Jedro

Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču zato ne pomeni izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 9. 2013 in tožnici za študijsko leto 2012/2013 priznalo dodatek k Zoisovi štipendiji za izobraževanje izven kraja stalnega prebivališča od 1. 10. 2012 do konca študijskega leta v znesku 85,53 EUR ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni povrne stroške postopka v višini 454,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi se med drugim sklicuje na 44. in 45. člen Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/07, v nadaljevanju ZŠtip) in nato, da se Zoisova štipendija za študente dodeli od 1. 10. in da morajo na ta dan biti izpolnjeni tudi vsi pogoji za pridobitev ali nadaljnje prejemanje štipendije, kakor tudi pogoji za priznanje posameznega dodatka. Dodatek je glede na 3. člen ZŠtip del štipendije, o katerem ni mogoče samostojno odločiti. Do dodatka za bivanje je štipendist opravičen, če se je nastanil izven kraja stalnega prebivališča, najkasneje prvi dan študijskega leta in je najkasneje v treh dneh od dneva nastanitve uredil tudi prijavo začasnega prebivališča na tem naslovu pri pristojnem organu. To v skladu z ZPPreb pomeni, da je na dan dodelitve pravice bival v kraju izobraževanja, zaradi česar je izpolnjeval tudi pogoj za dodelitev dodatka za bivanje. Tožena stranka tudi opozarja na napačno tolmačenje sodišča v zvezi s 30. členom ZŠtip. ZŠtip, ki je veljal v času odločanja o dodeljevanju Zoisovih štipendij za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013, je dejansko določal, da bo dodatek za bivanje pripadal štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča. Gre namreč za zgodovinsko razlago oz. razlago po namenu določbe, ki se lahko ugotovi, da namen zakonodajalca ni bil, da dodatek za bivanje pripada vsakemu štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča, temveč je bil namen zakonodajalca dodeliti dodatek tistim štipendistom, ki imajo večje stroške, povezane z izobraževanjem zaradi vsakodnevne vožnje v kraj izobraževanja oz. zaradi bivanja v kraju izobraževanja. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2D-Ur. l. RS, št. 57/2012) je črtal besedico "ali" in celotno drugo alinejo, zaradi česar se 30. člen dobesedno sicer bere tako, kot ga je razlagalo prvostopenjsko sodišče, vendar tožena stranka poudarja, da razlaga po namenu, kakor tudi zgodovinska razlaga, takšnega stališča ne podpirata. Namen dodatka za bivanje še naprej ostaja enak, to je pomoč štipendistu za kritje stroškov, povezanih z bivanjem v kraju izobraževanja. ZPCP-2D je začel veljati 28. 7. 2012, uporabljati pa se je začel 20. 8. 2012. Javni poziv za dodelitev Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 pa je bil objavljen že junija 2012, zato ga za nazaj ni bilo več mogoče spremeniti niti popraviti obrazcev, ki so bili še vedno prilagojeni za obe vrsti dodatkov. ZPCP-2D torej dodatka za prevoz ne odmerja več. Tožena stranka se je zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja oprla na uradne evidence na podlagi 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Za podatke o tem, ali štipendist biva v kraju izobraževanja posledično pomeni, da se dnevno ne vozi iz kraja prebivališča v kraj izobraževanja. Ker morajo biti pogoji za dodelitev pravice izpolnjeni z dnem dodelitve, je bila kot pravočasna prijava začasnega prebivališča za študente upoštevana prijava do 4. 10. 2012. Toženec opozarja tudi na napačno interpretacijo 47. člena ZŠtip, ki opredeljuje medletne spremembe. Poleg tega pa Pravilnik o dodeljevanju Zoisove štipendije v 23. členu in v 35. členu določa, da so spremembe in druge okoliščine iz 3. odstavka 47. člena ZŠtip, ki vplivajo na štipendijsko razmerje takšne spremembe in okoliščine, ki vplivajo na to, ali bo štipendist še prejemal štipendijo ali ne. Opozarja tudi na stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 571/2013 z dne 6. 3. 2014, da je potrebno za dodelitev dodatka za bivanje prijaviti začasno prebivališče v kraju izobraževanja in da dodatek pripada od vložitve zahteve dalje. Glede na takšno stališče pritožbenega sodišča, toženec podrejeno ugovarja tožbenemu zahtevku po višini.

V odgovoru na pritožbo tožnica nasprotuje pritožbenim navedbam in vztraja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi z 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 24. 9. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložene zoper prvostopenjsko odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 16. 11. 2012. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke tožnici za študijsko leto 2012/2013 odmeril Zoisovo štipendijo v višini 169,99 EUR mesečno in odločil, da se izplačuje mesečno za pretekli mesec. Ni pa ji priznal dodatka za bivanje izven stalnega prebivališča, ker je štel, da bi morala imeti prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja 1. 10., to je na začetku študijskega leta.

V zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena tudi do dodatka za bivanje, glede na to, da se izobražuje izven svojega stalnega prebivališča. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v ZŠtip, ki je veljal v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke. Omenjeni zakon v 30. členu določa, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR.

Iz listinske dokumentacije je razvidno, da je tožnica vlogo za uveljavitev pravice oz. za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 vložila 9. 10. 2012. Že v tej vlogi je navedla, da se bo v omenjenem študijskem letu izobraževala izven kraja svojega stalnega prebivališča in da bo stanovala na naslovu A.. Predložila pa je tudi potrdilo o prijavi začasnega prebivališča na tem naslovu in sicer za čas od 8. 10. 2012 do 8. 10. 2013. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnica izpolnila pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah, kot npr. opr. št. Psp 79/2014 z dne 12. 6. 2014, Psp 191/2014 z dne 21. 8. 2014, Psp 172/2014 z dne 28. 8. 2014 poudarilo, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča pomeni le enega izmed dokazov za ugotovitev kraja bivanja, ne pa edinega. Niti z ZŠtip, niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij, prav tako pa ne Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v spornem obdobju, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Za odločitev v zadevi je torej bistveno, da je tožnica že v vlogi za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013 navedla, da bo stanovala izven kraja svojega stalnega prebivališča, toženi stranki pa je predložila tudi potrdilo o prijavi začasnega prebivališča na naslovu A. in sicer za obdobje od 8. 10. 2012 do 8. 10. 2013. Vse to pa pomeni, da za odločitev ne more biti bistveno, da začasnega prebivališča ni prijavila do 4. 10. 2012, kot je to v postopku navajala tožena stranka oz. kot izhaja tudi iz njenih pritožbenih navedb, saj navedeni datum ni bil določen niti v materialnih predpisih niti v javnem pozivu.

Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do 44. člena ZŠtip, da je napačno stališče v zvezi z razlago 30. in 47. člena zakona. Pritožbeno sodišče sprejema dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v A. bivala od začetka študijskega leta dalje, torej od 1. 10. 2012 dalje. Pritožbena navedba v tej smeri, da je tožnica upravičena do dodatka za bivanje kvečjemu od naslednjega meseca po mesecu, v katerem je prijavila začasno prebivališča, pa je neutemeljena. Stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča, da štipendist, ki 1. 10. še ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ni upravičen do tega dodatka od začetka šolskega oz. študijskega leta, ampak od prijave začasnega prebivališča dalje, pa je bilo kasneje spremenjeno in zavzeto stališče, kot v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je dodatek priznalo skladno z določbami že citiranih predpisov, zaradi česar so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je ob uporabi 155. člena ZPP odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.