Jedro

Tožena stranka dvoma v tožnikovo identiteto ni izkazala v izpodbijanem aktu in ta se tudi ni pokazal na zaslišanju tožnika na glavni obravnavi. Neposedovanje ustreznega dokumenta o istovetnosti v smislu ZTuj-2 ne more biti zadosten razlog za pridržanje. Sodišče države članice sme odsotnost osebnega dokumenta upoštevati samo v povezavi z razlogoma nevarnosti pobega ali izogibanja ali oviranja priprave vrnitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-204/2015/3 (1313-14) z dne 21. 10. 2015 odpravi.

II. Na podlagi neposredne uporabe določbe drugega pododstavka člena 9(3) Direktive 2013/33/EU Evropskega Parlamenta in Sveta o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1989 v kraju Baglan, državljanu Afganistana, omeji gibanje na prostore Centra za tujce, …, Postojna. do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 19. 10. 2015 od 17:00 ure do dne 19. 1. 2016 do 17:00 ure.

2. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je tožnik dne 19. 10. 2015 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po podani prošnji je bilo prosilcu ustno na zapisnik omejeno gibanje na prostore Centra za tujce zaradi ugotavljanja istovetnosti. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije je prosilca dne 18. 10. 2015 obravnavala policijska postaja za izravnalne ukrepe Maribor (v nadaljevanju; PPIU Maribor). Iz policijske depeše št. 2253-92/201514 (3F651-06) z dne 18. 10. 2015 izhaja, da je bil prosilec pripeljan z organiziranim prevozom s strani Hrvaške na MMP Gruškovje dne 17. 10. 2015. Preko noči je bil registriran s strani slovenskih policistov in v jutranjih urah z avtobusom pripeljan v nastanitveni center Šentilj, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Prosilec ni posedoval osebnih dokumentov, pri sebi je imel samo odločbo o dovolitvi zadrževanja v Sloveniji št. POBZS109- 20151018015350 z dne 18.10. 2015. Pristojni organ ugotavlja, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži eno od navedenih listin, določenih v Zakonu o tujcih (ZTuj-2), na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. V tem primeru pristojni organ ugotavlja le pristnost tega dokumenta. Glede na to, da prosilec ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Prosilec pri podaji prošnje ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov. Ob začetku postopka sprejema prošnje za mednarodno zaščito je navedel in potrdil osebne podatke, katere je po lastni izjavi navedel že na policijski postaji. Na vprašanje uradne osebe, kje ima dokumente, je prosilec odgovoril, da ima dokumente pri sestri v Kabulu in sicer taskiro in vojaško knjižico.

3. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah večkrat izpostavilo (npr. I Up 636/2011 z dne 16. 11. 2011, I Up 654/2011 z dne 17. 11. 2011, I Up 658/2011 z dne 17. 11.2011, I Up 405/2013 z dne 7. 11. 2013), da istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati le z ustreznim dokumentom. Ker prosilec do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega svojega osebnega dokumenta, je podan dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti. Ministrstvo za notranje zadeve glede na vse navedeno ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi prvega odstavka 51. člena ZMZ.

4. Pristojni organ je preverjal tudi, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren. Glede na celovito preučitev okoliščin primera je pristojni organ odločil, da se prosilcu gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

5. V azilnem domu naloge varovanja opravlja en varnostnik in en receptor. Receptor je ves čas prisoten samo v recepciji azilnega doma, varnostnik pa opravlja naloge po Zakonu o zasebnem varovanju (Ur. 1. RS. št. 17/2011) na celotnem območju azilnega doma, ki je veliko 5.472 m2, na njem pa so upravna stavba, kuhinja in štirje nastanitveni objekti. Območje je obdano tudi z varovalno ograjo v višini okoli 2 metrov. Sklicuje se na 45. člen Zakona o zasebnem varovanju. Prosilec lahko zapusti območje azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnik pa mu tega ne more preprečiti. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike, se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je le-ta bil na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda.

6. Pristojni organ se je pri svoji odločitvi, da se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprl tudi na sodno prakso (sodbi Upravnega sodišča opr. št. I U 1624/2014-11 z dne 16. 10.2014, opr. št. 1623/2014-11 z dne 16. 10.2014). O tem je odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. I Up 346/2014 z dne 5.11.2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Prosilec je namreč pred prihodom v Slovenijo ilegalno bival že v Pakistanu, Iranu, Turčiji, Bolgariji, Srbiji in na Hrvaškem.

7. Pristojni organ je pri odločitvi o strožjem ukrepu pridržanja na Center za tujce upošteval tudi določbe Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu določa pogoje za pridržanje. Iz navedenega člena izhaja, da kadar država članica ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje, lahko celo uporabi nastanitev v zaporu, vendar mora biti prosilec ločen od navadnih zapornikov. Pogoji, ki ji določa direktiva, pa so: omogočanje dostopa do površin na prostem, omogočanje obiskov in komunikacije predstavnikov UNHCR s prosilcem, omogočanje obiskov in komunikacije družinskih članov prosilca, pravnih svetovalcev, predstavnikov nevladnih organizacij s prosilcem ter zagotavljanje informacij o pravilih, ki veljajo v ustanovi ter določitev njegovih pravic in obveznosti v jeziku, ki ga razume. Pristojni organ ugotavlja, da so vsi pogoji izpolnjeni pri namestitvi v Center za tujce.

8. Pristojni organ je upošteval tudi poročila Varuha človekovih pravic iz preteklih let, iz katerih izhaja, da so razmere v Centru za tujce popolnoma ustrezne za bivanje. Center za tujce bivanje (za tujce in prosilce za MZ) določa s Pravilnikom o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije (Ur. 1. RS, št. 11/15). Iz tega izhaja, da imajo tam nastanjene osebe določene pravice in dolžnosti. Nastanjenim osebam oziroma obravnavanemu prosilcu je v centru omogočen dostop do računalnika oziroma spleta, ima dostop do svojih oblačil, poleg tega pa ima na voljo tudi oblačila, ki mu jih zagotovi center, ima neomejen dostop do kadilnice in javne telefonske govorilnice, preko katere lahko sprejme tudi notranji klic, ima dostop do gibanja na svežem zraku, obiskovanje s strani uradnih oseb SNOI, pravnih zastopnikov in zasebnih obiskov. Ali bo vse te pravice prosilec v času bivanja v Centru za tujce koristil, pa bo pristojni organ preverjal naknadno po tej nastanitvi.

9. V tožbi tožnik pravi, da je Vrhovno sodišče že v zadevi I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010 (od st. 11) ugotovilo, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po Zakonu o tujcih - ZTuj-1 (75. člen). Ukrep na tej zakonski podlagi lahko tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost zatrjevane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Tožena stranka bi morala utemeljiti (razumen - opomba tožnika) dvom v verodostojnost zatrjevane identitete, pa tega ni storila. Tožena stranka bi lahko imela temelj za izrek ukrepa le, če bi tožnik s svojim ravnanjem npr. spreminjanjem podatkov glede identitete (kot so ime, priimek, državljanstvo, datum rojstva) brez razumnega pojasnila, zakaj je to storil, vzbudil dvom glede zatrjevane identitete.

10. Iz dokumentacije v spisu prosilca pa je razvidno ravno nasprotno. Tožnik vseskozi trdi, da je njegovo ime A.A., da je bil rojen ... 1989 v kraju Baglan in da je državljan Afganistana. Pri tem je potrebno upoštevati, da so se njegovi podatki zapisovali fonetično, zato je prišlo do napak pri črkovanju, kar bo mogoče v živo preveriti in razčistiti tudi na zaslišanju na sodišču. Sicer pa različen fonetični zapis ali kakšnih drugih težav tožena stranka ne problematizira v razlogih za omejitev gibanja. Problematizira zgolj odsotnost dokumentov.

11. Nekaj koristnih pojasnil v zvezi z afganistanski imeni je razvidnih iz navedenega naslova, iz katerega je tudi razvidno, da se imena in priimki ne oblikujejo in uporabljajo tako, kot smo to navajeni v Evropi, ampak so pravila drugačna, zato pogosto pride do nesporazum (http://www.afghanwiki.com/enlindex.php?title=Afghan Names).

12. Tožnik se sklicuje tudi na sodno odločbo Vrhovnega sodišča I Up 39/2015, iz katere izhaja, da pritožbeni ugovor, da tožena stranka na podlagi določb ZMZ lahko poseže v osebno svobodo prosilcev za mednarodno zaščito, ni utemeljen.

13. Glede na navedeno je jasno, da ukrep, ki pomeni v praksi odvzem prostosti za prosilce za azil ni dopusten. A prav to se v Centru za tujce izvaja. Od izdaje navedenih sodb se za prosilce za azil v Centru za tujce namreč ni nič (ali vsaj nič bistvenega) spremenilo. Ukrep tožene stranke pomeni, da mora oseba živeti v manjši sobi zgornjega nadstropja institucije zaprtega tipa, skupaj z drugimi tujci tudi takimi, ki niso zaprosili za azil. Giblje se lahko zgolj po oddelku, v katerem je nastanjen, ki pa je prostorsko zelo omejen. V ta prostor je mogoče priti le mimo zaklenjenih železnih rešetkastih vrat, ob spremstvu tam prisotnih policistov. Med nastanitvenimi oddelki centra oziroma drugimi prostori ni prostega prehajanja, temveč samo ob spremstvu policistov. Že odhod v jedilnico v spodnjem nadstropju in vrnitev v sobe sta organizirana ob spremstvu in nadzoru policije. Prebivanje v centru je organizirano po urniku dnevnih aktivnosti, ki se ga mora prosilec držati. Rekreacija na prostem se izvaja na majhnem atrijskem igrišču pod nadzorom policije in traja zgolj 1 uro na dan. Preostalih 23 ur je prosilec zaprt. Morebitni obiski lahko potekajo le v za to namenjeni sobi, v kateri so nastavljene kamere, preko katerih poteka nadzor policistov.

