Jedro

Dokler delovno razmerje še traja, ima delavec po postopku, predvidenem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR, od delodajalca, ki ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Ko pa delovno razmerje že preneha (kar velja za konkretni primer), mora delavec uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Praviloma bi rok za tožbo začel teči z vročitvijo pisne listine odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko pa tudi na podlagi ustnih izjav, da je delodajalec delavcu prekinil pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj, tožnik bi moral sodno varstvo uveljavljati v 30 dnevnem materialnem prekluzivnem roku od kar je zvedel za kršitev svojih pravic (tj. od dneva, ko je prejel izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj). Zamuda prekluzivnega roka za vložitev tožbe ima za posledico zavrženje tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2012 nezakonita in se razveljavi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja ter da mu je tožena stranka dolžna za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati dodatek za delo preko polnega delovnega časa za mesec avgust 2012 v bruto znesku 118,48 EUR, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek ter zahtevek na plačilo nadomestila za prehrano med delom in za prevoz na delo in z dela za maj, junij, julij in avgust 2012. Zavrnilo je tudi zahtevek na povračilo stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik najkasneje 19. 10. 2012, ko je na ZZZS prejel listino A2, nedvomno seznanjen, da je bil odjavljen iz zdravstvenega zavarovanja. Ni pa mogel biti seznanjen, da mu tožena stranka ne priznava delovnega razmerja. Ker od tožene stranke ni prejel nobenega dokumenta v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni mogel vedeti, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi in da dejansko pri njej ni več zaposlen. Tožnik je zato zahteval odpravo kršitve po 204. členu ZDR, tožena stranka v roku 8 dni ni odgovorila, zato je tožnik v 30 dnevnem roku od poteka osemdnevnega roka za odpravo kršitev pravočasno vložil tožbo. Tožnik 19. 10. 2012 ni mogel vedeti, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 7. 2012, saj je v avgustu 2012 še vedno delal pri toženi stranki in sicer od 1. 8. 2012 do 3. 9. 2012 v družbi A. oziroma B., kamor ga je na delo poslala tožena stranka. Iz priloženega seznama opravljenih ur za mesec avgust 2012 je razvidno, da je v avgustu opravil 111 ur. Da je v avgustu 2012 še delal za toženo stranko, je potrdila priča C.C.. Priče so tudi potrdile, da je bil tožnik edini delavec z imenom D. pri toženi stranki. Tožnik je dejansko čakal, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo in ker ga na delo ni pozvala, je tožnik pravočasno vložil tožbo, ki jo je sodišče kot prepozno zavrglo. Ker je tožnik v avgustu 2012 delal, je utemeljen zahtevek na plačilo plače in za delo preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevek na plačilo nadomestila za prehrano in prevoz na delo. Napačna je ocena sodišča, da je tožena stranka dokazala, da je tožniku izplačala tudi stroške v zvezi z delom. Iz plačilnih list za maj, junij in julij 2012 je razvidno, da je tožena stranka tožniku obračunala nadomestilo za prehrano in prevoz na delo, ni pa dokazala, da jih je tožniku tudi dejansko nakazala. Nakazila se ne nanašajo na nadomestilo za prehrano in prevoz na delo in z dela. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik je s tožbo uveljavljal ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijski in reparacijski zahtevek od 1. 8. 2012 do 23. 5. 2013, plačilo za delo preko polnega delovnega časa za avgust 2012 ter nadomestilo za prehrano med delom in za prevoz na delo in z dela za maj, junij, julij in avgust 2012. Sodišče prve stopnje je tožbo, s katero je tožnik uveljavljal nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrglo. Ugotovilo je, da je tožnik za kršitev svoje pravice izvedel najkasneje 19. 10. 2012, ko je na ZZZS prejel izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj in bil s tem nedvomno seznanjen, da mu tožena stranka od 31. 7. 2012 več ne priznava delovnega razmerja. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe po določbi tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) se je tako iztekel 19. 11. 2012, tožnik je tožbo vložil 23. 11. 2012, to je po preteku 30 dnevnega roka, torej prepozno. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik dne 19. 10. 2012 ni mogel vedeti, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 7. 2012, ker je v mesecu avgustu še delal za toženo stranko. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji tako na izpovedi tožnika in tožene stranke ter prič E.E. in C.C., da tožnik v avgustu 2012 pri toženi stranki ni več delal ter da mu je tožena stranka poskušala vročiti odpoved pogodbe o zaposlitvi, ko se je v avgustu 2012 zglasil pri njej. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da odjava iz obveznega zavarovanja pomeni drug način prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z odjavo iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar predstavlja drug način prenehanja delovnega razmerja oziroma veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se je tožnik s kršitvijo pravice seznanil najkasneje 19. 10. 2012, ko je prejel izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj (priloga A2) .

Dokler delovno razmerje še traja, ima delavec po postopku predvidenem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR od delodajalca, ki ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Ko pa delovno razmerje že preneha (kar velja za konkretni primer), mora delavec uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Praviloma bi rok za tožbo začel teči z vročitvijo pisne listine odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko pa tudi na podlagi ustnih izjav, da je delodajalec delavcu prekinil pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj, tožnik pa je zvedel za kršitev svojih pravic najkasneje 19. 10. 2012, zato bi moral sodno varstvo uveljavljati v 30 dnevnem materialnem prekluzivnem roku. Ugotovitev zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe ima za posledico zavrženje tožbe, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje.

Ob pravilnem zaključku, da tožnik v mesecu avgustu 2012 za toženo stranko ni več opravljal dela, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek na plačilo plače in plačilo nadur za mesec avgust 2012 .

Pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek na plačilo stroškov prehrane in prevoza na delo za mesece maj, junij in julij 2012. Ugotovilo je, da je bilo tožniku s strani družbe F. d.o.o. na njegov račun nakazano plačilo plače in stroškov prevoza na delo in stroškov prehrane. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, saj je iz potrdil o plačilu razvidno, da je tožnik na svoj račun prejel zneske, kot izhajajo iz plačilnih list za sporne mesece (zneski vključujejo tako plačo, kot tudi stroške prevoza in prehrane), zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku sporne zneske tudi dejansko nakazala.

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje (365. člen in 353. člen ZPP).

Tožnik je priglasil stroške pritožbe in ker s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).