Jedro

Izpodbijani sklep, s katerim je odločeno, da tožnik izpolnjuje natečajne pogoje, glede na svojo strokovno usposobljenost pa ni primeren za položaj generalnega sekretarja ministrstva, očitno ne posega v njegov pravni položaj.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Posebna natečajna komisija za izvedbo javnega natečaja za položaj generalnega sekretarja v ministrstvu za A. (v nadaljevanju natečajna komisija) je z izpodbijanim sklepom odločila, da tožnik izpolnjuje natečajne pogoje, glede na svojo strokovno usposobljenost pa ni primeren za položaj generalnega sekretarja v Ministrstvu za A. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je natečajna komisija ugotovila, da tožnik izpolnjuje natečajne pogoje ter ga uvrstila v izbirni postopek. Potem pa je ocenila primernost tožnika kot kandidata za položaj generalnega sekretarja glede na njegovo strokovno usposobljenost, ki jo je preverila na podlagi Standardov strokovne usposobljenosti z merili za izbiro in metodami preverjanja usposobljenosti uradnikov na položajih v državni upravi z dne 8. 11. 2010 (v nadaljevanju Standardi). Natečajna komisija je uporabila pri presoji izmed vnaprej določenih metod proučitev dokumentacije in dokazil ter razgovor s kandidatom ter ga ocenjevala po dveh sklopih Standardov. V prvem sklopu Standardov „Izkušnje in menedžerske sposobnosti“ je bil tožnik skupno ocenjen kot „ustrezno“, v drugem sklopu „Strokovna znanja“ pa z oceno skupno „neustrezen“, ker po elementu Poznavanje načrtovanja in rabe virov ni izkazal ustreznega poznavanja predpisov in postopkov načrtovanja kadrovske politike in kadrovanja.

