Jedro

S tem, ko je obsojencu izrečena enotna kazen presegla seštevek določenih zapornih kazni, je sodišče v škodo obsojenca prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o enotni kazni spremeni tako, da se obsojenemu P. C. izreče enotna kazen eno leto in tri mesece zapora.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni P. C. spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je sodišče določilo kazen petih mesecev zapora. Sodišče je preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obsojencu izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 34270/2010 z dne 13. 6. 2012, ki je istega dne postala tudi pravnomočna, in v kateri mu je sodišče določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo štirih let. Skladno z 59. členom KZ-1 je sodišče obsojencu, upoštevaje kazen enega leta zapora iz preklicane pogojne obsodbe in določeno kazen petih mesecev zapora, na podlagi 2. točke (pravilno 3. točke) drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Sodišče je obsojencu na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 v izrečeno enotno kazen zapora vštelo čas pridržanja od 17.55 dne 3. 7. 2012 do 20.40 dne 3. 7. 2012. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Obsojenec ni vložil pritožbe zoper sodbo.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, tako, da v izpodbijani sodbi razveljavi odločbo o enotni kazni, ki je bila izrečena obsojencu. Z izpodbijano sodbo je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj bi moralo obsojencu izreči enotno kazen skladno s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1. Ta določa, da, če je sodišče za kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči tridesetih let zapora.

B.

3. Sodišče prve stopnje je z izrekom enotne kazni enega leta in šestih mesecev zapora v škodo obsojenca kršilo 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1. Ta določa, da v primerih, ko je sodišče za kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči tridesetih let zapora. Upoštevaje kazni zapora, ki ju je sodišče prve stopnje štelo kot določeni, torej kazen enega leta zapora po preklicani pogojni obsodbi in kazen petih mesecev zapora, ki jo je sodišče določilo za obravnavano kaznivo dejanje velike tatvine, bi izrečena enotna kazen ne smela doseči seštevka obeh določenih zapornih kazni (asperacijsko pravilo). V obravnavani kazenski zadevi je izrečena enotna kazen celo presegla seštevek obeh zapornih kazni. Sodišče prve stopnje je s tem v škodo obsojenca prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Vrhovno sodišče je zato na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 426. člena ZKP pravnomočno sodbo v odločbi o enotni kazni zaradi kršitve kazenskega zakona spremenilo in izreklo enotno kazen v mejah, ki jih dopušča 3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1. C.

4. Ker je sodišče prve stopnje z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o enotni kazni spremenilo tako, da je obsojencu izreklo enotno kazen enega leta in treh mesecev zapora ob upoštevanju vseh v postopku ugotovljenih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni.