Jedro

Na utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, ki mu delodajalec najmanj trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, ne vpliva dejstvo, da je delodajalec plačilo kasneje (z zamudo) izplačal.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v III. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku, zniža na 530,52 EUR (od 825,00 EUR).

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati razliko v plači za januar 2009 v višini 228,29 EUR bruto, od nje obračunati in plačati razliko v davkih in prispevkih, neto razliko plače pa plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2009 dalje do plačila. Višji zahtevek (še za plačilo 660,37 EUR z obrestmi) pa je zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v 15. dneh pod izvršbo plačati: - odpravnino v višini ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2009 dalje do plačila, višji zahtevek (še za 494,69 EUR z obrestmi) pa je zavrnilo; - odškodnino v višini 1.546,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2009 dalje do plačila, višji zahtevek (še za 330,02 EUR z obrestmi) pa je zavrnilo; - neto regres za letni dopust za leto 2009 v višini 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2009 dalje do plačila ter mu na ta znesek obračunati in plačati akontacijo dohodnine; - 600,00 EUR za pomoč pri remontu in praznjenju katalizatorja avgusta 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2008 dalje do plačila.

V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v višini 825,00 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek in mu naloži v plačilo vse stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so bili podani pogoji za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika, zaradi zamude s plačilom plač. Sodišče prve stopnje je zmotno zavzelo stališče, da naknadna plačila po prejemu opomina ne sanirajo kršitve. Opomin je namenjen delodajalcu, da izpolni obveznost in obdrži pogodbo v veljavi, s čimer delavcu onemogoči izredno odpoved. To izhaja tudi iz komentarja ZDR. Izredna odpoved delavca je predvidena v primerih posebno hudih kršitev delodajalca, zaradi manjših zamud s plačilom plače pa ni izpolnjen pogoj za izredno odpoved po 110. členu ZDR. Tudi gramatikalna razlaga 3. odstavka 112. člena ZDR je na strani tožene stranke. Ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožniku priznalo odškodnino, izračunano na podlagi bruto plače. To odškodnino bi bilo potrebno izračunati na podlagi neto tožnikove plače. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi o stroških postopka, saj tožnik ni v celoti uspel s tožbenim zahtevkom.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih tožena stranka v pritožbi le pavšalno zatrjuje, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev (razen delno glede odločitve o pravdnih stroških strank tega individualnega delovnega spora).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal toženi stranki skladno z določbo 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana zaradi razloga iz 4. alinee 1. odstavka 112. člena ZDR, ki določa, da lahko delavec v 8 dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zamujala z izplačili plačil za delo tožnika za oktober 2008, november 2008, december 2008 in januar 2009, pri čemer so te zamude pri plačilih znašale od 5 do 14 dni. Ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno tudi, da je tožnik predhodno pisno opomnil delodajalca na izpolnitev obveznosti, da je o kršitvah pisno obvestil inšpektorja za delo, pri čemer je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi v roku iz 3. odstavka 112. člena ZDR, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bili za izplačilo odpravnine in odškodnine, ki ju določa 2. odstavek 112. člena ZDR, izpolnjeni vsi pogoji. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi, da tožnik za januar 2009 ni bil upravičen do plače, kot jo je vtoževal (v postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik za januar 2009 ni dobil izplačane celotne plače), temveč v nižjem znesku, tako da mu je iz tega naslova prisodilo še razliko v bruto plači za januar 2009 v višini 228,29 EUR. Od te razlike je dolžna tožena stranka odvesti predpisane dajatve (davke in prispevke), tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2009 dalje do plačila.