Tožnik vlaga tožbo na podlagi 65. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), po katerem je upravni spor dopusten tudi, če je natečajna komisija ugotovila, da kandidat po strokovni usposobljenosti ni primeren za položaj, sam pa meni, da je. Sklep izpodbija zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 237. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj se sklepa ne da preizkusiti. Iz sklepa ni razvidno, zakaj je bil tožnik po elementu Poznavanje načrtovanja in rabe virov ocenjen kot nestrokoven, saj natečajna komisija svoje ocene ni ustrezno obrazložila. Navajanja vprašanj in povzetek odgovorov, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, namreč ne more nadomestiti obrazložene ocene komisije. Komisija ne utemelji, zakaj določen odgovor izkazuje strokovno neusposobljenost kandidata oziroma kateri odgovor na zastavljeno vprašanje je komisiji pokazal, da je strokovna usposobljenost tožnika po tem elementu neustrezna. Komisija bi morala, da bi zadostila določbam ZUP glede obrazložitve odločbe/sklepa kot tudi ustavni pravici tožnika glede pravnega varstva, na podlagi zapisov vprašanj in odgovorov utemeljiti dejstva in okoliščine, ki naj bi izkazovala tožnikovo domnevno strokovno neusposobljenost. V zvezi s tem tožnik navaja, da je ustavnosodna praksa kršitev obveznosti obrazložitve povezala s kršitvijo načela o pravni državi (2. člen Ustave), enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva (25. in 23. člen Ustave). Popolna obrazložitev pisne odločitve vključuje vse tiste elemente, ki omogočajo predvsem presojo o pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava (214. člen ZUP). Komisija bi morala svojo odločitev o strokovni neustreznosti tožnika utemeljiti in obrazložiti že zaradi določbe 65. člena ZJU, ki glede ocene strokovne primernosti dopušča možnost upravnega spora. Tožnik navaja, da mu je bila z neobrazloženo odločitvijo glede njegove domnevne strokovne neprimernosti kršena ustavna pravica do dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji. Namen obrazložitve je informirati stranko, zakaj je bilo v izreku odločeno, kot je bilo ter jo prepričati, da je upravni organ sprejel pravilno ter zakonito odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje; njen sistemski pomen pa je v tem, da se upravnemu organu prepreči arbitrarno odločanje. Tožnik svoje mnenje, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen, opira tudi na sodbo tega sodišča U 1889/2004. Zaključuje, da je v obrazložitvi zgolj na enem mestu navedeno, da „kandidat... samega zakona ni znal navesti“; po njegovem mnenju pa nepoimenovanje zakona ne more biti tako velika pomanjkljivosti, da bi ga zgolj na tej podlagi komisija mogla oceniti kot neustreznega kandidata, poleg tega je bilo po mnenju tožnika vprašanje postavljeno dvoumno. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek; zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo povzela potek postopka, v katerem je potekalo preverjanje strokovne usposobljenosti tožnika. Meni, da je natečajna komisija svojo odločitev ustrezno obrazložila. Toženka se sklicuje tudi na stališči, ki sta se izoblikovali v sodni praksi v tovrstnih zadevah, kot izhaja tudi iz pravnomočne sodbe tega sodišča I U 1760/2011 z dne 3. 7. 2012. Najprej, da je strogost presoje zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu lahko različna v odvisnosti od vrste javnopravne zadeve, ter nato, da mora biti sodna presoja zakonitosti izbire zadržana glede pogojev oziroma kriterijev, kadar ti niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali s splošno sprejetimi standardi, ampak gre za profesionalne kriterije, ki so vezani na potrebe in naravo razpisanega položajnega delovnega mesta javnega uslužbenca. Zadržana presoja pomeni, da sodišče ugotovi nezakonitost v takšni odločbi le, če je odločitev očitno nerazumna, saj mora imeti organ zaradi zagotavljanja učinkovitosti upravnega sistema široko polje proste presoje pri ocenjevanju primernosti kandidatov glede na razpisne pogoje, ko kadruje javne uslužbence na najvišje položaje. Toženka pa meni, da glede na navedeno izpodbijana odločitev natečajne komisije ni očitno nerazumna ter je tudi ustrezno pojasnjena in posledično je sklep mogoče preizkusiti. Glede na to sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V naknadni pripravljalni vlogi tožnik v zvezi z navedbami toženke v odgovoru na tožbo navaja, da izpodbijane odločitve v odgovoru na tožbo ni mogoče dodatno obrazlagati ter se pri tem sklicuje na 2. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Vztraja pri trditvah in dokazih v tožbi. V zvezi s sklicevanjem toženke na tako imenovano zadržano presojo zakonitosti upravnega akta pa še navaja, da se ne strinja, da je pravica do proste presoje organa močnejša od pravice tožnika do učinkovitega pravnega varstva, ki mu ga zagotavljata tako Ustava kot 65. člen ZJU; po njegovem mnenju mora veljati, da bolj kot je sodna presoja zadržana, bolj podrobna in utemeljena mora biti obrazložitev. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up 2/94. Tožnik še navaja, da je toženko prosil, naj ne uniči zvočnega posnetka njegovega razgovora s člani uradniškega sveta ter mu ga posreduje, vendar ga je toženka uničila; brez zvočnega posnetka in ob pomanjkljivo obrazloženi odločitvi pa tožnik svoje pravice do sodnega varstva ne more učinkovito uresničiti.

V odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika pa toženka navaja, da vztraja pri svojih stališčih ter dodatno navaja, da na predmetnem javnem natečaju do izbire kandidata ni prišlo ter da je postopek javnega natečaja ponovljen, tožnik pa ponovno kandidira. Glede na to po njenem mnenju izpodbijani sklep ne posega v tožnikove pravice oziroma njegovo neposredno na zakon oprto korist ter si tožnik v tem upravnem sporu tudi ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Tako stališče je to sodišče zavzelo že v zadevi I U 991/2012 z dne 21. 1. 2014. Glede na to toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrže oziroma podrejeno, kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik na navedbe toženke v odgovoru ni odgovoril. Tožba ni dovoljena.

