Jedro

Z izgradnjo prizidka ter preureditvijo in priklučitvijo določenih prostorov v stari hiši k prizidku, je nastal nov in drugačen objekt. Pravdni stranki sta po medsebojnem dogovoru, s skupnim delom in sredstvi ustvarili novo stvar.

Izvedena vlaganja so privedla do stvarnopravnih posledic na celotni parceli št.1526/5 k.o. S.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I.a., I.b., III. in IV. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 839,25 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja nepremičnina, parcela št.1526/5 k.o. S.1, skupno premoženje pravdnih strank (I.a. točka izreka), z deležem tožnice do 29/100 in deležem toženca do 71/100 (I.b. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (I.c točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici povrne 1.924,70 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka) in da je dolžan na ustrezen račun sodišča plačati stroške tega postopka v višini sodne takse v znesku 840,42 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se pritožuje toženec. Sicer navaja, da jo izpodbija v celoti, vendar se po vsebini pritožuje zgolj zoper njen ugodilni del (I.a., I.b., III. in IV. točka izreka). Pravdni stranki sta v času trajanja zakonske zveze ustvarili skupno premoženje – to je prizidek k obstoječi (stari) stanovanjski hiši na parceli št. 1526/5. Zgolj ta prizidek je lahko nova stvar. Pravno zgrešeno je stališče, da je na celotni parceli št. 1526/5 (ki meri 1.367 m2) nastala nova stvar oziroma da je ta celotna parcela (skupaj s staro hišo, ki je še zmeraj enovita bivalna enota) nova stvar. Identiteta celotne nepremičnine ni bila spremenjena. Stara hiša ne more biti skupno premoženje pravdnih strank. Sodbe se ne da preizkusiti. Je sama s seboj v nasprotju. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Kršeno je pravilo o dokazovanju (8. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožbeni zahtevek je nesklepčen oziroma napačno postavljen. Tožnica bi morala zahtevati odmero (oddelitev) nove parcele za prizidek, skupaj s funkcionalnim zemljiščem. Šele na tej parceli bi lahko uveljavljala stvarnopravna upravičenja. Prizidek ni v ničemer spremenil substance stare hiše - še več, odvzel ji je garažo, prostor za domače živali in del vrta. Sklicevanje na bistveno povečanje vrednosti celotne nepremičnine ni dovolj. Razlogi sodišča prve stopnje (glede nastanka nove stvari) so nekonkretizirani. Nepravilna je tudi odločitev o enakih deležih pravdnih strank na skupnem premoženju. Zaslužek toženca je bil vsaj trikrat večji od zaslužka tožnice. Pri skrbi za skupno gospodinjstvo, delu pri gradnji prizidka in okrog hiše ter varovanju otrok pa sta prispevala vsak približno polovico. Priče, ki jih je predlagala tožnica, so bile interesno naravnane in so zelo na splošno izpovedovale o njenem delu. Dokazna ocena ni pravilna. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, ki je za primarno obdobje ustvarjanja skupnih dohodkov vzelo zgolj obdobje gradnje prizidka. Prizidek leta 1993 še ni bil dokončan. Podana je procesna kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi napačne meritorne odločitve je nepravilna tudi stroškovna odločitev. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Pritožbenim navedbam je nasprotovala, pritrjevala argumentaciji sodišča prve stopnje ter predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške podanega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica in toženec sta razvezana zakonca. Iz izpodbijane sodbe izhaja – to pa za pritožnika ni sporno – da sta v času trajanja zakonske zveze zgradila prizidek k stari hiši. Ta gradnja je potekala v letih 1989 – 1993, ko je bila stavba dokončana do te mere, da se je družina pravdnih strank vanjo vselila. Stara hiša (z zemljiščem) je bila že pred začetkom te gradnje podarjena tožniku in je predstavljala njegovo posebno premoženje. V naravi gre za dvoetažni objekt. Prizidek pa je izveden kot troetažni objekt, katerega del prostorov sega v stari del hiše. Gre za (v pritličju) del notranjega stopnišča, hodnik in shrambo ter (v nadstropju) del hodnika, otroško sobo in kopalnico. Streha nad tem delom je dvignjena nad nivojem strehe stare hiše. Celotna zgradba ima skupni ogrevalni sistem, skupno kurilno napravo ter toplotno črpalko za pripravo tople vode. Stoji na parceli št. 1526/5, ki meri 1.367 m2. Po vselitvi je bila narejena še fasada (na celotnem objektu) in povečan balkon.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je šlo pri gradnji omenjenega prizidka za vlaganje skupnega premoženja zakoncev (pravdnih strank) v posebno premoženje enega zakonca (toženca). V zvezi s tem je ocenilo, da so bila ta vlaganja tako obsežna, da je mogoče govoriti o novi stvari. Iz prvotne stare hiše, ki je pred gradnjo prizidka obsegala še gospodarsko poslopje, je nastala bistveno večja stavba, z dvema stanovanjskima enotama, ki sta medsebojno povezani (novi del posega v stari del, skupen ogrevalni sistem in sistem priprave tople vode). Z izgradnjo prizidka ter preureditvijo in priklučitvijo določenih prostorov v stari hiši k prizidku, je nastal nov in drugačen objekt (stavba št. 64). Sam prizidek je tudi bistveno večji od stare hiše. Po spisovnih podatkih znaša neto tlorisna površina (sedanjega) starega dela 119 m2, neto tlorisna površina novega dela (pred posegi v letu 2008) pa 273 m2, od tega se 51 m2 nahaja v starem delu. Nikakor ne gre za neko manjšo novost, kot zatrjuje toženec v pritožbi. Vse navedeno tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja spremembo istovetnosti prvotne nepremičnine. Glede na opisane posege in nastale spremembe ne drži pritožbeno stališče, da je lahko nova stvar zgolj prizidek oziroma da gradnja tega prizidka nima nobene zveze s staro (obstoječo) hišo. Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo zgolj povečane vrednosti celotne nepremičnine, kot navaja toženec v pritožbi. Res pa je, da to vrednostno merilo (povečanje iz dobrih 104 tisoč evrov na 248 tisoč evrov) dodatno kaže na to, da je zaključek o nastanku nove stvari utemeljen.