14. Določene omejitve (ne vse) so razvidne tudi iz Pravilnika o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije. Iz Pravilnika izhaja, da bivanje v Centru za tujce poteka strogo po dnevnem redu. Glede na Pravilnik policija tujcu odvzame dokumente in prtljago, pri sebi pa lahko obdrži le v Pravilniku navedene osebne predmete. Nadalje Pravilnik določa pregledovanje pošiljk naslovljenih na tujca itd. 15. Položaj, v katerem se nahaja prosilec, lahko primerjamo s položajem osebe, ki ji je odvzeta prostost v priporu po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP). Nedvomno gre pri tako ostrih ukrepih za odvzem prostosti in ne zgolj omejitev gibanja. Ukrep, ki se zoper tožnika izvaja v Centru za tujce, je povsem primerljiv s priporom ali kazensko sankcijo zapora na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih. Pa tudi, če bi bil tak ukrep tožene stranke dopusten, tak ukrep ne bi zadostil pogojem strogega testa sorazmernosti. Ukrep omejitve gibanja na Center za tujce namreč ni nujen zato, da bi se ugotavljala prosilčeva identiteta (identiteto se lahko ugotavlja ne glede na omejitev gibanja). Tožena stranka tudi ni pojasnila, na kakšen način bo ugotavljala identiteto tožnika zato, da bi se lahko ocenilo nujnost omejitve gibanja v tem kontekstu. To tudi ni primeren poseg za dosego zasledovanega cilja, saj zasledovanega cilja s tem posegom ni mogoče doseči oziroma uradna oseba nikjer ne pojasni, kako bi to lahko pomagalo. Teža posledic (odvzem svobode) pa je neproporcionalna vrednostim zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo (bi lahko) zaradi posega nastale.

16. Utemeljitev tožene stranke, zakaj tožnik ne bi mogel biti omejen na območje azilnega doma (milejši ukrep), je pavšalna in pomanjkljiva, čeprav je ta ukrep mnogo ugodnejši za prosilca za azil. Kot je tožena stranka zapisala, je območje azilnega doma, po katerem se lahko gibljejo prosilci za azil veliko 5.472 m2 v primerjavi z nekaj 10m2, po katerih se lahko gibljejo v Centru za tujce. Na območju azilnega doma tudi ni omejitev glede tega, koliko časa je prosilec lahko na prostem (npr. na dvorišču ali igrišču), kar pa ne drži za Center za tujce, kjer je na prostem lahko zolj eno uro na dan, pa še to na majhnem atrijskem igrišču pod nadzorom policije.

17. Argumenta, na katera se sklicuje tožena stranka sta v bistvu dva. Prvi je ta, da sama ne uspe zagotoviti, da bi (vsi) prosilci za azil, ki jim je izrečen milejši ukrep ostali na območju azilnega doma. Tak argument ni primeren, saj je to v bistvu pomanjkljivost na njeni strani. Dejstvo, da ima tožena stranka za varovanje 5.472 m2 območja zgolj enega varnostnika in enega receptorja z omejenimi pooblastili in dejstvo, da so v preteklosti ljudje iz centra nemoteno odhajali, ne more biti argument za zapiranje v Center za tujce, ampak pomanjkljivost, za katero mora tožena stranka stremeti k temu, da jo odpravi. Nastanitev skupaj z drugimi prosilci in veliko območje na prostem imata namreč zelo pozitiven učinek, ki preprečuje veliko težav, s katerimi se ljudje soočajo v Centru za tujce (gladovne stavke, poizkusi samomora ali samopoškodb, malodušje, depresija). Če omejitev gibanja na Azilni dom ni operativna, se pojavlja vprašanje ali milejši ukrep omejitve gibanja v Sloveniji sploh obstaja.

18. Tudi drugi argument tožene stranke, t.j. domnevna begosumnost prosilca, je neutemeljen. Prosilec se je kot eden redkih odločil zaprositi za azil v Sloveniji, čeprav bi lahko neovirano nadaljeval pot v Zahodno Evropo. Zato je tudi argument tožene stranke, da je prosilec begosumen neutemeljen (2. odstavek, stran 3 sklepa). Tožena stranka je spregledala, da je tožnik eden od redkih, ki so se odločili, da bi v Sloveniji zaprosili za mednarodno zaščito, čeprav se je na tisoče ljudi odločilo drugače in neovirano nadaljevalo svojo pot v Zahodno Evropo. Prosilec je namreč ena od oseb, omenjenih v večjem številu člankov z dne 18.10.2015 (kot npr.: Za azil zaprosili trije Afganistanci, 18.10.2015). Sklicevanje tožene stranke na države, skozi katere je prosilec prišel v Slovenijo pa tudi ne more biti razlog za očitek o begosumnosti, sicer bi bili begosumni vsi prosilci, ki so prišli v Slovenijo po kopnem. Še posebej države, kot so Srbija in Hrvaška so večkrat javno izjavile, da je v njihovem interesu, da ljudje čim prej prečkajo teritorij njihove države. V ta namen ljudi celo vozijo druga drugi na mejo in jim dajejo napotke glede tega, kako mejo prestopiti ilegalno.

