Jedro

Sklicevanje na napake v postopku (tudi na napake pri presoji dokazov in uporabi prava), če niso povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti, izdaje odločbe izven kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka, neuporabe povsem jasne zakonske določbe ali neobrazloženega odstopa od ustaljene sodne prakse), za utemeljitev protipravnosti državnega organa v odškodninskem sporu na podlagi 26. člena Ustave ne zadošča. To velja tudi za zatrjevane postopkovne napake izvršilnih sodišč v obravnavanem primeru. Da gre za primer, ki naj bi pomenil izjemo, tožeča stranka ne uspe utemeljiti niti v reviziji. Že iz tega razloga je treba pritrditi presoji sodišč nižjih stopenj, da uveljavljana odškodninska odgovornost države v obravnavanem primeru ni podana. Posledično odpade preizkus navedb, s katerimi revidentka izpodbija pravilnost stališča sodišč nižjih stopenj o tem, da sta izvršilni sodišči postopali v skladu s pravili ZIZ ter Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo 1,787.693,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2007 dalje, tožeči stranki pa naložena povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 3.741,13 EUR z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša revizijske stroške.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Relevantno dejansko stanje

4. V izvršilnem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Radovljici (v nadaljevanju izvršilnim sodiščem prve stopnje) pod opravilno številko In 2003/00021, v pritožbenem postopku pa pred Višjim sodiščem v Ljubljani (v nadaljevanju izvršilnim sodiščem druge stopnje) pod opravilno številko II Cpg 1008/2004, je tožnica kot upnica vložila predlog za izvršbo zoper svojega dolžnika (K. d.d). Izvršilno sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrnilo, izvršilno sodišče druge stopnje pa je pritožbi dolžnika ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo.

Razlogi za zavrnitev revizije

5. Tožeča stranka je zoper toženo stranko (državo) vložila odškodninsko tožbo na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja izvršilnih sodišč prve in druge stopnje. V reviziji tožeča stranka izpodbija presojo sodišč nižjih stopenj, ki v ravnanju izvršilnih sodišč nista zasledili protipravnosti, ter ponuja argumente v prid nasprotnemu stališču. 6. Revidentka izhaja iz napačnega izhodišča, da je pojem protipravnega ravnanja sodišča kot podlage za odškodninsko odgovornost države mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi lahko bili sporni odločbi spremenjeni ali razveljavljeni v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi; iz izhodišča, zaradi katerega je v revizijskem postopku poskušala uspeti z uveljavljanjem procesnih kršitev, ki naj bi bile zagrešene v pravnomočno končanem izvršilnem postopku.(1) Pravnomočnost odločbe sodišča sicer ne preprečuje možnosti presoje o zatrjevani protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu (glej Pravno mnenje VS RS, št. II/95, str. 5-7). Vendar pa to še ne pomeni, da šteje za protipravno ravnanje že vsaka pravnomočna odločba, ki je nezakonita po presoji drugega sodnika oziroma v obravnavanem primeru tožeče stranke. Tej razlagi je skladno tudi stališče Ustavnega sodišča iz sklepa Up-82/02 z dne 12. 3. 2004, po katerem odgovornosti države v zvezi s protipravnim ravnanjem njenih organov ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka ugotovljena nepravilnost v postopku pred državnim organom izkazovala protipravnost ravnanja in s tem temelj za odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave.

7. Sklicevanje na napake v postopku (tudi na napake pri presoji dokazov in uporabi prava), če niso povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti(2), izdaje odločbe izven kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka(3), neuporabe povsem jasne zakonske določbe ali neobrazloženega odstopa od ustaljene sodne prakse(4)), za utemeljitev protipravnosti državnega organa v odškodninskem sporu na podlagi 26. člena Ustave ne zadošča. To velja tudi za zatrjevane postopkovne napake izvršilnih sodišč v obravnavanem primeru. Da gre za primer, ki naj bi pomenil izjemo, tožeča stranka ne uspe utemeljiti niti v reviziji. Že iz tega razloga je treba pritrditi presoji sodišč nižjih stopenj, da uveljavljana odškodninska odgovornost države v obravnavanem primeru ni podana. Posledično odpade preizkus navedb, s katerimi revidentka izpodbija pravilnost stališča sodišč nižjih stopenj o tem, da sta izvršilni sodišči postopali v skladu s pravili ZIZ ter Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Odločitev revizijskega sodišča

8. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Ker so se te izkazale za neutemeljene, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

9. Odločitev o stroških revizije temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka).

Op. št. (1): Izvršilno sodišče prve stopnje naj bi po mnenju revidentke kršilo pravila Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ker strank ni napotilo na pravdo, ampak je samo meritorno odločilo o zadevi; izvršilno sodišče druge stopnje pa s tem, ko je v zadevi meritorno odločilo in spremenilo odločitev izvršilnega sodišča prve stopnje, ne da bi prvostopenjsko odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oziroma razpisalo glavno obravnavo.

Op. št. (2): Primerjaj III Ips 92/1999 z dne 21. 9. 2000. Op. št. (3): Primerjaj III Ips 56/1998 z dne 17. 6. 1998. Op. št. (4): Primerjaj II Ips 556/2002 z dne 13. 11. 2003.