Jedro

Če tožničino lastninsko pravico utemeljuje izpolnjevanje pogojev za priposestvovanje, lahko ob ustrezni trditveni podlagi tožnica lastninsko pravico pridobi le v obsegu, v katerem je nepremičnino uporabljala. Če je tožnica upravičena do pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice, pa je utemeljen tisti del tožbenega zahtevka, v katerem od tožencev zahteva izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, a le v obsegu, kot ga določa zavezovalni pravni posel. Trditve o soglasju za gradnjo s strani tožničinega očeta ne omogočajo zaključka, da bi tožnica pridobila lastninsko pravico z gradnjo na tujem svetu, ki izključuje kakršnokoli pravnoposlovno dogovarjanje lastnika zemljišča in graditelja.

Obrazložitev

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O b r a z l o ž i t e v : Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica izključna lastnica nepremičnine parc. št. 115/8 v izmeri 424 m2, k.o. ..., kar tvori stavbišče in funkcionalno zemljišče objekta. Tožencema je naložilo dovoliti parcelacijo sedanje parc. št. 115/6 k.o. ... v skladu z izvedeniškim mnenjem ter dovoliti odpis tako ustanovljene parcele od vl. št. 505 k.o. ... in vknjižbo lastninske pravice na ime tožnice, s pravico do dostopa po obstoječi dostopni poti od javne poti po parc. št. 115/2 k.o. ..., mimo stanovanjskega objekta, ki stoji na parc. št. 210.S k.o. .... Toženi stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 4.273,78 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po

338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Ponovno opozarja, da je sporno gospodarsko poslopje črna gradnja in nasprotuje spremembi tožbe. Meni, da na neobstoječi parceli ni mogoče ugotoviti lastninske pravice, sodišču pa očita, da je odločilo preko zahtevka tako glede služnosti kot glede darilne pogodbe, saj o tem ni bilo nikakršnih navedb tožnice. Enako velja tudi glede priposestvovanja, saj ni trdila, koliko zemljišča naj bi bilo priposestvovanega, sodišče pa je samo odmerilo zemljišče, veliko večje od gabaritov gospodarskega poslopja. Opozarja še, da sodišče ni odločilo o stroških naroka z dne 24.03.2006 in nasprotuje tudi povračilom stroškov izvedencev, saj po odločitvi sodišča tožena stranka nosi stroške celotne parcelacije. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in ponovno sojenje ter priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da sta toženca ves čas vedela, da je tožnica posestnica sporne parcele, da tega nista zanikala, sedaj pa se sprenevedata. Pojasnjuje, da ni spremenila tožbenega zahtevka, temveč ga je samo prilagodila, trditvena podlaga pa je ostala nespremenjena, smiselno tudi priposestvovanje. Že ob vložitvi tožbe je vložila tudi dokument z oznako „poslednja volja ali testament“, iz katerega jasno izhaja, da je tožničin oče tožnici priznaval lastninsko pravico na spornem delu nepremičnine, da jo je dejansko podaril, saj ni zahteval nobenih protidajatev. Toženca nista nikoli prepovedala uporabe, tožnica je dokupila tudi sosednji parceli, stanje po sodbi pa ne bo v ničemer spreminjalo pogojev tožene stranke, niti poseglo v njune pravice ali položaj. Predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in priglaša stroške dogovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je zatrjevala, da sta skupaj s pokojnim možem na zemljišču parc. št. 115/6 k.o. ..., ki je sedaj vpisano na toženo stranko, z dovoljenjem njenega očeta, ki je bil tedaj lastnik zemljišča, zgradila gospodarsko poslopje, kar je pokojni oče vseskozi priznaval. Vsa leta je tožnica sporno gospodarsko poslopje nemoteno uživala, lastninska pravica pa ji gre bodisi na podlagi priposestvovanja bodisi na podlagi gradnje na tujem svetu. Tožbeni zahtevek tožnice je vseboval dvoje zahtev: ugotovitev, da je lastnica spornega gospodarskega poslopja skupaj s funkcionalnim zemljiščem, izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko pri tem delu sporne nepremičnine tožnica v zemljiško knjigo vpisala kot lastnica.