19. Tudi sklicevanje na to, da je prosilec navedel, da je imel spočetka drugo ciljno državo ni relevantno, saj noben prosilec nima za ciljno državo Slovenije (redko kateri prosilec namreč Slovenijo sploh pozna). Ravnanje tožene stranke je toliko bolj nerazumljivo, saj je iz obrazložitve sklepa razvidno, da je tožniku policija že izdala odločbo o dovolitvi zadrževanja. Glede na navedeno, če prosilec ne bi zaprosil za azil, bi bil še vedno svoboden. Glede na vse navedeno tožnik ni begosumen. Po lastni volji se je odločil, da poti v Zahodno Evropo ne bo nadaljeval in bo v Sloveniji, zaprosil za azil ter tu počakal na odgovor. Iz tega razloga niti omejitev gibanja na Azilni dom ne more priti v upoštev. Neupravičeno je tudi sklicevanje tožene stranke na poročila Varuha človekovih pravic. "Ustreznost razmer", o kateri govori tožena stranka, se v poročilu Varuha za človekove pravice nanaša na (ne)prisotnost mučenja ali drugih prepovedanih prisilnih ravnanj, ne pa na upravičenost posega v osebno svobodo v primeru prosilcev za mednarodno zaščito.

20. Tudi sklicevanje tožene stranke na Direktivo 2013/33/EU v konkretnem primeru ni utemeljeno. Sklicuje se na 28. točko preambule. Tudi direktiva ne more biti vir za utemeljevanje dopustnosti odvzema prostosti na Center za tujce in strogega režima, ki se tam izvaja. Slovenija je namreč ohranila ugodnejše določbe ZMZ o omejitvi gibanja. Prosilec je prostovoljno oddal prstne odtise v dublinski sistem v Sloveniji, s čemer se je prostovoljno vezal na Slovenijo glede rešitve azilnega postopka.

21. Tožnik na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve, stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce (Postojna). Tožnik je v tej tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode, pa mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz 1. odst. 19. čl. Ustave in 6. čl. Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi (tako je že odločilo tudi naslovno sodišče v sodbi in sklepu I U 1289/2014 z dne 19.8.2014, točka 30). Pa tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 navedlo, da »vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice (3. odst.).« Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s 4. odst. 15. čl. Ustave, 1. in 2. odst. 47. čl. Listine EU o temeljnih pravicah in 18. čl. Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter 4. odst. 5. čl. EKČP. Pot do pravnomočne rešitve primerov omejitve gibanja namreč vedno traja nekaj mesecev, ki bi jih moral tožnik preživeti v Centru za tujce (in to kljub kratkim rokom, ki jih za odločanje določa zakon in trudu sodišč). Skratka brez izdaje začasne odredbe tožnik nima možnosti učinkovitega sodnega varstva. Tožena stranka je v primeru I U 1145/2015 že izkazala, da ne namerava spoštovati navodil Upravnega sodišča o izpustitvi prosilca, če ni podana začasna odredba. Tudi v primeru, da bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim ukrepom, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe (glej sodba in sklep I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, točka 30).

22. Predlaga odpravo sklepa in da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce (Postojna).

23. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, hkrati pa se opravičuje za odsotnost na glavni obravnavi.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

24. Tožba je utemeljena.

25. Na podlagi kratke izpovedbe tožnika na zaslišanju o razmerah v Centru za tujce in opisa pridržanja v 3. in 4. odstavku na strani 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa, sodišče ugotavlja, da je tožniku gibanje omejeno oziroma da se izvaja ukrep omejitve osebne svobode v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih. Relevantnost pravice do svobode gibanja po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) se pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje(1), na področje določenega dela države(2), na kraj (mesto) prebivanja(3), na ozemlje ene države.(4) V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja(5) in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.(6) V zadevi Raimondo je bil pritožnik osumljen sodelovanja z mafijo in mu je bil izrečen ukrep, da mora biti ob večerih doma in da če želi zapustiti dom, mora o tem obvestiti policijo, brez da bi za odhod od doma potreboval dovoljenje policije. V tem primeru je šlo po mnenju ESČP za omejitev gibanja in ne za odvzem prostosti.(7) Tožnik v obravnavanem primeru nima te svobode v Centru za tujce. Zato je treba – ob upoštevanju členov 6. in 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah(8) ter sodne prakse ESČP v zvezi z 5. členom Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP), člena 6(1) in (3) Pogodbe o EU in 8. člena Direktive 2013/33/EU(9) - tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika, v povezavi s primerljivo prakso Ustavnega sodišča(10) in ne glede na to, da evropski zakonodajalec uporablja pojem „odvzem svobode gibanja“ (člen 2(h) Direktive o sprejemu) šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave, 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 5. člena EKČP in ne za ukrep omejitve gibanja iz 32. člena Ustave, kot ta akt poimenuje tudi slovenski zakonodajalec v določilu 51. člena ZMZ.(11)

26. Kot to izhaja iz sodbe ESČP v zadevi Amuur v. France (sodba z dne 20. 5. 1996) je namreč treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode upoštevati konkretne okoliščine tega ukrepa, vrsto, ukrepa, trajanje, in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v 9. odstavku obrazložitve sodbe v zadevi I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015. 27. Drži sicer, kar navaja tožena stranka, da bi bilo mogoče iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 39/2015 izpeljati tudi sklep, da tožena stranka v nobenem primeru ne sme izvajati ukrepa pridržanja v Centru za tujce, če gre za takšne okoliščine pridržanja, ki pomenijo odvzem osebne svobode in ne zgolj omejitev gibanja. Vendar pa Upravno sodišče meni, da bi bila takšna interpretacija sodbe vrhovnega sodišča v nasprotju vsaj z sodno prakso Ustavnega sodišča. V zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, v kateri je ustavno sodišče presojalo ustavnost pridržanja tudi z vidika 5. člena EKČP, Ustavno sodišče ni ugotovilo, da odvzem osebne svobode prosilcem za azil po ZMZ sploh ne bi bil dopusten. Ni namreč bistveno, kako je ukrep pridržanja poimenoval zakonodajalec v ZMZ.(12) Bistveno, da ima pridržani vsa procesna in materialno-pravna jamstva iz 5. člena EKČP in 19. člena Ustave v zvezi z zakonskimi določbami.113) Iz povedanega sledi, da po mnenju Upravnega sodišča tožena stranka lahko uporabi ukrep pridržanja na podlagi 51. člena ZMZ tudi, če gre za poseg oziroma odvzem osebne svobode.

28. Če je Vrhovno sodišče v nekaterih sodnih odločbah zavzelo stališče, kot navaja tožena stranka, da “istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati le z ustreznim dokumentom”, to ne pomeni, da je Vrhovno sodišče s tem tudi zavzelo stališče, da je v primeru, če prosilec nima ustreznega dokumenta, avtomatično podan tudi razlog oziroma zakonita podlaga za omejitev gibanja oziroma odvzem prostosti. To stališče Vrhovnega sodišča je treba razumeti tako, da se je s tem sodišče opredelilo zgolj do dokaznega standarda in sicer, da je z gotovostjo mogoče sklepati na identiteto prosilca samo v primeru, da le-ta predloži ustrezen dokument, ki ga predpisuje ZTuj-2. Ni pa z omenjenim stališčem Vrhovno sodišče odločilo, da mora tožnik z gotovostjo izkazati svojo identiteto, sicer je podan razlog za omejitev gibanja oziroma za odvzem osebne svobode. To bi tožena stranka morala vedeti in spoštovati glede na uveljavljeno stališče Vrhovnega sodišča v številnih sodnih odločbah, da mora tožena stranka za uporabo ukrepa pridržanja izkazati dvom v prosilčevo identiteto.

29. To pomeni, da je argument tožeče stranke, da mora za omejitev osebne svobode tožena stranka v izpodbijanem aktu obrazložiti in utemeljiti dvom v zatrjevano istovetnost tožnika, pravilen. Vrhovno sodišče RS je sprejelo tak standard v dovolj zanesljivi meri in je potrdilo stališče in interpretacijo Upravnega sodišča iz številnih predhodnih sodb, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, da je to stališče lahko odločilno tudi v konkretnem primeru. V zadevi I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010 (odst. 11) Vrhovno sodišče namreč pravi, da „za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po Zakonu o tujcih – ZTuj-1 (75. člen). Ukrep na tej zakonski podlagi lahko tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Pri tem je pravno pomembno vprašanje, ali je prosilec imel osebni dokument oziroma ali mu je bil v izvorni državi takšen dokument (s katerim bi lahko izkazal svojo identiteto v smislu predhodno navedene določbe ZTuj-1) dejansko izdan. Pomemben kriterij za ugotavljanje prosilčeve identitete /.../ pa je tudi prosilčeva splošna verodostojnost in njegova utemeljitev, zakaj nima oziroma ni mogel predložiti osebnega dokumenta.“(14) Dvom pa lahko po praksi Vrhovnega sodišča povzroči „neprepričljivo pojasnjevanje spreminjanja okoliščin o datumu /.../ rojstva“(15), neprepričljivost navedbe, da ni vedel, da je iz Slovenije prišel v sosednjo državo.(16) Da stališče Upravnega sodišča iz sodbe v zadevi I U 350/2011, po katerem za omejitev gibanja po 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ zadošča, da prosilec nima osebnega dokumenta s sliko, ne more biti pomembno v upravno-sodni praksi, kaže tudi sodna presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku, kjer je Vrhovno sodišče očitno dopolnilo obrazložitev s tem, da je navedlo, da se „pri tem prosilcu upravičeno pojavi dvom v njegovo sedaj zatrjevano istovetnost zaradi dajanja različnih podatkov o istovetnosti in zato, ker je po lastnih izjavah potoval po Evropi in bil v Sloveniji več mesecev (ne da bi zaprosil za mednarodno zaščito)“ /.../.(17) Po stališču Vrhovnega sodišča je istovetnost mogoče izkazovati tudi na drug način, kot na podlagi listin iz 75. člena ZTuj-1, vendar je treba v takem primeru pojasniti, zakaj se navedbam prosilca, ki nima ustreznih osebnih dokumentov, o njegovi istovetnosti, ne verjame.(18) „V primerih, ko prosilec ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo istovetnost /.../, je to treba ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Ker tako ugotavljanje traja določen čas, je v zakonu predvidena začasna omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti“ /.../.(19)

