Jedro

Sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede obsega tožničinega dela v celotnem obdobju do prenehanja veljavnosti zadnje avtorske pogodbe. Dejstvo, da je tožena stranka tožnici kot zunanji sodelavki namenjala le omejeno količino denarja in da je tožnica prejemala ne glede na obseg opravljenega dela vnaprej okvirno določen znesek denarja, ne pomeni, da je tožnica opravljala delo v enakem obsegu kot novinarji, zaposleni za polni delovni čas.

Skladno z novejšo sodno prakso gredo zavarovancu v primeru priznanega obstoja delovnega razmerja s pravnomočno sodbo vse pravice, ki iz tega izhajajo, brez prekinitve, kar pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, ki je podlaga za vpis v obvezna socialna zavarovanja za nazaj. Delavcu lahko pripada bruto plača (plačilo davkov in prispevkov) le v primeru, če je v obvezna zavarovanja prijavljen kot delavec v delovnem razmerju.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, pritožbi tožnice pa v celoti, in se izpodbijana sodba v delu II. točke, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja, v III., IV., V., VI. in VII. točki razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba v izpodbijanem nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama od 1. 5. 2011 dalje, in sicer za nedoločen čas na delovnem mestu „novinar III“, sedaj „specializirani novinar“ z osnovno plačo v višini 1.605,07 EUR bruto (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje 30. 4. 2015 ni prenehalo, ampak še vedno traja (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je tožečo stranko dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas od 1. 5. 2015 do poziva na delo obračunati bruto plačo v višini 1.605,07 EUR na mesec, po plačilu davkov in prispevkov pa tožnici izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 5. 2011 do 30. 4. 2015 obračunati razliko med prejetim avtorskim honorarjem in plačo, ki bi ji pripadala v skupnem bruto znesku 33.872,29 EUR, v določenih višinah za posamezni mesec od maja 2011 do aprila 2015, od teh bruto zneskov plačati davke in prispevke, neto zneske pa plačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Dalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 1.010,42 EUR bruto, za leto 2012 v znesku 1.535,93 EUR bruto ter za leto 2014 v znesku 1.531,66 EUR bruto, od teh zneskov odvesti akontacijo dohodnine ter nato neto zneske izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (prijava v obvezno zavarovanje od 1. 5. 2011 dalje in plačilo regresa za prehrano) je zavrnilo (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povračilo tožničinih stroškov postopka v znesku 2.316,64 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper I. do V. točko ter VII. točko izreka izpodbijane sodbe vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščenki, in sicer zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je pritožba vložena prepozno, saj je tožnica dejansko prenehala delati za toženo stranko najkasneje 23. 4. 2014, tožba pa je bila vložena 29. 5. 2014, obdobje zadnje sklenjene avtorske pogodbe pa za presojo pravočasnosti ni odločilno. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 70/2013, VIII Ips 339/2006, VIII Ips 373/2006, VIII Ips 123/2007 in VIII Ips 315/2007). Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je med strankama nesporno, da je tožnica delo opravljala za toženo stranko do 30. 4. 2015, saj se je sklicevala na dejstvo, da je tožnica zadnji članek objavila 18. 4. 2015. Meni, da bi moralo zato sodišče prve stopnje prepozno tožbo zavreči. V zvezi s podano zahtevo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po njenem mnenju sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj razlogi, ki jih je navajala v vlogah in jih je potrdil direktor tožene stranke, ne zadostujejo za sodno razvezo. Sodišču prve stopnje očita, da je sledilo samo navedbi tožnice, da se želi vrniti na delo, ni pa upoštevalo trditev in dokazov tožene stranke o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, ker nima prostega delovnega mesta zanjo. Ponavlja, da ni potrebe po tožničinem delu in da ni več zaupanja v tožnico, ki odklanja ponujeno delo zunaj področja kulture. Kot bistveno okoliščino izpostavlja tudi, da se je tožnica zaposlila pri drugem delodajalcu. Vztraja, da tožnica ni delala po navodilih tožene stranke v smislu delovnega razmerja, temveč da je šlo za tipično avtorsko pogodbo, pri kateri avtor sam izbira vsebino člankov, ki jih bo pisal. Pove, da koordiniranje dela z uredniki pri časopisu ne pomeni dela po navodilih po 4. členu ZDR-1, pred objavo mora urednik pregledati in odobriti vsak članek, tudi če ga napiše honorarni sodelavec. Dalje s sklicevanjem na izpoved direktorja nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica delala na delovnem mestu specializiranega novinarja. Trdi, da tožnica nikoli ni pisala namesto drugih novinarjev, ni pisala vseh žanrov, urednico pa je nadomeščala le enkrat. Sodišču prve stopnje očita, da je na podlagi analize dela tožnice po mesecih napačno ugotovilo, da je delala tudi za druga uredništva. Navaja, da je tožnica zavrnila pisanje o temah, ki niso spadale na področje kulture. Po njenem mnenju je iz analize opravljenega dela jasno razvidno, da so bila vsa dela opravljena na kulturni tematiki in nobeno za drugo uredništvo, rubrika pa pri tem ni odločilna. Meni, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kakšni osnovi je sklenilo, da je tožnica delala tudi za druga uredništva. Sklicuje se na izpoved direktorja in v. d. odgovornega urednika, da so lahko vsebine s področja kulture objavljene v različnih delih časopisa, in izpoved tožnice, da je zavrnila delo za druga uredništva. Po njenem mnenju ni pomembno, da je urednica kulture A.A. nasprotovala temu, da bi uredništvo kulture pokrivalo še druge rubrike. Dalje navaja, da tožnica ni predložila nobenega dokaza, da bi delala s polnim delovnim časom, čemur smiselno pritrjuje del obrazložitve v zvezi z regresom za prehrano, tožnica pa je sama izpovedala, da je bil od januarja 2015 obseg njenega dela manjši. Da je tožnica delala manj kot 50 % delovnega časa, po njenem mnenju dokazuje izpoved direktorja v povezavi z analizo opravljenega dela tožnice za obdobje od januarja do aprila 2015 in višina prejetega plačila. Trdi, da je tožnica napisala manj člankov od redno zaposlenih delavcev. Pove, da je tožnica le na splošno navajala, da je bila vsak dan dosegljiva, za to pa ni predložila evidence ur, ki bi potrjevala, da je delala poln delovni čas. Posledično je po njenem mnenju nepravilna tudi odločitev glede plačila razlike v plači, ki izhaja iz predpostavke, da je tožnica delala poln delovni čas. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožnica od maja 2015 zaposlena pri drugem delodajalcu za poln delovni čas, saj v istem obdobju ne more biti hkrati zaposlena in prejemati polne bruto plače pri dveh delodajalcih. Zatrjuje, da je sodba v točkah III in IV neizvršljiva, saj je bila tožnica zavarovana na drugi podlagi, brez prijave v zavarovanje pa ji ne more pripadati bruto znesek plače, izračun davkov in prispevkov pa ni mogoč, če so bili ti že plačani. Meni, da bi ji lahko pripadala le razlika med neto zneskom plače za polovični delovni čas in prejetimi zneski. Trdi, da je sodba sama s sabo v nasprotju, saj je zahtevek za vpis v zavarovanja zavrnjen, priznana pa bruto plača. Tudi za odločitev o sodni razvezi je po njenem mnenju odločilna tožničina zaposlitev od maja 2015 dalje. Ker po mnenju tožene stranke tožnica ni bila v delovnem razmerju oziroma vsaj ne za poln delovni čas, ji ne pripada regres za letni dopust za leta 2011 do 2014 v priznanem obsegu. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice v tem delu oziroma vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper VI. točko izreka izpodbijane sodbe se pravočasno po pooblaščenki pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev te točke ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek v tem obsegu. Glede zahtevka za izplačilo regresa za prehrano v višini ene četrtine mesečne plače na podlagi 117. člena podjetniške kolektivne pogodbe se sklicuje na navedbe v 4. točki tožbenega zahtevka, v kateri je navedla, da zahteva izplačilo regresa za prehrano od 1. 5. 2011 do 30. 4. 2015 v skupni višini 17.979,81 EUR, znesek pa je specificirala po mesecih. Sklicuje se na predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi lahko preveril pravilnost izračuna vseh denarnih zahtevkov tožnice. Trdi, da tožena stranka ni ugovarjala višini izračuna regresa za prehrano ali navajala, da tožnica v mesecih, za katere je zahtevala izplačilo regresa, ni delala. Sklicuje se na odgovor na tožbo, v katerem je tožena stranka navedla, da tožnici tako kot vsem zaposlenim pripada povračilo stroškov za prehrano maksimalno v višini kot to določa Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov ter da noben od zaposlenih ne prejema regresa za prehrano v višini kot ga zahteva tožnica. Navaja, da tožena stranka ni trdila, da podjetniška kolektivna pogodba ne velja, ali da je 117. člen ne zavezuje. Sklicuje se na svoj predlog, naj tožena stranka predloži podjetniško kolektivno pogodbo, česar tožena stranka ni storila, predložila je namreč le sklep z dne 17. 12. 2008. Trdi, da je ta sklep nezakonit, kar bi moralo ugotoviti sodišče prve stopnje in bi moralo toženo stranko pozvati k predložitvi kolektivne pogodbe. Po njenem mnenju je navedeni sklep brezpredmeten in bi ji tožena stranka morala izplačati regres za prehrano po kolektivni pogodbi v vtoževani višini. Trdi, da je tožena stranka s tem, ko je po pozivu tožnice na predložitev kolektivne pogodbe predložila nezakonit sklep iz leta 2008 o višini regresa za prehrano, posredno priznala tožbeni zahtevek v tem delu. Sklicuje se na zadevo opr. št. Pdp 1166/2014, v kateri je Višje delovno in socialno sodišče v primeru novinarja, zaposlenega pri toženi stranki, odločilo, da zanj velja 117. člen podjetniške kolektivne pogodbe, ki je zanj najugodnejša. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožnici, ki nanjo pravočasno po pooblaščenki odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnice je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Uvodoma pritožbeno sodišče glede na pritožbeno navedbo tožene stranke, da je bila tožba v predmetni zadevi vložena prepozno, ugotavlja, da je bila tožba vložena pravočasno. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se rok za vložitev tožbe šteje od izteka zadnje avtorske pogodbe, ki je bila sklenjena do 30. 4. 2015, čeprav je tožnica zadnji članek pri toženi stranki objavila 18. 4. 2015 in ji je bil 23. 4. 2015 ukinjen elektronski naslov pri toženi stranki. Tožena stranka se je v pritožbi za utemeljitev svojega stališča, da rok za vložitev tožbe v predmetni zadevi teče od prvega dne po prenehanju opravljanja dela tožnice za toženo stranko, sklicevala na več odločitev Vrhovnega sodišča. Vendar pa se te večinoma nanašajo na drugačno dejansko stanje in za odločitev v predmetni zadevi niso bistvene. Tako je v zadevi opr. št. VIII Ips 70/2013 z dne 10. 6. 2013 sodišče presojalo razmerje, v zvezi s katerim stranki nista podpisali nikakršne pogodbe, v zadevi opr. št. VIII Ips 373/2006 z dne 4. 12. 2007 je šlo za opravljanje dela na podlagi študentskih napotnic, v zadevah opr. št. VIII Ips 123/2007 z dne 27. 9. 2007 in opr. št. VIII Ips 315/2007 z dne 23. 9. 2008 pa v času prenehanja dejanskega delovnega razmerja med strankama ni bila (več) sklenjena nobena pogodba. Tako gre za pravne situacije, drugačne od predmetne zadeve, v kateri je tožnica sodelovala s toženo stranko na podlagi avtorskih pogodb. V zadevi opr. št. VIII Ips 339/2006 z dne 25. 10. 2007 pa je šlo za primer, ki je v bistvenem podoben obravnavanemu, v njem pa je sodišče kot dan začetka teka roka za vložitev tožbe upoštevalo prvi dan po izteku avtorske pogodbe. Enako stališče je v podobnem primeru zavzelo tudi Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 134/2015 z dne 1. 7. 2015. Pritožba torej neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno in v neskladju z ustaljeno sodno prakso presodilo, da je tožnica vložila tožbo prepozno. Rok za vložitev tožbe teče od prvega dne po prenehanju pogodbenega razmerja, za katerega delavec zatrjuje, da ima vse elemente delovnega razmerja. Ker je bila torej tožba pravočasno vložena, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali je tožbeni zahtevek po svoji vsebini utemeljen. Pritožba tožene stranke v tem delu torej ni utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v predmetni zadevi v zvezi z delom tožnice pri toženi stranki podani elementi delovnega razmerja, čemur tožena stranka nasprotuje, ne da bi za to navedla konkretne razloge. Pritožbeno sodišče zato v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je v zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo naslednja dejstva: - da je tožnica enakomerno in praktično dnevno opravljala delo za toženo stranko skozi celotno vtoževano obdobje, s čimer je podan element delovnega razmerja dolgotrajne in trajajoče aktivnosti tožnice, - da je bila tožnica vključena v redni dnevni delovni proces pri toženi stranki ter da se način njenega dela ni razlikoval od dela redno zaposlenih novinarjev, kar je potrdila tudi priča A.A., urednica za področje kulture pri toženi stranki, ki je bila tožničina nadrejena, - da je bila tožnica za svoje delo plačana, pri čemer ni mogla sama določati cene za napisani članek, - da je tožnica svoje delo opravljala osebno, - da je bila tožnica podrejena toženi stranki, saj je delala po navodilih urednikov (predvsem A.A.), ki so nad njenim delom pred objavo člankov oziroma fotografij opravljali nadzor, z neposredno nadrejeno pa se je dnevno dogovarjala o delu in jo obveščala o svojih odsotnostih.