Jedro

Ker tožnica ni založila predujma za dopolnitev izvedenskega mnenja, za kar so bili potrebni dodatni stroški, je ravnalo pravilno, da dokaza ni izvedlo, nato pa v skladu s tretjim odstavkom 153. člena ZPP presodilo, kakšen pomen ima pasivnost tožnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora tožencema v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 1.578,68 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izreku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da morata toženca opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima na nepremičnini parc. št. 62/1 k.o. ..., še posebej gradnjo jezu na način, ki posega v njeno lastninsko pravico, prenehati z uničevanjem rastlin in dreves; odstraniti korito in cevi, ki se nahajajo na tej nepremičnini; in odstraniti alarmne naprave tako, da s svojimi senzorji ne segajo na sporno nepremičnino. Zavrnilo je tudi odškodninski tožbeni zahtevek za plačilo 41.729,26 EUR in odločilo o pravdnih stroških. Ocenilo je, da dejanje tožencev – gradnja jezu – ki je temeljilo na upravnem dovoljenju, ni bilo protipravno. Dokazni postopek ni potrdil tožničinih trditev o uničenju rastlinja, korito in cevi pa se ne nahajajo na parceli, katere solastnica je. Ker ni bilo vznemirjanja tožnice, je neutemeljen tudi odškodninski zahtevek, ki je, upoštevajoč čas posega in datum vložitve tožbe, tudi zastaran.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi spremenilo tako, da se znesek 4.929,37 EUR nadomesti z zneskom 4.525,49 EUR. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že v vlogi z dne 28. 9. 2006 pojasnila, da izvedenskega mnenja izvedenca S. Š. ne sprejema in da zato predlaga postavitev novega izvedenca. V skladu s pozivom sodišča je plačala predujem za izdelavo novega izvedenskega mnenja. V nasprotju s pričakovanji pa je sodišče prve stopnje povsem arbitrarno angažiralo obstoječega izvedenca in mu naložilo, naj dopolni izvedensko mnenje. V pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2007 je tožnica izrecno opozorila na navedeno kršitev in vztrajala pri tem, naj se z njene strani plačani predujem porabi v skladu z namenom plačila. Ugotovitev sodišča, da tožnica predujma ni plačala, je zato napačna. Prav tako sodišče ne bi smelo zahtevati, da mora tožnica ponovno plačati predujem za izvedbo dokaza. Če je sodišče denar porabilo za drug namen, je to lahko storilo le na lasten strošek. S takšnim postopanjem je tožnici odreklo pravico do izvedbe dokaza z izvedencem in kršilo njeno ustavno pravico do izjave. Bistveno je, da ima stranka pravico sama izbrati sredstvo, kako bo dokazovala nepravilnost izpodbijanega mnenja (z neposrednim zaslišanjem, s pisno dopolnitvijo ali z novim izvedencem). V konkretnem primeru je tožnica upravičeno verjela, da ni realno pričakovati, da bi izvedenec v dopolnitvi mnenja spremenil svoje stališče, zato se je odločila mnenje izpodbijati z novim izvedencem. Sodišče druge stopnje je povsem pavšalno in brez pojasnila zavrnilo pritožbeno grajo glede zavrnitve dokaza z neposrednim zaslišanjem izvedenca. S tem je kršilo načelo neposrednosti, ki velja v našem civilnem procesnem zakonu in v skladu s katerim ima pravdna stranka vselej pravico zahtevati neposredno izvajanje dokazov, vključno z neposrednim zaslišanjem izvedencev. Ugotovitev sodišča, da toženca nista ravnala protipravno, je protislovna, saj sodišče samo priznava, da je bila tožnica solastnica sosednje nepremičnine in da soglasja za gradnjo ni podala. Ker ni bilo zakonsko potrebnih soglasij za gradnjo, je bila ta protipravna. Tega dejstva napačne ugotovitve pristojnega ministrstva ali inšpekcije ne morejo spremeniti. Sodišče mora samo preveriti, ali je ravnanje v skladu s predpisi, in se pri tem ne more sklicevati na napačna stališča drugih organov. Poleg tega je inšpektorica, zaslišana kot priča, pojasnila, da v okviru inšpekcijskega nadzora ne preverjajo izdanih soglasij, temveč le, ali je posamezna gradnja v skladu s predpisi o gradnji. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je sodišče verjelo le pričam, ki sta jih predlagala toženca. Sodišče bi moralo ugotavljati dejansko stanje v času vložitve tožbe, ne pa več let po posegih v lastninsko pravico tožnice. Odškodninska terjatev ni zastarala, ker je erozija zaradi gradnje jezu še vedno prisotna.

