Jedro

Ker je tožnik še vedno v delovnem razmerju, ni upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, temveč do izrabe oziroma koriščenja dopusta, kot primarne pravice.

V posledici nezakonite odpovedi je pridobil pravico do (naknadnega) koriščenja priznanega števila dni letnega dopusta, pri čemer potek obdobja za prenos na podlagi 162. člena ZDR-1 ni relevanten, ker je to določbo, glede na stališča sodne prakse SEU, potrebno razlagati tako, da ne vključuje tudi položaja, kot je konkretni, ko delavec pred potekom obdobja za prenos ni imel dejanske možnosti izvršitve te pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo Sklep z dne 4. 11 202 ter 2. točko sklepa z dne 18. 6. 2929 v delu, ki se nanaša na neizkoriščen letni dopust za leto 2017 in 2018 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku omogočiti izrabo 20 dni letnega dopusta za leto 2017 in 34 dni letnega dopusta za leto 2018 (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnik zahteva razveljavitev 2. točke sklepa z dne 18. 6. 2020 v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust; zavrnilo je nadalje plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2017 v višini 2.555,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2019; plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2018 v višini 3.780,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2020 in koriščenje 4 dni letnega dopusta za leto 2017 (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.127,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I., II. in IV. točko izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni sporno, da ima tožnik pravico do letnega dopusta tudi za čas, ko je sodišče zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi vzpostavilo delovno razmerje pri toženki, sporno pa je, ali lahko tožnik ta letni dopust izrabi in to v nedoločenih časovnih terminih. Sodišče je nepravilno tožniku omogočilo izrabo 20 dni preostalega letnega dopusta za leto 2017. Toženka je menila, da je mogoča uporaba instituta denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust. Ker je sodišče prve stopnje omogočilo koriščenje dopusta, je s tem odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča. V zvezi z letnim dopustom za leto 2018 tožena stranka vztraja, da predmetni sklep v izreku nima določene pravice do izrabe. Tožnik zoper sklep o odmeri letnega dopusta za leto 2018, ki je bil izdan po reintegraciji, ni zahteval sodnega varstva, po mnenju toženke tudi glede izrabe. Ni jasno, na kakšni pravni podlagi je sodišče tožniku sploh priznalo izrabo, saj prisilni predpisi ne določajo daljšega prenosnega obdobja, kot je določen v 162. členu ZDR-1. Čeprav ni sporno, da delavcem, ki so bili zaradi nezakonite odpovedi o zaposlitvi reintegrirani, pripada pravica do letnega dopusta, pa le-tega ne morejo več izrabiti. Sodišče je napačno sledilo podrednemu zahtevku, tožniku je priznalo časovno neomejeno izrabo dosojenega letnega dopusta, kar je materialnopravno nepravilno. S tem je tožniku priznalo možnost izrabe v naslednjih 10 letih. S tako dolgim nerazumnim prenosnim obdobjem ni več zasledovan namen pravice do izrabe letnega dopusta. Sicer pa je tudi iz obrazložitev odločitev SEU (C-609/17, C-610/17) razvidno, da 7. člen Direktive 2003/88 varuje le pravico do minimalnega dopusta v trajanju štirih tednov oziroma 20 dni, pri čemer je pravica do prenosa celotnega ali dela plačanega letnega dopusta, ki presega minimalno trajanje, izključena. Predlaga, da izpodbijani del sodbe pritožbeno sodišče razveljavi oziroma spremeni tako, da zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka vse trditve tožene stranke v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, odpoved je bila nezakonita, toženi stranki pa je bilo naloženo, da tožnika pozove nazaj na delo. Skladno s pravnomočno sodbo je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženki tudi po podani odpovedi, razen za čas od 11. 11. 2017 do 18. 12. 2017, ko je bil zaposlen drugje. Tožnik je delo ponovno nastopil 20. 4. 2020. Na podlagi nespornih oziroma neprerekanih dejstev je ugotovilo, da za leto 2017 tožniku pripada sorazmerni del dopusta v višini 30 dni, ker ga je koristil 10 dni, mu pripada še 20 dni letnega dopusta. Za leto 2018 pa mu pripada 34 dni letnega dopusta.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da je tožnik upravičen do izrabe letnega dopusta, odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega stališča, da je delavec, upoštevajoč 164. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-11) do nadomestila za neizrabljen letni dopust upravičen le, če mu delovno razmerje preneha. Ker je tožnik še vedno v delovnem razmerju, ni upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, temveč do izrabe oziroma koriščenja dopusta, kot primarne pravice. Da je vedno primarna pravica do izrabe prostih dni oziroma letnega dopusta, izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča2. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tožnikovemu podrednemu zahtevku, s katerim je od toženke terjal, da mu omogoči izrabo pripadajočega letnega dopusta.

8. Tožena stranka zmotno vztraja na stališču, da tožnik zaradi poteka obdobja za prenos nima več pravice do izrabe dopusta, enako zmotne so navedbe, da ni jasno, na kakšni pravni podlagi je sodišče prve stopnje tožniku omogočilo izrabo dopusta, saj se je sodišče o tem izjasnilo v 6. točki obrazložitve. V zvezi z obdobjem za prenos se je pravilno oprlo na sodno prakso Sodišča EU, ki temelji na 7. členu Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa.

