Jedro

Bistveno za sprejeto odločitev je predstavljal sprejeti zapisnik z generalnim direktorjem policije, glede katerega se tožnik tekom postopka sploh ni mogel izjasniti. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka, načelo kontradiktornosti pa je eno temeljnih načel upravnega postopka. Organ mora pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP).

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0220-935/2021/39 (144-08) z dne 15. 4. 2022 se odpravi in se vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek upravnega postopka

1.V izpodbijanem aktu je toženka preklicala dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, stopnje tajnosti "ZAUPNO", številka 3037/2014, izdano tožniku. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je toženka na podlagi pisnega predloga predlagatelja (Urada za organizacijo in kadre, Sekretariata pri Ministrstvu za notranje zadeve) opravila vmesno varnostno preverjanje za tožnika, saj v času veljavnosti dovoljenja za dostop do tajnih podatkov ni izvajal nalog več kot 12 mesecev. Toženka je tekom upravnega postopka ugotovila, da je bil tožnik s sodbo opr. št. X K 18425/2017-543 z dne 14. 6. 2021 spoznan za krivega kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem odstavku 263. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo 1 leta zapora s preizkusno dobo 2 let in denarna kazen. Sodba je postala pravnomočna 21. 1. 2022.

2.Ker je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje "Sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje" iz 263. člena KZ-1, ki ga je storil na način, da je izrabil svoj položaj ali svoj resnični vpliv, da se je opravilo uradno dejanje, ki se sicer ne bi smelo opraviti (drugi odstavek 263. člena KZ-1), za kar je predpisana kazen zapora do štirih let ali denarna kazen, je zaključil, da je podan sum varnostnega zadržka iz 1. oz. iz 2. alineje drugega odstavka 27. člena Zakona o tajnih podatkih (v nadaljevanju ZTP). Dodatno pa je toženka ugotovila, da je tožnik v varnostnem vprašalniku navedel, da zoper njega ni uveden kazenski postopek, čeprav naj bi bil že v teku. Toženka je zaradi potrditve oz. zavrženja sumov s tožnikom opravila tudi razgovor z njim. Tekom postopka je bila zaslišana tudi priča generalni direktor policije A. A., ki je izpovedala, da se njena izjava legalistično nanaša na delovni spor, ki je v teku. Dodatno pa je še povedala, da po njenem mnenju obstaja dvom v verodostojnost tožnika, toženka pa dveh dodatnih predlaganih prič ni zaslišala, s pojasnilom, da ti dve priči z ničemer ni bi prispevali k dodatni razjasnitvi okoliščin.

3.Toženka je iz izbranih dokazov ugotovila, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje po 263. členu KZ-1, izrečena pa mu je bila kazen eno leto zapora, pogojno na dve leti in denarna kazen. Pri tem dodaja, da če bi bila tovrstna kršitev storjena na področju tajnih podatkov, bi to lahko imelo za posledico nepooblaščeno razkritje tajnega podatka, ki bi - glede na stopnjo tajnosti - škodovalo delovanju ali izvajanju nalog organa (stopnja INTERNO) ali celo varnosti ali interesom Republike Slovenije (stopnja ZAUPNO). Dejstvo, da je imetnik dovoljenja naklepno storil kaznivo dejanje z izrabo svojega položaja vsekakor pomeni povečanje tveganja tudi pri njegovi obravnavi tajnih podatkov. Toženka je zato na podlagi zbranih dokazov v postopku vmesnega varnostnega preverjanja zaradi suma obstoja varnostnega pridržka iz 27. člena ZTP odločila tožniku preklicati dovoljenje za dostop do tajnih podatkov.

Bistvene navedbe strank v postopku

4.Tožnik je skupaj s tožbo predlagal tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijane odločbe. Naslovno sodišče je s sklepom opr. št. IV U 66/2022-8 z dne 26. 5. 2022 že zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je po vloženi pritožbi potrdilo še Vrhovno sodišče s sklepom opr. št. I Up 152/2022 z dne 3. 8. 2022. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Glede bistvene kršitve določil upravnega postopka, zato, ker mu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o zapisniku razgovora št. 0220-935/2021/37 z dne 14. 4. 2022. Prav tako toženki očita, da v postopku ni zaslišala predlaganih prič, C. C. in B. B., s katerima je tožnik želel dokazati, da obstaja zaupanje v njegovo zanesljivost in verodostojnost. Tožnik nadalje ugovarja, da je toženka v postopku napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. Iz kazenske evidence naj bi izhajalo, da tožniku kot fizični osebi ni bila izrečena kazenska sankcija. Očitano kaznivo dejanje po 263. členu KZ-1 v obsodilni sodbi pa da ni bilo v zvezi s tajnimi podatki in nima zveze z dovoljenjem za dostop do tajnih podatkov, zato tudi ne more pomeniti razloga za njegov preklic. Tožnik še navaja, da je vreden zaupanja pri ravnanju s tajnimi podatki, o tem bi lahko izpovedal njegov neposredni nadrejeni in sodelavci Policijske postaje ... Organ svoje odločitve ne bi smel opreti zgolj na izpovedbo priče generalnega direktorja A. A., saj ta ni bil tožnikov neposredno nadrejeni, hkrati pa se do njegove izjave tožnik niti ni mogel opredeliti, saj mu zapisnik o zaslišanju ni bil vročen v izjavo. Z izvedenimi dokazi bi tožnik lahko dokazal, da je vreden zaupanja pri rokovanju s tajnimi podatki.

5.Toženka naj bi tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar dokazuje pravnomočna sodba Pd 33/2021 z dne 20. 4. 2021. Tožnik je glede tega vložil izvršbo na izvršitev pravnomočne sodbe v zvezi s sklepom z dne 8. 6. 2021 o reintegraciji k toženki na delovno mesto policista, ker je toženka ni izpolnila in se izmika njeni izvršitvi. Del njenega izmikanja naj bi bila tudi izpodbijana odločba, s katero želi toženka preklicati tožnikovo dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, da se tožnik na delovno mesto policista, za katerega se zahteva dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, ne bi mogel vrniti, in to kljub temu, da je sodba o reintegraciji pravnomočna, izvršilno sodišče pa je ugovor toženke zoper tožnikovo izvršbo že zavrnilo kot neutemeljenega. S sodbo Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 33/2021 z dne 20. 4. 2021 je bilo tako razsojeno, da je tožnik zmožen opravljati delo policista. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

6.Toženka je skupaj z odgovorom na začasno odredbo podala tudi odgovor na tožbo in sodišču posredovala upravni spis. Navaja, da je tožba neutemeljena in odgovarja, da je postopek vmesnega preverjanja vodila na podlagi prvega odstavka 25. člena ZTP, po pisnem predlogu Ministrstva za notranje zadeve z dne 10. 8. 2021. Varnostno preverjanje je poizvedba, ki jo v postopku vmesnega varnostnega preverjanja opravi pristojni organ. Med postopkom je toženka prejela odgovor kazenskega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani, da je zoper tožnika pred tem sodiščem v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti. V nadaljnjem poizvedovanju je toženka ugotovila, da je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja po 263. členu KZ-1 z določeno pogojno kaznijo enega leta zapora s preizkusno dobo 2 let in denarno kaznijo. Te ugotovitve so za organ predstavljale sum varnostnega zadržka po 1. oz. 2. alineji drugega odstavka 27. člena ZTP, prav tako pa naj bi tožnik v varnostnem vprašalniku navajal neresnične podatke (čeprav je bil kazenski postopek zoper njega že v teku). Zaradi razjasnitev okoliščin je toženka z njim opravila razgovor in sestavila zapisnik. Upravni organ je 14. 4. 2022 prejel sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, ki je potrdila pravnomočnost storjenega kaznivega dejanja po 263. členu KZ-1. Tožnik je bil tako pravnomočno spoznan storitve kaznivega dejanja. Toženka naj bi tožnika seznanila s stališčem generalnega direktorja policije, ki ga je ta podal v delovnopravnem sporu, za katerega je v razgovoru v upravnem postopku vmesnega varnostnega preverjanja povedal, da je bilo legalistilno oblikovano s takrat obstoječimi dejstvi. Tekom razgovora je bilo generalnemu direktorju policije pojasnjeno, da je bil tožnik v vmesnem času spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 263. členu KZ-1. Generalni direktor je na vprašanje, ali za to predstavlja varnostno tveganje odgovoril, da misli, da predstavlja tveganje in da meni, da obstaja dvom v njegovo verodostojnost glede novih obstoječih dejstev. Toženka v nadaljevanju še pojasni, da zaslišanja dveh prič ni izvedla, ker njuni izjavi ne bi vplivali na končno odločitev. Slednji ne bi mogla dati nobenih podatkov o kaznivem dejanju, saj pri njem nista bili udeleženi. Toženka je ob ugotovitvi, da je bil tožnik pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja po 263. členu KZ-1 in ugotovitvi, da če bi bilo tovrstvno dejanje storjeno na področju tajnih podatkov, bi to lahko imelo za posledico nepooblaščeno razkritje tajnih podatkov, kakor tudi po razgovoru s pričo dr. A. A., zaključilo, da dejanja tožnika predstavljajo utemeljen dvom v njegovo zanesljivost, verodostojnost in lojalnost z vidika varnostnega zadržka po 27. členu ZTP. Na podlagi navedenega je toženka odločila, da se tožniku veljavno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov prekliče.

