Jedro

Da je v primerih, ko je dokaz pridobljen s strani zasebnika treba opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama je ustaljena sodna praksa, kot izhaja iz judikatov tako v sodbi VSRS I Ips 18266/2010 iz leta 2014, kot novejših npr. I Ips 26906/2014 z 22. 7. 2021 in tudi iz sodbe I Ips 44415/2010 s 26. 11. 2021. Kamere so na takšnem mestu, da so vsakomur dobro zaznavne, brez kakršnegakoli truda. Glede na njihovo lokacijo in število ter kraj (vsakomur javno dostopen prostor) je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je vsakdo že z metodo logičnega razmišljanja lahko zaključil, da je površina pod videonadzorom. Ali je na ta način možen tudi sklep, da je pod videonadzorom celotna površina je nepomembno, saj je odločilno, da je tak sklep razumen glede mesta, ki je na posnetkih in fotografijah v spisu.

Pritožniki uveljavljajo tudi kršitev 76. člena ZVOP-1, pri čemer spregledajo, da se ta nanaša na videonadzor v večstanovanjski stavbi. Da je zakonodajalec ta primer posebej uredil je razumljivo, saj videonadzor znotraj večstanovanjske zgradbe posega v ožji krog splošne osebnostne pravice in hkrati pravice do zasebnosti, kot če se izvaja na javnem prostoru. Prav zato je ureditev različna glede snemanja vhodov v posamezna stanovanja (strožja) in vhodov v celotno stavbo (blažja). Ureditev je v skladu s pravilom, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno varstvo uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom predloga zagovornikov obdolženega A. A. z 8. 4. 2022 in 1. 12. 2022 za izločitev video posnetka in vseh ostalih dokazov, ki iz njih izvirajo, zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se pritožujejo zagovorniki obdolženega iz pritožbenih razlogov kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagajo, da »sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter zaradi kršitve človekovih pravic in zakonskih določb odredi, da se izločijo vsi video posnetki in vsi ostali dokazi, ki izhajajo iz teh posnetkov«, podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba graja izhodiščno stališče prvostopnega sodišča, da je za presojo utemeljenosti predlagane izločitve dokazov treba izhajati iz dejstva, da je izločane videoposnetke pridobil zasebnik in da je posledično treba uporabiti tehtanje med prizadetimi ustavno varovanimi pravicami.

5. Pritožbena interpretacija zakonske ureditve in judikature s področja izločanja nedovoljenih dokazov, za primer kot je obravnavani, je napačna in zato neuspešna. Takšno je že pritožbeno sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 61646/2020 z 21. 6. 2021. Ravno iz sodbe VSRS I Ips 18266/2010 s 16. 10. 2014, tč. 5-7, na katero se navedeni sklep sklicuje, izhaja, da je stališče, ki ga navajajo pritožniki le prvi korak v presoji (ne)dovoljenosti dokazov. Dokazov, ki so bili pridobljeni s strani zasebnikov s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, res ni dopustno uporabiti v kazenskem postopku in sodišče nanje ne sme opreti sodne odločbe. Vendar med dokazi, pridobljenimi s strani državnih organov in s strani zasebnikov, obstaja določena razlika. Državni organi praviloma pridobivajo dokaze potem, ko je kaznivo dejanje že bilo izvršeno. Zato pri dokazih, ki jih pridobivajo državni organi, praviloma ne bo treba opraviti tehtanja med ustavnimi pravicami obdolženca in ustavnimi pravicami oškodovanca, ki so bile ob pridobivanju dokazov neposredno ogroženo. Pri dokazih, ki jih pridobijo zasebniki, so takšne situacije bolj pogoste. Kadar sta ob pridobivanju dokazov neposredno ogroženi dve ustavni pravici, in sicer določena ustavna pravica obdolženca na eni in določena ustavna pravica oškodovanca na drugi strani, je v skladu z načelom sorazmernosti treba opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama. Tretji odstavek 15. člena Ustave RS namreč določa, da so pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava RS. Kadar sodišče v skladu z načelom sorazmernosti pri tehtanju ugotovi, da je treba dati prednost ustavni pravici oškodovanca, potem kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin storilca kaznivega dejanja sploh ni podana in se zato za takšne situacije ne more uporabiti določba drugega odstavka 18. člena ZKP. Da je v primerih, ko je dokaz pridobljen s strani zasebnika treba opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama je ustaljena sodna praksa, kot izhaja iz judikatov v zgoraj navedeni sodbi VSRS I Ips 18266/2010 iz leta 2014, kot novejših npr. I Ips 26906/2014 z 22. 7. 2021 in tudi iz sodbe I Ips 44415/2010 s 26. 11. 2021, op. 6. Prvostopno sodišče se je med drugim, glede na dejanske okoliščine zadeve pravilno, oprlo (zadnji dve povedi 7. točke) prav na besedilo te opombe. Čeprav gre za opombo, pa je glede na celotno sodbo, ki povzema sodno prakso Vrhovnega sodišča povsem jasno, da je z njo potrjena ustaljena praksa glede dokazov pridobljenih s strani zasebnika.

6. Tudi glede kršitev določb ZVOP-1 in njihovega vpliva na nedovoljenost dokazov pritožba ostaja brez uspeha. Prvostopno sodišče je pravilno izhajalo iz stališča, da vrednostna ocena, ali se videoposnetki, ki so nastali s kršitvijo določb ZVOP-1, lahko v kazenskem postopku štejejo kot dokaz, v pristojnosti kazenskega sodišča, ki odloča v konkretnem postopku. Tudi to stališče izhaja iz ustaljene sodne prakse (sodbe VSRS I Ips 6269/2015 s 24. 8. 2017, tč. 13 in tam navedena sodna praksa, I Ips 26906/2014 z 22. 7. 2021, tč. 11). Glede na takšno (pravilno) izhodišče je brez uspeha tudi pritožbena graja odločitve prvostopnega sodišča, da dejanskega stanja v času nastanka videoposnetka oziroma ob njegovi pridobitvi ni razisk(ov)alo. Enako velja glede pritožbene navedbe, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do navedb obrambe o kršitvi 76. člena ZVOP-1, saj tudi zanje velja, da same po sebi ne vodijo v nedovoljenost dokaza.

7. Prvostopno sodišče je tudi pravilno upoštevalo dejstvo, da sicer res ni bilo formalnega obvestila o postavljenih kamerah, da pa je iz fotografij kraja dogodka razvidno, da so kamere zlahka opazne. Pritožniki temu ugovarjajo, češ da so fotografije, ki so v spisu, nastale kasneje, prvostopno sodišče pa ni ugotovilo dejanskega stanja v kritičnem času. Na video posnetku z 10. 8. 2020 (priloga A/4/6) so kamere povsem jasno vidne kot tudi, da je njihovo stanje enako kot na izpodbijanih fotografijah. Kamere so na takšnem mestu, da so vsakomur dobro zaznavne, brez kakršnegakoli truda. Glede na njihovo lokacijo in število ter kraj (vsakomur javno dostopen prostor) je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je vsakdo že z metodo logičnega razmišljanja lahko zaključil, da je površina pod videonadzorom. Ali je na ta način možen tudi sklep, da je pod videonadzorom celotna površina je nepomembno, saj je odločilno, da je tak sklep razumen glede mesta, ki je na posnetkih in fotografijah v spisu. Zato tudi ni pomembno število kamer in področje, ki so ga skupaj pokrivale, niti vprašanje, ali je oškodovanec s postavitvijo kamer glede drugih delov parkirišča presegel načelo sorazmernosti, ko naj bi snemanje ne bilo namenjeno le varovanju njegove lastninske pravice.

8. Kot rečeno pritožniki uveljavljajo tudi kršitev 76. člena ZVOP-1, pri čemer spregledajo, da se ta nanaša na videonadzor v večstanovanjski stavbi. Da je zakonodajalec ta primer posebej uredil je razumljivo, saj videonadzor znotraj večstanovanjske zgradbe posega v ožji krog splošne osebnostne pravice in hkrati pravice do zasebnosti, kot če se izvaja na javnem prostoru. Prav zato je ureditev različna glede snemanja vhodov v posamezna stanovanja (strožja) in vhodov v celotno stavbo (blažja). Ureditev je v skladu s pravilom, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno varstvo uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov (Up-50/99 s 14. 12. 2000, tč. 7). Pomembno je torej za katero področje zasebnega življenja posameznika gre, za (1) področje intimnega in družinskega življenja, (2) področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali (3) področje življenja posameznika v javnosti. Pritožbeni argument govori ravno v nasprotno smer: ker so obravnavani posnetki narejeni na javno dostopnem kraju se poseg v zasebnost nanaša na tretji, širši krog pravice do zasebnosti, z najnižjo stopnjo zaščite. To pomeni, da je utež na strani tehtnice, ki govori v prid zaščite zasebnosti obdolženca lažja, kot bi bila v primeru, če bi šlo za poseg v katerega od intimnejših krogov.