30. Zgornja interpretacija se ujema z usmeritvami Visokega komisariata ZN za begunce (v nadaljevanju: UNHCR). Iz mnenja Izvršnega odbora UNHCR z dne 13. oktobra 1986 (Executive Committee of the UNHCR, sklep št. 44, XXXVII) in Smernic UNHCR iz leta 1995, dopolnjenih 10. 2. 1999, izhaja, da UNHCR izrek ukrepa omejitve osebne svobode prosilca za azil pogojuje s potrebo preverjanja identitete, ki ni ugotovljena, ali je sporna, ali za ugotovitev elementov (glavnih razlogov), na kateri temelji prošnja.(20)

31. Tudi iz besedila prve alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ ne izhaja, da organ tožnika pridrži, če ni z dokaznim standardom gotovosti izkazal svoje istovetnosti, ampak ZMZ določa pridržanje, “če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti.” V konkretnem primeru pa tožena stranka dvoma v tožnikovo identiteto ni izkazala v izpodbijanem aktu in ta se tudi ni pokazal na zaslišanju tožnika na glavni obravnavi. Tožnik je namreč povedal, da je dokumente sicer imel, vendar so bili uničeni v bombardiranju njegove hiše in da jih ne more pridobiti. Iz prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je bila hiša bombardirana, ko je bil on vojak v afganistanski vojski, domov pa je prišel, da bi pokopal ubite starše,dve sestri in dva brata. Povedal je, da ima v Afganistanu še dva mlajša brata, ki sta stara 13 in 15 let in strice, ki pa mu ne morejo pomagati z dokumenti. Povedal je tudi, da ima živo še eno sestro, ki je v času napada živela v Kabulu. V prošnji je sicer povedal, da ima vojaško knjižico in taskiro pri sestri. Sodišče je upoštevalo, da je tožnik nepismen, na zaslišanju je povedal, da je hodil samo eno leto v versko šolo, ker talibani ne pustijo, da bi ljudje hodili v šole; na obravnavano pa je prinesel dve fotografiji s pohvalo za udeležbo v afganistanski vojski, ki ju je pooblaščenec tožnika priložil tudi tožbi v upravnem sporu.

32. Da zgolj neposedovanje ustreznega dokumenta o istovetnosti v smislu ZTuj-2 ne more biti zadosten razlog za pridržanje, izhaja tudi iz prava EU. Ta vidik je pomemben, ker tožena stranka z izpodbijanim aktom izvaja pravo EU. V sodbi v zadevi Mahdi, kjer je sicer šlo za vprašanje pravne podlage za pridržanje zavrnjenega prosilca za azil po Direktivi 2008/115/ES(21) (člen 15(1)), je Sodišče EU zavzelo stališče, da sme sodišče države članice odsotnost osebnega dokumenta upoštevati samo v povezavi z razlogoma nevarnosti pobega ali izogibanja ali oviranja priprave vrnitve in da samo dejstvo, da državljan tretje države nima osebnih dokumentov ne more upravičevati podaljšanja pridržanja iz člena 15(6) Direktive o vračanju.(22) Ureditev pridržanja za prosilce za azil po Direktivi o sprejemu je sicer drugačna od ureditve po Direktivi o vračanju, kajti določilo člena 8(3) od točk (a) do (f) Direktive o sprejemu določa, pod katerimi pogoji se sme prosilca pridržati in pod točko (a) je določeno, da se prosilca sme pridržati le “da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo”; vendar pa drugi pododstavek člena 8(3) določa, da se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Po nacionalnem pravu, kot ga je interpretiralo Upravno sodišče in Vrhovno sodišče, pa mora tožena stranka za izrek ukrepa pridržanja utemeljiti dvom v prosilčevo identiteto, česar pa tožena stranka ni storila v izpodbijanem aktu in je zato nepravilno uporabila določilo prve alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z določilom člena 8(3)(a) Direktive o sprejemu in stališčem Sodišča EU v odstavkih 72-74 v sodbi v zadevi Mahdi. Upravno sodišče namreč ne vidi objektivne in upravičene podlage za to, da bi bili pogoji glede izkazovanja istovetnosti za prosilce v zvezi z legitimno podlago za pridržanje strožji, kot so pogoji za pridržanje tujca, ki je v postopku odstranitve.