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnica ni delala pod nadzorom tožene stranke, saj urednik pregleda in odobri vse članke pred objavo, tudi članke zaposlenih novinarjev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice, predvsem pa njene nadrejene, ugotovilo, da je tožnica delala po navodilih in pod nadzorom tožene stranke oziroma da se v tem pogledu njeno delo ni v ničemer razlikovalo od dela zaposlenih novinarjev. Na to ugotovitev ne vplivajo obveznosti urednikov pri časopisu po veljavni zakonodaji, zato se v tem delu pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe.

11. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da tožnica ni opravljala dela na delovnem mestu novinar III oziroma kasneje specializirani novinar, temveč na delovnem mestu novinar poročevalec. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica izpolnjevala pogoj zahtevane strokovne izobrazbe za delovno mesto specializirani novinar oziroma pred tem novinar III ter da je tožnica opravljala tudi dela, ki sodijo v opis del specializiranega novinarja, to so: da je specializirana področja poročanja pokrivala tudi z zahtevnejšimi novinarskimi zvrstmi, da je občasno opravljala redaktorska dela in za objavo pripravljala prispevke zunanjih avtorjev, da je sodelovala z urednikom pri izboru tem ter da je občasno po dogovoru z odgovornim urednikom v skladu z operativnimi potrebami nadomeščala urednike. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica nadomeščala redno zaposleno novinarko B.B., čemur tožena stranka v pritožbi oporeka zgolj s pavšalno navedbo, da tožnica nikoli ni pisala namesto drugih novinarjev. Presplošna je tudi pritožbena navedba, da tožnica ni pisala v vseh žanrih. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica pisala članke različnih zvrsti in žanrov, npr. reportaže, poročila, vesti, intervjuje in komentarje. Na pravilnost ugotovitve sodišče prve stopnje, da je tožnica nadomeščala urednico A.A., ne vpliva pritožbena navedba, da se je to zgodilo le enkrat v letu 2014. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka s tem, da ni izrecno ugotavljalo, kateri članki tožnice so bili napisani za druga uredništva (in ne za uredništvo kulture). Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 24. 8. 2015, ki jo je predložila na naroku za glavno obravnavo 25. 8. 2015, trdila, da je pisala prispevke vseh žanrov ter da je sicer pretežno pokrivala področje kulture na C., vendar pa so se njeni članki pojavljali tudi na prvi in zadnji strani časopisa, na lokalnih straneh D., v rubriki E. ter v prilogi F. Pri tem se je sklicevala na svoje objave. Tožena stranka v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišču predložila v dopuščenem 15-dnevnem roku za odgovor na navedeno pripravljalno vlogo tožnice, ni prerekala trditev tožnice, da gre pri objavah na drugih straneh časopisa za članke z drugo (in ne kulturno) tematiko. Tožena stranka je brez navedbe razloga za to take trditve postavila šele v pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2015, to pa je po izteku prekluzivnega roka, ki ji ga je odobrilo sodišče prve stopnje za odgovor na pripravljalno vlogo tožnice (četrti in šesti odstavek 286. člena ZPP). Ker je bila tožena stranka prekludirana glede prerekanja trditev tožnice o tem, da objava na drugih straneh časopisa pomeni, da ni šlo le za članke s kulturno tematiko, se pritožbenemu sodišču tudi do pritožbenih navedb v zvezi s tem ni treba opredeljevati. Pritožbo tožene stranke je bilo torej treba zavrniti v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 1. 5. 2011 dalje za nedoločen čas na delovnem mestu novinar III oziroma kasneje specializirani novinar, ki mu pripada osnovna plača v višini 1.605,07 EUR (I. točka izreka izpodbijane sodbe) in glede ugotovitve, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki 30. 4. 2015 ni prenehalo (prvi del stavka v II. točki izreka).V tem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Utemeljeno pa pritožba tožene stranke uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede obsega tožničinega dela v celotnem obdobju do prenehanja veljavnosti zadnje avtorske pogodbe. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožnica ves čas opravljala delo novinarke specialistke s polnim delovnim časom, ker njeno delo ni bilo točkovano oziroma normirano, pretvorba njenega plačila v točke, po katerih je bilo ocenjeno delo rednih zaposlenih novinarjev, pa naj bi bila neverodostojna ob dejstvu, da je tožena stranka za zunanje sodelavce namenjala le omejeno količino denarja in je zato tožnica ne glede na opravljeno delo prejela vnaprej okvirno določen znesek honorarja. Tožena stranka utemeljeno zatrjuje, da je bil obseg tožničinega dela v obdobju od januarja 2015 dalje manjši kot v predhodnem obdobju, sodišče prve stopnje pa tega zaradi zgoraj navedenega stališča ni ugotavljalo. Dejstvo, da je tožena stranka tožnici kot zunanji sodelavki namenjala le omejeno količino denarja in da je tožnica prejemala ne glede na obseg opravljenega dela vnaprej okvirno določen znesek denarja, ne pomeni, da je tožnica opravljala delo v enakem obsegu kot novinarji, zaposleni za poln delovni čas. Tožena stranka pravilno opozarja, da tožnica ni zatrjevala, da bi v tem časovnem obdobju napisala enako število člankov kot zaposleni za poln delovni čas. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo razlogov za ugotovitev, da naj bi bila tožnica v obdobju od januarja do aprila 2015 toženi stranki na razpolago pet dni v tednu najmanj osem ur dnevno, niti se ni opredelilo do trditev o zmanjšanem obsegu dela tožnice v tem obdobju ter drugačnem načinu dela v letu 2015 v primerjavi s predhodnim obdobjem. Ker lahko obstaja dejansko delovno razmerje tako za poln kot za krajši delovni čas od polnega, je v predmetni zadevi odločilno, ali je tožnica tudi v obdobju od januarja do aprila 2015 opravljala delo v polnem delovnem času, ali pa je šlo npr. za polovičen delovni čas. Šele na podlagi te ugotovitve bo mogoče odločiti o zahtevkih tožnice, ki se nanašajo na pravice iz delovnega razmerja po datumu prenehanja navideznega civilnega razmerja med strankama tega individualnega delovnega spora (po 30. 4. 2015).

13. Prav tako je utemeljena pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na zahtevo za sodno razvezo dejansko sklenjene pogodbe o zaposlitvi, saj sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve napačno ugotavlja, da tožena stranka ni navedla razlogov za sodno razvezo. Tožena stranka pravilno opozarja, da je pravočasno navedla, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni mogoče, ker pri njej ni več prostega delovnega mesta in zaradi izgube zaupanja, v zvezi s tem pa je predlagala tudi izvedbo dokazov. Sodišče prve stopnje se do navedenih trditev tožene stranke ni ustrezno opredelilo, saj je zavzelo napačno stališče, da navedeni razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi niso relevantni. V sodbi opr. št. VIII Ips 7/2013 z dne 18. 3. 2013 je Vrhovno sodišče zapisalo, da pri odločanju o sodnem prenehanju delovnega razmerja po drugem odstavku 118. člena ZDR ni odločilna samo delavčeva želja po nadaljevanju delovnega razmerja, temveč je lahko pravno relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj k sebi, ki se lahko kaže tako v objektivni nezmožnosti delodajalca delavcu zagotoviti ustrezno delo kot v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem, zaradi katerega bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja znatno oteženo.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen tudi očitek tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev, da je tožnica zaposlena pri drugem delodajalcu že od maja 2015, oziroma da v zvezi s tem sploh ni izvajalo dokazov. Gre za odločilno dejstvo, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, saj je od tega odvisna odločitev o reparacijskih zahtevkih tožnice, pa tudi eventualni datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da so podani pogoji za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1. Delavcu, ki v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja opravlja delo za drugega delodajalca, namreč poleg plače pri drugem delodajalcu ni mogoče priznati še celotnega pripadajočega nadomestila plače pri prvotnem delodajalcu, pri katerem mu je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala, pač pa se morajo prejeti zneski odšteti od pripadajočih zneskov nadomestila plače in tako delavcu pripada le razlika.

