Jedro

V postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča se odloča o pravicah in dolžnostih zavezanca za plačilo navedenega nadomestila in ne o pravici ali obveznosti občine. Tožeča stranka, ki ima sicer dejanski interes na sredstvih iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, s tem še ne izkazuje pravne koristi in zato ne more imeti položaja stranskega udeleženca v upravnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi A.A. iz A. zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., Izpostave A., št. ... z dne 11. 11. 2004 in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo A.A. odmerjeno nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča na naslovu ... v izmeri 680 m2, ovrednoteno s 112 točkami. Nadomestilo je bilo odmerjeno v skupnem znesku 35.506,00 SIT. Odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča temelji na Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini A. (Uradne objave 42/03, v nadaljevanju Odlok) ter določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 do 33/89 in Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ). Nadomestilo je bilo odmerjeno od celotne površine gradbene parcele. Tožena stranka ugotavlja, da je zemljišče mogoče šteti za zazidano stavbno zemljišče, saj je za to zemljišče že bilo izdano dokončno gradbeno dovoljenje. Vendar pa se v primeru, ko gre za zazidano stavbno zemljišče, nadomestilo odmerja v skladu z 2. odstavkom 60. člena ZSZ, ki določa, da se nadomestilo odmerja od stanovanjske površine. To pa pomeni, da je bilo v konkretnem primeru materialno pravo nepravilno uporabljeno, posledično pa je bilo napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj ni bilo ugotovljeno, koliko znaša stanovanjska površina objekta, za katerega je investitor pridobil gradbeno dovoljenje. Zato je tožena stranka pritožbi ugodila in prvostopnemu organu naložila, da v ponovnem postopku ugotovi, koliko znaša površina stanovanjskih prostorov, ki jih določa 2. odstavek 60. člena ZSZ in nadomestilo odmeri od te površine.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnih predpisov. Po njenem mnenju je pravni interes za vložitev tožbe izkazan s tem, da je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča prihodek tožeče stranke, v katerega posega tožena stranka z izpodbijano odločbo. Po mnenju tožeče stranke je izpolnilni pogoj za zazidano stavbno zemljišče, na katerem je stavba, obstoj stavbe na zemljišču ter določitev gradbene parcele. Izpolnitveni pogoj za zazidano stavbno zemljišče, na katerem ni stavbe pa je pričetek gradnje, na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja ter določitev gradbene parcele. Zato se tožeča stranka strinja z upravnima organoma, da je sporno zemljišče šteti za zazidano stavbno zemljišče, zato je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje ter pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je nadomestilo odmerjeno glede na velikost gradbene parcele in ne glede na površino stanovanjske stavbe, na kar napačno napotuje tožena stranka. Odmera nadomestila glede na velikost stanovanjske površine se namreč uporablja za že obstoječe stanovanjske objekte, kar sporna nepremičnina ni. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in sodbo odloči o stvari oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrženje tožbenega zahtevka, ker tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa v postopku odmere nadomestila in zato ne more imeti položaja stranke v tem postopku in se pri tem sklicuje na sklep opr. št. U 166/2002-13 z dne 13. 2. 2003 in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 618/2003 z dne 25. 5. 2004. V odgovoru na odgovor tožene stranke na tožbo tožeča stranka vztraja pri tožbi in meni, da ima pravni interes, saj je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča njen prihodek in sodišču predlaga, da tožbi ugodi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožbo je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je tožena stranka z izpodbijano odločbo na pritožbo zavezanca odpravila odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki jo je izdal davčni organ po uradni dolžnosti. Tožbo vlaga Mestna občina A. in pravni interes za vložitev tožbe izkazuje s tem, da je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča prihodek občine. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je prihodek lokalne skupnosti, gre pa za javno finančno dajatev. V pristojnosti občine je, da določi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in da davčnemu organu predloži podatke v zvezi z nadomestilom za zavezanca. Pravice in obveznosti zavezancev za davek, državnih in drugih organov ter drugih oseb v postopku pobiranja davkov je v času izdaje izpodbijane odločbe določal Zakon o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 18/96 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP). V postopku odmere nadomestila se odloča o pravicah in dolžnostih zavezanca za plačilo navedenega nadomestila in ne o pravici ali obveznosti občine. Davčni organ na podlagi občinskega odloka in podatkov, ki mu jih posreduje občina, zavezancem po uradni dolžnosti odmeri nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Tudi ob upoštevanju določbe 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 do 52/02, v nadaljevanju ZUP), tožeča stranka, ki ima sicer dejanski interes na sredstvih iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, s tem še ne izkazuje pravne koristi in zato ne more imeti položaja stranskega udeleženca v upravnem postopku. Po presoji sodišča, občina nima pravnega interesa, s katerim bi bila lahko vključena v postopek odmere nadomestila oz. imela možnost poseganja v ta postopek s pravnimi sredstvi, s katerimi naj bi se kontroliralo zakonitost odločanja davčnega organa prve stopnje, ki je stvarno pristojen (3. člen ZDavP) za odločanje o odmeri nadomestila. Pravni interes občine se glede nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča zaključi s sprejetjem odloka, ki določa to nadomestilo, in zato v konkreten postopek odmere nadomestila ne more posegati.

Tako po presoji sodišča izpodbijana odločba očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon, oprto korist. Dejanskega interesa pa v upravnem sporu samostojno ni mogoče uveljavljati. S tem so podani razlogi za zavrženje tožbe iz 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS št. 50/97 do 70/00, v nadaljevanju ZUS).