Jedro

Uprava ustanovitelja tožene stranke v času mandata tožnika ni ugotovila bistvenih nepravilnosti pri vodenju tožene stranke, zato ni bilo dejanske podlage, ki bi tako v subjektivnem kot objektivnem smislu utemeljevala tožnikov predčasni odpoklic s funkcije direktorja in je zato tožnik upravičen do odpravnine v skladu z določbo 3. odstavka 449. člena ZGD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odpravnino v znesku 5.196.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 14.1.1998 dalje do plačila (1. tč. izreka), zahtevek za izplačilo odpravnine v višjem znesku pa zavrnilo (2. tč. izreka). Ugotovilo je, da je bil tožnik neutemeljeno odpoklican s funkcije direktorja in brez dokazanih razlogov iz določbe 15. čl. pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu, v katerem je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku, iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002). Navaja, da je sodišče pri svoji presoji dalo prevelik pomen izpovedbama prič G. in L., ki sta izpovedala izrazito neverodostojno. Glede na dejstvo, da pri njej nista več zaposlena, je očitno, da podjetju ne želita nič dobrega in sta v tej smeri tudi ustrezno pričala. Če bi vedela, da priči ne bosta izpovedali resničnega dejanskega stanja, bi v sporu predlagala izvedbo drugih dokazov. Nadalje je prepričana, da je tožnik v času, ko je bil direktor, ravnal v nasprotju z navodili lastnika tožene stranke. Tožnik je v času opravljanja funkcije direktorja povzročil nezadovoljstvo pri družbi BMW. Poslovanje s to družbo je bilo za njeno delovanje ključnega pomena, kar je predstavljalo utemeljen razlog za tožnikovo razrešitev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da vsebuje pravilne dejanske ter pravne razloge, ki jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Pri odpoklicu direktorja gospodarske družbe gre dejansko za predčasno in izredno prenehanje mandata te funkcije, pri čemer predstavlja odpoklic v pravno formalnem smislu enostransko izjavo volje organa, ki je imenoval direktorja. V tej posledici pride do pretrganja ustreznega pravnega razmerja med družbo in direktorjem. Če pristojni organ odpokliče direktorja s funkcije pred potekom mandata, mora presoditi, ali je bila nezaupnica izrečena utemeljeno ali ne, saj bo od takšne ugotovitve odvisna pravica odpoklicanega direktorja do odpravnine. Tako ima odpoklic brez utemeljnega razloga za posledico, da mu družba plača ustrezno odpravnino. Pri njej gre za premoženjsko pravico, ki je vezana zgolj na odločitev o odpoklicu iz neutemeljenega razloga in ne vpliva na morebitno prekinitev delovnega razmerja.

Pravna podlaga za presojo odpovedi tožnika kot direktorja tožene stranke je v določbi 15. čl. pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo T. d.d. Ljubljana kot ustanovitelj tožene stranke lahko odpove pogodbo o zaposlitvi s takojšnjim učinkom, če direktor po lastni krivdi ne doseže planskih ciljev, določenih v poslovnem načrtu družbe, ali če ne upošteva navodil ustanovitelja, oz. iz drugih razlogov, določenih v veljavnih predpisih. Po določbi 16. čl. pogodbe o zaposlitvi se pravice in dolžnosti direktorja, ki niso urejene s pogodbo in splošnimi akti družbe, urejajo v skladu z določbami veljavnih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov ustanovitelja. V skladu s takrat veljavno določbo 3. odst. 449. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS št. 30/93) je direktor, ki je odpoklican brez utemeljenega razloga, upravičen do izplačila odpravnine v višini najmanj 24-kratnika njegove zadnje mesečne plače, če je bil mandat določen za 4 leta ali dalj, oz. ustrezno nižjo odpravnino, če je bil mandat krajši kot 4 leta.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik imenovan za direktorja tožene stranke za mandatno dobo dveh let. Nato je bil predčasno odpoklican z navedene funkcije zaradi pritiskov poslovnega partnerja BMW, kar je morala uprava ustanovitelja tožene stranke upoštevati, da se je izognila možnosti izgube posla. V tej zvezi sta tako predsednik uprave ustanovitelja G. in član uprave L. izpovedala, da v tožnikovem poslovanju nista ugotovila konkretnega primera neupoštevanja ali kršitve navodil ustanovitelja, oz. da tožnik v času svojega mandata ne bi dosegel planskih ciljev družbe. V letu 1997 je prodaja pri toženi stranki dosegla celo pozitiven rezultat. Nadalje je za presojo zadeve pomembno, da je tožnik izvajal svoje zadolžitve v interesu tožene stranke, zlasti še v situacijah, ko je prihajalo do nasprotja med njenimi interesi in tujim poslovnim partnerjem. Zato tako ugotovljena dejstva v celoti potrjujejo zaključke v izpodbijani sodbi, da takrat ni bilo podanih utemeljenih razlogov za odpoklic tožnika pred pretekom mandata. V kolikor je potrebno za drugačno presojo upoštevati nezadovoljstvo tujega partnerja do tožnikovega poslovanja kot objektivni razlog za pritiske, da se tožnika odpokliče, je imel že takrat predsednik uprave možnost, da tožniku kot podrejenemu direktorju posreduje ustrezno drugačna navodila poslovanja, oz. mu sugerira druge rešitve, ki bi odpravile nezadovoljstvo glede njegovega dela. Ob že ugotovljenih dejstvih, da uprava ustanovitelja tožene stranke v času mandata tožnika ni ugotovila bistvenih nepravilnosti pri vodenju tožene stranke, v konkretnem primeru ni bilo dejanske podlage, ki bi tako v subjektivnem kot objektivnem smislu utemeljevali tožnikov predčasni odpoklic s funkcije direktorja. V pritožbi nakazano opozorilo, da sta zaslišana predsednik in član uprave izpovedovala neverodostojno, ker nista več zaposlena pri toženi stranki, pa ne more biti sprejemljivo, saj glede takšnih dejstev, ki bi to možnost potrdila, tožena stranka že v času postopka na prvi stopnji ni ponudila izvedbe konkretnih dokazov.

Pritožbeno sodišče je po navedenem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo ni ugotovilo nikakršnih bistvenih postopkovnih kršitev ali to, da bi sodišče pri svoji presoji zmotno uporabilo materialno pravo, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).