Jedro

Delež tožnice na nepremičnini ni sporen. V skladu z ZZZDR se domneva, da imata zakonca na skupnem premoženju vsak polovični delež. Toženec konkretnih ugovorov v zvezi z višino deleža tožnice ni podal. Še več: skupno premoženje je bilo po ugotovitvi deležev na predlog zakoncev razdeljeno po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine (sodna poravnava 08. 05. 2009). Upoštevaje vse to se izkaže, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici ni uspelo dokazati ½ solastnega deleža na nepremičnini, napačna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo uporabnine za nepremičnino na naslovu D, ki jo je od tožene stranke zahtevala za obdobje od decembra 2004 do vključno oktobra 2009. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožnica se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da morajo biti posli, ki jih med seboj sklepata zakonca sklenjeni v notarski obliki oz. pred sodiščem, vendar v konkretnem primeru ugotavlja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je pravni posel, ki sta ga sklenila zakonca kot kupca s tretjo osebo, ničen. Pravdni stranki sta nepremičnino namreč kupili od tretje osebe. Za takšen pravni posel pa ne velja, da bi moral biti sklenjen z obličnostjo, kot jo navaja sodišče. Tožeča stranka zato meni, da niti vpis v zemljiško knjigo niti pravni posel nista nična. Zakonsko določilo, ki ga sodišče v sodbi citira, ki sankcionira pomanjkanje obličnosti z ničnostjo, je omiljeno z dostavkom „če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega.“ Sodna praksa takšni omilitvi sledi z odločitvami, da je sankcija ničnosti skrajen ukrep in naj posel, če je le mogoče, ostane v veljavi. V konkretnem primeru bi bilo takšno omilitev potrebno uporabiti tudi zato, ker pravdni stranki nimata prav nobenega pravnega interesa, da bi vlagali kakršnakoli pravna sredstva oz. sklepali kakršnekoli pravne posle zato, da bi dosegli enak učinek, to je, da sta vsak od njiju solastnika do ½. Kot je razvidno iz samega postopka ter navedb pravdnih strank pa nobena od njiju takšnega deleža ne osporava. Glede na navedeno tožeča stranka vztraja, da so deleži med pravdnima strankama določeni in znani (½) in ne gre za skupno lastnino. Materialnopravno napačno je tudi izhodišče glede same uporabnine. Pomembna je namreč predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je imel v posesti. Pritožnica uveljavlja tudi zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki se izraža v napačni ugotovitvi dejstva, da se tožeča stranka v hišo ni vselila zaradi svojega slabega finančnega položaja. Napačna je tudi ocena sodišča, da če bi bilo življenje tožnice v isti hiši, pa čeprav v drugi etaži, skupaj s tožencem zaradi njegovega nasilja res tako nemogoče, da bi bilo ogroženo tožničino življenje, potem se tožnica nazaj niti sedaj ne bi več vrnila in to ne glede na kvaliteto druge stanovanjske opcije, ki jo ima. Iz tožničine trditvene podlage in njenega zaslišanja namreč izhaja, da solastnine ni uporabljala izključno zaradi dejanj tožene stranke. To bi moralo ugotoviti sodišče prve stopnje. Tožnica je namreč izpovedala, da bo v hiši vedno živela v strahu, vendar pa se je za življenje tam odločila, ker bi z ocenjeno polovico hiše lahko kupila le garsonjero, kar pa je zanjo in dva sinova, premalo. Druge izbire tožnica nima. Podan je tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sodbe razlogom nasprotuje, saj sodba razlogov nima, o odločilnih dejstvih pa so navedeni nejasni razlogi, ki so med seboj v nasprotju. V nasprotju med seboj so tudi razlogi, ko sodišče ugotavlja, da tožnici ne gre uporabnina tudi iz razloga, ker toženec ne uporablja bistveno več kot ½ hiše, čeprav je zahtevek zavrnilo iz razloga, ker gre za skupno lastnino. Sodba tudi nima razlogov o tem, da se tožnica v hišo ni vselila zaradi slabega finančnega stanja, predvsem pa nima razlogov o tem, da se ni vselila zaradi dejanj tožene stranke, ki bi preprečevala vrnitev. To dokazuje med drugim tudi sodba Okrajnega sodišča, opr. št. K 102/2009, s katero je bil toženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti na škodo tožnice. O razlogu izselitve sta nazorno izpovedali tožnica in priča MK.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v 1. odstavku 59. člena določa, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Zakonca pa lahko dokažeta, da sta k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju. Drži, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, da se lahko zakonca na podlagi 60. člena ZZZDR sporazumeta o višini deležev na skupnem premoženju, kot tudi to, da bi moral biti pred 01. 06. 1995 tak sporazum overjen pred sodnikom, kasneje pa v obliki notarskega zapisa. Vendar pa je v obravnavani zadevi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi bila solastnica do ½ , napačna.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta pravdni stranki nepremičnino kupili v času trajanja zakonske zveze. V kupoprodajni pogodbi z dne 26. 02. 1986 sta si nepremičnino, skupno premoženje, razdelila tako, da sta postala solastnika vsak do ½. Na podlagi te kupoprodajne pogodbe, ki ni bila overjena pred sodnikom, sta se vknjižila v zemljiško knjigo kot solastnika vsak do ½. Dne 09. 05. 2005 je bila zakonska zveza med pravdnima strankama razvezana. Dne 08. 05. 2009 pa sta pred Okrajnim sodiščem, opr. št. N 1/2007 sklenila sodno poravnavo, s katero sta si nepremičnino kot solastnino, na kateri delež vsakega znaša ½, v naravi razdelila tako, da je tožnica dobila v uporabo prvo nadstropje hiše, toženec pa pritličje. Tudi toženec, ki se je zastopal sam, v pravdi ni podal konkretiziranega ugovora, da je delež tožnice na nepremičnini drugačen. Njegovi ugovori, kot jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v sodbi, so bili trije, in sicer da se je tožnica iz hiše izselila prostovoljno, da ji je bila zgornja etaža ves čas na voljo, saj je uporabljal le spodnjo etažo in da je vtoževana uporabnina previsoka.

Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da višina tožničinega deleža na nepremičnini v pravdnem postopku sploh ni sporna. Namreč: dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP). Pa tudi iz siceršnjih navedb toženca ne izhaja, da bi delež tožnice prerekal. Toženec je celo med pravdnim postopkom (tožbo je tožnica vložila 10. 01. 2007) dne 08. 05. 2009 podpisal sodno poravnavo, da se skupna nepremičnina, na kateri sta si zakonca že določila deleže(1/2), v skladu s tako ugotovljenimi deleži razdeli tudi v naravi. Tako je bilo skupno premoženje po ugotovitvi deležev na predlog zakoncev razdeljeno po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine. Tudi sicer pa se v skladu z ZZZDR domneva, da imata zakonca na skupnem premoženju vsak polovični delež. Upoštevaje vse to se izkaže, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici ni uspelo dokazati ½ solastnega deleža na nepremičnini, napačna, na kar je pritožnica pravilno opozorila.

Utemeljeno pritožnica graja zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ni uspelo dokazati, da se je bila iz hiše prisiljena izseliti zaradi nasilja toženca. Sodišče je namreč, kot izhaja iz obrazložitve, verjelo prepričljivima izpovedbama tožnice in priče MK. Tožnica je v izpovedbi, kot nazorno izpostavlja pritožba, opisala nasilje toženca, kar je potrdila tudi priča K. Še več: trditve tožnice o nasilju toženca potrjujeta tudi medicinska dokumentacija tožnice v prilogah A6 do A14 ter obsodilna sodba Okrajnega sodišča z dne 22. 09. 2009, s katero je bil toženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 135. členu KZ-1 na škodo tožnice. Iz sodbe izhaja, da je toženec vpričo sinov grozil, da bo tožnico „ferderbal“, če bo prišla živet nazaj. Sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da če bi se tožnica res počutila ogroženo s strani toženca, potem se v hišo ne bi več vrnila. Pri tem pa se ni opredelilo do tožničinega pojasnila, da se je tako morala odločiti, saj je bila hiša tako ocenjena, da bi si, če bi svoj del prodala, lahko kupila le garsonjero, kar pa je zanjo in dva sinova premalo.

O odločilnem dejstvu, ali se je bila tožnica prisiljena odseliti zaradi ravnanj toženca, je v razlogih sodbe podano nasprotje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se tožnica ni odselila zaradi ravnanja toženca. Hkrati pa je izpovedbi tožnice in priče K, ki obstoj nasilja toženca potrjujeta, sprejelo kot prepričljivi ter ugotovilo, da so bile razmere med pravdnima strankama daleč od idealnih za mirno in zadovoljivo skupno življenje. Sodišče prve stopnje je tako zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena, ki jo uveljavlja pritožnica. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do kazenske obsodilne sodbe, s katero je bil toženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti na škodo tožnice (A19), na kar pritožnica utemeljeno opozarja. Dejansko stanje o višini tožničinega deleža na nepremičnini je zaradi nepravilne uporabe določila 214. člena ZPP nepravilno ugotovilo. Zaradi tega se izpodbijana sodba v skladu z določilom 1. odstavka 354. člena ZPP razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Posebni napotki za ponovljeni postopek, glede na to, da tožničin delež na nepremičnini ni sporen, niso potrebni. Prvostopenjsko sodišče naj se pri ugotavljanju razloga tožničine odselitve opredeli tudi do obsodilne sodbe in upošteva medicinsko dokumentacijo tožnice.

V skladu z določilom 3. odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo.