Jedro

Predlogu za odpravo ustne odločbe po nadzorstveni pravici, ki naj bi bila izdana kot posledica prisiljenja oz. nedovoljenega dejanja v času nacionalizacije leta 1946, ni bilo mogoče slediti, ker povojna zakonodaja zatrjevanih ustnih odločb ni poznala. Zakon o denacionalizaciji je prav zato v 5. odstavku 8. člena določil, da so z ukrepom državnega organa v premoženje oseb v smislu 4. člena istega zakona mišljeni tudi akti ali dejanja posameznikov, s katerimi so bile pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa odvzete stvari ali drugo premoženje iz 2. odstavka 8. člena ter je za odločanje o vračanju premoženja, odvzetega na tak način, pristojen organ za denacionalizacijo v postopku na podlagi pravočasno vložene zahteve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo tožnice ter B. in M.P. (v nadaljevanju: vlagatelji zahteve), za odpravo ustne odločbe začasnega upravitelja z dne 6.12.1946 o odvzemu gotovine A.P. v višini 4.877.916,70 dinarjev. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da so vlagatelji zahteve z vlogo z dne 16.4.1994 zahtevali odpravo ustne odločbe začasnega upravitelja tovarne z dne 6.12.1994 (prav: 6.12.1946) o odvzemu navedene gotovine očetu vlagateljev zahteve kot lastniku tovarne. Zaradi vračila gotovine so vlagatelji vložili zahtevo za odpravo tistega dela ustne odločbe, ki se je nanašala na nacionalizacijo denarnega zneska. Zahtevo so vložili na podlagi 5. točke 2. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v zvezi z 265. členom ZUP, ker menijo, da za to ni bilo podlage v zakonu. Vlagatelji zahteve so vložili tudi zahtevo za denacionalizacijo, vendar pa zavezanec v postopku denacionalizacije zatrjuje, da navedenega denarnega zneska ni nikoli prejel. Tožena stranka je zahtevo za odpravo ustne odločbe zavrgla s pojasnilom, da je mogoče po nadzorstveni pravici v smislu 263. člena ZUP odpraviti le odločbo, ki je bila izdana v upravnem postopku. Podjetje upravičenca za denacionalizacijo je bilo podržavljeno z ukazom o določitvi gospodarskih podjetij republiškega pomena (Uradni list LRS štev. 60/46) z dne 12.9.1946, kjer je bilo pod zaporedno številko 251 navedeno upravičenčevo podjetje. Dejanje, ki ga opisujejo vlagatelji zahteve, ni bila izdaja upravne odločbe, temveč realizacija prej navedenega ukaza Prezidija Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Tožena stranka je pojasnila, da je pravni temelj za vračanje premoženja zakon o denacionalizaciji, po katerem pa so vlagatelji zahteve vložili zahtevo za denacionalizacijo navedenega podjetja. Tožena stranka je zahtevo, zato ker ni bilo podlage za uvedbo postopka, na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP zavrgla.

Tožnica prereka razloge, zaradi katerih je tožena stranka zavrgla zahtevo za odpravo ustne odločbe. Vztraja pri navedbah iz prvotne zahteve, ki jo v tožbi dopolnjuje. V prvotni zahtevi so vlagatelji navajali, da je začasni upravitelj lastnika tovarne prisilil, da je izročil ključe tovarniške blagajne in da je odvzem gotovine razviden tudi iz zapisnika (z dne 7.12.1946) o predaji in prevzemu blagajne, ki je zahtevi priložen in v katerem je navedeno, da je bila predaja v zapisniku navedenih stvari, med drugim v zadevi navedenega zneska, izvršena na podlagi določil zakona o nacionalizaciji industrijskih podjetij in veletrgovin. Tožena stranka je predhodno vprašanje, ali gre za odločbo izdano v upravnem postopku, rešila pravno nepravilno. Podjetje upravičenca je bilo res podržavljeno z v izpodbijanem sklepu navedenim ukazom, kjer je šlo za ukrep nacionalizacije in glede podržavljenja podjetja tožnica ne prereka razlogov tožene stranke. Glede odvzema gotovine pa je situacija povsem drugačna. Za nacionalizirano podjetje se vodi postopek denacionalizacije, vendar v tem postopku gotovina ni vključena. Začasni upravitelj za odvzem gotovine ni imel pooblastila, šlo je za osebno premoženje upravičenca. Edina posebnost v stvari je, da je šlo za ustno odločbo, ki jo je izdal začasni upravitelj tovarne, ki ni bil sodni organ, marveč predstavnik ministrstva. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z odločitvijo tožene stranke in razlogi, ki jih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja za svojo odločitev. Izpodbijani sklep in v njem navedeni razlogi imajo oporo v podatkih spisov. Zlasti prvotna zahteva s priloženim zapisnikom, na katero se tožnica v tožbi neposredno sklicuje, navaja, da je bila odvzeta denarna vsota vključena v zapisnik o prevzemu. Iz iste listine je razvidno, da je bilo vse, kar je bilo po tem zapisniku predmet prevzema, izvedeno na podlagi v njem navedenega zakona o nacionalizaciji. Torej zatrjevani prisilni odvzem denarja ni pomenil t.i. ustne odločbe, ki je takratna zakonodaja niti ni poznala, marveč je opisani prevzem stvari, med drugim tudi v zapisniku navedenega denarnega zneska pomenil realizacijo nacionalizacije podjetja, ali prisilno izvršbo, kot je to tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila. Po povedanem sodišče ni moglo slediti tožbenim trditvam o domnevno izdani ustni odločbi o odvzemu denarnega zneska. Prav zato, ker prva povojna zakonodaja zatrjevanih ustnih upravnih odločb ni poznala, samovolja posameznikov pa ni bila izključena, je zakon o denacionalizaciji v 5. odstavku 8. člena določil, da so z ukrepom državnega organa iz 4. člena zakona o denacionalizaciji mišljeni tudi akti ali dejanja posameznikov, s katerimi so bile pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa odvzete stvari ali drugo premoženje iz drugega odstavka tega (8.) člena. Če tožnica meni, da je šlo za tak ukrep v primeru prevzema denarnega zneska, ne pa za prevzem dela premoženja nacionaliziranega podjetja, je tudi za tako podržavljeno premoženje bilo potrebno vložiti zahtevo po določbah zakona o denacionalizaciji v predpisanem roku.

Zgolj dejstvo, če denarni znesek, po podatkih zapisnika o prevzemu, obravnavan kot premoženje podjetja oziroma prevzet na podlagi zakona o nacionalizaciji, ni prešel med sredstva zavezanca, še ne pomeni, da pristojni organ za denacionalizacijo ne bi mogel odločati o vračanju premoženja v drugi obliki denacionalizacije, ki je vlagateljem zahteve na voljo po zakonu o denacionalizaciji.

Po povedanem je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbo zakona o upravnih sporih je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.