Po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže, če upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Na tak razlog mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

Navedeno pomeni, da sodišče more v upravnem sporu o tožbi meritorno odločati le, če tožnik izkazuje pravni interes (pravovarstveno potrebo), ki je procesna predpostavka za tožbo v upravnem sporu. Pravni interes je izkazan, če je z aktom ali dejanjem toženca poseženo v tožnikov pravni položaj (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) ter je tožba v upravnem sporu nujna, da si tožnik svoj pravni položaj izboljša, obstajati pa mora ves čas postopka.

Iz navedb toženke v vlogi z dne 12. 2. 2014, ki jih je tudi izkazala, izhaja, da na predmetnem javnem natečaju ni bil izbran noben kandidat ter da je bil v teku tega upravnega spora objavljen nov javni natečaj, na katerem tožnik (ponovno) kandidira. Teh navedb tožnik ni prerekal ali jim nasprotoval. Zato šteje sodišče dejstva o ponovljenem javnem natečaju za položaj generalnega sekretarja ministrstva ter o tožnikovi kandidaturi na ponovljenem javnem natečaju za ugotovljena in nesporna.

Glede na navedeno pa sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep, s katerim je odločeno, da tožnik izpolnjuje natečajne pogoje, glede na svojo strokovno usposobljenost pa ni primeren za položaj generalnega sekretarja ministrstva, očitno ne posega v njegov pravni položaj. Najprej - tožnik v tem upravnem sporu ni niti predlagal zadržanja izvedbe ponovljenega javnega natečaja ter v tem pogledu za ponovitev postopka javnega natečaja zadržkov tako ni. Poleg tega pa bo v postopku novega javnega natečaja (v izbirnem postopku) tožnik lahko (ponovno) izkazoval in imel možnost izkazati (pri čemer je neizbranim kandidatom zagotovljeno sodno varstvo po šestem odstavku 65. člena ZJU) svojo strokovno usposobljenost, in bo lahko ocenjen kot primeren kandidat za položaj ter predlagan funkcionarju, ki opravlja izbiro (in izbran). Na njegov pravni položaj pa pri tem ne v postopku pred natečajno komisijo in ne v (morebitnem) postopku izbire, ki jo opravi funkcionar, ki mu je uradnik na položaju odgovoren, ne bo vplivala oziroma mogla vplivati udeležba morebitnih drugih kandidatov, ki se prejšnjega javnega natečaja niso udeležili, kajti iz določb 64. in 65. člena ZJU ne izhaja, da bi, ali posebna natečajna komisija ali funkcionar bila dolžna izbrati kandidata z najboljšim rezultatom. Posebna natečajna komisija namreč vsakega kandidata, za katerega oceni, da izpolnjuje natečajne pogoje in je za položaj primeren glede na svojo strokovno usposobljenost, uvrsti na seznam kandidatov, funkcionar pa med temi kandidati izbere po lastni presoji, ne da bi mu bilo treba odločitev obrazložiti.

Tožnik bo tako v ponovljenem postopku javnega natečaja imel možnost, da doseže položaj (po zaključku postopka za oceno primernosti za položaj glede na svojo strokovno usposobljenost), ko bo predlagan funkcionarju, ki opravlja izbiro. Zato po presoji sodišča njegova tožba v tem upravnem sporu, v kateri predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep (ki mu je v prejšnjem postopku javnega natečaja preprečeval uvrstitev na seznam kandidatov, izmed katerih funkcionar opravi izbiro) odpravi, zadevo pa vrne natečajni komisiji v ponovni postopek (kar pomeni, da tudi v primeru uspeha s tožbo še ne bi bil znan končni rezultat ugotavljanja strokovne usposobljenosti tožnika kot podlage za oceno njegove primernosti za položaj), ni nujna, da si tožnik svoj pravni položaj izboljša. Zato je sodišče njegovo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.