Ob tem pravzaprav ni povsem jasno, kaj tožnica zahteva. Ali ugotovitev, da je postala lastnica dela nepremičnine, na kar meri s svojimi trditvami o nemoteni dolgoletni uporabi (posledično s priposestvovanjem) in je tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine zgolj posledica dolgoletne nepravilne prakse sodišč ali pa je bistvo njenega zahtevka prav izstavitev zemljiškoknjižne listine, katere podlaga je zavezovalni pravni posel, sklenjen med tožnico in njenim očetom kot pravnim prednikom tožencev, na kar napeljujejo trditve o podanem soglasju, strinjanju in priznavanju s strani očeta.

Sodišče prve stopnje te nejasnosti ni odpravilo, tožbenemu zahtevku pa je ugodilo tako glede ugotovitve lastninske pravice tožnice kot izstavitve zemljiškoknjižne listine. Pri tem pa, kot v pritožbi utemeljeno opozarja tožena stranka, prestopilo meje razpravnega načela. Ugotovilo je, da je bila jasna volja tožničinega očeta, da gospodarsko poslopje, skupaj z zemljiščem, na katerem stoji, preide v last tožnice ter da je bila tako sklenjena ustna darilna pogodba, ki je bila tudi realizirana. Na tako sklenjeno darilno pogodbo je vezalo tudi dobrovernost tožnice, ko je pavšalno ugotovilo tudi obstoj pogojev priposestvovanja. S pomočjo izvedenskega mnenja je gospodarskemu poslopju odmerilo funkcionalno zemljišče (gradbeno parcelo) in določilo služnost. Takšnim razlogom sodbe pa ni mogoče pritrditi. Darilna pogodba kot zavezovalni pravni posel, na katero sodišče veže pretežen del svoje obrazložitve, s strani tožnice ni bila nikoli niti smiselno zatrjevana. Dokazi, na katere se tožnica sklicuje v odgovoru na pritožbo, pa trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Zavezovalni pravni posel pa ne more utemeljevati tistega dela izreka sodbe, v katerem sodišče ugotovi lastninsko pravico tožnice. Ob ustreznih trditvah bi bila darilna pogodba lahko le podlaga, da sta toženca tožnici dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, a le v obsegu podarjenega. Če pa bi sodišče svojo obrazložitev gradilo na priposestvovanju, je lahko utemeljen tožbeni zahtevek za ugotovitev tožničine lastninske pravice, a le v obsegu, v katerem je tožnica nepremičnino uporabljala in s tem priposestvovala, za kar pa ta spet ni podala ustreznih trditev.

Ob takšnih nejasnostih bi bilo na mestu materialno procesno vodstvo in poziv tožeči stranki, da svojo trditveno podlago dopolni in konkretizira (1) ter jih na ta način odpravi. Sodišče prve stopnje je dolžno materialno procesno vodstvo opustilo, namesto tega pa dejansko stanje ugotovilo preko meja zatrjevanega, na kar se tožena stranka ni mogla ustrezno odzvati. V pomanjkljivih in nasprotujočih si razlogih sodbe pa, kot že pojasnjeno, svoje odločitve ni ustrezno utemeljilo. S tem je zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče najprej pozvati stranko, da pove, na čem (na originarni ali pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice) bo gradila tožbeni zahtevek in da temu ustrezno dopolni svoje trditve. Potem pa presoditi ali strankine trditve in z njimi povezani dokazi utemeljujejo bodisi pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice in posledično obveznost tožencev, da ji izstavita ustrezno zemljiškoknjižno listino (2), bodisi originarno pridobitev lastninske pravice tožnice, kjer bo zadostovala le ugotovitev sodišča (3). Že dosedanje trditve o soglasju za gradnjo s strani tožničinega očeta pa ne omogočajo zaključka, da bi tožnica pridobila lastninsko pravico z gradnjo na tujem svetu (paragrafi 417 do 419 ODZ (4), kasneje 24. do 26. člen ZTLR (5)). Institut gradnje na tujem svetu izključuje kakršnokoli pravnoposlovno dogovarjanje lastnika zemljišča in graditelja, zato tožnica lastninske pravice na ta način ni mogla pridobiti.