9. Prvostopno sodišče je zato utemeljeno svojo odločitev oprlo tudi na koncept pričakovane zasebnosti in glede na ugotovitve o času in kraju snemanja zaključilo, da je obdolženec ni užival (13. točka). V zvezi s tem pritožniki grajajo sklicevanje prvostopnega sodišča na sodbo VSRS I Ips 6269/2015 s 24. 8. 2017. Nosilni argument te sodbe je, da so posnetki video nadzornih kamer dopustni, če so bile kamere postavljene in uporabljene za njihov običajen namen, tj. zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja in če posnetek ni nesorazmerno posegal v posameznikovo pravico do zasebnosti. Prav obstoj teh okoliščin pa v obravnavani zadevi ugotavlja prvostopno sodišče (tč. 12 in 13). Pritožbeno sodišče se takšni presoji pridružuje: kamere so bile postavljene za zagotavljanja varnosti premoženja in oseb na parkirišču z namenom pridobivanja posnetkov za primer izvršenega kaznivega dejanja; posnetki niso nesorazmerno posegali v obdolženčevo zasebnost, saj so zabeležili le tisto njegovo ravnanje, ki ga je izpostavil javnosti in ki ni bilo takšne narave, da bi sodilo v intimnejše kroge zasebnosti. Kot je navedeno že zgoraj, pa so bile kamere dobro vidne, nameščene s strani zasebnega podjetja, na javno dostopnem mestu.

10. Pritožbene navedbe, da naj bi bila pomembna okoliščina to, da gre v obravnavani zadevi za zasebno površino, ki je ne more uporabljati kar vsak, pač pa tisti, ki plača parkirnino, s čimer sprejme tudi, da bo na parkirišču pod video nadzorom, so prav tako neutemeljene. Ni odločilno lastništvo površine (javno ali zasebno) pač pa, da je posnetek nastal na mestu, ki je prosto dostopen vsem, kar navsezadnje izhaja iz samih okoliščin obravnavanega dejanja: obdolženi naj bi ob izvršitvi dejanja prišel na parkirišče brez kakršnekoli ovire. Res je sicer, da kot po eni strani velja, da tisto, kar oseba vede izpostavi javnosti, pa čeprav na svojem domu ali v pisarni, po konceptu pričakovanja zasebnosti ni predmet varstva, velja tudi, da je tisto kar skuša ohraniti kot zasebno, čeprav na javnosti dostopnem mestu, lahko predmet ustavnega varstva: za poseg v zasebnost gre samo takrat, ko se človek nahaja v prostoru, kjer upravičeno pričakuje, da bo sam (U-I-25/95 s 27. 11. 1997, tč. 38). Prosto dostopen odprt prostor kot je parkirišče ni takšen prostor in ravnanje obdolženca ni takšno, da bi upravičeno pričakoval zasebnost. 11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je prvostopno sodišče s tem, ko je navedlo, da posnetki nadzornih kamer niso nesorazmerno posegli v obdolženčevo pravico do zasebnosti izkazalo svojo prepričanost o krivdi obdolženca. Prvostopno sodišče je svojo odločitev sprejelo po preizkusu obtožnega predloga (435. člen ZKP), s čimer je do tedaj osumljeni A. A. dobil status obdolženca. To neogibno pomeni, da je ocenilo, da je na ravni utemeljenega suma A. A. storilec očitanega kaznivega dejanja. Z zapisom, da ugotavlja, da posnetki nadzornih kamer »_...niso nesorazmerno posegali v obdolženčevo pravico do zasebnosti..._« zato ni kršilo domneve nedolžnosti. Da je sodeča sodnica ostala odprta za dokaze in predloge strank kaže tudi nadaljevanje te povedi: »_...niti v pravico zasebnosti kogarkoli drugega..._«.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zagovornikov obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno.