Jedro

ZDR obravnava kot zaščiteno kategorijo delavce, ki so invalidi. Torej tiste, ki imajo v trenutku odločanja o presežnih delavcih tak status. Tisti, ki do trenutka dokončne odločitve nimajo priznane invalidnosti, preneha delovno razmerje kot presežnim delavcem pod enakimi pogoji kot vsem drugim. Pri tem ni pomembno, od kdaj so takim delavcem priznane pravice iz naslova zavarovanja za primer invalidnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ugodi pritožbi tožene stranke in se sodba sodišča prve stopnje v 1., 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek S. Š. kot neutemeljen zavrne.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnicama je prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnima delavkama. Zahtevek M. Z. za razveljavitev sklepov tožene stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo, razveljavilo pa je sklepe o prenehanju delovnega razmerja S. Š.. Presodilo je, da sta bili tožnici pravilno opredeljeni kot presežni delavki. S. Š. pa je bila že po dokončnosti sklepov tožene stranke razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in to že od 25. 5. 1994 dalje. Zato ji delovno razmerje ne bi smelo prenehati.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožene stranke in tožnice M. Z. in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da tožnica S. Š. spada v kategorijo zaščitenih delavcev, ki jim delovno razmerje kot trajnim presežkom ne more prenehati. Čeprav je bila invalidnost priznana šele po sprejemu dokončne odločitve o prenehanju delovnega razmerja, je bila ugotovljena za obdobje pred tem, zato bistveno vpliva na zakonitost sklepov o prenehanju delovnega razmerja.

Naknadno priznani status invalida bi bil lahko tudi razlog za obnovo postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi kršitve določb pravdnega postopka in materialnega prava "po 370. členu Zakona o pravdnem postopku". Sodbo izpodbija v delu, ki se nanaša na tožnico S. Š.. Navaja, da tožnica med postopkom ni nikoli navajala, da je vložen postopek za ugotovitev invalidnosti. Invalidski postopek se je začel več kot leto dni po izdaji izpodbijanih sklepov, tožena stranka pa je o ugotovitvi invalidnosti izvedela šele z vlogo tožnice 1. 9. 1998. Po 36. d členu ne more prenehati delovno razmerje delavcu, ki je že invalid. Invalidnost pa je ugotovljena šele z dokončno odločbo. Sklicuje se tudi na analogijo s 76. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, po katerem delavcu, ki ni več zmožen za delo, delovno razmerje po samem zakonu preneha šele z vročitvijo pravnomočne odločbe in ne že z dnem, ko pristojna komisija ugotovi nezmožnost. Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77). Glede na to je uveljavljana revizijska razloga treba razumeti kot uveljavljanje revizijskih razlogov 385. člena ZPP-77. Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka ne navaja ne formalno ne vsebinsko, zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Bistvene dejanske ugotovitve so: - tožnici je delovno razmerje prenehalo na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke z dne 27. 2. 1996 in sicer po izteku šestmesečnega odpovednega roka, na Zavodu za zaposlovanje pa se je prijavila 7. 9. 1996; - invalidski postopek se je pričel na predlog lečečega zdravnika 14. 3. 1997; - z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod) št. 28-8006099 z dne 25. 5. 97 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu od 8. 5. 1997; - z odločbo Zavoda št. I-8006099 z dne 27. 11. 1997 je bila zgoraj navedena odločba odpravljena, tožnica pa prav tako razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu, le da od 25. 5. 1994 dalje; - tožnica je tožbo vložila 13. 3. 1996, o dokončni odločbi Zavoda pa je toženo stranko obvestila s pripravljalno vlogo dne 1. 9. 1998.

Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni navedlo, na podlagi katerega predpisa je ob takem dejanskem stanju razveljavilo sklepe tožene stranke. Kot podlago za svojo odločitev navaja le dokončno odločbo Zavoda z utemeljitvijo, da bi morala tako odločiti tudi tožena stranka, če bi ji bila ob odločanju o prenehanju delovnega razmerja taka odločitev Zavoda znana. Sodišče druge stopnje prav tako ne navede nobenega materialnopravnega predpisa (zakona) za svojo odločitev. Navaja le, da je prenehanje delovnega razmerja nezakonito zato, ker spada tožnica v kategorijo zaščitenih delavcev, nadalje, da je bila invalidnost ugotovljena za obdobje pred izdajo dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, in, da je treba to dejstvo upoštevati v sodnem postopku, čeprav toženi stranki v času odločanja to ni bilo znano. Naknadno priznani status invalida bi bil lahko tudi razlog za obnovo postopka.

Varstvo in usposabljanje za delo je v skladu z zakonom zagotavljeno invalidom po Ustavi še posebej (prvi odstavek 52. člena), ob sicer na splošno določeni obveznosti države, da z zakonom zagotavlja varstvo zaposlovanj in dela (66. člen Ustave). Eno od posebnih oblik varstva invalidov zagotavlja tudi 36. d člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR). Vendar ne tako, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe in prvostopne sodbe. V prvem odstavku 36. d člena ZDR ni določena prepoved prenehanja delovnega razmerja delavcu invalidu. Določeno je, da mu kot trajno presežnemu delavcu delovno razmerje lahko preneha le z njegovim soglasjem, ali če se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu pri drugem delodajalcu. To pomeni na eni strani, da je lahko določen kot trajno presežni delavec. Na drugi strani pa mu je zagotovljena večja varnost pred škodljivimi posledicami zaradi prenehanja delovnega razmerja pri dosedanjem delodajalcu, v primerjavi z drugimi delavci (prvi odstavek 35. člena ZDR). Do zagotovitve ustreznega delovnega mesta mu je dosedanji delodajalec dolžan plačevati nadomestilo v višini denarnega nadomestila, ki bi mu pripadalo kot brezposelnemu delavcu po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti.