33. Poleg tega in neodvisno od napačne uporabe določila prve alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ, pa je tožena stranka tudi zmotno uporabila standard, /.../„če je to potrebno /.../“ iz 1. odstavka 51. člena ZMZ. Ta standard je treba razlagati v smislu strogega testa sorazmernosti (odločba Ustavnega sodišča Up-1116/09-22, 3. 3. 2011, odst. 12) oziroma nujnosti glede na določila Direktive o sprejemu. Po določilu člena 8(2) Direktive o sprejemu, „kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa.“ Že iz tega določila izhaja, da morajo države članice Direktivo o sprejemu implementirati tako, da so v nacionalni zakonodaji urejeni tudi manj prisilni ukrepi od pridržanja. Določilo člena 8(4) Direktive o sprejemu tako določa, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Od teh primeroma reguliranih alternativ je v ZMZ samo možnost določitve obveznosti zadrževanja na določenem mestu To je namreč možnost, da se ukrep pridržanja izvaja na območju azilnega doma ali njegove izpostave (prva alineja 2. odstavka 51. člena ZMZ). Uporabe te možnosti v posamičnem primeru pa tožena stranka ne more zavrniti zgolj s splošnim sklicevanjem na razloge režima varovanja na območju azilnega doma, ki je deloma v sferi zakonodajalca, deloma pa v sferi operativnih ukrepov vodenja azilnega doma. Za zavrnitev manj prisilnega ukrepa bi morala tožena stranka upoštevati tudi konkretne okoliščine na strani prosilca, vendar pa je naslednji sistemski problem v tem, da ZMZ tudi ni implementiral določbe člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu, ki kot razlog za pridržanje predvideva tudi nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Tožena stranka pa se v zadnjem odstavku na strani 2 in v prvih dveh odstavkih na strani 3 izpodbijanega sklepa sklicuje tudi na razlog begosumnosti, čeprav te podlage za pridržanje določilo 51. člena ZMZ sploh ne ureja.

34. V konkretnem primeru je tožnik z razliko od velike večine beguncev, ki od sredine meseca septembra 2015 prihajajo v Slovenijo in potujejo čez njo oziroma jih slovenski organi vozijo čez Slovenijo, že v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito. Enako kot v upravnem postopku je tudi na zaslišanju pred sodiščem povedal, da je potem, ko je videl, kako je 5 ali 6 ljudi z njim ravnalo, ugotovil, da se do njega lepo obnašajo, da je Slovenija v Evropi tako kot Nemčija ali Francija in da on želi biti v Evropi in da je zato zaprosil za azil v Sloveniji. Poleg tega tožena stranka pravi, da je bila tožniku izdana izdana tudi odločba o dovolitvi pridržanja in ni oporekala zatrjevanemu dejstvu v tožbi, da je prostovoljno dal prstne odtise. Tako sodišče ne vidi razloga, da bi moral biti tožnik pridržan zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Zaradi napačne uporabe materialnega prava (1. alineja 1. odstavka 51. člena ZMZ) je sodišče v prvi točki izreka tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

35. Z dnem 20. 7. 2015, ko se je iztekel rok za prenos Direktive o sprejemu v notranji pravni red, je nastopila pomembna pravna sprememba glede na dosedanjo upravno-sodno prakso sicer ne z vidika EKČP, ampak z vidika prava EU. Od 20. 7. 2015 v tovrstnih zadevah ne gre več za to, da Upravno sodišče izpeljuje določeno interpretacijo splošnega pravnega načela iz 6. člena Listine ter člena 18(2) Procesne direktive I v povezavi z določilom člena 5(4) EKČP in člena 52(3) Listine, ampak je uporaba prava EU nujna brez potrebe po določenem interpretiranju primarnega in sekundarnega prava. Od 20. 7. 2015 namreč brez potrebe po posebni razlagi prava velja, da „kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti“ (drugi pododstavek člena 9(3) Direktive o sprejemu). Po sodni praksi Sodišča EU v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva zadošča ena stopnja sodnega odločanja. Ko je namreč Sodišče EU podalo interpretacijo pravice do dostopa do sodnega varstva v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito z vidika morebitnega večstopenjskega sojenja po Procesni direktivi I(23) (člen 39), ki ustreza Procesni direktivi II(24) (člen 46), je zavzelo stališče, da „načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja posamezniku pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva.“(25) Iz Direktive o sprejemu ne izhaja, da bi moralo biti v zvezi z pridržanjem vsaj dvostopenjsko sodno odločanje.(26) V konkretnem primeru je Upravno sodišče izdalo sodbo po 15 dneh od začetka izvajanja ukrepa. Ker je temu treba dodati rok 15 dni za pritožbo, določen čas za odgovor na pritožbo in 15 dni za odločanje Vrhovnega sodišča ter čas, ki bo potreben za vročanje, je očitno, da določilo 1. odstavka 319. člena ZPP ni v skladu z določbo drugega pododstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu in je zato ob upoštevanju pravil o neposrednem učinku sekundarnega prava EU ni možno upoštevati v konkretnem primeru.

