Jedro

Tožena stranka, ki sta se ji je stranska intervenienta pridružila, je v obravnavanem postopku uspela. Po načelu uspeha v pravdi, jima mora zato tožeča stranka povrniti stroške. Stranska intervencija je bila dovoljena, stranskima intervenientoma pa so stroški že nastali, zato sta ob pravočasni priglasitvi stroškov po načelu uspeha v pravdi upravičena do njihove povrnitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki in stranskima intervenientoma povrniti pravdne stroške.

2. Zoper ta sklep je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijani sklep spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stranke, toženi stranki in intervenientoma pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo temeljnega pravila priznanja pravdnih stroškov, ki se priznajo le v višini in obsegu, ki sta nujno potrebna, kot določa 155. člen ZPP. Nepotrebni naj bi bili vsi stroški petih pripravljalnih vlog tožene stranke in jih je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo kot potrebne stroške, saj je šlo le za ponavljanje navedb, ki jih je tožena stranka že podala v prejšnjih vlogah. Tožeča stranka nasprotuje povračilu stroškov intervenientoma, ker je intervenciji nasprotovala in ker pooblaščenca na narokih nista aktivno sodelovala. V tem primeru je šlo za stransko intervencijo zgolj zaradi stroškov postopka, zato intervenienta nista upravičena do povračila pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je nadalje pri stroških kilometrine nejasno oziroma nepravilno zapisalo relacijo poti K. - L. - K. za toženo stranko 110 km v vsako smer, za intervenienta pa 100 km v vsako smer, kar je nelogično, ker sta oba pooblaščenca prišla v K. iz L. zato se sklepa ne da preizkusiti. Razen tega je tožeča stranka v obravnavani zadevi vložila predlog za dopustitev revizije o katerem Vrhovno sodišče še ni odločilo. Če bo revizija dopuščena in bi tožeča stranka z njo uspela, zneska prisojenih pravdnih stroškov od tožene stranke, ki je v stečaju, najbrž ne bo dobila nazaj.

4. Tožena stranka in intervenienta na pritožbo niso odgovorili.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka, ki sta se ji je stranska intervenienta pridružila, je v obravnavanem postopku uspela. Po načelu uspeha v pravdi, jima mora zato tožeča stranka povrniti stroške. Stranska intervencija je bila dovoljena, stranskima intervenientoma pa so stroški že nastali, zato sta ob pravočasni priglasitvi stroškov po načelu uspeha v pravdi upravičena do njihove povrnitve. Nepomembno je, ali sta pooblaščenca intervenientov na narokih aktivno sodelovala, ali ne. Narokov sta se udeležila, zato je nastala obveznost plačila stroškov za njuno udeležbo na narokih. Prav tako v zvezi s povračilom pravdnih stroškov tudi ni pomembno zakaj sta se intervenienta odločila, da bosta v pravdi sodelovala kot, kot zmotno meni pritožnica. Pomembno je le, da se je vodil pravdni postopek in da je imel stranski intervenient v njem pooblaščenca, stranka, ki se ji je stranski intervenient pridružil, pa je v postopku uspela.

7. Odvetniška tarifa v tar. št. 19 določa nagrado za sestavljanje vlog in sicer: 1. Obrazložen odgovor na tožbo, prva obrazložena pripravljalna vloga in ugovor zoper plačilni nalog − po tarifni številki 18; 2. Druga obrazložena pripravljalna vloga – 75 % iz tarifne številke 18; 3. Tretja in nadaljnje obrazložene pripravljalne vloge med postopkom − 50 % iz tarifne številke, 4. Dokazni predlog in druge vloge 50 točk; 5. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje − 50 % iz tarifne številke 18, vendar ne manj kot 50 točk in ne več kot 300 točk. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (prvi odstavek pod točko 4.) je razvidno, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo stroške za pripravljalne vloge po posameznih postavkah tar. št. 19. Tožeča stranka s pavšalnimi navedbami, da so bile vloge nepotrebne, s pritožbo ne more uspeti. Tožeča stranka ni konkretno navedla, katere navedbe tožene stranke in v kateri pripravljalni vlogi so bile „samo ponavljanje prejšnjih navedb“, zaradi česar naj ne bi šlo za potrebne vloge oziroma potrebne pravdne stroške po 155. členu ZPP. Zato je pritožba tožeče stranke v tem delu neutemeljena.

8. Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da se v zvezi s povračilom stroškov kilometrine za prihod pooblaščencev na narok sklepa ne da preizkusiti. Res je sodišče prve stopnje pooblaščencu tožene stranke priznalo stroške kilometrine za razdaljo 110 km v vsako smer, pooblaščencu prvega intervenienta pa za razdaljo 100 km v vsako smer za relacijo L. - K. - L. Obrazložilo je, da je stroške priznalo po priglašenem znesku in stroškovniku. Tretji odstavek 10. člena OdvT določa, da je stranka dolžna plačati kilometrino za uporabo osebnega avtomobila, če odvetnik potuje na razdalji do 400 kilometrov v eno smer. Ker odvetnika nimata prostorov na istem naslovu, razlika 10 kilometrov v eno smer na relaciji L. - K. ne pomeni odstopanja, ki bi lahko vplivalo na pravilnost izpodbijanega sklepa.

9. Za odmero stroškov so nepomembne pritožbene navedbe, da je tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije.

10. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z odločitvijo o stroških postopka pravilno oprlo na določbe prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in svojo odločitev povsem zadostno obrazložilo.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu sklepa ni zasledilo nobene od kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške.