Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ob odločanju o stroških postopka po prostem preudarku (prim. 413. člen ZPP) spregledalo pomemben vidik, in sicer, da toženka v času, ko je tožnik (še pred otrokovim rojstvom) na CSD podal izjavo o priznanju očetovstva, ni bila prepričana o njegovem očetovstvu (ob zaslišanju je povedala, da je sedaj, ob preračunavanju datuma zanositve, datuma rojstva in analize DNK, prepričana, da tožnik ni otrokov oče, prej pa o tem še ni bila čisto prepričana). Toženka je dopuščala možnost, da tožnik ni A. A. oče, vendar ga s svojimi dvomi ni seznanila. Tožnika je torej zavestno puščala v veri, da je otrokov oče, čeprav sama o tem ni bila gotova. Ni nepomembno, da je bil tožnik v zmoti glede očetovstva kar pet let. Dilemo o očetovstvu je lahko razrešil le po sodni poti. Opisane dejanske okoliščine utemeljujejo odločitev, da mora toženka tožniku povrniti vse po sodišču prve stopnje priznane stroške pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep o stroških spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je prva tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zviša za 102,46 EUR.

II. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 170,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prvi toženki (v nadaljevanju: toženka) naložilo, da mora tožniku povrniti pravdne stroške v višini 102,46 EUR. Stroškovna odločitev izvira iz pravde, v kateri je sodišče prve stopnje razveljavilo izjavo o priznanju tožnika, da je oče drugega toženca, ki ga je toženka rodila 10. 6. 2013, ter ugotovilo, da tožnik ni oče drugega toženca.

2. Tožnik izpodbija stroškovno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje ustrezno spremeni, oziroma (podredno) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnik trdi, da ga je toženka več let vlekla za nos in da je šele pod težo dokazov povedala, da ni otrokov oče. Tožnik je bil s strani toženke zaveden, izjavo o priznanju očetovstva je podal v zmoti. Zaradi svojega ravnanja mu je toženka dolžna povrniti vse pravdne stroške, ne le polovico. Predmetni spor ni spor iz razmerij med starši in otroki, zato bi moralo sodišče uporabiti 154. člen ZPP, ter tožniku v toženkino breme priznati vse pravdne stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je spor o izpodbijanju izjave o priznanju očetovstva pravilno označilo za statusni spor (spor iz razmerij med starši in otroki). V sodni praksi je bilo namreč presežno stališče o premoženjski naravi spora (učinki odločitve v pravdi zaradi izpodbijanja veljavnosti izjave o priznanju očetovstva so enaki učinkom spora o izpodbijanju očetovstva; moški, ki je priznal otroka za svojega, ob ugoditvi tožbenemu zahtevku izgubi status očetovstva)1. 6. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ob odločanju o stroških postopka po prostem preudarku (prim. 413. člen ZPP) spregledalo pomemben vidik, in sicer, da toženka v času, ko je tožnik (še pred otrokovim rojstvom) na CSD podal izjavo o priznanju očetovstva, ni bila prepričana o njegovem očetovstvu (ob zaslišanju je povedala, da je sedaj, ob preračunavanju datuma zanositve, datuma rojstva in analize DNK, prepričana, da tožnik ni otrokov oče, prej pa o tem še ni bila čisto prepričana). Toženka je dopuščala možnost, da tožnik ni A. A. oče, vendar ga s svojimi dvomi ni seznanila. Tožnika je torej zavestno puščala v veri, da je otrokov oče, čeprav sama o tem ni bila gotova. Ni nepomembno, da je bil tožnik v zmoti glede očetovstva kar pet let. Dilemo o očetovstvu je lahko razrešil le po sodni poti. Opisane dejanske okoliščine utemeljujejo odločitev, da mora toženka tožniku povrniti vse po sodišču prve stopnje priznane stroške pravdnega postopka (204,92 EUR).

7. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo ter na podlagi 3. točke 365. člena ZPP sklep spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih mora toženka povrniti tožniku, zvišalo za 102,46 EUR (iz 102,46 EUR na 204,92 EUR).

8. Iz zgoraj navedenih razlogov je dolžna toženka tožniku povrniti tudi njegove pritožbene stroške v višini 170,93 EUR (200 točk za pritožbo po tar. št. 21/2 Odvetniške tarife, povečano za 2 % materialne stroške, 22 % DDV in sodno takso za pritožbeni postopek (21,60 EUR)). Priznane stroške mu mora plačati v roku 15 dni od vročitve predmetnega sklepa (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa mu od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

1 Prim. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-2908/08, Vrhovnega sodišča RS II Ips 215/2009 in Višjega sodišča v Ljubljani R 484/2011 in IV Cp 39/2017.