Če bi se izkazalo, da tožničino lastninsko pravico utemeljuje izpolnjevanje pogojev za priposestvovanje, bo moralo sodišče (seveda ob ustrezni trditveni podlagi) ugotoviti, v kolikšnem obsegu je tožnica nepremičnino uporabljala in le v tem obsegu ugoditi tožbenemu zahtevku, ob predpostavki obstoja njene dobre vere, saj s priposestvovanjem tožnica ne more pridobiti več, kot je dejansko uporabljala. Novonastala nepremičnina, parc. št. 115/8, tem pogojem ne zadosti, saj je bilo funkcionalno zemljišče odmerjeno glede na zahteve prostorskih aktov Občine Brežice in ne glede na dejansko uporabo. Enako velja tudi glede služnosti poti, ki sploh ni bila zatrjevana in izhaja iz ugotovitev izvedenskega mnenja, sodišče pa razen tega pojasnila ni podalo nobenih razlogov, ki bi utemeljevali ugoditev temu delu tožbenega zahtevka.

Ker bi bila tožnica na podlagi priposestvovanja lahko upravičena le do dela dosedanje nepremičnine parc. št. 115/6 in bi s tem nastala nova parcela, bi moral biti temu ustrezno prilagojen tudi njen tožbeni zahtevek, saj mora biti ta v primeru ugodilne sodbe izvršljiv. Tožnica lahko zahteva ugotovitev lastninske pravice le na sedaj obstoječi nepremičnini parc. št. 115/6, priposestvovan del pa po priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru nosi številko 115/8 (glede katere pa je bilo že pojasnjeno, da ne ustreza obsegu priposestvovanega). Le tako je mogoča vknjižba lastninska pravice na delu parcele na podlagi pravnomočne sodbe, ki ji mora biti elaborat tudi priložen. V njem pa izvedenec geodetske stroke označi novo parcelo z rezervirano številko parcele (morebiti 115/8), ki jo predhodno in na njegov predlog določi Geodetska uprava (6).

Če pa pogoji za priposestvovanje niso izpolnjeni, bi bila tožnica (spet ob ustrezni trditveni podlagi) lahko upravičena do pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice, posledično pa utemeljen tisti del tožbenega zahtevka, v katerem od tožencev zahteva izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. A le v obsegu, kot bi ga določal zavezovalni pravni posel (morebiti darilna pogodba) med tožnico in njenim očetom in ne v obsegu, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. V pomoč sodišču pri ugotavljanju podarjenega pa je lahko tudi dokument z oznako „Poslednja volja ali testament“.

Na utemeljenost tožbenega zahtevka ne more vplivati nedovoljenost gradnje gospodarskega poslopja, stoječega na spornem delu nepremičnine (7) 115/6. Pravdno sodišče odloča v sporih iz civilnih razmerij (1. člen ZPP), zato morebitna upravno nedovoljena gradnja ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, lahko pa je predmet ustreznih upravnih postopkov.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

285. člen ZPP sodišču nalaga, da poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.

Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo, ki se opravi na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila (49. člen Stvarnopravnega zakonika).

Pridobitev lastninske pravice na originaren način, npr. s priposestvovanjem nastopi, ko so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji in je neodvisna do volje zemljiškoknjižnega lastnika te nepremičnine. Do vknjižbe lastninske pravice tožnice bo tako lahko prišlo na podlagi sodbe, s katero bi sodišče ugotovilo obstoj njene lastninske pravice. Enako velja tudi glede tistega dela tožbenega zahtevka, ki tožencema nalaga, da dovolita postopek parcelacije nepremičnin.

Obči državljanski zakonik.

Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 s spremembami.

Enako tudi sodba in sklep II Cp 7552/2006. Gospodarsko poslopje je lahko le del zemljišča in ne samostojna stvar (8. člen Stvarnopravnega zakonika).