9. Toženka se nepravilno sklicuje na določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, saj ta v obravnavanem primeru ne predstavlja pravne podlage za odločitev. Ta določba namreč omogoča delavcu, da do 31. decembra tekočega leta izrabi ves dopust, ki ga je pridobil preteklo leto, če ga prej ni mogel izrabiti zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka. Tožnik za letni dopust ni bil prikrajšan zaradi naštetih objektivnih okoliščin, za katere delodajalec ne odgovarja, pač pa izključno zaradi ravnanja toženke, ki mu je podala nezakonito odpoved. Drži sicer, da je SEU že večkrat presodilo, da pravica do plačanega letnega dopusta izjemoma lahko ugasne z iztekom referenčnega obdobja in/ali obdobja za prenos, ko neomejeno kopičenje pravic ne bi več ustrezalo samemu namenu pravice do plačanega letnega dopusta.3 Gre za izjemo od splošnega pravila, ki jo je treba razlagati ozko, pri čemer je SEU poleg varstva delavca upoštevalo tudi varstvo delodajalca. Vendar pa toženka spregleda, da je SEU v drugem primeru, ko je bil delavcu dopust onemogočen zaradi protipravnega ravnanja delodajalca, zavzelo drugačno stališče oziroma presodilo, da uporaba te izjeme v tovrstnih primerih ni upravičena. Tako je v združenih zadevah C-762/18 in C-37/19, kjer je bil delavec prikrajšan za letni dopust zaradi nezakonite odpovedi delodajalca, presodilo, da mora delodajalec, ki z nezakonitim ravnanjem delavcu ne omogoči njegove pravice do plačanega letnega dopusta, za to nositi posledice, ki se kažejo v tem, da delavec ne izgubi pravice do izrabe po poteku referenčnega obdobja.4

10. Delavec ima tako po vrnitvi na delo pravico uveljavljati vse pravice do letnega dopusta, pridobljene v času od nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo. Iz odločb tožene stranke (B2, B3) izhaja, do kolikšnega števila dni dopusta je bil tožnik upravičen za leti 2017 in 2018, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Tožnik je bil upravičen do večjega števila dni dopusta od minimalnega. V posledici nezakonite odpovedi je pridobil pravico do (naknadnega) koriščenja priznanega števila dni letnega dopusta, pri čemer potek obdobja za prenos na podlagi 162. člena ZDR-1 ni relevanten, ker je to določbo, glede na stališča sodne prakse SEU, potrebno razlagati tako, da ne vključuje tudi položaja, kot je konkretni, ko delavec pred potekom obdobja za prenos ni imel dejanske možnosti izvršitve te pravice.5

11. Toženka se v zvezi s številom dni, ki so lahko predmet prenosa po Direktivi, zmotno sklicuje na odločitev v združeni zadevi SEU (C-609/17, C-610/17). Resda pravica do dodatnih dni letnega dopusta, ki presegajo minimalni dopust štirih tednov iz Direktive, ni predmet urejanja Direktive, temveč nacionalnega prava, ki lahko določi tudi pogoje za pridobitev, prenos in izgubo teh dni dopusta, in pri tem ni vezano s pravili, ki jih je Sodišče EU določilo glede minimalnega dopusta. V konkretnem primeru odločitev glede pravice do izrabe celotnega (34 dni za leto 2018) oziroma sorazmernega dela (20 dni za leto 2017) letnega dopusta ne temelji na 7. členu Direktive, temveč je izpeljana iz določb nacionalne zakonodaje, v kateri pa ni najti podlage za stališče, da v primeru, ko delavec za letni dopust ni bil prikrajšan zaradi objektivnih okoliščin, naštetih v četrtem odstavku 162. člena ZDR-1, temveč zaradi protipravnega ravnanja delodajalca, pravica do izrabe letnega dopusta ugasne s potekom obdobja za prenos. Nasprotno. Tožnik je upravičen do vseh pravic, ki bi jih imel, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo in bi jih po rednem teku stvari imel možnost tudi izvršiti. Obdobje, ko delavec ni delal zaradi nezakonite odpovedi, je zato tudi glede pravice do dopusta (v vseh njenih razsežnostih) potrebno izenačiti z obdobjem dejanskega dela. Pravica do prenosa celotnega oziroma sorazmernega dela pripadajočega letnega dopusta, ki presega minimalno trajanje štirih tednov, zato v takšnem primeru ni izključena. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu je zato pravilna. V tej situaciji, ko tožnik dopusta ni mogel koristiti zaradi nezakonite odpovedi, varstvo delodajalca (za razliko od situacije v primeru bolniškega staleža) namreč ni potrebno.

12. Tožena stranka tožniku nesporno ni omogočila izrabe dopusta (ki jo je alternativno zahteval tudi v predsodnem postopku, kot to izhaja tudi iz njegove pritožbe- A3). S sklepom z dne 11. 5. 2020 (B3) pa tožena stranka o pravici do izrabe letnega dopusta ni odločala (odločila je le, da ima tožnik za leto 2018 pravico do 34 dni letnega dopusta), kar pomeni, da tožniku te pravice s citiranim sklepom ni odvzela, kot je sicer mogoče razumeti navedbe toženke. Tudi tovrstne pritožbene navedbe tako ne porajajo dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

13. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje izrabe letnega dopusta za leto 2017 in 2018 ni časovno zamejilo, s čimer mu je priznalo možnost izrabe v naslednjih 10 letih, pa presegajo okvire tega spora, za odločitev tudi niso bistvene, zato pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti potrebne stroške postopka, in sicer stroške odgovora na pritožbo (500 točk) in 2 % materialnih stroškov (10 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj z 22 % DDV znaša 373,32 EUR.

1 Ur. l. RS, št. 21/2013. 2 Glej VSRS, opr. št. VIII Ips 38/2021, točka 13 obrazložitve. 3 KHS, C-214/10, točki 29 in 30. 4 Tako tudi VSRS, opr. št. VIII Ips 38/2021. 5 Primerjaj VSRS, opr. št. VIII Ips 42/2019.