Jedro

Prijava terjatve zoper glavnega dolžnika v stečajnem postopku, začetim nad tem dolžnikom, pretrga zastaranje. To pretrganje pa učinkuje tudi v razmerju do poroka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

O.s. v T. je s sodbo z dne 27.10.2005, opr.št. P 63/2000, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati vsaka toženka po 1.630.838,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.1999 do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Hkrati je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 376.785,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka. Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč prezrlo, da je v konkretnem primeru treba uporabiti tudi določbo 115. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki določa, da prijava terjatev v stečajno maso pretrga zastaranje terjatve proti dolžniku. Pretrganje zastaranja terjatve proti dolžniku zaradi akcesornosti poroštva učinkuje tudi glede poroka. Zakon o obligacijskih razmerjih v 4. odst. 392. člena določa, da začne zastaranje, ki je bilo pretrgano s priglasitvijo terjatev v stečajnem postopku, znova teči od dneva, ko je končan ta postopek. Do vložitve tožbe v zadevah opr.št. P 63/2000, opr.št. P 64/2000 in opr.št. 66/2000, ki so bile združene v enotno obravnavanje v predmetnem postopku, stečajni postopek nad dolžnikom M. t. d.d. še ni bil končan.

Pritožba je utemeljena.

Podlaga za tožbo tožeče stranke zoper toženo stranko so, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, s strani slednje dne 28.4.1993 podpisane poroštvene izjave. Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju ZOR, ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti glede na prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur.l. RS, št. 83/01, ker so bile poroštvene izjave dane v letu 1993, torej pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, ki velja od 1.1.2002), v 2. odst. 1019. člena res določa, da v primeru, če je rok za zastaranje obveznosti glavnega dolžnika (v konkretnem primeru so to M. t., d.d., Z. ob S.) daljši od dveh let, zastara obveznost poroka po dveh letih od zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika, razen če porok odgovarja solidarno z dolžnikom. Res je tudi, da se po določbi 1. odst. 112. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS, št. 67/93, s spremembami, objavljenimi v Ur.l. RS, št. 58/03, v nadaljevanju ZPPSL) vse nedospele denarne ali nedenarne terjatve upnikov proti dolžniku, nad katerim je bil začet stečajni postopek, štejejo za dospele z dnem začetka stečajnega postopka, kar se je v konkretnem primeru zgodilo dne 5.2.1997. Skladno z omenjeno določbo ZPPSL so se s tem dnem štele za dospele tudi vse terjatve tožeče stranke zoper M. t. d.d. v zvezi s pogodbo o zavarovanju posojila z dne 23.4.1993 in v zvezi s pogodbo o prevzemu poroštva, sklenjeno med tožečo stranko in M. t. d.d. dne 25.4.1993 (kar tudi ugotavlja sodišče prve stopnje). Tožeča stranka je tožbe zoper toženo stranko res podala po dveh letih, šteto od začetka stečajnega postopka nad M. t. d.d.(dne 2.3.2000), vendar pa je sodišče ugovoru zastaranja tožene stranke ugodilo, sklicujoč se le na 1. odst. 112. člena ZPPSL in na 2. odst. 1019. člena ZOR, ne da bi hkrati glede na določbe 3. odst. 1019. člena ZOR ugotavljalo tudi, ali je bilo zastaranje terjatve zoper glavnega dolžnika, ki učinkuje tudi nasproti poroku (nasproti toženi stranki) morebiti pretrgano, čeprav je tožeča stranka že v tožbi navajala, tožena stranka pa temu ni oporekala, da je iz stečajne mase v stečajnem postopku zoper M. t. d.d. dobila plačano 179.326,20 DEM. Po določbi 3. odst. 1019. člena ZOR namreč zastaranje terjatve nasproti glavnemu dolžniku, ki učinkuje nasproti poroku, pretrga upnikovo ravnanje pred sodiščem zoper glavnega dolžnika. Tako ravnanje pa je tudi priglasitev upnikove terjatve v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika (388. člen ZOR, 115. člen ZPPSL). V primeru, če je bilo zastaranje pretrgano s priglasitvijo terjatev v stečajnem postopku, začne zastaralni rok znova teči od dneva, ko je končan ta postopek (4. odst. 392. člena ZOR).

Ker sodišče prve stopnje ni tudi ugotavljalo, ali je bilo zastaranje terjatve tožeče stranke zoper M. t. d.d., ki učinkuje tudi zoper toženo stranko kot poroka, pretrgano zaradi dejanja tožeče stranke v smislu 3. odst. 1019. člena ZOR (na primer s priglasitvijo terjatve tožeče stranke zoper M. t. d.d. v zvezi s pogodbo o zavarovanju posojila z dne 23.4.1993 in v zvezi s pogodbo o prevzemu poroštva z dne 25.4.1993), še ni mogoče reči, da je ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka, res utemeljen.

Ker je bilo torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke (ki na vse zgoraj navedeno opozarja), ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99 s spremembami, objavljenimi v Ur.l. RS, št. 43/06, v nadaljevanju ZPP).

Skladno sprejeti odločitvi je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

Ob ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je bilo zastaranje terjatve, katere izpolnitev zahteva v konkretnem primeru tožeča stranka od tožene stranke kot poroka, pretrgano v smislu 3. odst. 1019. člena ZOR (s priglasitvijo terjatve tožeče stranke zoper M. t. d.d. v stečajnem postopku). Če bo sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka v stečajnem postopku zoper M.t. d.d. prijavila terjatev v zvezi s pogodbama z dne 23.4.1993 in z dne 25.4.1993, bo moralo tudi ugotoviti, ali je tožeča stranka to prijavo podala pravočasno in če jo je, ali jo je podala utemeljeno (glej 389. člen ZOR). Ko bo ugotovilo vsa navedena dejstva, naj znova presodi, ali tožena stranka utemeljeno ugovarja zastaranje ali ne. Če bo ugotovilo, da ta ugovor tožene stranke ni utemeljen, naj presoja utemeljenost ostalih s strani pravdnih strank uveljavljanih trditev.