Navedbe nasprotne stranke

4. Toženca v odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 8. 6. 2006 izvedensko delo zaupalo izvedencu gradbene stroke S. Š. Tožnica je imela na njegovo izvedensko mnenje z dne 9. 6. 2006 pripombe in je v pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2006 predlagala, naj sodišče določi novega izvedenca. Sodišče temu ni sledilo, ampak je odredilo dopolnitev izvedenskega mnenja, ki sta jo izdelala skupaj izvedenec S. Š. in izvedenec gozdarske stroke L. C. Tožnica je v vlogi z dne 11. 10. 2007 vztrajala pri postavitvi novega izvedenca. Sodišče je njenemu predlogu sledilo in s sklepom določilo nova izvedenca gradbene in gozdarske stroke V. B. in D. M. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 4. 11. 2011 grajala tudi njuni mnenji in predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca V. B., na naroku 12. 11. 2012 pa dopolnitev obeh izvedenskih mnenj. Ker ni založila predujma za dopolnitev izvedenskega mnenja, sodišče dokaza ni izvedlo.

7. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Tožnica ima že na načelni ravni napačne predstave o tem, kateri procesni subjekt vodi sodni postopek in kako poteka dokazovanje v pravdnem postopku. V skladu z uveljavljenim razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena ZPP) izvedbo dokaza predlagajo stranke, sodišče pa je tisto, ki s pomočjo dokaznega sklepa odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotavljanje odločilnih dejstev (drugi odstavek 213. člena in 287. člen ZPP), in ki izvaja dokaze (298. člen ZPP).

8. Kar zadeva dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedenca, mora sodišče dokaz izvesti tako, kot je predpisano v 254. členu ZPP. Če ugotovi, da je izvid nepopoln, nejasen ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti odpraviti po uradni dolžnosti. Za to ni potrebna nikakršna pobuda stranke. Mnenje drugega izvedenca se zahteva šele, če se pomanjkljivosti ali dvom v pravilnost mnenja ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP).

9. Postopanje sodišča prve stopnje je bilo v celoti skladno z opisanim procesnim redom. Ker tožnica ni založila predujma za dopolnitev izvedenskega mnenja, za kar so bili potrebni dodatni stroški, je ravnalo pravilno, da dokaza ni izvedlo, nato pa v skladu s tretjim odstavkom 153. člena ZPP presodilo, kakšen pomen ima pasivnost tožnice.

10. Iz enakega razloga, zaradi katerega je neutemeljen očitek, da bi moralo sodišče izvesti dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja oziroma mnenj izvedencev V. B. in D. M., je treba zavrniti ugovor o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče ni neposredno zaslišalo izvedencev. Ker tožnica ni založila predujma za njuno neposredno zaslišanje, kar bi bilo povezano z dodatnimi stroški, je ravnalo pravilno, da dokaza ni izvedlo. Tudi sicer je ustaljeno stališče sodne prakse, da vsaka opustitev neposrednega zaslišanja izvedenca, ki ga je predlagala stranka, ne pomeni relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kršitve pravil pravdnega postopka ni v primeru, ko stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedence zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja. Sodišče se mora do pripomb na izvedensko mnenje opredeliti in navesti, zakaj pripombe niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila in odgovori na vprašanja, ki jih zahteva stranka, niso potrebni ter zakaj ni potrebno dodatno zaslišanje. Obrazložitev izvedenskega mnenja mora biti zato jasna, razumljiva in celovita, torej takšna, da omogoča preizkus in kritično presojo. V konkretnem primeru celovita analiza ravnanja sodišča v nakazani smeri ni potrebna, saj revidentka ni pojasnila, v katerem delu je izvid izvedencev nepravilen in nepopoln ter zakaj. S pavšalno tožničino zahtevo o „nujnosti“ neposrednega zaslišanja izvedencev se zato Vrhovno sodišče ni podrobneje ukvarjalo.