V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da ni bilo pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je tožena stranka tožniku plačo izplačala (sicer z zamudo). Na utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR namreč ne vpliva dejstvo, da je delodajalec delavcu kasneje plačo izplačal. Ta razlog nastane že s samim dejstvom, da je prišlo do zamude pri izplačilu plače. Te zamude s kasnejšim poplačilom ni bilo mogoče popraviti. S tem, ko je zakonodajalec izrecno predvidel primere kršitev, ki jih stori delodajalec in ki so podlaga za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, je sam štel, da gre to za takšne hude kršitve, ki nudijo podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da zamuda pri izplačilu plače ne predstavlja hude kršitve pogodbene obveznosti tožene stranke in da je zato izredna odpoved tožnika nezakonita.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe zares ni izrecno opredeljevalo tudi do izpolnitve pogoja iz 1. odstavka 110. člena ZDR, vendar pa je iz celotne obrazložitve razvidno, da je sodišče prve stopnje štelo, da je podan tudi ta pogoj. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je tožena stranka šele v pritožbi navedla, da naj v tožnikovem primeru ne bi šlo za takšne okoliščine, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja, zato pritožbeno sodišče teh navedb niti ni smelo upoštevati (337. člen ZPP). Po stališču pritožbenega sodišča pa se tudi te okoliščine, v primeru podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, predpostavljajo. Ker ZDR delavca ne zavezuje k utemeljevanju in pisnemu obrazlaganju odpovednega razloga v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, takšna izredna odpoved ni nezakonita zato, ker ne vsebuje pisno obrazloženega razloga o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje višino odškodnine izračunalo napačno, ker je upoštevalo podatke o tožnikovi bruto plači. 2. odstavek 112. člena ZDR določa, da pripada delavcu v primeru zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR poleg odpravnine tudi odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. 1. odstavek 126. člena ZDR določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi plača, ta pa je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Delavec je po pogodbi o zaposlitvi upravičen do bruto plače. Med obvezne sestavine pogodbe o zaposlitvi spada tudi določilo o znesku osnovne plače delavca v valuti, veljavni v RS, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih (8. alinea 1. odstavka 29. člena ZDR), ta plača pa mora biti določena v bruto višini. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja (npr. sodba opr. št. VIII Ibs 52/2009 z dne 8. 3. 2010), da pomeni pojem plače v delovnopravni zakonodaji bruto plačo, če ni izrecno določeno drugače. Glede na to je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožniku vtoževano odškodnino prisodilo upoštevaje višino njegove bruto plače (za izračun izgubljenega plačila za čas odpovednega roka).

Sodišče prve stopnje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo vse pravdne stroške. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu ni v celoti uspel, temveč le do 76 % (sodišče prve stopnje mu je od vtoževanih 6.281,64 EUR prisodilo 4.795,98 EUR). Iz tega razloga bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o pravdnih stroških obeh pravdnih strank upoštevati 2. odstavek 154. člena ZPP, ki opredeljuje način določitve povrnitve pravdnih stroškov v primeru delnega uspeha strank v pravdi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) tožniku priznalo priglašene pravdne stroške v skupni višini 825,00 EUR. Glede na uspeh tožnika bi bil tožnik upravičen do povrnitve dela teh pravdnih stroškov v znesku 627,00 EUR. Tožena stranka je v postopku priglasila stroške nagrade za postopek v znesku 315,90 EUR (kar je skladno z določbami ZOdvT), pavšalne materialne stroške v višini 20,00 EUR in 20 % DDV, kar skupaj znaša 402,00 EUR. Glede na uspeh tožene stranke v pravdi (24 %) bi bila tožena stranka upravičena do povrnitve dela pravdnih stroškov v višini 96,48 EUR. Po pobotanju tako ugotovljenih pravdnih stroškov je dolžna tožena stranka povrniti tožniku del njegovih pravdnih stroškov v znesku 530,52 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Ob upoštevanju navedenega je bilo potrebno pritožbi tožene stranke delno ugoditi in odločitev o pravdnih stroških spremeniti tako, kot izhaja iz zgornje obrazložitve, v preostalem pa pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj glede preostalega dela niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (3. alinea 358. člena ZPP, 353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Z ozirom na vrednost spornega predmeta, ki ga je tožena stranka izpodbijala s pritožbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uspela s pritožbo le z neznatnim delom, zato tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.