7.Toženka še navaja, da je tožba neutemeljena, saj pri tožniku obstaja varnostni zadržek kot ugotovljen v izpodbijani odločbi. Upravni organ bi tako naj upravičeno zavrnil zaslišanje prič, saj ti ne moreta izpodbiti stališča generalnega direktorja policije, ki je edini, ki vodi policijo in po zakonu izvaja naloge delodajalca. V imenu delodajalca pa izjave lahko podaja samo predstojnik. Za postopek varnostnega preverjanja naj bi bile nerelevantne navedbe, ki se nanašajo na odpoved pogodbe o zaposlitvi in postopek pred Delovnim sodiščem. Bistveno v konkretnem naj bi bilo, da je tožnik kot policist storil kaznivo dejanje s svojega delovnega področja, torej izrabil svoj položaj ali svoj vpliv, da se je opravilo dejanje, ki se ne bi smelo opraviti. S takim ravnanjem je pri delodajalcu povzročil tudi dvom v zanesljivost pri rokovanju s tajnimi podatki, dvom je zato upravičen. Izpodbijana odločba je tako zakonita, toženka sodišču predlaga da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8.Toženka je tekom postopka vložila pripravljalno vlogo z dne 18. 7. 2022 in sodišče seznanila, da je tožnik 1. 7. 2022 podpisal pogodbo o zaposlitvi za ponujeno strokovno tehnično delovno mesto in tako s 1. 7. 2022 nadaljuje delovno razmerje na delovnem mestu hišnik V, v policiji, Policijski upravi ..., Službi za operativno podporo, Oddelku za materialno tehnične zadeve. Tožnik je sklenil delovno razmerje na delovnem mestu za katerega se ne zahteva dostopa do tajnih podatkov stopnje "ZAUPNO". Glede na navedeno so s tem v celoti izvršene vse pravnomočne odločitve v delovnem sporu, v katerem je bilo odločeno, da ga je Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi.

Odločanje brez glavne obravnave

9.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K I. točki izreka

10.Tožba je utemeljena.

11.Sodišče je na podlagi 23.a člena ZTP v okviru tožbenih ugovorov tožnika kot preverjane osebe presojalo ali je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

12.Med strankama je sporno ali bi toženka morala tožniku omogočiti pravico do izjave glede zapisnika generalnega direktorja policije, na katerega je oprla izpodbijano odločitev in ali upravičeno ni izvedla vseh dokazov.