ZDR obravnava kot "zaščiteno kategorijo" delavce, ki so invalidi. Torej le tiste, ki imajo v trenutku odločanja o presežnih delavcih tak status. Tistim, ki do trenutka dokončne odločitve nimajo priznane invalidnosti, preneha delovno razmerje kot presežnim delavcem pod enakimi pogoji kot vsem drugim. V skladu s prvim odstavkom 106. člena ZDR je z dokončnostjo sklep delodajalca izzvršljiv in po izteku odpovednega roka (36. e člen ZDR) presežnemu delavcu preneha delovno razmerje. Kot brezposelna oseba vstopi v sistem obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti in lahko uveljavlja pravice, ki mu jih zagotavlja to zavarovanje po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Sistem obveznega invalidskega zavarovanja pa zagotavlja zavarovancem pravice iz tega zavarovanja. Te pravice imajo (ob izpolnjevanju predpisanih pogojev) zavarovanci tudi, če niso v delovnem razmerju. Po drugem odstavku 171. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. ZPIZ; ta zakon je uporabiti v obravnavani zadevi) se pravice na podlagi invalidnosti pridobijo z dnem nastanka invalidnosti. Trenutek nastanka invalidnosti je zato pomemben za odločitev o pridobitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ne pa (tudi) za priznanje pravic iz delovnega razmerja.

Za priznanje pravice invalida do posebnega varstva, kadar je določen kot presežni delavec, je bistveno le, ali mu je priznan status invalida ali ne. Ni pa pomembno, od kdaj so mu priznane pravice iz naslova zavarovanja za primer invalidnosti. Status invalida je delavcu priznan šele z odločitvijo pristojnega organa Zavoda in jo je delodajalec dolžan upoštevati šele, ko postane izvršljiva. Po drugem in tretjem odstavku 268. člena ZPIZ se odločba o priznanju pravic na podlagi invalidnosti III. kategorije lahko izvrši, ko postane dokončna. Tudi sedaj veljavna Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 - SKPGD) v 22. členu nalaga obveznost delodajalcu, da invalidu zagotovi ustrezno zaposlitev v petnajstih dneh po dokončnosti odločbe Zavoda. SKPG, ki je veljala v času odločanja delodajalca v obravnavanem primeru (Uradni list RS, št. 39/93) je v 18. členu to obveznost vezala celo na pravnomočnost ugotovitve o spremenjeni delovni zmožnosti delavca. Pri tem ni sprejemljiva analogija s primerom, ko delavcu zaradi nezmožnosti za delo preneha delovno razmerje po samem zakonu (1. točka prvega odstavka 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). V tem primeru gre za popolno nezmožnost za delo, torej invalidnost I. kategorije in je invalidnost razlog prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče v delovnem sporu presoja zakonitost dokončne odločitve delodajalca o pravicah iz delovnega razmerja (prvi odstavek 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS). Ob izdaji dokončnega sklepa delodajalca tožnica S. Š. ni bila invalid, niti se postopek za priznanje pravic iz naslova invalidnosti še ni začel. Odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni delavki je bila zato zakonita.

Postopek za priznanje pravic zaradi invalidnosti je bil začet, ko je že potekel odpovedni rok in je tožnici delovno razmerje že prenehalo. Pravice na podlagi invalidnosti (pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu) so ji bile z dokončno odločbo Zavoda priznane kot brezposelni osebi. Ko bo prenehala prejemati nadomestilo za čas brezposelnosti, bo lahko pri Zavodu uveljavljala pravico do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Z začetkom opravljanja drugega ustreznega dela pa bo lahko uveljavljala tudi pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Določitev za trajno presežnega delavca pomeni, da delo delavca ni več potrebno iz razlogov na strani delodajalca. Če je tak delavec invalid, je ZDR naložil delodajalcu obveznost, da mu zagotovi drugo ustrezno zaposlitev. Če pa je invalidnost ugotovljena šele po prenehanju delovnega razmerja, nekdanjemu delodajalcu take obveznosti ni več mogoče nalagati. Z izpodbijano sodbo je bilo delodajalcu naloženo, da tožnico pozove nazaj na delo, čeprav je bilo pravnomočno ugotovljeno, da njeno delo pri njem ni več potrebno. Obveznost delodajalca do tožnice kot invalida pa bi bila na podlagi prvega odstavka 36. d člena ZDR le zagotovitev ustreznega dela pri drugem delodajalcu. Naloženo mu je bilo priznanje delovne dobe in plačevanje nadomestila plače tudi za čas, ko je bila tožnica sicer prijavljena na Zavodu za zaposlovanje in je imela pravico do nadomestil iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti oziroma zavarovanja za primer invalidnosti. Obveznost delodajalca pa bi bila po tretjem odstavku 36. d člena ZDR le plačevanje nadomestila za čas čakanja na ustrezno delo v višini nadomestila kot brezposelnemu delavcu.

Ker je bila glede na ugotovljeno dejansko stanje odločitev delodajalca zakonita, bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava, tožbeni zahtevek tožnice S. Š. zavrniti. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice S. Š.

zavrne v celoti (prvi odstavek 395. člena ZPP-77).

Izrek o stroških ima podlago v drugem odstavku 22. člena ZDSS, po katerem v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).