Jedro

Zakonska opredelitev poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne izključuje primerov, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljajo, vendar ne več na nekem samostojnem delovnem mestu in po enem delavcu. Delodajalec se lahko odloči tudi za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem, kar ima za posledico lahko tudi ukinitev prej samostojnega delovnega mesta.

Če sodišče odloči o razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR, mora odločiti tudi o odškodnini.

Izrek

Revizijama se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 14. 11. 2003, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 5. 1. 2004 ampak je trajalo do 23. 6. 2004 in ji je tožena stranka za ta čas dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo odškodnine na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 – ZDR). Sodišče je ugotovilo, da potreba po delu tožnice ni prenehala, zaradi kršitev pogodbenih in zakonskih obveznosti pa tožena stranka postopka ni vodila. Tožnica se je 24. 6. 2004 zaposlila za določen čas drugje, zaposlitev njenega partnerja v konkurenčnem podjetju pa je zaradi možnega prenašanja informacij v postopkih javnega naročanja pa tista pomembna okoliščina, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Zato je sodišče na podlagi 118. člena ZDR razvezalo pogodbo o zaposlitvi, tožnici pa dosodilo odškodnino. Pri odmeri je upoštevalo, da se je tožnica zaposlila za določen čas, delovno dobo pri toženi stranki, njeno starost in urejene socialne razmere, ter tudi, da je tožnica z zaposlitvijo zmanjšala škodo oziroma obremenitev tožene stranke, kolikor bi sodišče pogodbo razvezalo na dan odločanja.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločitev glede odškodnine razveljavilo, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z ugotovitvijo, da tožena stranka ni dokazala resnega in utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožena stranka je izkazovala dobro poslovno uspešnost oziroma je poslovala z dobičkom, delo, ki ga je opravljala tožnica pa je v nespremenjenem obsegu potekalo po podani odpovedi. Odškodnino pa je sodišče prisodilo brez ustreznega predloga, čeprav se je tožbeni zahtevek glasil na reintegracijo. Sodišče lahko o tem na podlagi drugega odstavka 118. člena samo odloči, vendar le ob spoštovanju in omejitvah, ki jih nalaga načelo dispozitivnosti iz 2. člena ZPP in načelo materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP. Tožnici je zato priznalo nekaj, česar ni zahtevala, ni pa ji dalo tudi možnosti, da postavi odškodninski zahtevek.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe stranki.

Tožena stranka vlaga revizijo zoper pravnomočno sodbo v delu, v katerem je bila potrjena prvostopna sodba (točke od 1 – 3 in 5 izreka prvostopne sodbe), zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi „nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je bilo materialno pravo napačno uporabljeno“. Navaja, da je izvedla postopek odpovedi tako, kot to zahteva delovno pravna zakonodaja in tudi dokazala, da obstoječa organizacija dela v družbi ne daje potrebnih poslovnih rezultatov. Delodajalec je imel pravico reorganizirati delo zaradi slabih rezultatov. Sodišči sta storili bistvene kršitve določb postopka, ker sta upoštevali dokaz, ki sploh ni bil izveden oziroma niti ni mogel biti izveden. Ne drži zaključek sodišča, da je delo tožnice enakovredno prevzela delavka H. P.. Usposobljenost tožnice je bila višja kot H. P., priča M. M. pa je povedal, da je delo, ki ga je opravljala tožnica, prevzel g. Č., zaposlen pri avstrijski hčerinski družbi lastnika. Ni bilo osebe, ki bi v celoti nadomestila dela tožnice, ker za to ni bilo nikakršne potrebe in tudi smiselno ne bi bilo.

Tožnica vlaga revizijo zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe (točka 4 izreka prvostopne sodbe) iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da po določbi tretjega odstavka 350. člena ZPP na prekoračitev tožbenega zahtevka sodišče pazi le na zahtevo stranke. Iz pritožbenih navedb tožene stranke pa ne izhaja, da bi na to opozorila, zato bi bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti že zaradi te bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 118. člena ZDR, po kateri sodišče ni vezano na predloge strank, temveč mu dopušča dispozitivnost. Ni pravne podlage za odločitev, da sodišče nekatere pravice iz prvega odstavka 118. člena lahko samo prizna, za drugi del pa mora delavec postaviti določen zahtevek.

Reviziji sta bili v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nasl.) vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Tožena stranka je na revizijo tožnice odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Reviziji sta utemeljeni.