13.Sodišče je glede na tožbene navedbe v konkretni zadevi primarno ugotavljalo, ali je bila stranki kršena pravica do izjave. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi upravnega organa, da je bil tožnik pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po 263. členu KZ-1, ki je dodatno podprta z izjavo generalnega direktorja policije, da obstaja utemeljen dvom v tožnikovo verodostojnost in zanesljivost. Postopek vmesnega varnostnega preverjanja je urejen v 25.b členu ZTP in nadalje. Prvi odstavek 25.b člena ZTP določa, da se postopek vmesnega varnostnega preverjanja opravi, če je pri osebi, ki ima veljavno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov katerekoli stopnje tajnosti, podan sum obstoja varnostnega zadržka iz 27. člena ZTP. Skladno z drugim odstavkom navedenega člena se vmesno varnostno preverjanje opravi na predlog predstojnika organa ali organizacije, v kateri oseba opravlja funkcijo ali izvaja naloge. Namen in cilj vmesnega varnostnega preverjanja je ugotoviti, ali pri imetniku dovoljenja obstaja kateri od varnostnih zadržkov iz 27. člena ZTP. 2. alineja prvega odstavka 25.c člena ZTP pa določa, da se vmesno varnostno preverjanje izvede tudi za osebo pred ponovnim izvajanjem nalog na delovnih mestih, na katerih se zahteva dostop do tajnih podatkov, če v času veljavnosti dovoljenja več kot 12 mesecev ni izvajala nalog na delovnih mestih v organu iz drugega odstavka 1. člena tega zakona, kar je bilo tudi v zadevnem primeru tožnika. 27. člen ZTP pa nadalje določa posledice. V prvem odstavku so določeni varnostni zadržki, zaradi katerih se zavrne izdaja dovoljenja za dostop do tajnih podatkov, in sicer: (-) lažne navedbe podatkov preverjane osebe v varnostnem vprašalniku ali v razgovoru za varnostno preverjanje; (-) neizbrisane pravnomočne obsodbe na najmanj tri mesece nepogojne zaporne kazni za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti; (-) dokončen disciplinski ukrep zaradi težje disciplinske kršitve s področja obravnavanja in varovanja tajnih podatkov; (-) odvisnost od alkohola, drog oziroma druge zasvojenosti, ki bi lahko vplivale na zavrnitev izdaje dovoljenja in (-) članstvo ali sodelovanje v organizacijah ali skupinah, ki ogrožajo vitalne interese Republike Slovenije ali držav članic političnih, obrambnih in varnostnih zvez, katerih članica je Republika Slovenija. Drugi odstavek 27. člena ZTP pa določa, da lahko pristojni organ izdajo dovoljenja zavrne tudi v primeru: (-) pravnomočne obtožnice za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, razen za kazniva dejanja, kjer je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let; (-) nepravnomočne obsodilne sodbe za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, in za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let; (-) neizbrisane pravnomočne obsodbe ali več izrečenih glob za prekrške, določene s tem zakonom; (-) drugih ugotovitev varnostnega preverjanja, ki vzbujajo utemeljene dvome v posameznikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov; (-) drugih varnostnih zadržkov, določenih z zakoni ali mednarodnimi pogodbami. Drugi odstavek 27. člena ZTP daje organu možnost prostega preudarka.

14.Toženka se je pri izpodbijani odločitvi oprla na 1. in 2. alinejo drugega odstavka 27. člena ZTP. Sodišče ugotavlja, da tožniku v obravnavanem primeru pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki jih je toženka ugotovila tekom upravnega postopka in so bistvenega pomena za odločitev. Bistveno za sprejeto odločitev pa je predstavljal tudi Zapisnik o razgovoru z generalnim direktorjem policije št. 0220-935/2021/37 z dne 14. 4. 2022, glede katerega pa se tožnik tekom postopka sploh ni mogel izjasniti. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka, načelo kontradiktornosti pa je eno temeljnih načel upravnega postopka. V 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je jasno določeno, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo. Tretji odstavek istega člena pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Poleg tega pa mora organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Navedena temeljna načela so vnesena tudi v 144. in 145. člen ZUP.

15.V skladu s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP je bistvena kršitev pravil upravnega postopka vselej podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Pozornost pa je treba nameniti tudi (ne)izvajanju dokazov v upravnem postopku. V upravnem postopku velja načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Vnaprejšnja dokazna ocena, to je presoja dokazov, ki sploh niso bili izvedeni, ni dopustna. Upravni organ lahko zavrne izvedbo dokaza kot nepotrebnega iz razloga, ker je dejstvo že dokazano, samo če je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko bi lahko iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva. V konkretnem primeru, bi toženka dokaze glede zaslišanja prič, ki jih je predlagal tožnik že v upravnem postopku, lahko kot nepotrebne zavrnila le, če bi že iz drugih dokazov ugotovila, da ne obstaja dvom v tožnikovo zanesljivost, verodostojnost oziroma lojalnost. Tožnik pa je z njimi dokazoval ravno obratno. Dokazni predlog bi lahko zavrnila le, če bi že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da so že dokazana dejstva, ki jih tožnik dokazuje s temi dokaznimi predlogi.

