15. 11. 2023

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Postaje prometne policije Ljubljana, na seji 15. novembra 2023

odločilo:

Za odločanje v postopku o prekršku, opisanem v obdolžilnem predlogu Postaje prometne policije Ljubljana št. 2300-33/2023/16 (50B-162) z dne 13. 4. 2023, je pristojna Postaja prometne policije Ljubljana.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Postaja prometne policije Ljubljana (v nadaljevanju prekrškovni organ) je na podlagi prvega odstavka 103. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16 – v nadaljevanju ZP-1) pri Okrajnem sodišču v Kočevju zoper storilca prekrška vložila obdolžilni predlog zaradi prekrška po devetem odstavku 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 156/21 – uradno prečiščeno besedilo in 161/21 – popr. – ZPrCP).

2.Okrajno sodišče v Kočevju se je s sklepom št. PR 137/2023 z dne 5. 5. 2023 izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo v reševanje prekrškovnemu organu. V obrazložitvi sklepa je zapisalo, da skladno z drugim odstavkom 52. člena ZP-1 hitri postopek ni dovoljen za prekrške zoper varnost cestnega prometa, za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pri tem pa mora biti v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZP-1 izpolnjen še nadaljnji pogoj, da je vozniško dovoljenje veljavno. Po vpogledu v uradne evidence je sodišče ugotovilo, da storilec nima več veljavnega vozniškega dovoljenja, zato mu v obravnavanem primeru ni mogoče izreči kazenskih točk. Glede na navedeno sodišče meni, da ni podan eden izmed razlogov, ki so našteti v drugem odstavku 52. člena ZP-1, ko hitri postopek ni dovoljen, zato je zadevo odstopilo prekrškovnemu organu, da o zadevi odloči v hitrem postopku.

3.Prekrškovni organ vlaga zahtevo za odločitev o sporu glede pristojnosti. V njej navaja, da je kriterij za ugotavljanje pristojnosti za odločanje o prekršku predpisana in ne izrečena stranska sankcija. V zvezi s tem se izrecno sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. P-3/22 z dne 15. 9. 2022, iz katere naj bi izhajalo, da odločitev sodišča o pristojnosti med prekrškovnimi organi in sodišči ne more temeljiti na vnaprejšnji oceni utemeljenosti očitka prekrškovnega organa.

B.

4.Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno odločati o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Po drugem odstavku 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) lahko, če pride do spora glede pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, zahteva rešitev spora glede pristojnosti organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen.

5.V skladu s prvim odstavkom 45. člena ZP-1 o prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča. Razmejitev pristojnosti med prekrškovnimi organi in sodišči je urejena v 52. členu ZP-1, ki v prvem odstavku določa, da se o prekrških praviloma odloča v hitrem postopku pred prekrškovnim organom, izjeme, ko hitri postopek ni dovoljen, pa so določene v drugem odstavku. Takšne izjeme, ko hitri postopek ni dovoljen in mora zadevo že na prvi stopnji obravnavati sodišče, je zakonodajalec (med drugim) predvidel za primere sankcij, ki huje posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine storilca prekrška. Tako pri prekrških zoper varnost cestnega prometa, kot je obravnavani, hitri postopek ni dovoljen, če je za prekrške predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (šesta alineja drugega odstavka 52. člena ZP-1).

6.Ključno sporno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je za določitev stvarne pristojnosti za odločanje o prekrških po šesti alineji drugega odstavka 52. člena ZP-1 pomembno le, da je za prekršek predpisana stranska sankcija v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (kot trdi prekrškovni organ), ali pa je pomembno tudi, da je konkretnemu storilcu sploh mogoče izreči to stransko sankcijo, torej, da ima storilec veljavno vozniško dovoljenje (kot trdi Okrajno sodišče).

7.Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da sta kriterija za razmejitev pristojnosti po šesti alineji drugega odstavka 52. člena ZP-1 število predpisanih kazenskih točk za posamezen prekršek in posledica tega števila za posameznega storilca – prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Namen te določbe je v tem, da se storilcem prekrškov v cestnem prometu zagotovi sodno varstvo že v fazi odločanja o prekršku na prvi stopnji (o odgovornosti in sankciji za storjeni prekršek) v vseh tistih primerih, ko lahko konkretnega storilca prekrška doleti izrek stranske sankcije kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.[1]

8.Prav tako je Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da mora sodišče pri presoji stvarne pristojnosti za odločanje kot ene izmed procesnih predpostavk v primerih, ko je pristojnost odvisna od pravne kvalifikacije prekrška, preveriti le, ali je že na prvi pogled razvidno, da niso podane okoliščine, na katere prekrškovni organ veže strožjo pravno kvalifikacijo prekrška. Pri tem se ne more spuščati v podrobno razlago norme materialnega prava, saj bi to pomenilo vnaprejšnje odločanje o stvari. Le v takem primeru lahko govorimo o očitno napašni pravni kvalifikaciji.[2] Če navedeno stališče prenesemo na konkretni primer, mora Ustavno sodišče za rešitev konkretnega spora o pristojnosti odgovoriti na vprašanje, ali je že na prvi pogled razvidno, da niso podane okoliščine, na katere prekrškovni organ veže svoje stališče, da je za odločanje o prekršku pristojno sodišče.

9.Pri tem Ustavno sodišče ugotavlja, da že iz obdolžilnega predloga izhaja, da storilec nima veljavnega vozniškega dovoljenja. Zato gre pritrditi stališču Okrajnega sodišča, da mu v obravnavanem primeru ni mogoče izreči kazenskih točk. Na podlagi navedenega je po presoji Ustavnega sodišča že na prvi pogled razvidno, da niso podane okoliščine, na katere prekrškovni organ veže svoje stališče, da je za odločanje o prekršku pristojno sodišče.[3] Zato je Ustavno sodišče odločilo, da je za odločanje o obravnavanem prekršku stvarno pristojen prekrškovni organ.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Tako v odločbi Ustavnega sodišča št. P-5/18 z dne 18. 9. 2019, 5. točka obrazložitve.

[2]Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. P-26/08 z dne 3. 12. 2009 (Uradni list RS, št. 104/09, in OdlUS XVIII, 53) ter številne druge.

[3]Drugačna je bila situacija v odločbi Ustavnega sodišča št. P-3/22, na katero se sklicuje prekrškovni organ. V tej zadevi je bilo v času odločanja o sporu glede pristojnosti sporno, ali ima storilec veljavno vozniško dovoljenje ali ne, zato je bilo šele od naknadne presoje sodišča odvisno, ali bo treba izreči kazenske točke ali ne. V konkretni zadevi pa ni nobenega dvoma, da storilec nima veljavnega vozniškega dovoljenja.