7. Pravdni stranki sta torej po medsebojnem dogovoru, s skupnim delom in sredstvi ustvarili novo stvar.2 Nepremičnina, ki je prej predstavljala posebno premoženje toženca (stara hiša z zemljiščem) je na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o nastanku nove stvari (22. v povezavi s 25. členom) izgubila to svojo pravno naravo. Prišlo je do vzpostavitve skupnega premoženja zakoncev. Odločitev sodišča prve stopnje ni kontradiktorna oziroma nezmožna preizkusa. Razlogi so jasni, razumljivi in ustrezno konkretizirani. Ne drži, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo ter predstavilo kriterije, ki so glede nastanka nove stvari uveljavljeni (sprejeti) v sodni praksi. Neuspešno je pritožbeno naziranje, da odločitve ni mogoče preizkusiti, ker sodišče prve stopnje te sodne prakse ni še posebej navedlo.

8. Izvedena vlaganja so privedla do stvarnopravnih posledic na celotni parceli št. 1526/5. Tudi to stališče je pravilno in ga pritožba ne izpodbije. Najprej velja, da toženec v postopku na prvi stopnji ni podal konkretnih ugovorov glede samega obsega zemljišča3, ki "deli" lastninsko pripadnost novo nastale stvari. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je tožbeni zahtevek nesklepčen (nepravilen), ker bi morala tožnica zahtevati odmero stavbišča ter funkcionalnega zemljišča za prizidek. Kot izhaja predhodne obrazložitve, je pravno zmotno že izhodišče tega stališča, torej da je nova stvar zgolj prizidek. Poleg tega v primeru skupnih vlaganj zakoncev v posebno premoženje drugega zakonca prej navedene določbe ZTLR ne dajejo podlage za stališče, da skupno premoženje, nastalo z graditvijo, obsega le zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe. Taka omejitev je predvidena le v 24. členu ZTLR, ki ureja položaj, ko graditelj ni vedel, da gradi na tujem zemljišču, lastnik pa je vedel in se temu ni uprl. Skupna odločitev zakoncev za gradnjo s prispevki vsakega od njiju bodisi iz posebnega bodisi iz skupnega premoženja se od navedenega položaja bistveno razlikuje. Medtem ko je lastnik zemljišča v prej omenjenem primeru le dopuščal gradnjo na svojem zemljišču in je zato sprejemljiva le najmanjša možna omejitev njegove lastninske pravice,4 je toženec s konkretno gradnjo (z gradnjo na njegovem zemljišču) soglašal. Pritožbene navedbe, ki merijo na to, da parcela št. 1526/5 ne more biti skupno premoženje pravdnih strank oziroma da je sodišče prve stopnje s tem drastično poseglo v toženčevo lastninsko pravico, niso utemeljene. Ni bistveno, da je bila stara hiša v preteklosti v lasti toženčevih prednikov ter da ima v njej dosmrtno služnost prebivanja toženčeva mati. Sodišče prve stopnje je poleg tega ustrezno upoštevalo (ovrednotilo) toženčev vložek v obliki tega zemljišča (in stare hiše) pri določitvi deležev zakoncev na skupnem premoženju. V tem smislu zato ni prikrajšan. Nenazadnje pa sta tožnica in toženec v času trajanja zakonske zveze dokupila od soseda še zemljišče južno od prizidka (parcela št. 1526/5), ki meri 360 m2 in za katero toženec priznava, da predstavlja skupno premoženje. To zemljišče je sedaj pripojeno k parceli št. 1526/5. 9. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede prispevkov pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja. Tožnica je od leta 1983 dalje opravljala frizersko (obrtno) dejavnost, toženec pa je bil kot kovinar (orodjar) zaposlen v družbi A. A. Iz priloženih podatkov o dohodkih in drugih prejemkih v času zakonske skupnosti sicer res izhaja, da so bili toženčevi prihodki precej višji kot tožničini, vendar je sodišče prve stopnje povsem sprejemljivo zaključilo, da so bili njeni dejanski prejemki večji od uradno zabeleženih. Pojasnilo je, da so obrtniki v preteklosti (in še v času, ko sta pravdni stranki gradili prizidek), v glavnem poslovali z gotovino in svojih dejanskih dohodkov niso v celoti prijavljali. Prikazani prejemki zato ne dajejo realne slike o njenem zaslužku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica ves čas veliko strank in da je bila njena frizerska dejavnost uspešna. V času gradnje prizidka je zaslužila vsaj toliko denarnih sredstev kot toženec. Tožnica je v tej pravdi celo zatrjevala, da je njen zaslužek (v tem obdobju) močno presegel toženčevega. Pritožbene navedbe, ki merijo na pomanjkljivo trditveno (in dokazno) podlago, niso utemeljene. Nadalje je sodišče prve stopnje konstatiralo, da je tožnica prispevala za gradnjo tudi "direktno iz predala" oziroma da so se njeni dohodki iz opravljanja frizerske dejavnosti prav tako "črpali" za gradnjo.

10. V tem delu je dokazna ocena celovita in življenjsko prepričljiva. Z navajanji, da je tožnica pretiravala o svojem dobrem poslovanju, zato da bi s tem zakrila neobstoj pisnih dokazil o svojem zaslužku, pritožnik ne uspe. Pri presoji odločilnih dejstev sodišče ni vezano ali omejeno na kakšna posebna dokazna pravila. Velja načelo proste presoje (vseh) dokazov (8. člen ZPP), po katerem je sodniku prepuščeno, da na podlagi ocenjevanja posamičnega dokaza, na podlagi tega dokaza v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi celotnega dokaznega postopka sklepa, katera dejstva so resnična in katera ne. V skladu s tem je ravnalo tudi sodišče prve stopnje ter prišlo do zaključkov, s katerimi se pritožnik sicer ne strinja, vendar pa jih z navedbami, podanimi v pritožbi, ne izpodbije. Izpostavlja namreč zgolj posamezne segmente obrazložitve oziroma določene dele izpovedb zaslišanih oseb, zanemari pa ravno celovitost in prepričljivost celotnega (in med seboj prepletenega) dokaznega postopka. V tem kontekstu so neuspešna tudi njegova navajanja o interesni naravnanosti in pavšalni izpovedbi zaslišanih prič, ki so govorile o tožničinem (življenju in) delu. Ne drži, da je sodišče prve stopnje kršilo pravilo nepristranske obravnave strank. Pri presoji dohodkov se je res osredotočilo bolj na obdobje do leta 1993, saj je bila do tedaj dokončana glavnina potrebnih del in se je lahko družina pravdnih strank v prizidek vselila. Konkretnih trditev, katera dela oziroma vlaganja so bila po tej vselitvi še izvedena in kakšno je bilo (v zvezi s tem) razmerje prispevkov pravdnih strank, pritožba ne poda.

11. Zaradi bolezni njune druge hčerke (rojene leta 1985) je bil res podaljšan tožničin dopust za varstvo in nego otroka, vendar je povsem pravilno stališče izpodbijane sodbe, da ji ta okoliščine ne more iti v škodo. V tem času je skrbela za skupnega otroka, poleg tega je prejemala nadomestilo in delala "na črno". Z navedbami, da to ne gre skupaj, pritožnik ne prepriča. Kako bi morebitni prihranki vplivala na predmetno odločitev, v pritožbi ne pojasni. Neutemeljeno je tudi navajanje, da od leta 1991 tožnica ni bila več (običajno) sposobna za opravljanje svoje pridobitne dejavnosti. Tega leta je res zbolela (za kronično revmatsko boleznijo), vendar je sodišče prve stopnje na podlagi predloženega zdravstvenega kartona ugotovilo, da do leta 1993 kakšne daljše bolniške odsotnosti ni imela. Njene resnejše zdravstvene težave so se začele po letu 1994, ko je po svojih zmožnostih še naprej opravljala delo (za krajši delovni čas) ter skrbela za družino in gospodinjstvo. Iz sodbenih razlogov nadalje izhaja, da je bila leta 1996 invalidsko upokojena za 4 ure, od julija 1999 pa polno (invalidsko) upokojena. Tudi takrat ni ostala brez lastnih sredstev, saj je prejemala pokojnino in varstveni dodatek.

12. Sodišče prve stopnje je nadalje dognalo, da se je toženec sicer nekoliko bolj (fizično) angažiral pri gradnji, tožnica pa je več skrbela za gospodinjstvo in otroke. Z navajanji, da je veliko breme skrbi za otroke in gospodinjstvo odpadlo nanj oziroma da je bil prispevek tožnice manjši, pritožnik ne uspe. V postopku na prvi stopnji (in tudi v pritožbi) namreč priznava, da sta si z bivšo soprogo delila nedenarni prispevek nekako na polovico. Da je sodišče prve stopnje v tem delu povsem zanemarilo pomoč in podporo starih staršev, predvsem toženčeve matere, ne drži. Navedlo je, da sta družini pravdnih strank pomagali obe tašči in da na podlagi izvedenih dokazov ni moglo zaključiti, da so bile te pomoči dane izključno eni ali drugi stranki. Na podlagi celovite presoje je torej sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je bil celotni (tako denarni kot nedenarni) prispevek pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja primerljiv. Razlogi so jasni in razumljivi. Neutemeljen je očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in da je podana kršitev pravil o dokazovanju. Tudi očitana procesna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj dejansko meri na nepravilne materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje, ne pa na nepravilen prenos določenih listinskih podatkov v sodbo.

13. Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (ta odločitev je že zajeta v zavrnitvi njegove pritožbe), tožnici pa mora povrniti njene pritožbene stroške v znesku 839,25 EUR. Ta znesek predstavlja nagrado za odgovor na redno pravno sredstvo v višini 1.375 točk Odvetniške tarife (1. točka tarifne št. 21) oziroma 825,00 EUR ter pavšalni znesek materialnih stroškov (11. člen Odvetniške tarife) v znesku 14,25 EUR. Višje oziroma druge zahtevke je pritožbeno sodišče zavrnilo.

1 V nadaljevanju je oznaka katastrske občine izpuščena. 2 Podobno stališče glede gradnje prizidka in nove stvari je zavzeto v zadevi VSM sodba I Cp 17/2021. Glede kriterija nove stvari glej sodbo II Ips 84/2002 in sklep II Ips 232/2017. 3 Toženec je predvsem zatrjeval, da celotna stanovanjska hiša (stara hiša skupaj s prizidkom) ne more biti nova stvar ter da parcela št. 1526/5 ni skupno premoženje. 4 Tako VSL Sodba in sklep II Cp 1638/2020.