K reviziji tožene stranke Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato tako izrecno uveljavljanega razloga ni mogoče upoštevati. Tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ker je bilo materialno pravo napačno uporabljeno ni poseben revizijski razlog, ampak gre za možno odločitev revizijskega sodišča po drugem odstavku 380. člena ZPP v primeru, ko ugotovi zmotno uporabo materialnega prava, pa je za pravilno odločitev treba dopolniti dokazni postopek.

Tožena stranka ne navede izrecno, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je lahko revizijski razlog (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) uveljavlja. Navaja pa, da gre za kršitev, ker sta sodišči upoštevali dokaz, ki sploh ni bil izveden oziroma niti ni mogel biti izveden. Kateri dokaz je to, ne pove, iz revizijskih navedb pa izhaja, da gre dejansko za grajo zmotne dokazne ocene izpovedi tožnice in priče M. M. ter predloženih listin (pogodb o zaposlitvi tožnice) o tem, da je delo tožnice prevzela H. P.. To pa pomeni, da tudi v tem delu revizija poskuša predvsem uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Smiselno pa bi bilo revizijske navedbe mogoče razumeti tudi kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer kot očitek, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med temi zapisniki. Tožena stranka pri tem navaja predvsem izpoved priče M. M., da je delo tožnice prevzel g. Č.. Vendar takega nasprotja ni, saj se ne izpodbijana sodba ne prvostopna sodba na ta del izpovedbe neposredno oziroma izrecno ne sklicujeta.

Sta pa obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Poslovni razlog je po tej določbi podan, če je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 88. člena ZDR), njegovo utemeljenost pa mora dokazati delodajalec (prvi odstavek 82. člena ZDR).

Delodajalec mora najprej dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični, ne pa na primer zgolj fiktivni. Ni pa mu treba „opravičevati“ sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. V tem delu so odločitve v celoti na njegovi strani in jih sodišče, razen glede ugotavljanja njihovega dejanskega obstoja, ne presoja.

Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Taka zakonska opredelitev odpovednega razloga ne izključuje primerov, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljajo, vendar ne več na nekem samostojnem delovnem mestu in po enem delavcu. Delodajalec se lahko odloči tudi za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem, kar ima za posledico lahko tudi ukinitev prej samostojnega delovnega mesta. Zato dejstvo, da potreba po delu, ki ga je prej opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Drugih dokazov pa sodišči nista izvajali: bodisi da sploh niso bili izvedeni, bodisi da izvedeni dokazi niso bili v celoti upoštevani kot podlaga za izpodbijano sodbo. Zato je odločitev v tem delu najmanj preuranjena. Ker ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 280. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem oziroma dopolnjenem dokaznem postopku ugotoviti vsa odločilna dejstva za presojo pravilnosti in zakonitosti odpovedi. To pa pomeni najprej ugotovitev, ali je res prenehala potreba po opravljanju določenega dela, na način kot ga je do tedaj opravljala tožnica po pogodbi o zaposlitvi, kot tudi, kako je delo pri toženi stranki na novo organizirano. Opredeliti se bo moralo tudi do zatrjevanja tožene stranke, da je delo tožnice prevzel delavec hčerinske družbe lastnika in ugotoviti ali je sploh oziroma koliko njeno delo prevzela (tudi) H. P.. Šele potem bo mogoča presoja, ali je dokazan odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR in ali je ta razlog tudi resen in utemeljen (drugi odstavek 88. člena ZDR). Eden od pogojev za zakonito odpoved je tudi njena pravočasnost (peti odstavek 88. člena ZDR), medtem ko obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR tožena stranka nima, kolikor jo je šteti za manjšega delodajalca (četrti odstavek 88. člena v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena ZDR).

K reviziji tožnice Utemeljena je tudi revizija tožnice zoper odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka. V tem delu bo odločitev sicer odvisna od odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi v ponovljenem postopku. Ker pa bo odločitev lahko enaka, se revizijsko že sedaj opredeljuje tudi do razlogov v izpodbijani sodbi, ki so zmotni.

Tožbeni zahtevek (po tožbi in dopolnitvi) se je glasil na „razveljavitev“ odpovedi, ugotovitev obstoja delovnega razmerja, reintegracijo in denarne zahtevke. Tožena stranka je oporekala tožbenemu zahtevku zato, ker je štela, da je zatrjevani odpovedni razlog podan, je pa na dveh obravnavah navedla tudi dvoje: Reintegracija ne pride v poštev, ker je partner tožnice (ki je prej delal pri toženi stranki) sedaj zaposlen pri konkurenčni firmi, ki je zaradi povezav lahko seznanjena s podatki, pomembnimi za javna naročila, na katerih firmi nastopata kot konkurenta. Namesto reintegracije je tožena stranka ponujala poravnavo za določen znesek.