36. Sodišče EU je že v sodbi v zadevi Van Gend and Loos (Case 26/62) vzpostavilo možnost neposrednega učinka določbe iz Temeljne pogodbe, ki vzpostavlja subjektivno pravico za posameznika; in je ta princip utrjevalo v nadaljnjih zadevah(27) že dosti časa pred uveljavitvijo subjektivnih iztožljivih pravic iz Listine. Taka subjektivna pravica je brez dvoma pravica iz člena 26(2) in drugega pododstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu v zvezi z 6. členom Listine in se v navedenem delu, ki je relevanten z vidika sodne odločitve iz druge točke izreka tega sklepa, lahko izvršuje brez kakšnih implementacijskih aktov. To pomeni, da sta določbi 1. odstavka 319. člena in 320. člena ZPP neuporabljivi v tem primeru, kajti njuna uporaba v konkretnem primeru bi pomenila kršitev prava EU. Tudi Vrhovno sodišče RS se je v sodni praksi v drugih vrstah zadev že poslužilo tega principa odločanja in je domače pravno pravilo zaradi njegovega neskladja s pravom EU ignoriralo.(28) Izrek pod točko 2 sodbe pomeni, da mora biti tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito nemudoma po prejemu te sodbe premeščen in nastanjen v Azilni dom, stranke pa imajo možnost pritožbe zoper to sodno odločitev na Vrhovno sodišče, le da pritožba ne zadrži izvršitve sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev k tretji točki izreka:

37. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni neutemeljena.

38. Namen izdaje začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 ni v tem, da se toženo stranko z izdajo začasne odredbe prisili, da upošteva, izvršuje in spoštuje sodne odločbe Upravnega sodišča, ki nastopijo na podlagi neposrednega učinka prava EU že z vročitvijo sodne odločbe, zoper katero je sicer po domačem pravu dovoljena tudi pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Tožeča stranka sicer v utemeljitvi začasne odredbe upravičeno opozarja na primer v zadevi I U 1145/2015 z dne 14. 8. 2015, ko tožena stranka ni upoštevala primerljivega izreka sodne odločbe Upravnega sodišča, kot je druga točka izreka te sodne odločbe, in je Upravno sodišče moralo še enkrat odločati o zahtevi za izdajo začasne odredbe s sklepom z dne 20. 8. 2015. Vendar pa sodišče ne more izhajati iz predpostavke, da tožena stranka na podlagi pravno nesprejemljive odločitve v enem primeru, ne bo spoštovala sodnih odločb Upravnega sodišča z ignoriranjem prava EU tudi v drugih istovrstnih primerih. Ker je Upravno sodišče v drugi točki izreka na podlagi odločitve v prvi točki izreka odločilo, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika na podlagi neposrednega učinka določbe drugega pododstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu, tožnik ni izkazal potrebnosti, da se težko popravljiva škoda mora odvrniti z izdajo začasne odredbe. Sodišče namreč lahko izda začasno odredbo samo, če tožnik izkaže, da bi mu z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda in da preprečitev te škode odtehta javne koristi. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (2. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1).

opomba (1) : Cyprus v Turkey, 10. 5. 2001. opomba (2) : Djavit An v. Turkey, 20. 2. 2003. opomba (3) : Hajibeyli v. Azerbaijan, 10. 7. 2008. opomba (4) : Streletz, Kessler and Krenz v. Germany, 22. 3. 2001. opomba (5) : Ahingdane v the United Kingdom, 28. 5. 1985. opomba (6) : Guzzardi v. Italy, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4. opomba (7) : Raimondo v. Italy.

opomba (8) : Uradni list EU, C 326/404, 26. 10. 2012. opomba (9) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013, v nadaljevanju: Direktiva o sprejemu).

opomba (10) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. opomba (11) : Drugače kot Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 pa Vrhovno sodišče navaja, da določilo 51. člena ZMZ ureja „omejitev gibanja“ prosilcem, „zato gre v zadevi za omejitev gibanja in ne za odvzem osebne svobode“ (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 169/2014 z dne 8. 5. 2014, odst. 25). Ker je Ustavno sodišče najvišje sodišče v državi za varstvo ustavnosti in človekovih pravic in temeljnih svoboščin, obe pravici – tako do osebne svobode kot do svobode gibanja - pa sta temeljni človekovi pravici, se Upravno sodišče pridružuje stališču Ustavnega sodišča in ESČP, da gre v tovrstnih primerih za poseg v osebno svobodo.

opomba (12) : Natančneje se je o tem izreklo Upravno sodišče v sodbi v zadevi I U 1145/2015 z dne 14. 8. 2015. opomba (13) : Poleg tega je bil specifičen razlog za odvzem prostosti prosilcu za azil v zadevi I Up 39/2015 „ogrožanje življenja drugih ali premoženja“, zaradi česar je Vrhovno sodišče v 15. odstavku obrazložitve navedlo, da „je za odvzem prostosti na podlagi Zakona o nalogah in pristojnostih policije (ZNPPol) pristojna policija; veljavna zakonodaja toženi stranki teh pooblastil ne podeljuje.“ opomba (14) : V tem smislu se je Vrhovno sodišče izreklo tudi v zadevah: I Up 347/2010 z dne 29. 12. 2010, odst. 9-10; I Up 65/2011 z dne 16. 2. 2011, odst. 8 (dvom v istovetnost mora biti obrazložen z razumnimi razlogi); I Up 423/2011 z dne 15. 9. 2011.