Jedro

Ker so odločitve o obstoju "posebne predrznosti" pri kaznivem dejanju velike tatvine po 3. tč. I. odst. 212. čl. v zvezi s I. odst. 211. čl. KZ bistvene razlikovalne okoliščine s temeljno obliko tatvine po

I. odst. 211. čl. KZ mora zato sodišče s posebno skrbnostjo ugotavljati razliko na podlagi kriterijev, ki so primeroma v visoki stopnji storilčeve tveganosti, da pri tatvini ne bo odkrit (subjektivni kriterij) in da za dosego svojega namena vloži večji napor, znanje, iznajdljivost, da odstrani med izvrševanjem prepreke, ki jih pred storitvijo ni predvidel (objektivni kriterij).

Izrek

Pritožbama zagovornikov obtoženega R. H. - R. in R. B. - O. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni tako, da se opisano kaznivo dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje tatvine po I. odstavku 211. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, nakar se obtoženima R. H. - R. in R. B. - O. po I. odstavku 211. člena KZ i z r e č e kazen vsakemu po 5 (pet) mesecev zapora.

V ostalem pa se obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu spoznalo obtožena R. H. - R. in R. B. - O. kriva kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki I. odstavka 212. člena KZ, obema je prvostopenjsko sodišče izreklo kazen po eno leto zapora. Oba obtoženca je oprostilo plačila stroškov, medtem ko potrebni izdatki in nagrada zagovornikov bremenijo proračunska sredstva.

Takšno odločitev zaradi pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter v odločbi o kazenski sankciji izpodbijata zagovornika obeh obtožencev. Predlagata, in sicer zagovornik obtoženega H., da se napadena sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, medtem ko zagovornik drugoobtoženega B. R. - O. predlaga oprostitev obtožbe, podrejeno, da se mu izreče milejša kazen.

Pritožbi sta utemeljeni le deloma v tistem delu, ko izpodbijata prvostopenjsko odločitev o krivdi in pravni opredelitvi dejstvenega opisa kaznivega dejanja, posledično pa tudi zato v odločbi o kazenski sankciji.

Po presoji pritožbenih navedb obeh pritožnikov o okoliščinah udeležbe obtoženega H. in B., je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta oba obtoženca na opisan način izvršila tatvino. Pritožbeno sodišče je lahko ugotovilo, da je oškodovanec J. D., ko je skrbno primerjalo njegovo izpovedbo iz preiskave in po vloženi obtožnici, ves čas postopka enako opisoval dogajanja v svoji hiši. Trdil je, da je bil obtoženi B. tisti (manjši, črni), ki mu je preiskal žepe hlač in vzel dva bankovca po 1.000,00 tolarjev, medtem ko ga je obtoženi H. (večji in blond) držal (list. št. 58). Zato tudi oškodovancu napačno predočevanje predsednice senata na domnevno različnost njegovih izpovedb (list. št. 93) ne vpliva na sprejete ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Podlago za takšne zaključke je sodišče imelo tudi v presoji zagovora obtoženega B., saj je za soobtoženega H. trdil, tako kot tudi oškodovanec, da je bil ves čas v hiši in da sta jo skupaj zapustila. Zaključki o storjeni tatvini pa so nenazadnje tudi v izpovedbi oškodovanca soseda M. M., saj če ne bi bilo protipravnega ravnanja obeh obtožencev, očitno oškodovanec M. ne bi povedal, da sta ga obtoženca okradla. Ker pa je policija zasegla obtoženemu B. radiokasetofon z dvema zvočnikoma in oškodovančeve jestvine, zato ni dvoma, da tatvina obtožencema ni dokazana. Zato je tudi neutemeljena pritožba zagovornika obtoženega H., ko je ocenjevalo oškodovančevo izpovedbo kot neverodostojno. Napačna ugotovitev predsednice senata, kot je že pojasnjeno, pa na pravilno odločitev ni vplivala.

Pritrditi pa je potrebno obema pritožbama, ko se zavzemata, enako pa tudi v predlogu višji državni tožilec (II. odstavek 377. člena ZKP) za drugačno pravno presojo dejanja, ker v dejstvenem opisu po mnenju obeh pritožnikov in višjega državnega tožilca posebna predrznost ni zadosti opredeljena, da bi lahko tatvina, ki sta jo storila oba obtoženca, bistveno odstopala od temeljne oblike tatvine po I. odstavku 211. člena KZ, ki pa že po svoji vsebini vsebuje tudi element predrznosti. Pomembno za presojo razlike med temeljno in kvalificirano obliko tatvine je po prepričanju pritožbenega sodišča, tudi opis v dispoziciji 3. točke I. odstavka 212. člena KZ, ko je samo z besedo "posebno" zakonodajalec postavil ločnico med navedenima oblikama tatvine. In ker je zaradi takšnega opisa več kot očitno tudi sodna praksa, razen jezikovne razlage, kazuistično pojasnjevala razlikovanje in ker tudi sicer po judikaturi opisano ravnanje bistveno ne odstopa od primerljivih primerov, je zato pritožbeno sodišče ravnanje obeh obtožencev pravno opredelilo kot tatvino v sostorilstvu po I. odstavku 211. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Pri tem pa še poudarja, da okoliščina, da naj bi obtoženca brez povabila oškodovanca vstopila v njegovo hišo, ne more biti razlikovalni kriterij za presojo posebne predrznosti. V kolikor res ni bilo izrecnega oškodovančevega povabila, saj so bila vrata nenazadnje odprta, pa je vseeno opisan vstop povsem izničen v pogledu krivde in posebne predrznosti, ker je oškodovanec oba obtoženca sprejel kot gosta in tudi obema ponudil pijačo. Predvsem pa se mora predrznosti storilec kaznivega dejanja po 3. točki I. odstavka 212. člena KZ zavedati in pri izvršitvi tatvine tudi izkazati veliko stopnjo tveganosti, da ne bo odkrit in da za dosego tega namena vloži povečan svoj prispevek, med drugim tudi, da odstrani vse ovire za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Ker pa se v opisu zatrjuje, da sta oba obtoženca oškodovanca le prerivala, v njegovi navzočnosti odpirala omare in mu preiskala žepe, pomeni, da takšen način izvršitve po presoji pritožbenega sodišča bistveno ne odstopa od temeljne oblike kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku 211. člena KZ, niti ne zadosti kriterijem za razlikovanje med obema tatvinama. Ker pa v obrazložitvi opisano ravnanje, da je obtoženi H. držal oškodovanca, ko mu je soobtoženi B. preiskal žep in mu vzel denar, ni navedeno v dejstvenem opisu v izreku, niti lasanje oškodovanca (razlogi sodbe na strani 3), ki bi lahko ob testu kriminalnega vložka omogočalo oceno o posebni predrznosti, je pritožbeno sodišče zato odločilo glede krivde in pravne opredelitve tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe. Pri tem ni posegalo v opis dejanja, ker je očitek predrznosti opredeljen le v abstraktnem delu, ki pa ni po zakonu bistveni sestavni del opisa kaznivega dejanja.

Posledica spremenjene prvostopenjske odločitve pa je tudi odločba o kazenski sankciji. Okoliščine, ki jih je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče na strani 4. so glede na težo kaznivega dejanja in predpisano kazen zapora do treh let tiste, ki zadostijo namenu kaznovanja obeh obtožencev z izrečeno kaznijo po pet mesecev zapora.