Jedro

Zakon o kazenskem postopku nima posebnih določb o predlogu za odpravo varščine, vendar to ne pomeni, da je zaradi tega ZKP protiustaven in da mora pritožbeno sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, kot to določa 156. člen Ustave.

Pravica do vložitve predloga za vračilo varščine v ZKP ni izrecno izključena, zato je treba pri odločanju o dovoljenosti vložitve takega predloga presojati, ali ima oseba, ki je dala varščino pravni interes za vložitev predloga. Pritožnica, ki je dala varščino ima očitno pravni interes, da se ji varščina vrne, če so izpolnjeni pogoji za vrnitev, zato ne sme biti omejena v pravici do dostopa do sodišča. Glede na to, da je Ustavno sodišče sprejelo stališče v procesni literaturi, da je odstop od varščine mogoč v vsaki fazi postopka in da zanj (celo) ni treba navesti razlogov, kot že zgoraj navedeno, je logično, da ima oseba, ki je dala varščino tudi pravico podati predlog za vračilo varščine z utemeljitvijo, da je varščina prenehala, ker je odpadel priporni razlog begosumnosti pri obtožencu in varščina ni več sorazmeren ukrep.

Ustavnoskladna razlaga določb o varščini po ZKP, kolikor se nanaša na upravičenca za vložitev predloga za vračilo varščine torej je, da ima tisti, ki varščino da, pravico vložiti tak predlog in o tem mora sodišče meritorno odločiti. Razlaga sodišča prve stopnje, da pritožnica ni upravičena oseba za vložitev predloga za odpravo in vračilo varščine ni ustavnoskladna, ker je v nasprotju s 23. členom Ustave RS, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve o posameznikovi pravici (tako tudi 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah), ki vključuje pravico do dostopa do sodišča, to je pravico, da oseba, ki ima pravni interes sproži postopek pred sodiščem.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo (predlog) za odpravo in vračilo varščine, ki jo je vložila A. A., ki je v obravnavani zadevi za obtoženega B. B. dala del varščine v višini 500.000,00 EUR (C. C. pa je za obtoženca dal drugi del varščine v višini 300.000,00 EUR). Sodišče prve stopnje je sprejelo varščino v višini 800.000,00 EUR.

2.Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev utemeljilo, da A. A. kot oseba, ki je dala za obtoženca varščino, ni upravičena oseba za vložitev zahteve oz. predloga za odpravo in vračilo varščine. Po oceni sodišča prve stopnje je treba predlog za vračilo varščine, glede na naravo varščine kot nadomestnega ukrepa za pripor in fazo postopka, obravnavati po četrtem odstavku 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), po katerem se pripor odpravi po uradni dolžnosti ali na predlog strank, med tem ko sta na podlagi devete alineje prvega odstavka 144. člena ZKP stranki postopka tožilec in obdolženec. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da se pogoji za odpravo varščine presojajo bodisi v okviru zakonskih pogojev za prenehanje varščine bodisi znotraj pogojev za pripor.

3.Zoper sklep je vložila pritožbo A. A. po Odvetniški družbi A. o.p., d.o.o. iz Ljubljane (v nadaljevanju: pritožnica). Navaja, da vlaga pritožbo iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter zaradi kršitve 15., 22., 23., 25 in 32. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da ob ugotovitvi, da ustavno skladna razlaga ZKP ni mogoča, prekine postopek ter vloži zahtevo za oceno ustavnosti ZKP, ker ta ni v skladu z Ustavo zato, ker ne ureja predloga za odpravo varščine, odločanje o njem ter pravice do pravnega sredstva zoper odločitev o takem predlogu tretjemu, ki daje varščino in ni obdolženec v kazenskem postopku, ter po odločitvi Ustavnega sodišča pritožbi ugodi, vrne zadevo v odločanje sodišču prve stopnje z napotilom, da predlog za odpravo varščine obravnava po vsebini.

4.Pritožba je utemeljena, razen v delu kjer je predlagano ravnanje pritožbenega sodišča po 156. členu Ustave (prekinitev postopka in začetek postopka pred Ustavnim sodiščem).

5.Sodišče prve stopnje in pritožnica imata prav, da ZKP nima posebnih določb o predlogu za odpravo varščine, vendar pritožnica nima prav, da je zaradi tega ZKP protiustaven in da mora pritožbeno sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, kot to določa 156. člen Ustave. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je treba to ustavno pooblastilo sodiščem razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Vezanost sodnika na Ustavo najprej zahteva, da sodnik pri sprejemanju konkretnih odločitev zakone razlaga tako, da je njihova uporaba v okoliščinah konkretnega primera skladna z Ustavo. Šele, če sodišče ne more razlagati zakona na ustavnoskladni način, mora, če meni, da je zakon v neskladju z ustavo, na podlagi 156. člena Ustave začeti postopek za oceno njegove ustavnosti.

1

6.Varščina kot nadomestni ukrep za pripor je urejena v 196. do 199. členu ZKP. Te določbe so skope, in kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in pritožnica, ZKP posebej ne ureja predloga za odpravo varščine. Gre za pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti z ustaljenimi metodami razlage, zato podlage za prekinitev postopka po 156. členu Ustave ni. Sodišče prve stopnje je to pravno praznino zapolnilo z analogijo predloga za odpravo pripora po četrtem odstavku 361. člena ZKP in devete alineje prvega odstavka 144. člena ZKP. Po oceni pritožbenega sodišča je ta razlaga očitno napačna in v nasprotju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

7.Varščino lahko da obdolženec sam ali kdo drug zanj (prvi odstavek 196. člena ZKP). V obravnavani zadevi je del varščine za obdolženca dala tudi pritožnica. Varščina kot trajajoči stvarni omejevalni ukrep predstavlja poseg v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Ker je varščino dala pritožnica, dana varščina predstavlja poseg v njeno pravico do zasebne lastnine. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-90/09-33 z dne 8.12.2011 navedlo, da iz samega bistva varščine (gre za voljni akt - obljubo obdolženca, da bo ravnal na določen način, in izročitev ali obljubo premoženja določene vrednosti kot zagotovilo, da bo obdolženec spoštoval prepoved ali zapoved, ki je vsebina zavarovanja) izhaja, da lahko obdolženec ali tisti, ki je zanj ponudil varščino, od nje kadarkoli odstopi, ne glede na njegove razloge in motive za takšno odločitev. Na trajanje varščine pomembno vpliva sam subjekt, v čigar pravico do zasebne lastnine je poseženo, pri čemer je treba upoštevati, da odstop od varščine predstavlja tveganje, da bo zoper obdolženca (ponovno) odrejen pripor. Ustavno sodišče je tako sprejelo stališče v procesni literaturi, da je razlog za prenehanje varščine tudi izjava osebe, ki je dala varščino, da odstopa od že dane varščine. Po tem stališču je odstop mogoč v vsaki fazi postopka in zanj ni treba navesti razloga. V takem primeru se varščina, če je priporni razlog še vedno podan, vrne šele, ko se obdolženec pripre, saj bi bil sicer lahko institut varščine izigran.

2

3

10.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo (meritorno) odločitev (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------

Tako npr. sklep Ustavnega sodišča U-I-186/15 z dne 24.11.2015.

Tako 23. in 24. točka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-90/09-33 z dne 8.12.2011.

Tako, med drugim, ZKP s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 447.