11. Zatrjevani očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bil v tem, da je sodišče prve stopnje verjelo le pričam, ki sta jih predlagala toženca, pomeni grajo dokazne ocene sodišča, ki na revizijski stopnji sojenja pomeni nedovoljen poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

O zmotni uporabi materialnega prava

12. S prepovedno (opustitveno, negatorno) tožbo lastnik varuje svoj položaj, če ga kdo drug protipravno ovira pri izvrševanju lastninske pravice. Za utemeljenost tožbenega zahtevka mora tožnik izkazati, da je lastnik stvari in da ga toženec v njegovi posesti protipravno vznemirja drugače kot z odvzemom stvari.

13. Glede na navedeno je utemeljenost tožbenega zahtevka, ki ima pravno podlago v 99. členu Stvarnopravnega zakonika, v načelu sicer res odvisna od rešitve predhodnega vprašanja, ali je bilo ravnanje tistega, ki vznemirja lastnika, protipravno, vendar pa se to v konkretnem primeru ne izkaže za odločilno. Ob revizijsko neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah, da sta toženca jez za potrebe male hidroelektrarne zgradila v letih 1989 – 1992, pozneje pa se niso več opravljala nobena gradbena dela; da se korito in cevi ne nahajajo na parceli, katere solastnica je tožnica; da se rastline in drevesa ne uničujejo ter da inšpekcijski pregledi na terenu niso ugotovili nobenih nepravilnosti v smislu širitve jezu, zahtevku po pravnem varstvu z vsebino, kot izhaja iz tožbenega predloga (ustavitev gradnje, prenehanje uničevanja dreves in rastlin ter odstranitev cevi in korita) ne bi bilo mogoče ugoditi niti, če bi bila izkazana protipravnost ravnanja tožencev. Dokazni postopek je namreč v celoti ovrgel trditve tožnice o vznemirjanju z gradnjo jezu, uničevanjem dreves in rastlin ter poseganjem v njeno parcelo s koritom in cevmi.

14. Razpravljanje o pomenu časovne komponente vznemirjanja je brezpredmetno, saj je sodišče neutemeljenost posameznih zahtevkov utemeljilo tudi z drugimi samostojnimi razlogi. Poudarilo je, da tožnica ni uspela dokazati trditev po uničevanju rastlin in dreves ter delovanju alarma (10. in 12. točka prvostopenjske sodbe), in pojasnilo, da vznemirjanje z alarmno napravo, tudi če je obstajalo, ni preseglo tolerančnega praga (13. točka prvostopenjske sodbe).

15. Pravilno je tudi materialnopravno stališče o zastaranju odškodninske terjatve. V zvezi s trditvijo o eroziji zaradi gradnje jezu je ključno, da je očitano škodno dejanje (gradnja jezu) že zaključeno, le njegove posledice še nastajajo in bodo tudi v prihodnje. Odškodninski zahtevek za tako imenovano bodočo škodo je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso uveljavljati v roku, ki teče od trenutka zapadlosti prve tovrstne terjatve. Tožba za povrnitev prve škode pretrga zastaranje terjatev za povrnitev bodočih škod, saj njihovo zastaranje prične ponovno teči s končanjem prejšnjega spora. Če pa zastara terjatev za povrnitev prve škode, preneha tudi pravica zahtevati povrnitev pozneje nastalih enakovrstnih škod. Upoštevajoč vzrok erozije, ki naj bi bil v gradnji jezu, bi tožnica odškodninsko terjatev lahko uveljavljala že ob koncu gradnje, torej po ugotovitvah sodišča v letu 1992. Ker je tožbo vložila šele v letu 2005, je odškodninska terjatev zastarala.

16. Vrhovo sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Stroškovni izrek temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica mora tožencema povrniti njune stroške odgovora na revizijo, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora, povečano za zastopanje dveh strank, materialne stroške in DDV, skupaj 1.578,68 EUR.