Sodišče prve stopnje ni izvajalo posebnega dokaznega postopka glede okoliščin, navedenih v prvem in drugem odstavku 118. člena. Nesporno dejstvo, da je tožničin partner zaposlen pri konkurenčni firmi je sodišče prve stopnje štelo kot „tisto pomembno okoliščino, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče“. Okoliščina, da bi tožnica zato lahko konkurenčni firmi posredovala podatke, pomembne za odločitve v javnih razpisih, temelji na navedbah in ne na izvedenih dokazih. Kot kriterije pri odmeri odškodnine je sodišče navedlo: dejstvo, da se je tožnica drugje zaposlila za določen čas, delovno dobo pri toženi stranki, starost tožnice, urejene socialne razmere in primerjavo z obveznostjo tožene stranke, če se tožnica ne bi zaposlila drugje in bi ji sodišče tudi za ta čas prisodilo nadomestilo plače. Tožnica je ves čas vztrajala pri reintegracijskem zahtevku. Zoper prvostopno sodbo se ni pritožila. Pritožila pa se je tožena stranka in v tem delu ji je sodišče druge stopnje ugodilo zato, ker naj bi bilo odločeno brez ustreznega zahtevka tožnice.

Toda tudi zahtevka za sodno razvezo (po prvem odstavku 118. člena ZDR) ni bilo – v tem delu pa je sodišče druge stopnje pustilo v veljavi prvostopno sodbo. To je odločitev o razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem, ko se je tožnica za določen čas zaposlila drugje in ne do dneva odločanja. Iz take odločitve zmotno izhaja, da sodišče lahko kljub zahtevku za reintegracijo (ki kot tak tudi ni bil zavrnjen), po uradni dolžnosti odloči o razvezi oziroma prenehanju delovnega razmerja, ne bi pa smelo odločiti o odškodnini, ki je pravzaprav neke vrste nadomestilo za reintegracijo. Po določbi 10. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca sta možni posledici nezakonite (neveljavne) odpovedi reintegracija ali „izplačilo ustreznega nadomestilo ali kakšen drug ustrezen prejemek“. Gre za finančno kompenzacijo za neutemeljeno izgubo zaposlitve. To nadomestilo se razlikuje od nadomestila za čas odpovednega roka po 11. členu Konvencije in odpravnine po 12. členu Konvencije.

Tudi po ZDR je razlika med odpravnino po 109. členu in odškodnino po 118. členu: eno je plačilo zaradi sicer utemeljene odpovedi iz nekrivdnih razlogov, drugo pa je nadomestilo za reintegracijo v primeru nezakonite odpovedi. Vprašanje je, ali lahko sodišče odloči o razvezi in posebej še o odškodnini, brez izrecnega zahtevka delavca. Če ne more, potem določbe drugega odstavka 118. člena v praksi praviloma ne bo mogoče uporabiti. Če pa o razvezi lahko odloči (na predlog oziroma pobudo delodajalca) - na podlagi drugega odstavka 118. člena celo ne glede na morda drugačen predlog delavca - potem mora odločiti tudi o odškodnini. Po drugem odstavku 118. člena namreč sodišče odloči „enako kot v prejšnjem odstavku“. Delavca pa ni mogoče „siliti“, da postavi odškodninski zahtevek za primer sodne razveze, če vztraja pri reintegraciji.

Sodišče druge stopnje je prvostopno sodbo glede odškodnine razveljavilo na podlagi 357. člena ZPP. Toda zahtevek se je (ves čas) glasil na reintegracijo, odločitev o razvezi pogodbe o zaposlitvi namesto reintegracije pa ne pomeni prekoračitve tožbenega zahtevka. Pomeni odločitev, ki jo sodišče lahko sprejme po lastni presoji – upoštevaje vse okoliščine in interes pogodbenih strank. S tem odloči o zahtevku, sicer drugače kot je postavljen, toda za to ima izrecno pooblastilo v zakonu. In ker je odločilo o razvezi, mora odločiti tudi o vseh posledicah take odločitve: ugotoviti trajanje delovnega razmerja (datum prenehanja) z vsemi pravicami ter delavcu priznati odškodnino.

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.