 1. 2021, odst. 74-76.

144.Ibid. odst. 110-116.

145.X, C-392/22, 29. 2. 2024, odst. 42.

146.Možnost , da bi bila zadeva dodeljena Velikemu senatu, ni bila sprejeta (ibid. odst. 38-39).

147.Glej na primer zadeve: I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022, I U 224/2024 z dne 14. 3. 2024, I U 1115/2024 z dne 21. 6. 2024, I U 605/25 z dne 29. 4. 2025, I U 2148/2024 z dne 26. 9. 2025, I U 1173/2025 z dne 30. 9. 2025.

148.I U 117/2026 z dne 28. 1. 2025, odst. 3.

149.I U 1953/2025, 25. 11. 2025, odst. 2.

150.I U 1354/2025, 3. 9. 2025, odst. 2.

151.I U 1325/2025, 11. 8. 2025, odst. 3.

152.I U 603/2025, 27. 9. 2024, odst. 3.

153.I U 1491/2024, 24. 9. 2024, odst. 2.

154.I U 1670/2024, 8. 10. 2024, odst. 2.

155.I U 1260/2024, 5. 9. 2024, odst. 3.

156.I U 1233/2024, 19. 7. 2024, odst. 3.

157.Drugi in tretji odstavek na strani 4 izpodbijanega sklepa.

158.Prvi odstavek na strani 4 izpodbijanega sklepa.

159.Drugi odstavek na strani 6, drugi odstavek na strani 8 izpodbijanega sklepa.

160.Glej M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011; Tarakhel v Switzerland, App. no. 29217/12, 4. 11. 2014.

161.Karim, C-165/15, 7. 6. 2026, odst. 22.

162.Glej: C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 91-93.

163.Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 87.

164.D.G. in drugi, C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21, 30. 11. 2023, odst. 137-139.

165.Ibid. odst. 140-142.

166.Pridržan je bil zgolj zato, ker je prosil za mednarodno zaščito in možnost uporabe milejših ukrepov od pridržanja ni bila preverjena (X, C-392/22, 29. 2. 2024, odst. 54-56)

167.Ibid. odst. 57, 48-53.

168.Ibid. odst. 58.

169.Ibid. odst. 59-61.

170.Ibid. odst. 62-63, 65

171.Glej: DO, C-458/24 [Daraa], 5. 3. 2026, odst. 33-34.

172.Ibid. odst. 53

173.Glej člen 16(3) in 43(1)(a) Uredbe o upravljanju azila in migracij 2024/1351.

174.O natančnih kriterijih za presojo zanesljivosti in relevantnosti diplomatskih zagotovil glej: Othman (Abu Qatada) v the United Kingdom, 8139/09, 17 Jan. 2012, odst. 189.

175.Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, 5. 4. 2016, odst. 93-95, 98.

176.C.K. In drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 71-72.

177.Ibid. odst. 73, 76.

178.Ibid. odst. 77.

179.Ibid. odst. 80.

180.Ibid. odst. 84.

181.Ibid. odst. 85.

182.Ibid. odst. 90.

183.QY, C-753/22, 18. 6. 2024, odst. 77.

184.X, C-392/22, 29. 2. 2024, odst. 80-81. O posvetovanju in sodelovanju glej tudi: DO, C-458/24 [Daraa], 5. 3. 2026, odst. 59.

185.Soering v. the U.K., [GC], 14038/88 , 7. 7. 1989, odst. 91; J.K. and others v. Sweden [GC], 59166/12, 23. 8. 2016, odst. 51, 83, 86; glej tudi: N.S. and M.E. [GC], C-411/10 and C-493/10 [GC], odst. 94, 106; C.K. in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 60; Jawo, C-163/17 [GC], para, 85.

186..Ali and others against Switzerland and Italy, App. no. 30474/14, 4. 10. 2016, odst. 34-35; J.A. And others against the Netherlands, App. no. 3. 11. 2025,odst. 30-32.

Glej na primer sodne odločbe Upravnega sodišča v zadevah: I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023, odst. 88; I U 224/2024 z dne 8. 6. 2024, odst. 69; I U 1094/2025 z dne 4. 9. 2025, odst. 53;

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 27, 27/3, 27/4

Mednarodne Pogodbe

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) - člen 4, 47

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 3, 8, 13

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 70, 70/1, 70/2, 70/3

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.