Jedro

Na vprašanje, kdaj sodišče „zadeve ne more obravnavati“ (drugi odstavek 31. člena ZUS-1), po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče enoznačno odgovoriti, temveč je to stvar presoje v vsakem posameznem primeru.

V nobenem primeru pa ni mogoče zgolj na podlagi dejstva, da sodišče fizično ne razpolaga z izpodbijanim aktom, zaključiti, da zadeve ni mogoče obravnavati. Relevantno vsebino izpodbijanega sklepa je namreč mogoče ugotoviti tudi na druge načine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 453/2012-28 z dne 11. 12. 2013 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnik) zoper sklep ravnatelja OŠ D., št. 1776 z dne 6. 9. 2011. Ravnatelj OŠ D. je z navedenim sklepom zavrnil pritožnikovo vlogo za uveljavljanje upravičenosti do subvencije za kosilo za pritožnikovega sina. Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila, Pritožbena komisija OŠ D. pa je s sklepom, št. 1921 z dne 28. 9. 2011, pritožbo zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da ni razpolagalo z izpodbijanim aktom, kar predstavlja takšno pomanjkljivost tožbe, da je ni mogoče obravnavati. Glede na dokazno breme je predvsem dolžnost pritožnika, da izpodbijani akt predloži. 3. Pritožnik je vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži, da pritožniku povrne stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, pod izvršbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 20. člen ZUS-1, saj ni od tožene stranke še enkrat zahtevalo, da predloži izpodbijani akt, in sicer po tem, ko je tožena stranka v dopisu z dne 21. 5. 2012 zavestno zavajala sodišče prve stopnje, da dokumentacije ni dolžna hraniti. V tistem trenutku bi tožena stranka morala dokumentacijo hraniti, in sicer na podlagi 23. člena Pravilnika o zbiranju in varstvu osebnih podatkov na področju osnovnošolskega izobraževanja. Pritožnik z enako utemeljitvijo uveljavlja tudi kršitev četrtega odstavka 227. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaradi kršitev določb ZUS-1 in ZPP sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s tožbenim zahtevkom.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da pritožnik k tožbi ni priložil izpodbijanega akta, niti po večkratnem pozivu sodišča prve stopnje. Prav tako ni sporno, da je sodišče prve stopnje pozvalo tudi toženo stranko, naj predloži izpodbijani akt in da ga niti ta ni predložila. Sporno je, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo drugi odstavek 31. člena ZUS-1 in zavrglo tožbo, ker je štelo, da je glede na dokazno breme predvsem dolžnost tožeče stranke, da predloži izpodbijani akt. 6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi nepravilno uporabilo drugi odstavek 31. člena ZUS-1, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, kot bo razvidno v nadaljevanju.

7. Tožbi je treba priložiti (izpodbijani) akt v izvirniku, prepisu ali kopiji (zadnji stavek prvega odstavka 30. člena ZUS-1). Če je tožba nepopolna, zahteva predsednik senata od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, in ga opozoriti na posledice, če tega ne stori (prvi odstavek 31. člena ZUS-1). Če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen (drugi odstavek 31. člena ZUS-1).

8. Na vprašanje, kdaj sodišče „zadeve ne more obravnavati“, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče enoznačno odgovoriti, temveč je to stvar presoje v vsakem posameznem primeru. V nobenem primeru pa ni mogoče zgolj na podlagi dejstva, da sodišče fizično ne razpolaga z izpodbijanim aktom, zaključiti, da zadeve ni mogoče obravnavati. Relevantno vsebino izpodbijanega sklepa je namreč mogoče ugotoviti tudi na druge načine.

9. V obravnavanem primeru bi sodišče prve stopnje moralo, zato da bi se zadeva lahko obravnavala, preučiti upravni spis (predvsem sklep Pritožbene komisije OŠ D., št. 1921 z dne 28. 9. 2011, o zavrženju pritožbe), navedbe strank v tožbi in odgovoru na tožbo, po potrebi pa tudi opraviti pripravljalni postopek na podlagi 45. člena ZUS-1 oziroma glavno obravnavo na podlagi 51. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje bi moralo preveriti tudi možnost obnovitve upravnega spisa.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijani sklep zaradi bistvene kršitve določb postopka, saj je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo drugi odstavek 31. člena ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ravnati, kot izhaja iz 9. točke obrazložitve tega sklepa.

12. Ker je Vrhovno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep že iz zgoraj navedenega razloga, se do v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka ni opredeljevalo.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1.