15. Utemeljena pa je tudi pritožba tožnice, ki ji smiselno pritrjuje tudi pritožba tožene stranke, v zvezi z zavrnilnim delom zahtevka, ki se nanaša na prijavo tožnice v obvezno zavarovanje od 1. 5. 2011 dalje. Tožnica sicer konkretnih pritožbenih trditev v zvezi s tem ni podala, vendar pa pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da je treba ta del tožbenega zahtevka zavrniti, ker je bila tožnica celotno vtoževano obdobje prijavljena v obvezno zavarovanje na drugi podlagi. Skladno z novejšo sodno prakso (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 218/2014 z dne 17. 2. 2015) gredo zavarovancu v primeru priznanega obstoja delovnega razmerja s pravnomočno sodbo vse pravice, ki iz tega izhajajo, brez prekinitve, kar pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, ki je podlaga za vpis v obvezna socialna zavarovanja za nazaj. Delavcu lahko pripada bruto plača (plačilo davkov in prispevkov) le v primeru, če je v obvezna zavarovanja prijavljen kot delavec v delovnem razmerju.

16. Prav tako je utemeljena tudi pritožba tožnice zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na plačilo regresa za prehrano. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v zvezi s tem zavrnilo, ker ni razpolagalo s številom dni v mesecih, ko naj bi tožnica delala, zato je zavzelo stališče, da na pravni podlagi, ki izhaja iz sklepa z dne 17. 12. 2008, ni moglo odločiti o regresu za prehrano. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo tožničin zahtevek za regres za prehrano za vtoževano obdobje na podlagi 117. člena podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke, ni se namreč opredelilo do njene veljavnosti glede na predloženi sklep z dne 17. 12. 2008. 17. Ker je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbama tožnice in (delno) tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v v delu II. točke, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja, v III., IV., V., VI. in VII. točki izreka ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne bi bilo smotrno, da bi samo dopolnjevalo postopek oziroma odpravljalo navedene pomanjkljivosti, zato je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

18. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo ugotoviti, za kolikšen delež delovnega časa je bila tožnica v dejanskem delovnem razmerju pri toženi stranki (polni delovni čas ali delovni čas, krajši od polnega) v obdobju od januarja do aprila 2015. V zvezi s tem se bo moralo opredeliti do trditev obeh strank glede obsega dela od januarja 2015 dalje glede na zatrjevane spremembe v sodelovanju med strankama po januarju 2015, ugotoviti pa bo moralo, ali je tožnica za nižje plačilo (največ 800,00 EUR na mesec) opravila enak obseg dela kot zaposleni novinarji pri toženi stranki. V primeru, da bo ugotovilo, da je bil obseg njenega dela v tem obdobju manjši, ji bo lahko priznalo dejansko delovno razmerje le za krajši delovni čas od polnega. Glede na ugotovitve o tem, za kolikšen delovni čas je bila tožnica v faktičnem delovnem razmerju v obdobju neposredno pred njegovim prenehanjem, bo sodišče prve stopnje moralo odločiti o tožničinem zahtevku za reparacijo v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Prav tako bo pri odločanju o tožničinem prikrajšanju moralo upoštevati eventualne druge prihodke tožnice iz delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, če jih je v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki (po 30. 4. 2015) tožnica prejemala. V okviru ponovnega odločanja o tem, ali se ugodi tožničinemu reintegracijskemu zahtevku ali pa se pogodba o zaposlitvi na podlagi 118. člena razveže, bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati trditve tožene stranke o razlogu za nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja in se do njih opredeliti oziroma izvesti predlagane dokaze za navedene trditve. V zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo regresa za prehrano, bo sodišče prve stopnje moralo pozvati toženo stranko k predložitvi podjetniške kolektivne pogodbe, ki je veljala v relevantnem obdobju ter presoditi njeno veljavnost. Če bo ugotovilo, da je tožnica upravičena do stroškov prehrane v dnevnih zneskih na drugi pravni podlagi, pa bo moralo o zahtevku odločiti skladno s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo. Pri ponovnem odločanju o stroških postopka naj sodišče prve stopnje upošteva peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1), saj gre v predmetni zadevi za spor v zvezi z obstojem in prenehanjem delovnega razmerja.