Jedro

Sodišče druge stopnje mora v obrazložitvi sodbe presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Z revizijo uveljavljana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka bi bila torej storjena, če bi pomanjkanje razlogov v obrazložitvi izpodbijane sodbe druge stopnje predstavljalo pomanjkanje razlogov o odločilnih navedbah pritožbe.

S sprejemom odločitve o izbiri ponudnika in obvestilom, da je izbran, je tožena stranka sprejela obveznost, da s tožečo stranko sklene pogodbo. V taki situaciji je treba njuno razmerje presojati analogno po določbi 604. člena ZOR, ki govori o sklenitvi pogodbe o delu po licitaciji. Ker z izbranim ponudnikom (tožečo stranko) ni sklenila pogodbe, mu mora povrniti škodo - izgubljeni dobiček.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino za izgubljeni dobiček zaradi kršitve postopka izbire izvajalca na podlagi javnega razpisa za oddajo javnega naročila, v tolarski protivrednosti 103.200,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. V ostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo.

Navaja, da uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (v obrazložitvi pa nato obrazlaga bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka: Po stališču revizije naj bi pritožbeno sodišče napravilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da njegova sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o obstoju in višini domnevno izgubljenega dobička tožeče stranke. O razlogih, iz katerih je zavrnilo pritožbo tožene stranke o tem vprašanju, v obrazložitvi sodbe pritožbenega sodišča potrditvi revidentke ni niti ene besede, čeprav je v pritožbi navedla, da bi moralo sodišče prve stopnje morebitni izgubljeni dobiček tožeče stranke ugotavljati s pomočjo izvedenca ustrezne stroke in da tožeča stranka izgube na dobičku ni z ničimer izkazala. Ta revizijska trditev drži. Vprašanje pa je, ali je to pomanjkljivost obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča mogoče kvalificirati kot bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Z revizijo uveljavljana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka bi bila torej storjena, če bi pomanjkanje razlogov v obrazložitvi izpodbijane sodbe predstavljalo pomanjkanje razlogov o odločilnih navedbah pritožbe. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka niti v kakšni svoji vlogi niti na naroku za glavno obravnavo ni opredeljeno oporekala navedbam in dokazom tožeče stranke o višini škode iz naslova izgubljenega dobička. To je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ko je obrazložilo dokazno oceno o višini te škode (v tretjem odstavku na peti strani sodbe). Tožena stranka tako glede oporekanja temu tožbenemu zahtevku ni ravnala po določbah 7. in 212. člena ZPP. Tudi njena trditev v pritožbi, da je treba "glede višine domnevno izgubljenega dobička posebej poudariti, da ni z ničimer dokazana" in da "gre zgolj za navedbe tožeče stranke, ki jih je sodišče nekritično povzelo", je povsem splošna in očitno napačna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o višini izgubljenega dobička obširno utemeljilo na četrti in peti strani sodbe, pritožbeno sodišče pa je v petem odstavku svoje sodbe navedlo, da dejanske zaključke sodišča prve stopnje povzema kot pravilne, torej je z njimi soglašalo. Opustitev posebnega odgovora na tako splošno, nekonkretizirano pritožbeno navedbo o pomanjkanju razlogov o pritožbeni trditvi, da višina škode ni dokazana, zato ne predstavlja opustitve obrazložitve o bistvenih navedbah pritožbe. Isto velja tudi za pritožbeno trditev, da bi moralo sodišče po ugotovitvi, "da je ta del tožbenega zahtevka po temelju utemeljen, pozvati tožečo stranko, naj založi predujem za izvedenca finančne stroke, določiti izvedenca in izvedencu naložiti, da ugotovi in izračuna višino izpadlega dobička". To še toliko bolj, ker v postopku na prvi stopnji dokaza z izvedencem sploh ni predlagala nobena pravdna stranka.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v pritožbenem postopku torej ni bila storjena. Tožena stranka v reviziji ni obrazložila, v čem vidi bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu tako revizijski preizkus napadene sodbe ni mogoč.

O uporabi materialnega prava: Takrat, ko je tožena stranka vodila postopek javnega naročila, je veljala Odredba o postopku za izvajanje javnega razpisa za oddajo javnih naročil (Uradni list RS 28/93 in 19/94, v nadaljevanju Odredba). Po določbi 31. člena Odredbe bi morala tožena stranka potem, ko jo je izbrala kot izvajalca, tožečo stranko pozvati k sklenitvi pogodbe. S sprejemom odločitve o izbiri ponudnika in obvestilom, da je izbran (26. člen Odredbe), je torej tožena stranka sprejela obveznost, da s tožečo stranko sklene pogodbo. V taki situaciji je treba njuno razmerje presojati analogno po določbi 604. člena ZOR, ki govori o sklenitvi pogodbe o delu po licitaciji (tako je Vrhovno sodišče tako razmerje presojalo že v zadevah III Ips 54/94 in III Ips 31/99). Pravdni stranki sta bili torej v obveznostnem razmerju, ki sta ga bili dolžni pošteno izpolniti (prvi odstavek 262. člena ZOR), sicer nastane za dolžnika, ki ne ravna tako, po določbi drugega odstavka 262. člena ZOR obveznost povrniti škodo. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da je svojo obveznost po svoji krivdi prekršila tožena stranka. Kakšno škodo mora v takem primeru povrniti, je predpisano v določbah 266. člen ZOR. Tako ni pravilno stališče revizije, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker sta sodišči prve in druge stopnje kot podlago za ugotovitev obsega odškodnine (izgubljeni dobiček) uporabili določbo prvega odstavka 266. člena ZOR.

Ne drži niti trditev revidentke, da bi morala tožeča stranka glede na določbo 30. člena Odredbe najprej vložiti tožbo na ugotovitev, da je bila ona najboljši ponudnik, šele potem bi bil podan temelj odškodninske odgovornosti. To iz navedene določbe ne izhaja, saj je z njo predpisano samo to, da lahko ponudnik, ki ni zadovoljen s sklepom o izbiri, svoje pravice uveljavlja v postopku pred sodiščem.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je na podlagi določbe 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.

Na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka z revizijo, ker z njo ni uspela.