1 Tako tudi UPRS Sodba I U 176/2020-23 z dne 14. 3. 2023. 2 Smiselno enako VSRS Sklep X Ips 233/2014 z dne 3. 3. 2016. Toženka v tem delu le pavšalno pojasni, da je že predstojnik delodajalca izpovedal vse relevantne okoliščine (ni pa navedeno katere konkretno), da pa priči tudi sicer nista bili udeleženi pri kaznivem dejanju, ki ga je storil tožnik.

16.Z nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno je upravni organ zagrešil še dodatno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Za to kršitev gre zato, ker upravni organ na ta način ni pravilno vsebinsko odgovoril na strankin dokazni predlog, tak odgovor pa je sestavni del strankine pravice, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev (9. člen ZUP).

17.V tem primeru tudi ni podlage za to, da bi sodišče odpravilo ugotovljeno kršitev pravice do izjave, ki jo je upravni organ zagrešil, saj bi to pomenilo, da je nanj prenesen pretežni del bremena dokaznega postopka, ki ga zakon sicer nalaga upravnemu organu. Upravni spor ni namenjen ugotavljanju pravno relevantnega dejanskega stanja, ki ga je dolžan v upravnem postopku ugotoviti upravni organ, saj bi to pomenilo prenos dokaznega postopka in odločitve na upravno sodišče, za kar v ZUS-1 ni podlage. Razlogi za sprejeto odločitev morajo biti navedeni v obrazložitvi izpodbijanega akta, saj je predmet sodne presoje v upravnem sporu njegova zakonitost. Z dopolnjevanjem celotnega ali pretežnega dela dejanskega stanja, ki bi moralo biti ugotovljeno v upravnem postopku in bi ga za sprejem zakonite odločitve moral vsebovati že izpodbijani akt, pa bi bila strankam tudi odvzeta možnost do učinkovitega pravnega sredstva. Prav do tega pa bi prišlo, če bi šele sodišče prvo izvedlo pretežni del predlaganih dokazov (v tem primeru zaslišalo vse priče, ki jih je predlagala tožnica), na tej podlagi ugotovilo dejansko stanje in nanj oprlo odločitev.

18.Toženka bo morala pri ponovnem odločanju, skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 tožniku omogočiti, da se izjavi o vseh bistvenih dejstvih, ki jih bo ugotovila v postopku. Ko bo izvedla vse pravno relevantne dokaze, pa mora na podlagi metodološkega napotka iz 10. člena ZUP opraviti vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odločiti na podlagi uspeha celotnega postopka. V navedenem obsegu bo morala tožniku omogočiti dokazovanje z uporabo vseh dokaznih sredstev in jih tudi konkretno dokazno presoditi, kar mora izhajati iz obrazložitve upravnega akta.

19.Sodišče pri tem še pripominja, kar je ugotovila tudi toženka, da drugi odstavek 27. člena ZTP, ki predstavlja podlago izpodbijane odločbe, omogoča odločanje po prostem preudarku. Obseg sodne kontrole je zato omejen v tem smislu, da sodišče ne more presojati primernosti uporabe prostega preudarka. V konkretnem primeru je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe relevantno le to, ali so bili podani razlogi za izdajo odločbe in ali so ti razlogi ustrezno pojasnjeni.

20.Ker je tožba utemeljena že zaradi bistvenih kršitev določb postopka, je sodišče zaradi ugotovljenih kršitev na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, da v njej ob upoštevanju stališč iz te sodbe odpravi opisane postopkovne kršitve. Sodišče drugih tožbenih očitkov ni presojalo.

K II. točki izreka

21.Tožnik je v zadevi zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je odločilo, da mora toženka tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče prisodilo tožniku ustrezen pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR, kar z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Prisojeni znesek stroškov mora tožniku povrniti toženka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa v znesku 148,00 EUR tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1 c) k tar. št. 6.1 Zakona o sodnih taksah).

------------------------------- 1 Tako tudi UPRS Sodba I U 176/2020-23 z dne 14. 3. 2023. 2 Smiselno enako VSRS Sklep X Ips 233/2014 z dne 3. 3. 2016. 3 Tako tudi sodba I U 1100/2011 z dne 7. 3. 2012.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o tajnih podatkih (2001) - ZTP - člen 25b, 25c, 27, 27/2 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 9/3, 10, 138

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.